Slovenija potrebuje moralno prenovo.

OddajFranc Mihič, dne 2015-10-18 ob 09:04:50

Kdo lahko koga toži?

Pogosto slišim to vprašanje ob rezultatih naše privatizacije, a odgovori so različni. Novinar Alij Žerdin v članku »Kontinuiteta«, Delo, 17. oktobra,  piše o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Pravi, da se je ta boj pričel že l. 1945. Po moje pa že l. 1941.

Od l. 1990 je to boj oz. je vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, dati kot lastnino fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel.

Dr. Andrej Umek, bivši minister, v Delu - SP, 20.09.2014, pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.

Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme«, Delo-SP, 5. sept. 2015, iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«

Berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele  Zakona o  prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod  drobnogledom nadzorne institucije.«

Kdo je torej manipulira(l), oškodoval gospodarske družbe in državljane?

G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: "Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?"

Odlično vprašanje, a od kod je to stanje?

Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje."

Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi gospodarstva in DUTB, je menda jasno?

Bo kdo zopet tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s (tajkunskim) kreditom »plača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini.  Podjetja naj še naprej rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, tudi državljanov, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu.

Mnogi »napredni« svarijo:» Svet bo propadel; kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«!

Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika "nasledstvenega kapitalizma", ki prevladuje v mediteranskih kulturah (Francija, Španija, Portugalska, Italija) – v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami –, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega podjetja (vir). To se navezuje na stopnjo medsebojnega (ne)zaupanja v družbi, kar pomeni, da gre v kulturah, kjer je ta stopnja nizka, praviloma zaupati le družini in sorodstvu (vir). V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.«

V praksi pa se pri nas dopušča predvsem privatizacija s  »koncentracijo lastništva, večinsko v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji  že tako »usodni«!

Dr.  Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo letos zapiše: "Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja, ki je bilo v resnici delavčevo premoženje. Se ve, da je taka »privatizacija« nična."

Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja!

 Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija! Kdo bo koga tožil?

 

Franc Mihič

 

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kdo-bo-koga-tozil.html

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
10
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
Od česa bomo živeli, v čem smo dobri?
Strategija pametne specializacije je strateški dokument, ki ga mora pripraviti vsaka članica EU, ki želi črpati evropska sredstva za znanost in razvoj gospodarstva oz. države. To je tudi dokument, ki ga potrebuje vsaka politika, država oz. vlada, ki načrtno in odgovorno vodi razvoj države. To je tudi tisto »pravo sito«, skozi katerega bi morale iti vse stranke, ki žele oblast, da jasno povedo, »v čem smo v Sloveniji dobri in perspektivni«. Doslej pri nas to ravno ni veljalo, saj je prevladovala praksa, ki jo zagovarja bivši rektor dr. Jože Mencinger, ki v odmevnem članku, »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo«, sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kam nas je to pripeljalo? Berem članek »Državljani pogrešajo vizijo vladajočih« in se globoko strinjam z Bojanom Radejem, ki pravi: »Nova evropska strategija pametnega razvoja zahteva veliko višjo kompetenco vodenja, bolj jasno vizijo. Od dobre priprave kakovostnih razvojnih projektov in njihove izvedbe je namreč odvisno, ali nam bo uspelo v sedmih letih pametno vložiti 4,1 milijarde evropskega denarja. »Živimo na kredit«, smo še vedno nizko v globalni mednarodni konkurenci, imamo nizko dodano vrednost na zaposlenega in previsoko brezposelnost, zlasti med izobraženimi mladi, ki se selijo v tujino za boljšim kruhom. živimo na kredit in brez dvoma občutno slabše, kot bi glede na bogate potenciale narave in znanja lahko, če bi bili uporabljeni podjetno. Ekonomska zanka okoli vratu se zateguje vsem državljanom, najbolj pa trpijo brezposelni in vse ranljive skupine. Cela generacija mladih je oropana perspektiv, žrtvovana na oltarju nekompetentnega vodenja države.« Profesor dr. Jože P. Damijan je v nedavnem intervjuju pod naslovom, »Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme«, zaskrbljen in kritičen, saj pravi: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je zadnjo različico slovenske strategije nedavno le poslala v Bruselj, kjer so nam prejšnje zavrnili kot neuporabne. Nikjer žal ne berem. da je v tej strategiji poudarek na glavnem cilju vsake ekonomije, ustvariti delovna mesta na izbranih področjih. Tudi na »gozdu in lesu«. Les, ki ga sedaj v izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, pravi dr. A. Kešeljević. Slovenija, ki potrebuje delovna mesta, torej z izvozom hlodov izvaža delovna mesta! Severne sosede, Avstrija pa znajo naš les visoko ovrednotiti na trgu, kljub visokim tri do petkrat višjim plačam njihovih zaposlenih. Odgovorna politika oz. vlada torej podaja strateško usmeritev razvoja, da se lahko potem razvija pametna specializacija in tržno atraktivna ekonomija za delovna mesta. Naše bogate severne sosede se v ta namen poslužujejo strokovnih inštitucij, kot je na primer dunajski »das Economica Institut für Wirtschaftsforschung«, ki opravlja gospodarske raziskave za področje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške. Ta je ugotovil, da gozdno- lesarsko gospodarstvo zaposluje samo v Avstriji 300.000 ljudi. Upam, da je vlada postavila realne in potrebne cilje in strategijo, v čem smo in bomo dobri, da bomo vedeli od česa bomo živeli! Kdo bo imel delo ?
#10
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
Temeljito prebrati, kako so vedeli, a so nas goljufali in gospodarske družbe oškodovali!


SKRAJŠANI POSTOPEK
EVA: 2007-2111-0154




PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH
ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A)



I. UVOD


1. Ocena stanja in razlogi za sprejetje zakona

Zakon o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/2006 in 67/07 – ZTFI, – v nadaljnjem besedilu: ZPre-1) je bil sprejet leta 2006. Predlagana novela ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Ta sprememba naj prepreči, da bi prevzemnik zastavil vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za prevzem družbe. Zakonodajalec je predmetno materijo uredil že s prvim odstavkom 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 – popr., 26/07 – ZSDU-B, 33/07 – ZSReg-B in 67/07 – ZTFI, v nadaljnjem besedilu: ZGD-1, ki določa, da je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ničen. Namen določb tega člena je onemogočiti, da bi načelo prepovedi pridobitve lastnih delnic izigrali s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kakor če bi sama pridobila lastne delnice. Bistvo tega instituta je, da družba zagotovi posojilo oziroma predujem tretji osebi za nakup delnic družbe. To bi bilo izigravanje s fiktivnimi posli, ko bi družba po tretjih osebah pravzaprav sama pridobivala lastne delnice.

Praksa je pokazala, da ta določba ne pokriva vseh pravnih razmerij, ki lahko pripeljejo do enakega končnega učinka oziroma namena te določbe. Zakonska norma se namreč lahko zaobide tako, da prevzemnik pri posojilodajalcu zastavi vrednostne papirje ciljne družbe, ki jih šele bo pridobil, če bo prevzem družbe uspešen. Posledica tega so nepregledni prevzemi z zlorabo notranjih informacij in izčrpavanjem prevzetih družb. Z opisanim načinom prevzemanja ciljne družbe sicer ni kršen prvi odstavek 248. člena ZGD-1, toda učinek na prevzeto družbo je enak.


2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

Cilj predloga zakona je usmerjen v spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe.
Ta sprememba naj prepreči, da bi jih prevzemnik zastavil za pridobitev denarnih sredstev oziroma bančne garancije za prevzem družbe. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe.

Sledi se naslednjim temeljnim načelom:
- vsi imetniki vrednostnih papirjev istega razreda ciljne družbe se morajo obravnavati enako; poleg tega je treba v primeru, ko oseba pridobi kontrolo nad družbo, druge imetnike vrednostnih papirjev zaščititi;

- imetniki vrednostnih papirjev ciljne družbe morajo imeti na voljo dovolj časa in zadosti informacij za sprejem odločitve o ponudbi na podlagi zadostnega poznavanja dejanskega stanja;
- uprava ciljne družbe mora delovati v interesu družbe v celoti in imetnikom vrednostnih papirjev ne sme odreči možnosti za odločitev glede vsebine ponudbe;

- pri trgovanju z vrednostnimi papirji ciljne družbe, družbe ponudnika ali katerekoli druge družbe, ki jo zadeva ponudba, ne sme priti do tržnih nepravilnosti tako, da porast ali upad cen vrednostnih papirjev postane umeten, normalno delovanje trga pa izkrivljeno;

- ponudnik mora ponudbo objaviti šele po zagotovilu, da lahko v celoti izvrši vse denarne prejemke, če so ponujeni, in po sprejemu vseh razumnih ukrepov za zagotovitev izvršitve katerekoli druge vrste prejemka;

- ciljna družba zaradi ponudbe za njene vrednostne papirje ne sme biti ovirana pri izvajanju poslov dlje, kot je to razumno določeno.

Poglavitne rešitve zakona so preprečiti prevzem ciljne družbe na način, da se zastavijo vrednostni papirji te družbe za pridobitev posojila ali bančne garancije. To pa lahko privede do izčrpavanja ciljne družbe. S predlagano spremembo pa se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave.

3. Ocena finančnih posledic zakona za državni proračun in druga javnofinančna sredstva

Za izvajanje zakona ni potrebno zagotoviti sredstev iz državnega proračuna.

4. Ocena finančnih posledic predloga zakona za druga javna finančna sredstva

Sprejetje zakona nima finančnih posledic na druga javna finančna sredstva, zato po njegovi uveljavitvi ne bo treba zagotavljati nobenih dodatnih finančnih sredstev iz državnega proračuna.


5. Ureditev na ravni Evropske skupnosti in primerjalni pravni prikaz ureditve v drugih državah članicah EU

Zakonodajalec je že s sprejetjem ZPre-1 izpolnil zavezo Republike Slovenije kot države članice EU in dosega uveljavitev Direktive 2004/25/ES. Predlagatelj je upošteval vse določbe te direktive, v nekaterih primerih izkorišča opcijska upravičenja, hkrati pa minimalni standard, ki označuje direktivo, dopolnjuje s širšim področjem uporabe (nejavne družbe) in strožjimi ukrepi. S predlogom zakona se ureja področje, ki ga predmetna direktiva ne ureja. Predlagane spremembe zakona niso v nasprotju z direktivo. Direktiva tega področja posebej ne ureja, vendar pa že iz načel direktive izhaja, da se morajo vsi imetniki vrednostnih papirjev istega razreda ciljne družbe obravnavati enako; poleg tega je treba v primeru, ko oseba pridobi kontrolo nad družbo, druge imetnike vrednostnih papirjev zaščititi. S predlagano rešitvijo se sledi namenu direktive varovanja delničarjev in upnikov.

Glede na to, da direktiva ne ureja materije, ki jo predlaga sprememba zakona imajo države članice to področje urejeno zelo različno. Večina držav ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.


Združeno kraljestvo
V skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Companies Act) je ciljni družbi prepovedano finančno pomagati oziroma sodelovati pri prevzemu te družbe. Tudi City Code on Takeovers and Mergers določa, da si prevzemnik, ki si je pridobil obveznosti s prevzemom, ne sme finančno pomagati s sredstvi ciljne družbe in njenih podružnic.

Skladno z izjemo Whitewash Procedure lahko ciljna družba pod pogoji financira prevzem na naslednji način:
- ciljna družba lahko da v zavarovanje vrednostne papirje le, če obstaja verjetnost, da dano zavarovanje ciljne družbe prevzemniku ne bo unovčeno, v nasprotnem primeru je dajanje takega zavarovanja prepovedano;
- ciljna družba, ki daje finančno pomoč ne sme financirati prevzemnika iz sredstev iz naslova delitve dobička;
- ciljna družba, ki daje finančno pomoč mora skupaj z direktorji in revizorji potrditi, da finančna pomoč ne bo zmanjšala sredstev;
- ciljna družba, ki daje finančno pomoč morajo zagotoviti, da so direktorji zmožno plačevati dolgove za eno leto vnaprej;
- revizorji ciljne družbe morajo poskrbeti za poročila, kjer podajo mnenje, da nimajo pripomb na vodstvo podjetja.


Nizozemska
Nizozemsko pravo prepoveduje vsakršno jamstvo ciljne družbe, da bi s svojimi vrednostnimi papirji jamčila za plačilo dolga iz naslova kredita prevzemne družbe. Ta prepoved se nanaša tudi na vse podružnice te ciljne družbe.


Nemčija
Nemški zakon o pridobitvi vrednostnih papirjev in prevzemih (WpÜG) v petem odstavku 2. člena določa, da so skupaj delujoče pravne ali fizične osebe, ki skupno delujejo pri pridobivanju vrednostnih papirjev z glasovalno pravico ali pri uresničevanju glasovalne pravice, pri čemer lahko skupno delujejo na podlagi sporazuma ali drugače. Za hčerinske družbe velja domneva, da so s ponudnikom skupaj delujoče osebe.

Dodatno pravilo določa, da sta v točkah 2. do 6. ponudnik in njegova hčerinska družba izenačena, vsota tako prištetih delnic hčerinske družbe ponudnika pa se naprej prišteje ponudniku. Ponudniku se prištevajo tudi glasovalne pravice tretjih, ki s ponudnikom ali njegovo hčerinsko družbo ravnajo do ciljne družbe usklajeno (drugi odstavek 30. člena WpÜG). Tako je povsem jasno, da navedeno pravilo zajame širši krog oseb in razmerij, ki ponudniku povečujejo število delnic z glasovalno pravico, zato da se doseže prevzemni prag, kakor samo skupaj delujoče osebe, opredeljene v petem odstavku 2. člena WpÜG. V tem pogledu se nemška ureditev močno razlikuje od avstrijske.

V Nemčiji je prepovedana vsakršna pomoč ciljne družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov.


Italija
Dekret 58 v 109. členu ureja institut »Acquisto di concerto«, kar ustreza naslovu pridobivanje s skupaj delujočimi osebami. Že naslov pove, da ravnanje teh oseb po tej določbi meri le na pridobivanje delnic, posledično pa na obveznosti v zvezi z obvezno ponudbo. Nima pa posledic na morebitna protiprevzemna dejanja in ne na uresničevanje glasovalne pravice na skupščini delničarjev.

Italijanski Civilni zakonik (Codici civile) ne dovoljuje, da bi ciljna družba pomagala z zastavo svojih vrednostnih papirjev ali z drugimi garancijami prevzemniku. V zvezi s tem sicer obstaja izjema, in sicer, da se dovoljuje združitev podjetij, kjer eno od podjetij prenese dolgove na ciljno družbo, ki nato jamči za poplačilo dolgov. Vendar pa morajo biti za to izpolnjeni naslednji pogoji:
- združitveni načrt mora biti pripravljen od vodstev obeh podjetij in mora vsebovati finančna poročila, iz katerih bo razvidno kako bodo poplačani dolgovi;
- združitveni načrt pripravljen z obeh strani mora vsebovati tudi načrt za združitev, kjer bodo podani razlogi, ki upravičujejo združitev, z gospodarske in finančne plati;
- poročilo revizorja za obe podjetji je obvezno. V njem mora revizor podati mnenje, če je združitev upravičena.



6. Druge posledice, ki jih bo imelo sprejetje zakona

Drugih posledic ne bo.




II. BESEDILO ČLENOV


1. člen

V Zakonu o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06 in 67/07-ZTFI) se v 32. členu v drugem odstavku doda 7. točka, ki se glasi:
»7. da prevzemnik agenciji dokaže, da plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni zavarovano z njihovo zastavo.«.

2. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.




file:///D:/Users/Franc/Downloads/oei36616d18120a9550a.pdf

http://www.tzslo.si/pic/pdf/zakonodaja/ZPre1F- 2014.pdf



III. OBRAZLOŽITEV ČLENOV

K 1. členu
S predlaganim členom se daje agenciji pristojnost, da pred izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo preveri, ali plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni zavarovano z njihovo zastavo.

K 2. členu
Ta člen določa začetek veljavnosti zakona.

IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO


32. člen
(dovoljenje za prevzemno ponudbo)

(1) Prevzemnik mora pred objavo prevzemne ponudbe pridobiti dovoljenje agencije (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za prevzemno ponudbo).

(2) Agencija izda dovoljenje za prevzemno ponudbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. da je prospekt sestavljen v skladu z 28. členom tega zakona;
2. da je prevzemna ponudba v skladu s tem zakonom;
3. da je prevzemnik deponiral denarni znesek ali bančno garancijo v skladu s 36. členom tega zakona;
4. če prevzemnik ponuja izdane nadomestne vrednostne papirje: da jih je deponiral na način, določen v 37. členu tega zakona;
5. da nadomestni vrednostni papirji izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom in na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, in
6. da je prevzemnik sklenil pogodbo iz drugega odstavka 35. člena tega zakona in plačal akontacijo cene po tej pogodbi.

(3) Agencija določi listine, ki jih mora prevzemnik priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo.



#9
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
Plebeizacija - Nasledstveni kapitalizem

Zanimivo je, da je tudi moderna kritika "nasledstvenega kapitalizma", ki prevladuje v mediteranskih kulturah (Francija, Španija, Portugalska, Italija) – v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami –, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega podjetja (vir). To se navezuje na stopnjo medsebojnega (ne)zaupanja v družbi, kar pomeni, da gre v kulturah, kjer je ta stopnja nizka, praviloma zaupati le družini in sorodstvu (vir). V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.
Težava v nekdanjih komunističnih državah pa je – kot to na več mestih zelo previdno poudarja francoski zgodovinar Marc Ferro – plebeizacija (vir). Svoje čase smo govorili o socialistični negativni selekciji in upali, da bo v novi državi prevladala pozitivna selekcija. Tu je treba stopiti korak nazaj.

Za komunizem, ki je izhajal iz zavisti (Nietzschejev ressentiment) nižjih slojev v Rusiji, je bil značilen militantni egalitarizem. Ker je uravnilovka potrebna tistim, ki so manj sposobni, pa je dobesedno vsaka militantna egalitarnost vedno nasilje nad sposobnimi.

To je bilo v socializmu na vseh področjih očitno in negativna korelacija med sposobnostjo in družbenim vplivom/močjo je na koncu tudi uničila ves sistem: najprej v Sovjetski zvezi in potem še povsod drugje. Posledice te plebeizacije – Vesna V. Godina temu pravi "reagrarizacija" – pa občutimo danes.

Povedano drugače, kmečkih obrazov naših "vodilnih", ki jih vidite na televiziji, če ne bi bilo 50 let komunistične uravnilovke, sploh ne bi bilo.
Prof. Dr. Boštjan M. Zupančič, od leta 1998 sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, prej predsednik senata tega sodišča in sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, redni univerzitetni profesor prava (v ZDA in Sloveniji).
TOREK 29.09.2015, 00:01
http://www.siol.net/priloge/kolumne/bostjan_m_zupancic/2015/09/vse_bi_bilo_drugace.aspx

Boštjan M. Zupančič: Plebeizacija | Boštjan M. Zupančič - Planet Siol.net

Kako doseči optimalno delovanje družbe oziroma države?
#8
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
Politika je spodbujala menedžerske prevzeme
DELO - Sobotna priloga, 20.09.2014 PP poštni predal 29
Delo, 10. septembra
Trditev g. Draška Veselinoviča, ki si jo je g. Jure Predanič izbral za naslov svojega članka (Delo, 10. septembra), da je politika spodbujala menedžerske prevzeme, je v najboljšem primeru polresnica, ki dejanska dejstva prikriva in potvarja. Dejstvo je, da so bili pogledi na privatizacijo zelo različni, lahko bi rekel diametralno nasprotni, tako med posamezniki kot tudi med političnimi strankami. Ravno pogled na privatizacijo je predstavljal ločnico med levico in desnico. Če se vrnemo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja potem lahko ugotovimo, da sta privatizacijo, katere bistven del so menedžerski odkupi, podpirali LDS in sedanja SD, nasprotovale pa so ji, čeprav ne vedno najuspešneje, stranke združene v Demosu, torej SDS, SKD in SLS. Ta moja trditev sledi neposredno iz poteka privatizacijske zakonodaje, kdo je posamezne elemente te zakonodaje predlagal in katere stranke so zagotavljale potrebno večino za njihovo za njihovo uzakonitev.
Zaradi hitrega gospodarskega propadanja v komunističnih državah v devetdesetih letih, so tudi takratni oblastniki sprevideli, da je »socialistična« gospodarstva potrebno v osnovi spremeniti. V Jugoslaviji je bila sprejeta tako imenovana Markovićeva privatizacijska zakonodaja, ki je dobila ime po takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću. Cilj in namen te zakonodaje je bil, da takratni socialistični direktorji in zaupanja vredni člani Zveze komunistov, po novem menedžerji, olastninijo celotno »družbeno« premoženje in s tem zagotovijo kontinuiteto »vodilne vloge« Zveze komunistov, ne več na politični temveč na gospodarski osnovi. Ta privatizacija je bila začeta vendar ne do konca izvedena, ker jo je prehitel razpad Jugoslavije.
Vse od svojega nastanka v letu 1989 so nove demokratične stranke Markovićevi zakonodaji najodločneje nasprotovale. Smatrale so jo kot nepošteno in krivično, saj poklanja celotno premoženje skupini ljudi, ki so bili najbolj krivi za gospodarsko propadanje in pomanjkanje osnovnih dobrin. To je bilo tudi stališče njihove koalicije Demos. Po zmagi na volitvah leta 1990 je Demos takoj začel pripravljati svojo privatizacijsko zakonodajo, vendar je ni mogel uzakoniti zaradi zveznega značaja Markovićeve zakonodaje. Takoj po osamosvojitvi leta 1991 je Demos Markovićevo privatizacijsko zakonodajo razveljavil in jo nadomestil s svojo. Njeno bistvo je bilo v tem, da je imela dve komponenti, denacionalizacijo in privatizacijo v ožjem pomenu te besede. Denacionalizacija je imela cilj, da vsaj deloma, po večini v moralnem smislu, sanira grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo komunistični sistem s svojo nacionalizacijo. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.
Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.
Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike. Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.
Prof. dr. Andrej Umek,

#7
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
Vizija naših politikov?!
»Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli.
Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj.
Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami.
Češka nas je že prehitela.«
»Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna: obresti, ki jih menedžerji plačujejo za kredite, so bile nižje od donosa podjetja. Menedžerski odkup se je zaradi višjega donosa sam financiral.
Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme in gledali proč pri kreditih«
(Op.: Ekonomija in privatizacija je lahko kar brez morale in je tako uspešna?!)

Jože P. Damijan, ekonomist; DELO Sobotna priloga, 05.09.2015
http://www.delo.si/sobotna/joze-p-damijan-levica-in-desnica-podpirali-menedzerske-prevzeme.html

Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme

»Niti Slovenija niti EU nista osvojili lekcije, ki bi pomagala, da se izognemo morebitni novi krizi in finančnim balonom
#6
Rado K.
0
Oct 18, 2015
"Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?"

Običajni ljudje smo glede strojništva tiho, ker pač nismo kompetentni glede te stroke.
Prav bi bilo, da bi tudi strojniki ne bi komentirali stroke izven njihove, ker pač niso kompetetntni.

Še o Sachsovi doktrini. Če bi jo takrat sprejeli bi imeli madžarsko situacijo.
Bili bi dninarji v tujih korporacijah.

Še to:
Kdo bo tožil Demos, ker je dala nalog za uničenje naših gospodarskih biserov?
Hmezad Žalec, Metalka, Metalna, Merx Celje, Emona Ljubljana, TAM, . . . ?
Kdo bo tožil Demos ker je z denacionalizacijo podaril fevdalno pridobljene nepremičnine?
#5
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/06/volivci_so_zreli_in_imajo_prav.aspx?format=json&mob=1&hide_hf=1&os=wf&ver=1.0

Volivci so zreli in imajo prav | Slovenija - Planet Siol.net

Ljudem je dovolj iskanja zunanjih krivcev in spolitiziranih referendumov. Hočejo službo, varnost in pravno državo. Potem
#4
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
Menedžerski odkup je neetičen!

Delo, sobota, 19. januar 2002

Predsednik države gospod Milan Kučan je v zadnjem televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem.

Pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države ima prednost etika in ne kapital.

Upam, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe ?!

Franc Mihič
#3
Franc Mihič
0
Oct 18, 2015
http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/

Ne pozabimo, kdo vse in kako je zagovarjal tajkunizacijo! « PERSPEKTIVE SVETA 2000

Tajkunizacija Slovenije MAG- 21.11.2007 Menedžerski prevzem Merkurja je v javnosti dvignil veliko prahu. Številnim tak
#2
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2015-10-18 09:04:50 (Oct 18, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Ali je to prav Marjan Šarec predsednik vlade?
Milan Kučan;Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!
Janković; Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza …
Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave
Milan Kučan: Ogenjca, upor ali kolaboracija?
Komu Slovenci zaupamo svoj kapital; nikomur!?
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj