Sprava je potrebna in mogoča!

OddajFranc Mihič, dne 2015-04-05 ob 12:12:04

»Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« tako nedavno letos zopet pove Tit Turnšek , predsednik ZZB. To je lahko razumljivo. Toda vodstvo ZZB  vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija. Kdo jo je začel? Bila je prava državljanska vojna, ki  je povzročila mnogo nepotrebnih žrtev in gorja, na obeh straneh, med vojno in po njej. In to gorje za nastanek režima, ki je propadel. Vsaka revolucija pozna revolucionarje in proti revolucionarje. Se menda ve, ali še ne!? Tako sporoča tudi Inštitut za novejšo zgodovino. Ponovim. Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan je lani v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf pa je lani dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.« Letos ob velikonočnih praznikih novi ljubljanski metropolit škof Stanislav  Zore pozove:« Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili? Profesor literature, socialni filozof,  Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi: «Naučili  smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v takšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.« Nasvet, ki je vreden da se uresniči. Dejstvo je: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega bi bilo prav«. Tako pravi dr. Spomenka Hribar, ki vztraja: "Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo "eden" ali "drugi", ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje. Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, in če hočete, tudi perspektivo." Sem enakega mnenja. Strinjam se tudi z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji,  Josephom A. Mussomelijem, ki je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Dr. Viktor E. Frankl, genialna osebnost 20. stoletja, psihiater, nevrolog, ki je preživel  štiri nacistična koncentracijska taborišča, je po štirih letih življenja v taborišču tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev, a je kljub vsem prestanim grozodejstvom, na koncu rotil svoje sojetnike, sotrpine: »Ne maščujte se sami, sicer smo vsi zaman trpeli.« Zato je nedvomno vloga politikov, torej države kot oblasti,  za spravo odločilna. Strinjam se, če bo demokratična oblast pokopala umorjene, spremenila morišča v grobišča, kaznovala zločince, popravila krivice, nacizma, fašizma, komunizma in vzdrževala spomin na zlo, bomo to šteli za pravično.  Med »NOB« je bil nedvomno  upor proti okupatorju, a ne samo eden,  a revolucija je izsilila monopol, dopustila je le upor vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil  dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Trditi, da revolucije ni bilo, torej ni pošteno, ni spravno, ni demokratično, ni državotvorno!

Sprava je mogoča in potrebna. Upoštevajmo nasvete in  dejstva! Skupaj z ostalo Evropo praznujmo 9. maj »Dan zmage«!

Čas je, da poskrbimo za našo skupno zgodovino in perspektivo!

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Franc Mihič
0
Apr 18, 2015
Žrtve vojne vihre in revolucije
97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej.
Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev.
Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev.
Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev.
Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev.
Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev.
Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč - pri čiščenju orožja in podobno.
Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne.
Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
Vir: Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič, MMC RTV SLO 10. junij 2012
http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev :: Prvi interaktivni multim

97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej. Čeprav čisto vseh ne bomo
#4
Vili Kovačič
0
Apr 06, 2015
Pogoj za spravo je RESNICA - FAKTI in kot prvi znak pripravljenosti sprejem DEKLARACIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA V D Z. Potem pride še nekaj točk, ki sem jih zadnjič zapisal v komentarju, pa jih zdaj ni več na ZIDU !
#3
Franc Mihič
0
Apr 06, 2015
Konferenca KPS na Cinku- Okupatorji drugotnega pomena
V svojem referatu »Sporočilnost konference KPS na Cinku, julij 1942« je dr. Vida Deželak Barič predstavila dogodek, na katerem so obravnavali vprašanja in tlakovali usmeritve, ki so se v nadaljnjem razvoju potrdile kot ključne, kadar govorimo o značaju druge svetovne vojne na Slovenskem. Konferenco, ki je potekala od 5. do 8. julija 1942 na Cinku, v osrčju Kočevksega roga, lahko štejemo kot enega ključnih, prelomnih dogodkov, ki posredno vpliva na našo družbo še dandanes.
Na konferenci na Cinku so komunisti tudi pretresli splošno stanje na terenu in ugotovili, da zaradi njihovih akcij »pade zanemarljivo število sovražnih vojakov«. Sicer pa tudi ni bila partizanska oziroma komunistična glavna prioriteta pobijanje sovražnih vojakov, veliko pomembneje je bilo postaviti smernice za obračun z vso morebitno opozicijo. Glavni govornik na konferenci Boris Kidrič je ocenil, da »imamo poslej na Slovenskem samo še dva tabora: tabor bele garde in tabor slovenskega naroda« in da, partija izjavlja, »da se bo borila z vsemi svojimi silami za uničenje notranjih petokolonskih sovražnikov slovenskega naroda in da bo tako svoje stališče z vso potrebno odločnostjo zastopala tudi v OF«. Petokolonci, o katerih je govoril Kidrič, pa so bili preprosto vsi, ki niso popolnoma sledili ukazom ali navodilom partizanov. Med petokolonci se je tako dokaj pogosto znašel tudi tisti, ki ni privolil, da bi ga v imenu revolucije izropali, ali takšni, ki so odklonili zaradi strahu pred okupatorjevimi represalijami sodelovanje s partizani. Delegati so si bili bolj ali manj enotni, da je treba s pobijanjem nadaljevati, edino glede načina so bila različna mnenja. France Popit je tako menil, da bi morali ustanoviti »konspirativne likvidatorske celice«, da bi čim bolj prikrili odgovornost komunistov oz. t. i. terencev za poboje, navsezadnje so ti nato nastopali pred ljudmi v svojem kraju in bi bilo nerodno, če bi jih okolica gledala kot tiste, ki so s prstom kazali, koga je treba ubiti. Marijan Dermastia pa je nasprotno menil, da je treba biti čim bolj odkrit in da o beli gardi sploh ni treba debatirati. V referatu je citiran njegov nastop na konferenci na Cinku, ko je izjavil: »Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstaja bela garda. Vsaka popustljivost glede tega je ne samo oportunizem, ampak sabotaža Osvobodilne fronte. Vse stvari je treba postaviti čisto praktično in politično. Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti. Da smo ravno na Dolenjskem to pravilno zagrabili, je najbolje dokumentirano s tem, da fašistični časopisi pišejo dolge članke in nas imenujejo krvnike.«
http://www.demokracija.si/fokus/kmalu-nov-zbornik-o-revolucionarnem-nasilju

Kmalu nov zbornik o revolucionarnem nasilju

Jeseni pričakujemo izdajo novega zbornika, v katerem bo orisano revolucionarno nasilje na Slovenskem med drugo svetovno
#2
Romano Rajkov
0
Apr 05, 2015
Le po napisan članek, ki ga je bilo vredno prebrati. Problem, da do sprave nikakor ne pride, pa posega v malo širšo tematiko Franc in vprašanj počasi zmanjkuje, ker je situacija preveč svetlo jasna, zakaj ne moremo priti do te točke.

Sprava ne posega v problem, ki sega samo v zgodovino vojnega in povojnega obdobja, ta problem se vse več razrašča, tudi sedaj, ko je mir. V ljudeh pa je čedalje več ogorčenja in vsa desnica v državi+ RKC, neumorno skrbita za še večji razdor med ljudmi. Po vsem tem, kar se dogaja v javnosti in državi že nekaj časa, je škoda razmišljati o neki spravi.

Naj kaj vse sem mislil ob tem pisanju, pa je verjetno tudi vam poznano, tako kot je meni in še marsikomu...
#1
Franc Mihič
Franc Mihič
Objavil/a 2015-04-05 12:12:04 (Apr 05, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Ali je to prav Marjan Šarec predsednik vlade?
Milan Kučan;Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!
Janković; Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza …
Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave
Milan Kučan: Ogenjca, upor ali kolaboracija?
Komu Slovenci zaupamo svoj kapital; nikomur!?
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj