Kdo bo koga tožil?

OddajFranc Mihič, dne 2015-04-20 ob 12:40:44

Jure Apih v tem članku, Delo 20. aprila,  ugotavlja:  " Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil? " Od kod to stanje? Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger pa pravi: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporoča(l): »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje." Kakšni so rezultati teh izjav, nazorno kaže praksa in stanje  bank in gospodarstva? Kdo bo koga tožil? Mogoče bo kdo tožil kar »prepotentnega« Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval »prodaji«, to je, dejanski podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, katerim kupnino s (tajkunskim) kreditom »plača« kar kupljeno podjetje, če podjetje to obremenitev sploh preživi. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov za lastnike slovenskih podjetij očitno nis(m)o primerni? Skrajno nepošteno! Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja naj še naprej rešuje le »kreditizem«, ne pa da direktorji za obetavne projekte in nova delovna mesta pridobivajo kapital  tudi na trgu?! Važno da je le, da so lastniki podjetij kar menedžerji, saj ti kot lastniki potem ne rabijo nadzornih svetov, ki so v Sloveniji  »usodni problem«?!

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kdo-bo-koga-tozil.html

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
3
Franc Mihič
0
Apr 20, 2015
"Težko je tudi sprejeti hipotezo, da so tuji menedžerji tako rekoč a priori sposobnejši in uspešnejši od domačih. Ali tudi poštenejši?" Tako se sprašuje publicist Jure Apih danes v DELU?
Žal je to očitno res!
Tuji menedžerji so usposobljeni za delovanje na trgu in to ob budni strogi državi prava!
Naša ekonomska šola pa še vedno razvija samoupravno ekonomijo, ki je propadla.
Kaj pomenijo usposobljeni profesionalni menedžerji, člani uprav in nadzornih svetov, so že davno odkrili na razvitem zahodu, Kitajski, Singapurju! Zato imajo tam lastniki, država in zasebniki, dobro plačane, a izbrane in profesionalno odgovorne nadzorne svete in uprave, ne pa tovarišijsko ekonomijo, ki jo vzdržujejo potrpežljivi državljani.
#3
Franc Mihič
0
Apr 20, 2015
Ali peticija dr. Mencingerja ne podpira ravno »hlapčevstva« delojemalcev nesposobnim in neodgovornim lastnikom podjetij, kar pa je gotovo v nasprotju z etiko in Ustavo?
Peticija »Preprečimo razprodajo«
Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji je še vedno »odmevna« , saj se vendar menda bori za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«. Državna podjetja so prava »Meka« za delavske pravice in delavski dobiček- kapital. A res? Ni izkoriščanja delovnega človeka, nadzor ima država in politika njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi lanski stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke. Praksa mnogih državnih podjetij. Nihče ne odgovarja, ko se leta goljufa zaposlene. Peticija je Preprečimo privatizacijo je lep dokaz, kako lepo je v naši domovini še naprej častiti propadli socializem. Vse drugo pa nas menda venomer pelje v hlapčevstvo, kot tisti del človeštva, ki živi v najbolj tehnološko razvitih državah, a »neuki tamkajšnji hlapci« celo svobodno še naprej hlapčujejo kapitalu in ne emigrirajo v oaze socialističnega raja. Res so zaostali? Bog jim pomagaj! »Slovenski delodajalec hoče sužnja,« pa je sklep objavljenega intervjuja s predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doc. dr. Metodo Dodič Fikfak, ki se že leta prizadeva za varstvo delojemalcev pred stresom. A ni to katastrofa za pravno državo, menedžersko stroko, politiko in vlado! Tragiko mnogih zaposlenih pokaže nedavna oddaja na nacionalni TV, »Stečaji ogrožajo zdravje zaposlenih«, kjer sta sodelovala dr. Samo Fakin, direktor ZZZS, in doc. dr. Metoda Dodič Fikfak. Predstavljena je bila prva slovenska tovrstna raziskava na primeru Mure, ki pove, da so posledice odpuščanja alarmantne, predvsem zaradi stresa zaposlenih, saj menedžerji očitno na poznajo mehkih metod in so za njih delavci samo odvečni strošek».. Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, je v Sloveniji pa je menda ja etično in vrhunsko. To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov, tudi države in državnih podjetij in inštitucij. A odgovarjal ni še noben nadzornik. Je znanje potem v redu? Nevarnost zaposlenim so menda samo privatizacija in privatni (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Te dni berem članek »Korporativno upravljanje po slovensko: nedoseganje načrtov ni razlog za menjavo uprav«. Katastrofa nacionalne ekonomije! Upravam, menedžerjem potem torej vedno pripada dobra plača, celo enormna glede na plače zaposlenih. Zanje in veščine napisati uspešen poslovni načrt in ga uresničiti z vso odgovornostjo je povsem postranskega pomena, kar velja predvsem za državna podjetja. Skrb za večjo dodano vrednost na zaposlenega, za nova delovna mesta z več znanja, za višji standard delojemalcev in upokojencev pa je očitno še čista demagogija! Kaj pa je doslej pri nas storila katera koli politika, država, menedžerska stroka za dvig dodane vrednosti v slovenski ekonomiji? Kdo prisiljuje delojemalce v suženjstvo in bedo? Menda ne kapital, naš ali tuj, temveč konkretni osebki, poklicani in odgovorni v stroki, v NS podjetjih in v državi, ki jo vodijo politični veljaki in ne kapital in ne ljudstvo. Zato so zelo nenavadne vse dosedanje »peticije« oz. izjave dr. Jožeta Mencingerja, avtorja peticije peticija »Preprečimo razprodajo«. Njegove izjave, ki so učinkovale, so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
Lani dr. Mencinger celo ponovno izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij, bivše družbene oz. državne lastnine? Smo torej slovenski običajni državljani res edino lahko le delojemalci, le »hlapci, celo sužnji«? Dodatno veliko politikov in stroke, z Mencingerjem na čelu, to je zagovornikom menedžerskih lastnikov za vsako ceno, še vedno prisega le na »kreditizem« in na državno premoženje. Taka ekonomija nima zadostnih donosov, kažejo rezultati in luknje v državnih bankah, ne za polnitev proračuna, niti ne za (bodoče) pokojnine. Izgube pa vedno poplačamo davkoplačevalci. Zamegli in zanika se osebna odgovornost lastnikov, tudi politikov, in njihovih dobro plačanih nadzornih svetov in uprav, glede na povprečne plače zaposlenih. Guverner BS dr. B. Jazbec pa opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali peticija dr. Mencingerja ne podpira ravno »hlapčevstva« delojemalcev nesposobnim in neodgovornim lastnikom podjetij, kar pa je gotovo v nasprotju z etiko in Ustavo?

#2
Franc Mihič
0
Apr 20, 2015
Z izvedeno privatizacijo ni bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.

»Zaradi hitrega gospodarskega propadanja v komunističnih državah v devetdesetih letih, so tudi takratni oblastniki sprevideli, da je »socialistična« gospodarstva potrebno v osnovi spremeniti. V Jugoslaviji je bila sprejeta tako imenovana Markovićeva privatizacijska zakonodaja, ki je dobila ime po takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću. Cilj in namen te zakonodaje je bil, da takratni socialistični direktorji in zaupanja vredni člani Zveze komunistov, po novem menedžerji, olastninijo celotno »družbeno« premoženje in s tem zagotovijo kontinuiteto »vodilne vloge« Zveze komunistov, ne več na politični temveč na gospodarski osnovi. Ta privatizacija je bila začeta vendar ne do konca izvedena, ker jo je prehitel razpad Jugoslavije.
Vse od svojega nastanka v letu 1989 so nove demokratične stranke Markovićevi zakonodaji najodločneje nasprotovale. Smatrale so jo kot nepošteno in krivično, saj poklanja celotno premoženje skupini ljudi, ki so bili najbolj krivi za gospodarsko propadanje in pomanjkanje osnovnih dobrin. To je bilo tudi stališče njihove koalicije Demos. Po zmagi na volitvah leta 1990 je Demos takoj začel pripravljati svojo privatizacijsko zakonodajo, vendar je ni mogel uzakoniti zaradi zveznega značaja Markovićeve zakonodaje. Takoj po osamosvojitvi leta 1991 je Demos Markovićevo privatizacijsko zakonodajo razveljavil in jo nadomestil s svojo. Njeno bistvo je bilo v tem, da je imela dve komponenti, denacionalizacijo in privatizacijo v ožjem pomenu te besede. Denacionalizacija je imela cilj, da vsaj deloma, po večini v moralnem smislu, sanira grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo komunistični sistem s svojo nacionalizacijo. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije.

S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.

Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic.
Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo.
S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje. Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike.
Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.«

Povsem se strinjam z ugotovitvami in z izjavo prof. dr. Andreja Umeka, SLS, ki je bil od leta 1997 do leta 2000 minister za znanost in tehnologijo RS, drugič, leta 2000, pa je bil minister za okolje in prostor RS; DELO - v DELU - Sobotna priloga, dne 20.09.2014.
Franc Mihič
#1
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2015-04-20 12:40:44 (Apr 20, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vprašanje za Šarca: Ima prav ministrica Katič, sodnik Florjančič ali tožilka Brezigar?
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ne verjamem v pravno državo.
Ali je to prav Marjan Šarec predsednik vlade?
Milan Kučan;Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!
Janković; Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza …
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj