Prava zgodovina in sprava so temelj perspektive!

OddajFranc Mihič, dne 2015-11-12 ob 08:57:24

Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.  

 

Berem tudi: »Komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.«

 

Osnovni pogoj tudi za našo perspektivo in učinkovit razvoj in blagostanje torej je, povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.  

 

Pri nas pa ZZB NOB še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.«

 

Ta zahteva je lahko vsakomur sprejemljiva. Toda kdo so bili res izdajalci?

 

ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo, med NOB, potekala tudi boljševistična revolucija, to je državljanska vojna, ki so jo komunisti prikrito sprožili že l. 1941 in likvidirali nasprotnike revolucije  oz. komunizma. 

 

OF so dejansko vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je tudi zgodilo. V državljanski vojni  je zmagala revolucionarna stran, žrtve te vojne na obeh straneh pa so ogromne.

 

Ne pozabimo pa, kaj je rekel šef OZNE Matija Maček: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi  v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

 

ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je res enostavna obtožba,  je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša in okrutnejša  kot okupator. Ko so zgolj besedno nasprotovali boljševistični komunistični revoluciji, so se v izogib likvidacije  in v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja. Tedanji komunisti so namreč že med NOB poskrbeli, da so bili med vojno in po njej likvidirani vsi, ki so bili ali bi lahko bili nasprotniki revolucije in enopartijske oblasti.

 

Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi lahko ogrozil zmago revolucije v borbi za povojno oblast. Zato je bila l. 1943 v Grčaricah likvidirana na primer tudi »plava garda«, to je tako imenovana Kraljeva vojska v domovini, preostanki kraljeve vojske, ki so jo porazili okupatorji in ki je pričakovala zahodne zaveznike, katero so likvidirale partizansko revolucionarne enote s pomočjo italijanskih topničarjev. Nato se je spopad v državljanski vojni še povečal.

 

Dokaz državljanske vojne so žrtve in odkrita in še neodkrita številna grobišča po naši domovini.  Mnogi so zato po vojni pritajili svoje misli.

Dejstvo je, da je med okupacijo pri nas žal potekala tudi državljanska vojna, v kateri ne moremo govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa le zmagovalci nad okupatorjem in zmagovalci v revoluciji. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo!?

 

A zmaga revolucionarjev je za ene še vedno edina epopeja, ne glede na žrtve in ekonomski in politični  propad režima, ki je kršil človekove pravice?

 

V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo.

 

Mogoče so izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.

 

Ali je bilo zatiranje in popolno podrejanje,  zatajevanje celo že organiziranega protifašističnega primorskega TIGR- a res častno ravnanje in prispevek k boju za pregon okupatorjev?

 

Ali je še vedno prav,  da so in smo zaradi revolucije, bili drugače misleči drugorazredni po zakonu, eni pa avantgarda,vse do osamosvojitve?

 

Režim SFRJ pa se je tik pred osamosvojitvijo reševal s preprodajo orožja stradajočim v Afriki in je bila l. 1989 v državi 2763 odstotna inflacija?

 

Ali bi zavezniki res pustili samo malo Slovenijo zasedeno z okupatorji, potem ko so že osvobodili Italijo in Avstrijo?  Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega boljševističnega družbenega modela in smo del narodovega ozemlja zato izgubili!

 

 Ali je še vedno prav, da imamo zaradi revolucije enormne žrtve naroda, na obeh straneh, kot to izhaja iz prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino?

 

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

 

Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.  

 

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je 9. maja 1990 v slovenskem parlamentu  dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat in tudi letos  povedal slovenski javnosti na osrednji RTV.

 

Praznujmo »Dan zmage« kot to počne vsa Evropa! Tudi za to je potreben pogum, predvsem pa spoštovanje sočloveka.

 

Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsa državotvorna politika, odgovorna za naš razvoj, preneha narod razdvajati »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom.

 

Žal premnoge zanima le, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa »zgodovina preštetih žrtev vojne vihre« Inštituta za novejšo zgodovino na ravni države. To ne more biti naša perspektiva!

 

Franc Mihič

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
17
Cerkvenik Slavko
1
Dec 21, 2015
Hvaljenje kolaboracije in podobne nesnage je že bilo postavljeno na smetišče zgodovine, ko ste pripadniki hlapčevstva in pobijanja lastnih ljudi z orožjem nacifašistov začeli narod spet kregati med seboj. Spet ste privlekli v ospredje hlapčevanje vatikanu in kapitalu in njegovo poveličevanje. Kdo razdvaja narod? Preštevalci kosti umazanih kolaborantskih klavcev! Če imate dober namen do slovenskega naroda nehajte in se od sramu potopite v lastno nesnago.
#17
Sponko
0
Nov 26, 2015
Pohvalim za premik v bolj pozitivno (umirjeno) razmišljanje. Naj traja, Franc Mihič.
#16
Franc Mihič
0
Nov 26, 2015
Sprava je potrebna in mogoča!
DNEVNIK, 18. april 2015
»Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« je nedavno letos zopet povedal Tit Turnšek, predsednik ZZB. To je lahko razumljivo. Toda vodstvo ZZB vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija. Kdo jo je začel?
Bila je prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnih žrtev in gorja, na obeh straneh, med vojno in po njej. In to gorje za nastanek režima, ki je propadel. Vsaka revolucija pozna revolucionarje in protirevolucionarje. Se menda ve ali še ne!? Tako sporoča tudi Inštitut za novejšo zgodovino.
Naj ponovim: Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunajsodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan, je lani v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf pa je lani dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva.«
Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.
Letos ob velikonočnih praznikih novi ljubljanski metropolit škof Stanislav Zore pozove: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili? Profesor literature, socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, pravi: »Naučili smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v tolikšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej.
Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
Nasvet, ki je vreden, da se uresniči. Dejstvo je: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.« Tako pravi dr. Spomenka Hribar, ki vztraja: »Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo 'eden' ali 'drugi', ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje.
Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, če hočete, tudi perspektivo.« Sem enakega mnenja.
Strinjam se tudi z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji Josephom A. Mussomelijem, ki pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zdaj zelo težko sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
Dr. Viktor E. Frankl, genialna osebnost 20. stoletja, psihiater, nevrolog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča, je po štirih letih življenja v taborišču tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev, a je kljub vsem preživetim grozodejstvom na koncu rotil svoje sojetnike, sotrpine: »Ne maščujte se sami, sicer smo vsi zaman trpeli.«
Zato je nedvomno vloga politikov, torej države kot oblasti, za spravo odločilna. Strinjam se, če bo demokratična oblast pokopala umorjene, spremenila morišča v grobišča, kaznovala zločince, popravila krivice nacizma, fašizma, komunizma in vzdrževala spomin na zlo, bomo to šteli za pravično. Med NOB je bil nedvomno upor proti okupatorju, pa ne samo eden, a revolucija je izsilila monopol, dopustila je le upor, vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!«
Trditi, da revolucije ni bilo, torej ni pošteno, ni spravno, ni demokratično, ni državotvorno! Sprava je mogoča in potrebna. Upoštevajmo nasvete in dejstva! Skupaj s preostalo Evropo praznujmo 9. maj, dan zmage! Čas je, da poskrbimo za našo skupno zgodovino in perspektivo!
Franc Mihič
#15
Greg Zupan
1
Nov 19, 2015
Franček, narod je bil spravljen, dokler niste "domoljubi" začeli enačiti kolaborante z borci za svobodo.
#14
Rado K.
0
Nov 18, 2015
Ni mi jasno Mihič,
kako boš mene umestil v spravo? In mnoge druge Slovence, ki smo rojeni po vojni?

Za ničesar, kar se je zgodilo pred mojim rojstvom, nisem odgovoren (nihče od kasneje rojenih ni odgovoren). A vse je kar se je zgodilo prej, je dediščina, ki sem jo (smo jo) prejel od prednikov.

In ti bi rad, da bi se jaz opravičeval, spravljal za dogodke pred mojim rojstvom? Saj si hecen.
#13
Sponko
0
Nov 18, 2015
Nasilno vsiljevanje sprave, sproža odpor.
Stvari morajo počasi dozoreti.
Dodatno podpihovanje negativnih strasti, ta čas samo podaljšuje.
#12
Franc Mihič
0
Nov 18, 2015
Kdor omalovažuje državljansko vojno, spravo, zavira razvoj domovine Slovenije! To ni projekt menda mene, tudi ne samo Spomenke Hribar, predsednika RS Boruta Pahorja in tudi žrtev državljanske vojne. Sprava je civilizacijski dosežek, a mi se ne spravimo, celo spravo odklanjamo.Nezreli za učinkovito demokracijo!
#11
Rado K.
0
Nov 13, 2015
Franci, Franci.
Na svojem primeru vidiš, da je sprava zgolj tvoje (vaše) politično orodje za provociranje. In da te demokracija v resnici ne zanima. Želiš si, da bi bil ves horizont le po tvoji meri.
Franci, Franci.
#10
Greg Zupan
1
Nov 13, 2015
hehehehe, demokrat Franček, briše komentarje, ki mu ne dišijo. Sprava z vami? Nikoli. Danes počnete isto.
#9
Franc Mihič
0
Nov 12, 2015
Državljanska vojna med okupacijo je globoka narodova rana, vsak ki jo omalovažuje, Sloveniji škoduje pri razvoju!
#8
Franc Mihič
0
Nov 12, 2015
Številke žrtev vojne vihre in revolucije »govore«. Za osvežitev spomina.

Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.

Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?

Berem: «Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč - pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.

Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora?

Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh.

Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev.

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico.

Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.

Naj vse žrtve počivajo v miru!

Franc Mihič
#7
Franc Mihič
0
Nov 12, 2015
Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati.
Komunistična partija pa je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov.
Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani.
Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.
Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom.
Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba.
Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.
Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žilič, ki je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!?
DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
Prof. dr. Matjaž Zwitter je zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti.

»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik", pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

»Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo prav, pravi tudi dr. Spomenko Hribar.
#6
Franc Mihič
0
Nov 12, 2015
Nekateri še naprej podtikate izdajstvo proti revolucionarjem, ki so ji komunisti potisnili v kolaboracijo,ne a komunisti ne povedo, proti komu so se potem borili v revoluciji? So bili potem mar Marsovci protirevolucionarji?

#5
Simon Čolnič
0
Nov 12, 2015
Lahko zanemarim spopadanje med partizani in domobranci, ker naj bi šlo za spopad dveh nasprotnih ideologij videnja delovanja neke (nove) družbe in (socialnega) sobivanja,
ne morem in nočem pa:
- da so belogardisti / domobranci sodelovali pri požiganju »rdečih« vasi, ovajanju in lovljenju ljudi-CIVILISTOV, ki so bili določeni:
- za izgon
- za deportacijo v taborišča (smrti)
- za talce
in te ljudi potem pomagali izgnati, deportirati, streljati in obešati
----
Izdaja lastnega naroda pa je neoprostljivo izdajstvo
#4
Rado K.
1
Nov 12, 2015
"To je pot do sprave, ki je pogoj za napredek!"

He, he, Franci. Spravo lahko mirno odpišeš. Meni niti na kraj pameti ne pride na misel, da bi se spravljal s takšnim, na domobranstvo oprtim razmišljanjem. Pa verjamem, da imam še veliko somišljenikov.

Spomnimo se malo. Sile osi so BREZ VOJNE NAPOVEDI napadle Jugoslavijo. Okupacija je bila torej protipravna! V pravnem pogledu so bili Nemci nepravna banda. In ne neka orgazirana sil s katero je mogočne pravno veljavno kolaborirati. S tovrstno kolaboracijo so tudi domobranske sile dobile status bande. In po vojni so na žalost, v skladu s svojo medvojno protipravno dejavnostjo, tako tudi končale.
#3
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2015-11-12 08:57:24 (Nov 12, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
Ali je to prav Marjan Šarec predsednik vlade?
Milan Kučan;Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!
Janković; Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza …
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj