Omnia reliquiae

OddajNess Blue, dne 2017-03-24 ob 12:42:32

Spomini. Ne zapustijo nas, kakor ljudje. Ne odidejo, ne umrejo. Ne zavržejo nas.

Četudi premnogi pomešani z grenkobo in bolečino, so tako živi, kot bi se ne dogodili leto, tri, deset nazaj.

In tega je življenje prepolno, žalosti, bolečine, grenkobe. Stisk. Lepi trenutki so tisti, ki  življenje vrednotijo, ga naredijo smiselnega. Zato si ne dovolim oskruniti jih z zamerami, gnevom, trpkostjo. To jih napravi nepomembne, umika jih iz zavesti, počasi, a zanesljivo bledijo, dokler ne ostane nič, razen sovraštva. Zame nedopustno.

Zato jih poskušam ohranjati nedotaknjene, kar ni najbolj enostavno, kajti moje prekletstvo je v tem, da vse podoživljam intenzivno in pristno. Besede, dejanja in občutki, kot bi se ne dogajali v preteklosti, če si jih prikličem v spomin, treščijo vame z vso intenziteto, z vso zastrašujočo veličino. In vse doživim ponovno.

S točke, kjer stojim, prihodnost zgleda obetavna. Četudi je povsem nejasna in neoprijemljiva. Dejstvo, da dneve preživljam brez napadov panike in tesnobe, me navdaja z mirom. To mi povsem zadostuje, saj na vprašanje, če sem srečna, ne znam odgovoriti. Definitivno pa se bom pustila osrečevati. Kar je po nasvetih raznih gurujev in po trenutnih trendovskih duhovnih smernicah povsem narobe. Kajti srečo mora vsak najti v sebi. Pajade.

Mene bi strašansko osrečilo katerega od teh oholih idiotov natakniti na kol. Torej? Ali bi morebiti kateri od njih bil pripravljen prevzeti vsaj tretjino vsega, kar nosim v sebi, pa da ga vidim, junaka, kako bo srečno razpacan po skalovju, nad katerim se vzpenja viadukt, vsaj 12 metrov visok?

Ne verjamem, da je v človeški naravi sposobnost biti konstantno srečen. Razen mogoče s pomočjo kakšne hude kemije. In najbolj nesrečni smo ravno zaradi tega, ker nas z vseh strani posiljujejo z idejo, da pa vendarle moramo biti srečni. Kako moramo živeti, da bomo srečni, kakšne odnose tkati in negovati, kaj početi, celo kakšen mora biti naš fuk. Koga pravzaprav briga, kaj potrebujem, pomembno je, da imam ob sebi nekoga, ki mi to z navdušenjem daje.

Opravljajte delo, ki vas veseli in osrečuje. Pa menda ja ne?! V tem poplnoma materialističnem, kapitalističnem svetu naj opravljamo delo, ki nas veseli? Za ostale ne vem, a jaz delam, da preživim. Ker potrebujem tisto jebeno plačo. Povsem nepomembno je, kakšno delo je to, četudi je fizično in psihično naporno, brezvezno, duhamorno. Opravim ga in konec. Stvari, ki me veselijo in osrečujejo, počnem v prostem času. In z težaškim delom ni pravzaprav nič narobe. Utrudi telo. In um vsaj malce simpatizira z utrujenim telesom in ga  malo manj obremenjuje z bizarnimi nesmisli.

Jebala vas sreča!

Zadovoljstvo mi povsem zadostuje. Da lahko rečem, to je bil dober dan. Da vem, da bo kakšen še boljši. Da se kljub zmedi, strahu, občasnim stiskam in negotovosti počutim dobro. Ko se pogledam v ogledalo, vidim da žarim, kot še nikoli. In se veliko smejem.

Vse, kar ostane, nosim v sebi. Povsem nesmiselno in utrujajoče. A to je moja odločitev.

Pogumno čakam, kaj mi ima za pokazati prihodnost. Nazaj se oziram poredko, ne dovolim, da bi me preteklost dohitevala. Sicer vztrajno caplja za mano, a trmasto vzdržujem prednost, četudi le za korak.

Dobro sem. In to je vse, kar šteje.

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
8
Ness Blue
1
May 17, 2017
Hvala Lara :)
#8
Lara Arh
0
May 17, 2017
Odličen zapis, Ness <3
#7
Ness Blue
0
Mar 31, 2017
A veš, da je star zapis dejansko;) Tako, malo za opomin in osvežitev. Je pa res, da se pozna pomlad. Se že levim in zdaj zdaj bom nova jaz :D
Aha;)

abram, še začel se ni ornk;)
#6
Liza Whiteapple
0
Mar 27, 2017
Lepo :). Pomlad, a? No... Nekako razumem vse kar praviš. Posebej tisto, kar se tiče podoživljanja, pa tudi panike in tesnobe... Zaključek mi je všeč in jaz v tem momentu pravim isto zase. Lp.
#5
abram1b2 Cej
0
Mar 26, 2017
Ness:)*
Še traja?
#4
Ness Blue
0
Mar 25, 2017
abram, ko bi le trajal nekaj časa ;)

azra, seveda ti verjamem, zakaj ti ne bi. Ni pa to vsesplošno dejstvo, na žalost.
#3
azra
1
Mar 24, 2017
Ness, lepo si to napisala.
Ampak, verjemi mi da mene moje delo res osrečuje in me dela zadovoljno.
Mogoče samo zato, ker je moje delo res drugačno od nekega težkega fizičnega dela.
Odkar se poznam, sem vedno delala to kar me veseli. Najbrž sem imela srečo. Velikokrat sem delala tudi za preživetje, pa še vedno sem delala delo, ki me je veselilo.
Mogoče pa je samo kaj narobe z mano.
Lp
#2
abram1b2 Cej
1
Mar 24, 2017
Ness Blue:)*
Zadnji stavek pove vse !
#1
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2017-03-24 12:42:32 (Mar 24, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj