Milan Kučan;Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!

OddajFranc Mihič, dne 2019-10-06 ob 08:16:04

»Kolaboracija ne more biti vrednota. Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva«, je dejal slavnostni govornik Milan Kučan  na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942. Že leta spremljam spominske slovesnosti pri Ogenjci in  spoštujem izražanje pietete do mrtvih partizanov. Ne strinjam pa se s tem ponavljajočo razlago zgodovine in obtoževanjem žrtev revolucije, da so izdajalci naroda. K pisanju  sta me dodatno  spodbudili pismi oz. prispevek, in sicer, »Razklanost  slovenskega naroda nam prinaša le škodo«, ki  je zaključna misel Mirka Anzeljca, častnega občana občine Ribnica, v njegovem prispevku  objavljenem v REŠETU in seveda pismo mojega učitelja Janeza Debeljaka, častnega občana več občin. V njem mi med drugim piše:«Vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica«. Katera so torej  tista dejstva, Milan Kučan, ki so lahko prispodoba za odločitev za upor ali za sodelovanje  z osvajalcem? Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala  julija in avgusta 1942, partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sodolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sodolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, sprožila to tragedijo Loškega potoka. Na to me je večkrat opozorila moja pokojna mama, Jožefa Mihič, rojena Kordiš, ki je bila v Loškem potoku poznana kot »Trafikarjeva Pepca«. To so mi potrdili še nekateri drugi Potočani, nazadnje letos, ko sem bil pri maši za »sodolske žrtve«. V italijanski hajki so ti potem odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane. Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij.  Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan. Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav." Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki zoper Perzijce in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni  med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma, ter med proti revolucionarji, nasprotniki sovjetskega socializma in Stalina. Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje," je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo."  Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000.  Žalostno je, da vsaj ta moralni oz. pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin? "Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo," je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi. Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor  povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Tudi v Loškem potoku je bilo podobno.  Zaradi vojne in revolucionarne vihre so ocene, da je umrlo 260 Potočanov, od tega 220 »belih« in 40 »rdečih«. Koliko pa je tam padlo okupatorjev, zaradi partizanskega upora, so le grobe ocene, to je več kot 10 okupatorskih vojakov. Pri samem dogajanju pri Ogenjci ni padel noben Potočan, le preje 14 talcev, samih Potočanov. Partizanski komandant Franc Sever - Franta, letalski polkovnik JLA, ki je sedaj osrednji junak v filmu  o rešitvi  partizanov na Menini planini pred koncem vojne v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu  po vrnitvi iz študija v SZ po končani 2. svetovni vojni, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, zabičali, da mora o tem molčati.  Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE mu je tedaj dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi  v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje  kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po  koncu  vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov. Berem, da je Tito vedel, da bodo nacistično Nemčijo  zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Zato je bila za Tita pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevimi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v  domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi.  Privrženca četnikov  oz. plave garde v Sloveniji sta bila tudi akademik, član SAZU, prof. dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj, pravnik. V govoru Kučan ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe. Kučan namreč ne pove, da je Partija s pomočjo OF sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »vaške straže in domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da  kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, kar ni kolaboracija, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja. Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. Tragedije partizanov pri Ogenjci se redno spominja, kar na nivoju države. V senci te tragedije, ko ni  padel tam noben Potočan, ostaja štirinajst Potočanov, nedolžnih domačinov. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Ameriški veleposlanik v Sloveniji,  Joseph A. Mussomeli  je o razklanosti dejal: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.ceniti, da ima vsakdo različno zgodbo in da je vsak izbral zase tisto, kar je v danem trenutku mislil, da je najbolje zanj. Treba se je premakniti naprej. V prihodnost.« Sprava je po njegovem mnenju nujna za stabilno demokracijo. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik". Nestor slovenskih književnikov, Boris Pahor, tržaški Slovenec je dejal: »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.  Ne pozabimo, da je dr. France Bučar, kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije, 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Perspektiva Slovenije je odvisna tudi od sprejetja zgodovine, ki ne bo še naprej ohranjala razkola naroda. Ne more biti vrednota upor ne glede na ceno in še istočasno bratomorna državljanska vojna, ko za vse to plača prebivalstvo zelo visoko ceno, večjo kot okupator. Tragedija partizanskega  upora pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, »upor ali kolaboracija«. To je moje mnenje, kot pionirja DEMOSA  in SKD, ob osamosvajanju in demokratizaciji v tedanji občini oz. sedanjih občinah Ribnica, Sodražica in Loški potok. Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še Loškega potoka.

Franc Mihič, Ribnica

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2019-10-06 08:16:04 (Oct 06, 2019)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Ali je to prav Marjan Šarec predsednik vlade?
Milan Kučan;Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!
Janković; Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza …
Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave
Milan Kučan: Ogenjca, upor ali kolaboracija?
Komu Slovenci zaupamo svoj kapital; nikomur!?
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj