Ljudje nosimo v sebi nešteto zgodb o svojih življenjskih poteh, o prijateljstvu in toplini, o veselju, željah, hrepenenju. Naša zgodba je ena od mnogih.

      Vabilo. »Ustanavljamo novo folklorno skupino v Šenčurju. Prijazno vabljeni vsi, ki se radi zavrtite v ljudskem ritmu, pa tudi vsi, ki bi se radi naučili in spoznali stare ljudske običaje. Vodil jo bo eden najboljših plesalcev folklorne skupine »Sava Kranj«, Aleksander Sašo Zupan.« In završalo je; posebno med ženskami. Da vedno in povsod primanjkuje moških, ni potrebno posebej poudarjati.

       Torek, 1. september 2009, večer prijav in razgovor z vodjem. Marta Pipan zapisuje imena prijavljencev. Vmes se zasliši smehljajoč Aleksandrov glas:« O, ali boste tudi vi  zaplesali z nami?  Ja, vidite, takole se v življenju vse obrne, prej ste učili vi mene, sedaj bom pa še jaz  vas.» Tako se je začelo.

       Šenčurjani se radi primerjajo z daljnim obdobjem  razsvetljenstva  in kasnejše romantike. Zaradi vsega  tega se je Aleksander Sašo Zupan, strokovni vodja novo ustanovljenega »Folklornega društva Šenčur«, odločil, da bi ohranjali starejše plese in običaje. V sodelovanju s folklornimi strokovnjaki je izbral celostno podobo plesalcev: oblačila, obuvala in pokrivala iz začetka 19. stoletja, plese pa iz raznih krajev po Gorenjskem. S tem je prvi poizkusil nekaj novega za razliko od drugih skupin podobnega starostnega obdobja, ki so že delovale v okolici Šenčurja.

       Sledilo je iskanje virov in ljudi, ki bi pomagali pri tem zahtevnem projektu. Po strokovnih nasvetih dr. Bojana Knifica in strokovnih virih je oblačila in pokrivala predlagala Tadeja Pance, Tita Porenta je  pomagala pri izbiri obuval.

      V razmeroma kratkem času jim je vse to uspelo s finančno podporo Občine Šenčur, Javnega sklada za kulturno dejavnost,  donatorjev, ki jih je v prvih dveh letih delovanja društva veliko pridobil prvi predsednik društva  Janez Sušnik  in seveda z lastnimi  sredstvi članov.

       Na začetku  je društvo štelo 26 članov. Zaradi zdravstvenih in osebnih razlogov je nekaj plesalcev prenehalo, prihajali so novi; trenutno se je število ustavilo pri 30. V folklorno dejavnost so se člani vključili že v zrelih letih, saj je njihova povprečna starost 62 let. Za to žrtvujejo mnogo svojega prostega časa in znanja. Večinoma prihajajo iz šenčurske občine, pa tudi iz okolice Tržiča, Ljubljane in Kranja, na vaje dvakrat tedensko in z odgovornostjo tudi na vse nastope.

       Veliko pozornosti so folklorniki namenili izobraževanju. Na seminarjih o oblačilni podobi, načinih zavezovanja peč, vezenju in krojenju folklornih kostumov, so pridobivali mnogovrstna nova znanja.

       Prvič so nastopili 28. februarja 2010 na območnem srečanju odraslih folklornih skupin v Predosljah kar v oblačilih današnjega časa. V novi kostumski podobi pa so se folklorniki predstavili javnosti v Šenčurju, 15. aprila 2012. 

        Med začetne plese je njihov strokovni vodja uvrstil variante plesa v parih, ŠTAJERIŠA, s šenčursko šego  fantovskega petja  sredi vasi. Sledila je priredba spleta plesov: mrzulin,  zibenšrit in različice  plesa  kovtre šivat. S harmoniko jih je spremljal Blaž Pipan. Naučili so se tudi, kako so nekdaj po vaseh na Gorenjskem plesali NOJKATOLIŠ. Ker v 1. polovici 19. stoletja še niso poznali harmonike, so spremljali  plesalce  godci na opreklju, violini, klarinetu in basu. V nadaljevanju omenjamo še ples ZINGENTAJČ, kjer so med posameznimi kiticami poljubnih pesmi plesali različne oblike valčka. Odrsko plesno priredbo je oblikoval strokovni vodja  skupine Aleksander Sašo Zupan, glasbeno Damjana Praprotnik in pevsko Simona Kralj.

       Po vzoru Tončke Marolt o GORENJSKIH DELOVNIH PLESIH,  kot naprimer: »ta potrkan ples, žakle šivajo, kovtre šivajo, pa tudi šaljivi »ples z metlo«, je folklornike   pripravil Aleksander Sašo Zupan, pri petju je to pot pomagala Nevenka Vidmar.

       Z motom: »VSE ZA PLES, DRUŽENJE, VESELJE, ZA RAZDAJANJE POZITIVNE ENERGIJE« se dotaknejo gledalcev  in jih navdušijo.

Besedilo: Marjeta Jurgele in Marjanca Rebernik