En zajeban pondelk v katerem nimam volje kej koristnega al pametnega počet. En ferkelc čez dve si natočim prvi glaž z žlahtno vsebino. Itak, glaž je jako fensi, ker sm wannabe in se mi fajn zdi pit iz posh glaža. Tut etiketa flaše bi pasala v kontekst, če ga ne bi kazila kričeča nalepka z nagravžnim fontom 50% ceneje s klicajem. In tko u leru začnem filat vsebino pepelnika. Zastavca z vzorcem šahovnce se spusti in niz misli se zapodi po možganskih vijugah. Nekaj jih na hitro zleti iz ovinka, ostale pa kr brnijo. Boli me kurac, ne da se mi ukvarjat z njimi.

Dokaj hitro se naveličam blagodejne klime, ki počasi naznanja slovo poletja. Slovo od švica, komarjev, čevapov, aperolšprica, brnenja ventilatorja, mrzličnega rajšplanja podplatov, lakiranja nohtov, britja nog in vsega ostalega sranja. Končno  bo alarm nad mojimi mišelinkami ubral manj stresne frekvence. Aleluja. 

V naročje vzamem svoj jabuček in se podam na svoj pašnik. Tereza Vuk ima nov prispevek na fokusu. Njo vedno rada berem. Pa se zamislim. Sam res. Ženska ma jajca. Če ne bi bla taka oprana ovca kot sem, bi jo  kontaktirala.  Tazga žmohta u lajfu je čist premal. Sej tut Šaleharja rada berem, sam pred njim bi itak mela manjvrednostni kompleks, isto kot pred Crnkovičem, pa še pred marsikom, ki piše in ga z občudovanjem berem. P.J. recimo, pred njim mam tut rešpekt. Ampak z enimi parimi se pa skor lahko poistovetim, sam da ma večina njih jajca, moja koklja pa kaže da je sterilna in jih kar ne more in ne more znest. Jebejo me vejice in pike, pa novi odstavki, pa ceu kup enga brezveznga balasta.

No u glavnem, berem Terezo in zagledam samo sebe kak teden nazaj na ljubljanski tržnci, ko mi v procesu iskanju svežih fig v uč pade tipična meščanska presranka. Vsa lepa, v kao dizajnerski opravi, ki jo šivajo u sosednjem škornju kitajskega geta. Zaljubljena sama vase skor do mere,  da bi nase najraj obesla trasparent kakršnega  majo kakšni mal bl odfukani fehtači cekinov, sam da z mal drugačnim sloganom. Sam itak ga ne rab, ker ji rata vse kar bi rada izrazla, tut brez. No, pade mi v uč omenjena diva, cajt mam in zalepm nanjo svoje zenice. Tko kraljevsko mingla med stojnicami, sem pa tja komu nakloni svojo pozornost ali ignoranco in počasi polni svoj fensi cekar. Pred očmi se mi sam od sebe naslika  dovršen pogrinjek za večerjo, z willeroy& and botch porcelanom, vintage kolekcijo jedilnega pribora, z bogatim eksotičnim šopkom rezanega cvetja iz zastrupljenih afriških steklenjakov.  S še enim hipsterskim ali japijevskim parom ali dvema, med katerimi se vsaj en vikend v mesecu odvija modna, kulinarična, interier in žmrlj revija , ker brez občudovalcev je itak vse pontless. Pa niso se za to boril.

Ob tej misli se spomnim enga prizora. Par let nazaj. Gazim po ozki uličici mojega rodnega mesteca, mimo pročelja s široko odprtimi vhodnimi  vrati, pred katerimi na stolu kraljevsko in spokojno sedi model. Zraven v izložbenem oknu pa obešena kletka v kateri sedi kanarček in plakat na katerem piše: "Men je u lajfu ratal." Se mi zdi da kako leto po tem, so ga našli že par dni mrtvega v sobi penzijona Resnik, v katerem je bival na stroške svojga best in verjetno edinga frenda, vsaj tako se je govorilo med lokalci. V preverjanje se nisem spuščala.

Mal sm zgubila rdečo nit. Čeprav če mal pomislim, je niti nisem imela. Moje niti so raznorazne, rdeče, modre, rumene, zelene, tenke, debele, svilene, usnjene in v tem je srž moje biti. Sem del vsega a ne pripadam nikamor. Med dvema ognjema,med pasuljem v menzi in sushi mama menijem,med burekom in tokyo burgerjem ,med louis vuitton in dolce z balkana, med brezsramnim prdcem in channelom No5.

Ne tč ne mš, kot bi rekla moja rajnka babi.