Odlomek iz romana Češnjev cvet


				Feri Lainšček ĆEŠNJEV CVET, roman<br>
Založba Litera, 2016

            Potem je Daks cel teden tuhtal, kako bi me zvabil, sam pa nisem razmišljal o ničemer. Sodil sem takrat že med tiste v Čertu, ki jih ni nič zanimalo. Bilo nas je, vsaj tu na tem golem asfaltu, res veliko, a prepoznavali smo se le med sabo. Niso se nam več cedile sline. Bili smo prikrajšani za vse, kar imajo drugi, a vedeli smo, da zaradi tega ne bo šel noben Bog znova na križ. Take črede se pač ni splačalo odrešiti. Več je bila vredna trava po vrtovih in bolj so jim bili pomembni ostriži v ribnikih, to se je pač videlo. A bilo bi še bolj klavrno, če bi se zaradi tega grizli in žrli. Naša edina moč je bila v brezčutju. V odrevenelosti, odsotnosti, praznini. Preživeli smo lahko le, če ni bilo tam, kjer bi moralo biti srce, ničesar razen črpalke, duša pa je še pravi čas zapustila telo in je lebdela nekje drugje. Moja verjetno med dimniki, kjer se je iz toplarne valil bel dim in se pod večer obarval s škrlatom tonečega sonca. A tudi tak njen pomah iz te redko lepe samote tam zgoraj, v območju ptic, kjer morda mesto niti ni bilo več mesto, je bil nekaj, kar si nisem pustil blizu. Nisem bil namreč niti med tistimi, ki so želeli drugam.

            Ni me pustil na cedilu samo Čert, ampak celi ta Svet.

            Tako sem takrat to dojemal.

            A kam bi pa tudi lahko šel – bos, gol in votel – koga je zanimal kos človeškega mesa, ki verjetno niti ni bilo več zdravo, saj se je medtem navzelo tukajšnjih strupov? Šli so lahko le tisti, ki so imeli kaj prodati. Ledvico, vagino, prikupnost, ponižnost, veščino, znanje. Sam od tega nisem imel veliko, a tudi, če bi že koga zanimalo, mu tedaj ne bi dal. Podlasica, ta mala predmestna zver, ki je takrat še prebivala v meni, se ni nikoli preživljala s trgovino. Trgovcem je kvečjemu kradla, kakega branjevca pa je kdaj pahnila tudi ob zid. Prav trgovanje je bilo krivo, sem bil prepričan, da se na tem planetu ni dalo več živeti brez cene. Življenje je postalo artikel, delo prav tako, verjetno tudi dejanja. Vzdrževati si moral razliko, ki je v primerjavi z drugimi kazala vrednost, se torej nenehoma grebsti, ali pa nisi bil več v obtoku. Ampak, potem si bil že v trenutku vreden manj od kovanca, zaradi katerega se ni nihče sklonil, ker se ga pač ni splačalo pobrati.

            »Tristo tisoč si lahko razdeliva,« je čez teden dejal Daks.

            »Tristo tisoč!?« sem sesnil.

            »Ja,« je prikimal. »Nekaj malega bo stroškov, ostalo gre pa na pol,« je stisnil pest in jo potisnil v prazen žep.

            Bila je to vsota, ki se je ni splačalo deliti – to me je prvo prešinilo. Tristo tisoč je bilo res veliko, sto petdeset pa …? Človek, ki nima nič, razmišlja o denarju drugače, kot običajni ljudje. Če se že da zaslužiti, je treba na mah in veliko, sicer pravzaprav nima smisla. No, verjetno obstaja vsota, ki zadošča, da ne boš kmalu zopet na pločniku, ampak, ali je bilo to zdaj to? Tega pač takrat nisem vedel, saj je nisem imel s čim primerjati.

            »No?« je vprašal Daks.

            »Ne vem,« sem priznal.

            »Te niti ne zanima, za kaj gre?« je še dregnil.

            »Ne,« sem zopet priznal. To me res ni zanimalo, saj je bilo vseeno. Gotovo ni imel v mislih kidanja cementa, to sem ob vsej konspiraciji lahko sklepal, pa tudi poznal sem ga, Daksa, že od malega sva zadevala drug ob drugega, ves ta čas je bil z enim očesom na preži, ali se da kje kaj odnesti. Bil je pač sraka in bo to tudi ostal, a zdaj je očitno zavohal nekaj, kar ga je obnorelo. Gotovo bi tudi to pobral sam, če bi šlo. A nekaj je moralo biti vmes, da je potreboval pomoč. In pa: na koga se je v tem zverinjaku zakrknjenih sploh še lahko obrnil? Bil sem verjetno edini, ki bi sicer šel z njim tudi kar tako, za pomoč, samo če bi me prosil. Ampak Daks tokrat ni prosil – kot zakleto tudi on ne! –  temveč je raje tu trgoval s tem svojim mačkom v žaklju, me delal živčnega in me nevede spravljal v položaj, ko se je vse v meni upiralo. Nisem potreboval teh bednih sto petdeset tisočakov, res ne, bilo mi je povsem jasno, da niti slučajno ne; gotovo je bilo v ponudbi tudi hudičevo seme, ki se ni smelo zasejati, saj nisem bil več pripravljen na upanje. Sploh pa nisem želel dopustiti, da bi me sprožilo nekaj tako varljivega, kot je bil zlahka dobljeni denar.

            »Dobro, odloči se,« je naposled začutil, da me izgublja.

            »Veš, da se ne bom,« sem se zazrl v prazno.

            »Enega je treba pospraviti,« je tedaj dejal za zobmi. »Tega ne morem sam,« se mi je nagnil v pogled. »Treba je potem tudi počistiti,« me je prisilil, da sva se gledala. »Razumeš, treba je napraviti vse tako, kot se to dela…«

            »Ti pa veš kako, ja …« sem se mu posmehnil v brk in to je bila napaka.

            Povlekel me je, da sva se začela prerekati – niti zavedal se nisem, da »ali bi« ni bilo več vprašanje, temveč sva gruntala samo še, »kako« – pa tudi, če bi mi kapnilo, da me je speljal, se verjetno takrat že ne bi zmogel kar tako umakniti. Dosegalo me je kakor plima, zasvajalo je kot heroin, bilo je nekaj povem drugega: smrt! Že ko sva to samo tako omenjala, se je zdelo, da gre zdaj končno zares. Bilo je nekaj, za kar je bil potreben pogum, verjetno že kar precejšnja drznost, pa tudi moč, a tisto, kar je res vznemirjalo, je bilo še nad tem. Občutek, da si lahko nekomu dokončni sodnik, kreator njegove usode, temni angel, ki bi si sicer lahko tudi premislil, a tega zanesljivo ne bo napravil, ker bi se s tem odpovedal poslanstvu … Ja, zame to že od začetka niso bile preproste reči. Čutil sem že takrat nekakšno prisotnost, le da je bila nespoznavna in se tega nisem zavedal. Še najbolj se mi je zdelo, da je kot med gledalci v kinu, ko kdo na platnu neizprosno ubija. Nekateri morda zamižijo, včasih kdo tudi vzdihne, a na koncu zmeraj zavlada tišina. Tista čudna kolektivna tišina, ki je seveda posledica molka, a ni praznina.

            Ali se je že takrat tako dotaknilo tudi Daksa, ne vem.

            Bil je leto, dve leti starejši od mene, videval se je še z mamo, vmes je bil nekajkrat pri Usmiljenkah, odsedel je devet mesecev zaradi kraje kamiona, nato se mu je za nekaj časa povsem strgalo in mi ni prišel blizu. Nisem ga pogrešal, ker je bil to čas, ko nisem pogrešal nikogar, le ko se je pojavil, se mi je zdel še bolj tuj – najina pot iz skupnega otroštva, je bila pač eno samo odmikanje – nisva se znala greti ob spominih na tiste davne trenutke, ko še nisva prav vedela za kaj gre, zdaj, ko je šlo vse po zlu, si tega nisva želela priznati. Sicer pa, jamranje tu ni nikoli zaleglo, še jok se ni imel česa oprijeti, pa tudi krik je v tem železo-betonskem satju ponavadi izzvenel brez odmeva. Bil je to svet golih zidov in ostrih robov, telo si nikjer ni moglo najti lagodja, duša se ni mogla zmehčati in občutljivost je zbujala kvečjemu prezir. Zdaj pa me je po dolgem času zopet zanimalo, kaj se dogaja v njem. Želel sem vedeti, ali tudi on čuti zategovanje niti, na kateri bo potem nekdo obvisel? Ali morda sliši zlovešče brnenje pravkar izstreljene puščice, ali pa le puhel pok, ki seveda usodnemu dejanju ni niti malo v ponos?

            Toda, Daks je bil verjetno še zmeraj gluh.

            »Edino, kar pri tem res rabiva, je alibi,« je presekal z razprto dlanjo.

            »Alibi!?« se mi je zdelo za malo.

            »Ja,« je prikimal. »Preštudiral sem za deset let nazaj,« me je ošinil izpod obrvi. »Vsi, ki niso imeli alibija, so zdaj v kehi,« je šepnil. »Tu nimaš kaj,« je skomignil. »Tako to pač je,« je otresel. »Tudi, če kaj zapacaš, te alibi potem reši.«

            »Kaj bi zapacal?« sem se skušal upreti.

            »Ne vem,« je za hip pomislil. »Ampak, kar koli,« je le odmahnil. »Včasih tudi ni nujno, da si sam kriv, pa te najdejo,« se je domislil. »A potem je tu alibi,« je zopet sklenil. »Noben Bog ti ne more nič …«

            »Eh,« sem ga odrinil. »Nakladaš.«

             V resnici me zdaj ni več zanimal ta njegov alibi. Ali, če res priznam: zdel se mi je odveč in navsezadnje moteč. Sporočal je, da je bil tudi moj Daks ena navadna rit. Smejal se mu je denar, pripravljen je bil ubijati zanj in to je bilo vse. Truplo je bilo nujno zlo, treba ga je bilo skriti, počistiti za seboj, si umiti roke in amen. A kot da je bilo to kaj takega, ljudje so v tem mestu dnevno tako izginjali, ne da bi se kdo, razen njihovih svojcev in znancev, sploh zganil ob tem. Konec koncev je bil tudi to le posel, ki pa se pač ni oglaševal, ampak je bil celo skrit. Ampak, meni je šlo ob tem takrat na bruhanje. Bil sem nedolžna žrtev sveta, na katerem so zavladali trgovci. Moj življenjepis je bilo še zmeraj mogoče povedati v enem stavku: »Leta 1971 kot dojenček najden v nakupovalnem vozičku pred marketom v Brusku, do leta 1987 prebival v več otroških zavetiščih in prevzgojnih domovih v Čertu, nato se je, ne ve se natanko zakaj, znašel na ulici, kjer nekako živi še danes.« No, pa še ta ubogi stavek – kaj je lahko kdo našel v njem? Vsak, razen mene, verjetno nič. Saj je bila tudi menjalna vrednost takega življenja je bila na trgu enaka nič. Biti nič pa obenem ni mogoče. Tako se morda lahko celo počutiš, a zmeraj, ko se zbudiš, se ti tik pred tem, preden odpreš oči, nekako zazdi, da si.

            Nekaj je, kar se za hip zbudi s tabo.

            Tisto srčno bitje.

            Slutnja nečesa, kar bi verjetno lahko bil, če ne bi bil svet, ki ga zagledaš, ko potem nagonsko razpreš veke, tak kot je. A to te seveda predvsem bega, saj že dolgo veš, da okoliščin ni mogoče spremeniti. Tudi ni upanja, da se bodo obrnile same.

           

 ROMAN JE NATISNILA ZALOŽBA LITERA, 2016