Revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija?

OddajFranc Mihič, dne 2019-04-28 ob 23:53:06

Državotvorno in domoljubno je, da spoštujemo našo zgodovino, ki naj ne razdvaja naroda. Spoštujmo upor proti okupatorjem, kolikor ga je bilo, vendar cenimo svobodo in demokracijo samostojne države  Republike Slovenije. Obžalujmo državljansko vojno.

Čemu praznujemo Dan upora proti okupatorju, čeprav tedaj še ni bilo upora?

Predsednik  DZ RS, mag. Dejan Židan, SD, najvišji  predstavnik demokratične države, letos  v slavnostnem  govoru na proslavi »Dneva upora proti okupatorju«i niti z eno besedo ni omenil revolucije oz. državljanske bratomorne vojne, ki je bila začeta in izvršena med okupacijo in še po končani vojni.

Nekateri pa še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom, da ni bilo revolucije, proti revolucionarjev pa sploh ni bilo. Koga so potem revolucionarni partizani premagali v državljanski vojni. Komunisti v  PIF  oz. OF so po okupaciji sprožili tudi revolucijo, menda revolucijo niso pričeli ne neobstoječi proti revolucionarji. Med vojno je bilo že na konferenci na Jalti dogovorjeno, da je Jugoslavija interesna sfera SZ. Zato je nerazumljivo, da nekateri pišejo: »Narod, ki se pusti osvobajati tujcem, je pač izgubljen narod, odvzeti so mu vsi atributi suverenega naroda.« Kateri narodi pa so se v drugi svetovni vojni osvobodili sami? Kateri narod pa so osvobodili samo partizani, ne pa zavezniki?Ali so res vsi narodi, ki so jih zavezniki v 2. svetovni  vojni  osvobodili izpod fašizma in nacizma,  izgubljeni in niso več suvereni? Osnovni vir vsega zla pa je bil okupator, kar se včasih pozablja.

Dejstvo je, da so vsi narodi, ki so jih osvobodili zahodni zavezniki,- to so ZDA in Anglija oz. države Commonwealtha-, postali zopet suvereni v svojih državah.

Vsi narodi oz. države, ki jih je »osvobodila« Sovjetska zveza izpod nacizma, pa so ostali ne-suvereni, saj sta jih še dolgo nadvladovala  Stalin  oz. Sovjetska zveza, dokler ni ta sama  propadla in železna zavesa razpadla.

Zgodbo, da so se narodi Jugoslavije pod vodstvom KP in Tita osvobodili sami, ne potrjujejo dejstva. Dejstvo je, da Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje  kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ. Dejstvo je tudi, da  je bil Stalin edini pravi politični prijatelj Tita, kateremu je bil cilj po končani vojni prevzeti oblast v državi po vzoru SZ. Tako je rdeča armada lahko osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po vojni prevzel oblast v državi. Če bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, partizani  sploh ne bi smeli delovati tako, da bi sprožili in zmagali v državljanski vojni in državo na koncu popeljali v naročje SZ. Dejstvo je, da je na koncu nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo podpisala zaveznikom in nobenim partizanom, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika odpora partizanov. Odpor  je  v Sloveniji povzročil smrt 7.800 okupatorjev, dočim je vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre več kot 100.000. Za Tita so bili najbolj pomembni nasprotniki Mihajlovićevi četniki, plava garda, to je kraljeva vojska v  domovini in podobni nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi v državljanski vojni ob dejstvu, da je Jugoslavija interesno področje SZ, ki ga je osvobajala tudi rdeča armada. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo  premagali le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni.

Dejstvo je, da so naciste in fašiste premagali in prisilili v podpis kapitulacije le zavezniki in nikjer nobeni partizani, čeprav so ti zaveznikom pomagali k zmagi.

Dejstvo je, da so Jugoslavijo pomagali osvoboditi  zavezniki, rdeča armada, drugo dejstvo pa je, da so v državljanski vojni, ki je predvsem potekala med okupacijo in še po njej, zmagali revolucionarni partizani in na silo uvedli v Jugoslaviji režim po vzoru Stalinove SZ.

V primeru pa, da si SZ ne bi v pogovorih na Jalti izborila Jugoslavijo kot svojo interesno cono,  ne bi rdeča armada osvobajala Jugoslavija in tako tudi pomagala k zmagi revolucionarnih partizanov. Jugoslavija bi bila potem interesna cona zahodnik zaveznikov, ki ne bi dovolili revolucije oz. državljanske vojne, ne zmage revolucionarnih partizanov in ne uvedbe enoumja po vzoru Stalinove SZ. Obnovila bi se Kraljevina Jugoslavija s korigiranimi mejami, glede na vlogo v vojni in nadaljeval bi se razvoj demokracije.

 Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999,  napisal, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Sovjeti so avgusta 1939 v Moskvi sklenili z nacisti pakt o nenapadanju, ki je trajal do 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla v SZ. Pakt je vseboval tudi gospodarsko pogodbo in klavzulo z določili o interesnih območjih obeh držav. SZ je v tem času oskrbovala naciste s pšenico, z nafto in surovinami za vojno industrijo. Te dobave so tako pomagale nacistom okupirati Francijo. Po dogovoru o interesnih območji so Sovjeti sicer s težavo podjarmili Finsko, nato še Estonijo in Latvijo ter vzhodno Poljsko, nacisti pa so zasedli Litvo in zahodno Poljsko. Teden dni po podpisu pakta je torej Nemčija napadla Poljsko. Velika Britanija in Francija sta stopili v vojno in pričela se je druga svetovna vojna. Ne pozabimo na »gladomor«, lakoto v Ukrajini v letih 1932 in 1933, ki jo je povzročil Stalin v sicer žitnici SZ. Ocene žrtev so med 4,5 in sedem milijonov, celo število deset milijonov umrlih Ukrajincev od lakote. Ker svet ni želel videti tega genocida, se je nato zgodil še holokavst. Hitler je vedel, da si lahko nekaznovano privošči kar koli. On se je zgodil torej tudi zato, ker nihče ni poskušal kaznovati Stalina. Šele po napadu Hitlerja je SZ stopila na stran boja zoper nacizem. Dejstvo je, da je Nemčija napadla Jugoslavijo po preklicu pakta oziroma po izvedenem vojaškem udaru generala letalstva Dušana Simovića, pri čemer komunisti nimajo nič. Zaradi Simovićevega dvornega prevrata je Hitler zamudil skoraj za šest tednov z napadom na SZ. To je bistveno prispevalo k poteku in zmagi v drugi svetovni vojni. Akademik A. Bajt v svoji knjigi tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva Dušan Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel  vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in  strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pri tem vojaškem udaru partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik. Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih 1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem »proletarskim«, brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški totalitarizem. Akademik Bajt je torej mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil že general letalstva Dušan Simović. Piše:« Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije in je sama sebe postavila izven zakona.«

 Še oz. že avgusta 1941 sta KPS, - ne OF-, oz. Jože Šeško pozivala  Kočevarje  z letakom, naj ne verjamejo Hitlerju in naj ne zapustijo Kočevsko, a KP je tudi pozivala: Naj živi komunistična partija Slovenije! Naj živi nepremagljiva, miroljubna Rdeča Armada! Naj živi Sovjetska zveza, dežela delavcev in kmetov! Naj živi Stalin, voditelj delovnih ljudstev in voditelj za svobodo bojujočih se narodov!  Na letaku ni poziva za OF, za svobodno Slovenijo, za demokratične zaveznike?!   

»Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, v rubriki Znanost, Delo, 16. maja 2012, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v tem prispevku pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.  Slovenija je imela leta 1941 okoli 2600 mrtvih. Osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. V letu 1942 je bilo žrtev bistveno več. Njihovo število se je z omenjenih 2600 povečalo na dobrih 11.000! Tolikšen porast je odraz intenzivnega partizanskega odpora in srdite okupatorjeve reakcije ter notranji konflikt, ko partija v Ljubljanski pokrajini začne z odkrito revolucijo. Partizanske enote so imele okoli 2200 mrtvih, pri čemer gre predvsem za padle v oboroženih spopadih in za streljanja ujetih partizanov. Med aktivisti OF in sodelavci partizanskega gibanja je žrtev več kot 1500. Vaške straže jih takrat še niso povzročile in tudi same niso imele kaj dosti žrtev. Bile so slabo izurjene in oborožene. Njihova naloga je bila predvsem samoobramba. Glavna povzročitelja sta nemški in italijanski okupator. Šlo je denimo za očiščevalne operacije italijanskega okupatorja med ofenzivo poleti 1942, pošiljanje ljudi v taborišča, v katerih so umirali, itd. V tem letu so okupatorji postrelili kar 1900 talcev, pri katerih je šlo tako za ujete partizane kot za civiliste. Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v Ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Rezultat tega je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja. V Ljubljanski pokrajini je najprej partija začela revolucijo, šele potem so bile ustanovljene vaške straže. Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Vselej je tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.

 Leto 1943 je zahtevalo skupno že več kot 16.600 žrtev. Največ, okoli 7700 mrtvih, so imele partizanske enote, sledijo civilisti z več kot 4500 in oborožena protirevolucija, pri kateri gre večinoma za četnike in vaške stražarje, z nad 1000 mrtvimi. Med slednjimi so nekateri ob kapitulaciji Italije padli že v Grčaricah in na Turjaku, v glavnem pa so bili ujeti in je z njimi, kot z »narodnimi izdajalci«, obračunala partizanska stran. Poboj morda ne bi dosegel tolikšnih razsežnosti, če se ne bi bližala nemška ofenziva in če se posamezni pripadniki oborožene protirevolucije ujetništva ne bi poskušali rešiti tudi s silo.

V letu 1944 je bilo več kot 27.000 žrtev. Partizanske enote so imele blizu 11.000 mrtvih, aktivisti in sodelavci skoraj 1400, oborožena protirevolucija čez 1000, med civilnim prebivalstvom pa je bilo okoli 5500 žrtev. Nemški okupator je v sodelovanju z različnimi tujimi enotami – ustaši, četniki, vlasovci – povzročil več kot 10.000 žrtev. Med njimi je bilo tudi veliko že omenjenih civilistov, med mobiliziranci v nemško vojsko pa je samo tega leta padlo več kot 4500 mož in fantov, skoraj vsi na ruski fronti. Partizanska stran je v tem letu povzročila približno 2700 smrti, protipartizanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva. Skratka, vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava.

 In to velja tudi za 1945, kar je po svoje paradoksalno, saj je v zadnjem letu trajala samo štiri mesece in pol. Število žrtev je tako visoko, ker je po koncu vojne sledil še obračun zmagovite strani nad premaganci, pa tudi zaradi dejstva, da so v zadnjih mesecih vojne potekali izredno težki boji, ki so zahtevali številne žrtve, in da so ljudje množično umirali tudi v koncentracijskih taboriščih. Tako je bilo leta 1945 kljub omenjeni kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000. Med temi 34.000 žrtvami je bilo skoraj 7200 partizanov, čez 1000 aktivistov in sodelavcev gibanja, več kot 6200 civilistov in skoraj 13.000 pripadnikov oborožene protirevolucije – to so bili v glavnem domobranci iz Ljubljanske pokrajine in Gorenjske, četniki, ki jih sicer ni bilo veliko, pa so se večinoma rešili. Nova oblast civilistov sicer ni tako množično pobijala, domobrance pa, kot sem rekla, neusmiljeno. Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih. Ocenjujemo, da je med vojno izgubilo življenje okoli 83.000 ljudi, ostalo pa gre na račun povojnega obdobja. Sedaj je prvič narejen seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti. In ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben bodoči raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem torej za 15 odstotkov manj mrtvih .Slovenija vsekakor sodi med visoko prizadeta območja. Po absolutnem številu mrtvih je s 24 milijoni prva Sovjetska zveza, po deležu populacijske izgube pa s 16 odstotki Poljska http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html

Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

 Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju na RTV SLO pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd. Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč - pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt."  Več na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939  

Koliko žrtev pa so imeli okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora?

Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh, te so, da je v  uporu zoper okupatorje umrlo 7.800 okupatorjev.

Po dogovoru zaveznikov je bila Jugoslavija torej interesna sfera SZ. Brez rdeče armade in pomoči zahodnih zaveznikov Jugoslavija ne bi bila osvobojena, saj partizani tega nikakor ne bi zmogli, saj je, kot je rekel Tito, v Jugoslaviji potekala med okupacijo državljanska vojna. Tito je v državljanski vojni želel zmagati in je zmagal, saj vedel, da bodo z okupatorji opravili zavezniki, pri čemer je Tito vse stavil na Stalina. Cilj Titovih partizanov je bil, po vojni prevzeti in uvesti oblast po vzoru Stalinove SZ, kar se je tudi zgodilo. Skrajni čas torej, da politika prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Ve se, da je tedanje vodstvo slovenskih komunistov v okviru OF že l. 1941sprožilo z državljansko vojno in oklicalo monopol na uporom zoper okupatorja. Revolucijo oz. državljansko vojno ljudje ne začno iz zlobe, temveč iz vzrokov, razlogov, ki jih ima in brani vsaka stran naroda. Revolucija, to je bratomorna vojna znotraj naroda, oz. državljanska vojna, je pogosto zelo kruta, velja za obe strani, kar narod zelo dolgo bremeni. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato sledi predvsem njeno obžalovanje. Cilj in pogoj za spravo je, da po spravi ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le privrženci ene in druge strani, zločine obeh strani pa obravnava pravna država.


Ni mogoče, da se revolucijo taji, ali pa se jo slavi, to je, da se slavi zmaga revolucionarjev nad proti revolucionarji. Katere so te vojaške zmage? Ne more veljati, da so zmagoviti revolucionarji heroji naroda, a premaganih proti revolucionarjev sploh ni. Kako je mogoča zmaga revolucije brez žrtev nasprotnikov revolucije? Ali nasprotnikov revolucije sploh ni bilo? Revolucionarji pa da so obračunavali samo z izdajalci naroda, ker torej naj bi pri nas nasprotnikov revolucije sploh ni bilo. Kako se lahko še zavaja in prikriva, da je revolucija bila in je povzročila ogromne žrtve, na obeh straneh?


Država ne more normalno delovati, če se na državnem nivoju ob vsaki priliki, na proslavah, v učbenikih slavi zmago nad okupatorji, ki so jo dosegli zavezniki, a hkrati tudi slavi zmago revolucije v državljanske vojne, ter se trdi, da nasprotnikov revolucije sploh ni bilo, saj na bi bili vsi ostali pobiti le kolaboranti oz. izdajalci naroda. To je izkrivljanje zgodovine in veliko zavajanje, ki deli narod.

Razmislek ob žrtvah v Dražgošah. Kaj počne okupator, ko okupira neko deželo. Praviloma okupator zahteva, da se upošteva njegova pravila odvijanja življenja in ni potem povratnih represalij. Nacisti pa so res imeli tudi cilj, uničiti predvsem Jude, kar je potem bil genocid nad njimi oz. holokavst. Za Nemce partizani niso bili legalna vojska, saj je bila vojska kraljevina poražena, oz. je bila to le plava garda. Partizani so bili za Nemce banditi. Partizani so to vedeli. Partizani so bili slabo oboroženi in izurjeni. Zato so okupatorja napadali iz zased in se praviloma potem hitro umaknili. Ker jih okupator ni mogel ujeti in kaznovati, so žal kazen plačali potem nedolžni civilisti. Tudi v Dražgošah. Takšen partizanski način bojevanja z okupatorjem, ko se jasno ve, da po napadu nanj sledi kazen, a ta večinoma zadane civiliste, povzroča ogromne žrtve med nedolžnim prebivalstvom. Nobena zavezniška vlada ni  zahtevala takega odpora ali ga pričakovala, podpirali so le dejanja, ki si jih zavezniki naročili. Tudi v Dražgošah je dejstvo, da so partizani predhodno napadli Nemce in se potem umikali in se ustavili v Dražgošah, kjer se je zato pričela bitka kar v vasi, bitko so pričeli partizani, a so jo nečastno zapustili in prebivalce na pustili na cedilu. Partizani bi se lahko na svojem umikanju utrdili v naravi, ne v vasi, ki so jo potem hitro izpraznili, civiliste pa pustili potem v nemilost Nemcem, ki so hoteli maščevati doživeti napad od preje in kaznovati, partizane.

Nekateri mi pišejo, kdo bi garantiral preživetje naroda, če bi partizani padli v boju, ki so ga sami sprožili, da bi narod preživel. Partizani nikakor niso bili garant za to preživetje. Zaradi takšnih partizanskih akcij je bilo le ogromne žrtve med prebivalci in le sorazmerno malo škode pri okupatorju, saj je bilo vseh njegovih žrtev po koncu vojen le  7.800 žrtev.

Partizani so dodatno kar med okupacijo sprožili revolucijo  oz. državljansko vojno. Partizani v okrilju OF  in VOS  so že l. 1941 pričeli likvidirati svoje politične nasprotnike, ki so na glas zavračali napovedani povojni komunizem po vzoru Stalina. Zato so bili lahko edino garant za preživetje naroda le zavezniki, velike in industrijsko razvite, predvsem zahodne države, katerim se je SZ priključila šele po napadu Hitlerja na SZ, julija 1941.

Partizanom je bil glavni cilj, da zmagajo v revoluciji, to je državljanski vojni, saj so vedeli oz. je sam Tito rekel, važna je le zmaga nad Mihajlevičevo vojsko, četniki oz. kraljevo vojsko v domovini, saj bodo za zmago nad okupatorji poskrbeli lahko le zavezniki.

Ne pozabimo, da je nemški general Alexander Löhr,  poveljnik tristotisočglave nemške vojske z jugovzhoda Evrope in kvizlinških enot, res podpisal predajo partizanom, a to je potem ko je Nemčija že podpisala kapitulacijo zaveznikom.

General Ivan Dolničar je leta 2005 za Nedeljski dnevnik povedal o generalu Löhru: »Spoštoval je podpis kapitulacije nemških oboroženih sil. Ko je 8. in 9. maja iskal stike z nekim predstavnikom Titove vojske, je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji in ravnal tako, kot je. Do zapletov po podpisu kapitulacije v Topolšici je prišlo zaradi nerodnosti na naši strani.«

General Löhr je spoštoval kapitulacijo nemških sil, zato se je predal z vso nemško armado partizanom. Brez zmage zaveznikov in kapitulacije Nemčije Titovi partizani ne bi sami nikakor osvobodili Jugoslavije. Povsod so osvoboditev dosegli lahko le z zavezniki, odporniki, partizani so jim pri tem pomagali.

Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in hkrati tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije.

»Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi«, piše prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana. Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!?  Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih! Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti.Vir: DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014;  » So bili vsi na napačni strani?«

Partizanski komandant Franc Sever - Franta, letalski polkovnik JLA, ki se je ob koncu vojne pogajal  tudi o predaji ustašev,  je  na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu  po vrnitvi iz študijev in bivanja v SZ, po končani 2. svetovni vojni,  ob vrnitvi v Beograd, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, najprej zabičali, da mora o tem molčati, Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE mu je dejal:

»Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi  v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

http://tvslo.si/predvajaj/intervju-franc-sever-franta/ava2.163832398/

»Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija«, je pred leti dejal pokojni  slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič.

»Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze«, mnenje  sodnika v Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča; RTV SLO, TV2  26.12.2012, v oddaji »20 let  parlamentarizma«.

»Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti - Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« Tako piše Angela Vode, izobraženka in predvojna komunistka, l. 1939 izključena iz Komunistične partije, na str. 58/59 v knjigi »Skriti spomin«.

Predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik vpričo predsednika države  RS jasno in glasno javnosti pove, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.  O tem je posnetek dogodka z naslovom »Predsednik Borut Pahor spravljal partizane in domobrance v škofijskem zavodu«, ki je bil predvajan na RTV SLO G. Peter Sušnik, predsednik Nove zaveze, pa je tedaj  dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna. Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora.« https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3

V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji.  Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda! V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni  med drugo svetovno vojno je bil spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije. Spoštujmo upor proti okupatorju in obžalujmo tragedijo državljanske vojne.

Bivši ustavni sodnik, Matevž Krivic v svojem pismu bralca, Dnevnik 12. septembra 2017, med drugim piše:« Morali pa bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti "preventivnega" pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev (celo z družinami vred) zaradi "revolucionarne prognoze", da bodo v razmerah okupacije in NOB nujno postali sodelavci okupatorja - še preden so res postali in čeprav to mnogi od njih nikoli niso bili. V oboroženi borbi za narodni obstoj proti izdajalcem seveda ni milosti - "preventivno" pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško (zločinsko), hkrati pa za osvobodilno stvar še močno politično zgrešeno in škodljivo. Drugi Mihičev kritik trdi, da je bila "bela garda" ustanovljena v času, "ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji". Seveda ne, saj se je kasneje med partizani o tem govorilo še manj (razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja - in podobno), saj je Stalin leta 1943 Kominterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma Tito-Šubašić, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična itd.  Toda eno je, kaj se je med NOB "uradno" govorilo - resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi "na levi" še naprej kar molčali o tem?« 

 »Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cilj komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Glavna ovira do tega cilja so bili za Tita predvsem četniki,  imenovani tudi »plavogardisti, ne pa Nemci oz. okupatorji, saj bodo z okupatorji lahko opravili le zavezniki. V SFRJ smo slavili predvsem pridobitve revolucije, saj  je KP le z revolucijo osvojila oblast.«  Vir: Milovan Džilas; Revolucionarni rat , London 1980;

»Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo prav, pravi dr. Spomenka Hribar.

 »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«   Joseph A. Mussomeli, bivši ameriški veleposlanik v Sloveniji

 »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik".                                                   Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu

Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta je 9. maja 1990 v skupščini  izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

»Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.                                                                                                    Boris Pahor, tržaški Slovenec in nestor slovenskih književnikov; Delo, 07.04.2017

Perspektiva Slovenije je torej odvisna tudi od sprave države, saj strategija preživetja oz. pametne specializacije Slovenije ne bo delovala, če bo država razklana!

Kaj nam je torej v ponos, revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija?

Franc Mihič, Ribnica

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
7
Franc Mihič
0
May 24, 2019
Peter Batty: Titova velika prevara
Bernard Nežmah
DNEVNIK, 15. 1. 2016 | Mladina 2 |
https://www.mladina.si/171931/peter-batty-titova-velika-prevara/

Novinar in urednik pri BBC ter avtor številnih dokumentarnih filmov o drugi svetovni vojni je, brskajoč po angleških arhivih, napisal zgodovinsko knjigo s pomenljivim podnaslovom: Kako je Tito zavajal Churchilla.
Delo sicer zaobseže celotno politično kariero jugoslovanskega partijskega voditelja, posebej podrobno pa opisuje značilnosti njegove vladavine med letoma 1945 in 1980. A najmočnejši del so prikazi poročil britanskih agentov, tajnih služb, medvojnega poročanja BBC in londonske vlade. Poleg vojne v Jugoslaviji je namreč potekala še nevidna bitka za medijsko in politično interpretacijo. Agent Archie Jack je denimo skupaj s četniki septembra in oktobra 1943 zrušil pet mostov na železnici Beograd–Sarajevo, BBC pa je uspeh pripisal partizanom. Ko je vodja britanske misije zahteval demanti, ga BBC ni objavil. Kako? Preprosto, informacije je v London pošiljal SOE v Kairu, kjer pa jih je filtriral in preobračal visoki funkcionar James Klugmann, ki je bil član komunistične partije in po razkritju MI 6 sovjetski agent! Avtor posamezne momente vojne vrednoti številčno, tako opozarja na pretiravanje v poročilih o številu partizanov, previsoke ocene o moči nemške armade v Jugoslaviji in pritožbe britanskih generalov o mlačnem delovanju partizanov, ki leta 1944 niso pretrgali nemških komunikacijskih povezav od Grčije do Avstrije.
Delo seveda ne negira partizanskih akcij, pač pa posebej omenja dva premika. Churchillovo odločitev, da neha vojaško podpirati četnike, in njegovo kasnejšo nejevoljo ob ugotovitvah, da partizani uporabljajo britansko orožje ne le v spopadih z Nemci, temveč pogosto tudi v državljanski vojni ter ob koncu svetovne vojne celo zoper britanske zaveznike.
Knjiga o temnih straneh zgodovine titoizma.

#7
Franc Mihič
0
May 02, 2019
Nikomur več ne zaupamo, potrebna je vstaja?
DNEVNIK, 30. september 2016

Nedavno berem v tisku mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi.
Pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«
Moje mnenje pa je, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor je stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti, preudarka, odgovornosti, nagona za preživetje.
Ne pozabimo na Internacionalo, ki je bila tudi himna Sovjetske zveze. Uvod himne se glasi: »Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse! Že se je ljudstvo zbralo, v zadnjo borbo zdaj hiti, da z internacionalo prostost si pribori.« Himna je oda uporu »ne glede na ceno in rezultate«, ki smo jo peli tudi v SFRJ, nekateri jo pa še.
Kdo je povzročil, da ne cenimo več nobene avtoritete in nikomur ne zaupamo?
Berem mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika na ESČP: »Slovenija je obglavljena kura. Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Po 50 letih komunističnega sekanja Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. Na sodiščih se je diskurz relativiziral, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna. Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane, to pomeni, da se vam lahko zgodi kar koli, da vam plenijo posestva.«
Kaj torej dr. Polona Matjan Štuhec meni, ko pravi: »Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.«
Mar ni to zopet poziv k »vstaji množice s kockami«, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje?
Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji, kjer je življenje, kljub vsem težavam, za vse ugodnejše kot pred 25 leti?
Franc Mihič, Ribnica https://dnevnik.si/1042751943/mnenja/odprta-stran/nikomur-vec-ne-zaupamo-potrebna-je-vstaja


#6
Franc Mihič
0
May 02, 2019
Proslave ZB NOB ne vodijo do sprave
DRUŽINA, 11. maj 2018

Na praznik »Dan upora proti okupatorju«, ki je ustvarjen po meri ZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, in deli Slovence, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Govorniki so bili: ribniški župan Jože Levstek (SDS), predsednik ZB NOB Slovenije, Tit Turnšek, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZB NOB Ribnica. Vsi govorci so poudarili velik pomen partizanskega upora, ki da je edinstven v Evropi, in naj bi bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Upor naj bi bil temelj za nastanek samostojne države RS, i.p. Kritični pa so bili do stanja v RS, do hlapčevstva in podrejanja kapitalu in služenju interesom EU i.p. To da uničuje državo. ZB NOB tega ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, je sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna, ni poudaril demokracije in sprejete tržne ekonomije. Podelili so priznanja za sodelovanje in za ohranjanje spomina na te dogodke. Predsednik ZB,Tit Turnšek, je podelil priznanje tudi ribniškemu županu Jožetu Levstku, SDS. Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence, češ da delamo veliko škodo Sloveniji. Kot pionir ribniškega Demosa in SKD sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje za Slovenijo novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki. Slovesnost za največjo zmago nad italijanskim okupatorjem bi morala organizirati država ali vsaj občina, ki sta dobili mandat na volitvah. ZB tega nima. Država in občina Ribnica pa proslavo prepuščata ZB NOB, ki jo izvede za svoje cilje, po svojih merilih. Tako lahko še naprej obsoja kolaborante, izdajalce naroda in zahodne imperialiste«, pri tem pa jim demokratično izvoljena oblast celo pomaga in nič ne oporeka. Narobe svet, ki ni v prid demokraciji, ne državi. Še nekaj dejstev. V bitki v Jelenovem Žlebu je padlo 105 Italijanov, 102 pa sta bila ranjena. Ranjenih pa je bilo tudi 20 partizanov. Med vojno in revolucionarno vihro je umrlo ca. 100.000 Slovencev. Ko se resnično odločimo za spravo, tudi nasprotniku priznamo, kar mu gre. Ne pripisujemo mu le zlobo za njegovo ravnanje. Obe strani morata priznati državljansko vojno, sicer se sprava odmika. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog in publicist. To žal ustreza politiki, ne pa državljanom. Katera stranka pa še stavi na spravo? Spravo lahko okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca. Zločine obsodi sodišče. Spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZB NOB ne vodijo do sprave in napredka.

Franc Mihič, Ribnica


#5
Franc Mihič
0
May 02, 2019
Ali so pobiti Romi bili izdajalci ali prve žrtve revolucije?
DRUŽINA – 29.12.2017

Pretresena sva ob odkritju grobišča v Iški, kjer so odkrili ostanke 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani, dne 17. maja 1942. Vzrok poboja, pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času so bili poboji tudi drugod. L. 1941 so Italijani zasedli Sodražico, a so se spomladi 1942 umaknili. Stane Semič-Daki oz. partizani so jo »osvobodili« maja 1942. Začeli so iskati politične nasprotnike. Delovalo je »ljudsko« sodišče. Prva je bila Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in se je pravočasno umaknil. Doma so našli samo ženo, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Naslednji dan so jo pokončal v gozdu. Nato je bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. 26. avgusta so na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Pri breznu Žiglovca pri Ribnici so 28. julija 1942 pobili devet domačinov. Italijani so zahtevali, da lastniki parcel ob progi posekajo 100m širok pas gozda. OF pa je to prepovedala. Kmetje, ki so sicer še podpirali OF, so ubogali okupatorja. Zalotili so jih partizani. Devet kmetov so odvedli k breznu. Vse so »obsodili« na smrt. Pokončani so bili zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF in bili prepričani v nehumanost okupatorja. Žal so se zmotili.
Ali so bili vsi ti Romi in Slovenci, celo otroci, res izdajalci in kolaborantje? Ali se res lahko postreli kar potencialne izdajalce? Kdo pa je sploh »izdajalec naroda« v državljanski vojni?
Ali ti ljudje zaradi takšnih pobojev niso imeli pravice spontano ustanavljati vaške straže, da bi branili življenje in domove v državljanski vojni? Zatekli so se pod okrilje okupatorja, samo da bi preživeli. Kako bi se sicer lahko goloroki ubranili? OF je celo oklicala monopol na odpor, vsak odpor izven OF, je bil izdaja. Mnogi ljudje in člani vaških straž niso (več) verjeli OF in so se bali pobojev in Stalina.
Ali so »vaške straže« in kasneje vsi domobranci res bili kolaborantje in izdajalci, ki so smrt zaslužili,
češ da so pomagalu okupatorju, da bi zmagal fašizem in nacizem in da se iztrebi slovenski narod ?
Ali niso imeli pravice, da se borijo za življenje in da obvarujejo domove pred revolucionarji?
Zmagala je revolucija, saj je bil zaveznik in osvoboditelj Stalin. Bereva, da je Tito sam izjavil, da je zanj bil najpomembnejši boj proti četnikom in da je bila državljanska vojna. Obžalujmo jo.

Marija in Franc Mihič, Ribnica
#4
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2019-04-28 23:53:06 (Apr 28, 2019)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Komu Slovenci zaupamo svoj kapital; nikomur!?
Revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija?
Da se ne pozabi; Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem
Res ni nikogar sram?
Sprememb dolgo ne bo, nihče ni odgovoren!
»Dokler kdo ni obsojen, je nedolžen«
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj