Ista jaz

OddajNess Blue, dne 2017-01-12 ob 12:15:04

Medtem, ko so razglasili oranžen alarm zaradi minusa pozimi, kar seveda pojmujem kot prvovrstni idiotizem, jaz vsako jutro rinem v ta zajeban hrib, kar v teh dneh pomeni pri -15, ob tem seveda vsem znancem, tudi le bežnim, prekolnem vse prednike za kar nekaj pokolenij nazaj. In če bi me kdo vprašal, zakaj, čemu mi je tega treba, mu pravzaprav ne bi znala odgovoriti, a to se k sreči ne zgodi, saj je že nekaj časa moja edina interakcija s svetom zgolj ta hrib, kjer tako ali tako ne srečam žive duše, ne krščene, ne kakšne bolj kosmate. Seveda je to moje trmasto početje zrelo za kakšno od prestižnih Darwinovih nagrad, ker četudi si domišljam, da so ti moji jutranji vzponi ob skoraj nečloveških pogojih nekakšen sredinec naravi, mi je povsem jasno, kako hitro me lahko narava krcne po tem sredincu. Zgolj manjša nezgoda na strmem, skalnatem, poledenelem pobočju in bi bržkone zmrznila, preden bi me sploh kdo uspel pogrešiti.

Zakaj mora biti moje vedenje vedno nekako odklonilno, iz enega ekstrema v drugega? Zakaj je edina stvar, v katero se uspem prisiliti, pravzaprav svojevrstno mučenje, drugače pa se zgolj prekladam med štirimi zidovi, umaknjena, odrezana od vsega in vseh? Niham med mojimi ljubimi in osamo in ne vem, katera opcija mi je ljubša, rada sem z mojimi, ker takrat sem prisiljena delovati kot funkcionalen član družbe, a v osami si dam duška, privoščim si malodušje v vseh razsežnostih, kot bi prav uživala v vsej bedi svojega bivanja, mrkogleda in naveličana sveta in vseh kretenizmov, ki jih ta svet sproducira. Saj ne, da bi želela biti vzvišena, nad vsemi, kot nekakšen nadčlovek, a sobivanje, sploh širše, se mi prav fizično upira.

Jebena princeska sem, na namišljenem zrnu graha, ker kakorkoli obračam vse metaforične pernice in vzglavnike lastnega življenja, tistega zrna ne najdem, a vendar me ves čas nekaj tišči, dreza pod reba in zbada nekam v ozadje možganov. Očitno res nisem za ta svet, a kam naj grem? Če je sreča človeka pogojena s številom sončnih dni v letu, potem je moja mizerija povsem geografskega izvora, a nekako dvomim, da bi se na nekem eksotičnem otoku uvrstila med najsrečnejša bitja pod soncem. In še vedno sem kar nekako užaljena, ker nimam funkcije, s katero bi vklopila hibernacijo in čao vsi do maja!

Izogibam se ljudem, izogibam se komunikaciji, kakršnikoli, ne odzivam se na hišni zvonec, ne javljam se na telefon, kot kakšen zločinec kukam skozi žaluzije, če se na dvorišče pripelje avto, v upanju, da je namenjen k sosedu, dneve preživljam ob ugasnjenih lučeh, da bi kdo ne posumil, da sem dejansko doma. Počutim se krivo, nekoristno, ker sem se umaknila od vseh, razmišljam o tistih, ki so mi blizu, a stika ne vzpostavim, pisanje smsov oz. nekakšnih chatov se mi upira, nekako žaljivo se mi zdi, brezvezen smalltalk v smislu kako si, kako življenje, kako to, kako ono…. a za kakšne globlje pogovore se mi tehnologija ne zdi primerna, ker je tako neosebna, s telefonskimi pogovori pa imam že tako precejšnje težave, kar je pravzaprav absurd, saj se obnašam, kot bi telefon izumili včeraj, ob tem, ko se večini zdi nekaj povsem običajnega in nepogrešljivega, je meni še vedno nekako nepredstavljivo, pogovarjati se z nekom, ki ga ne vidiš. Kajti zame pogovor ni zgolj glas, zvok, ki ga nekdo oddaja, ko govorim, govorim s celim telesom, krilim z rokami, se nagibam, prestopam, moja obrazna mimika je precej izrazita, kot bi se neznansko vživela tudi v najbolj banalno stvar, marsikdo je ob prvi komunikaciji z mano povsem šokiran in verjetno sumi, da sem ves čas na nekakšnih drogah. Razmišljam, da nisem kaj prida prijateljica, a računam s tem, da moji vedo, da jih imam ves čas v mislih, a vzdrževanje stikov na daljavo mi preprosto ne gre, še v trenutkih najboljšega razpoloženja ne.

Koliko noči že ne spim? Lahko bi jih štela, kot ovce, mogoče bi pomagalo? Ležim na hrbtu, povsem negibno, trudim se imeti dihanje pod kontrolo, da bi slučajno ne pobezljalo, v glavi pa vre, noč resnično naredi čudne stvari človeku. Posegam po toplem telsu poleg mene, nisem prepričana, ali dajem, ali jemljem, še manj če dam toliko, kot vzamem, a fuk je pravzaprav edino, kar utiša glavo, umiri misli, le telo sem, toplo, voljno in lačno. Nato spet norim, zagrizem v lasten drob, povzročam si bolečino, kaznujem se, za vse zločine nekih življenj, ki si jih pravzaprav sploh ne bi smela lastiti.

Vem, da zmorem zgolj biti, a to je očitno preenostavno, premalo resnično, neotipljivo, če ni bolečine, ni življenja, seveda bi se lahko prepričala v kakšno drugo, bolj prijazno neumnost, a očitno nočem.

A vendar ni vse tako mrakobno in brezupno, vse imam, kar sem si kdaj želela in še več in da, hvaležna sem za to, a kot bi ne vedela, kaj točno s tem početi. Ustvarila sem si sliko o sebi, o svetu, o ljudeh in krčevito se je oklepam, kot bi se bala, da bom drugače pristala na nekakšno povprečje in s tem zavrgla vse, kar se mi je kadarkoli zdelo pomembno. Zato mučenje ostaja brezkompromisno, sama svoj inkvizitor, eksorcist in tolažnik po potrebi, mar si bom na koncu tudi rabelj?

Nov dan, isti hrib, nov poljub na čelo, novi dvomi, isti ljudje, za odtenek več sonca, da bom lahko vrgla senco, bolj očitno, bolj otipljivo.

Ista jaz. Jebemti.

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
19
Marta
0
Aug 11, 2017
Babica, ta tvoj zapis pa ima težo in vrednost. Ni zgolj teorija, je življenje. Je sprejemanje starosti kakršna je. Brez obupovanja. Tudi jaz bi rada tako sprejemala starost, če mi bo dana v takih letih. Starost že sedaj trka na moja vrata. In ravno v teh dneh razmišljam, kako začrtati pot in živeti že sedaj, da ne bom v kasnejših letih sitna in zagrenjena.Trudim se sama sebe vzgajati za to. Seveda pri meni brez božje pomoči ne gre.
#19
babica
0
Aug 11, 2017
Dekleta potrpite še nekaj desetletji, ko pridete do mojih obzorji (82 let ), se bo vse zjasnilo in umirilo. Miru in samote bo dovolj, da boste lahko precenile brez zagrenjenosti preteklost, ker prihodnosti ni več, se boste lahko umirile in zadovoljne obždele na blagem sončku pozne jeseni. Po dnevi boste počasi brkljale , da opravite najpotrebnejše za eksistenčen obstoj, ponoči boste premišljevale kaj vas ne boli in bile zadovoljne, če boste kljub temu še malo spale. Pa vseeno še rade malo živele, včasih pa tudi težko pričakovale večnega počitka.
Manj premišljujte in več resnično živite .
ŽIVLJENJE JE ENO SAMO !!!
Pozdrav.
#18
Ness Blue
0
Mar 10, 2017
Pa saj…dna so fajn. Od tam je možno samo še navzgor, pa še odriv ti dajo ;)
#17
Lara Arh
0
Mar 10, 2017
Hih... kakor si kdo naredi. Dno pride z dnom, ko ti ga še okolje krepko pomaga doseč. Nikdar samo od sebe ;)
#16
Ness Blue
1
Mar 10, 2017
Matr, tole moje dno….brez dna! :D

;)
#15
Lara Arh
1
Mar 10, 2017
Res je, ampak ponavadi ravno zaradi prisile nastanejo. Ko se sam dotakneš pravega dna. Tudi to je prisila ;)
#14
Ness Blue
1
Mar 10, 2017
Mogoče. Ampak se mi zdi, da spremembe morajo nastati spontano. Pod prisilo, ker si primoran...ni to to ;)
#13
Lara Arh
1
Mar 10, 2017
Ness, včasih je človek v to primoran. Mu veliko drugega ne preostane ;)
#12
Ness Blue
1
Mar 09, 2017
In vendar se nikoli bistveno ne spremenimo.
#11
Lara Arh
1
Mar 06, 2017
Vse je le iluzija. Nikdar nismo isti kot le sekundo poprej ;)
#10
Ness Blue
0
Jan 20, 2017
Samosvoja, moji mazohizmi, vsaj fizični, ne sežejo preko točke udobja ;)
Tako da verjetno uživam, kakorkoli čudno se že to sliši. Ma saj še sama ne vem ;)
#9
Samosvoja b.p. (brez priimka)
1
Jan 16, 2017
Nisi sama v teh odklopih od ponorelega zunanjega sveta! Zelo podobna sem ti v tem. Čedalje raje, pogosteje se umikam v osamo. Me miri, polni osrečuje. Rabim jo in nič ni narobe s tem. Okolica in njeni ljudje me skorajda ne zanimajo več. V vsem se močno pretirava in ljudje niso več človeški. Ljubi moj mali svet in v njem moj brlog. ;) Uživaj!
#8
Ness Blue
0
Jan 15, 2017
Zim, ko prideš gor, je obvezno treba tudi dol;) Ne gre drugače, žal.

Rastko, oj!
#7
rastko plohl
0
Jan 15, 2017
lp
#6
Zim Zelen
1
Jan 15, 2017
Še glasbeni vložek za živahnost misli:

https://youtu.be/Qg8IHOEg8eY
#5
Zim Zelen
1
Jan 15, 2017
Nič!
Vsi imamo svoje klance in osame, le ne znamo ali nočemo se izraziti in pokazati!

Je pa le fino ko prilezeš gor in si rečeš, da zmoreš :)
#4
Ness Blue
0
Jan 13, 2017
Taja, to je verjetno moja največja težava - okolico sem dala na ignor, vsa pričakovanja, norme, merila... in ko okusiš 'svobodo' po toliko letih in si kar si... te malo zanese, v vsem. In mene zanaša v vsako skrajnost in če si controlfreak in zraven še svojevrstna dramaqueen, pač imaš potem tole.

abram, presenečenja so eno in res jih ne maram, ampak kaj in v kolikšni meri je narobe z mano si pa verjetno nikoli ne bom na jasnem. Mogoče je pa z mano res vse ok, kajti norec o svoji norosti nikoli ne razmišlja ;)
#3
abram1b2 Cej
1
Jan 13, 2017
Ness Blue
Kaj sem zaznal ob prebiranju? Nič ni narobe s tvojim bentenjem in tvojo sliko o sebi in svetu..Ti enostavno, vsaj zdi se mi, ne maraš presenečenj.Sam sem ti velikokrat podoben in še kdo.Iz tega vzroka sem prijatelje naučil naslednje: Če ni nujno,me pred obiskom pokliči,ne mi kratit moj mir nepoklican. Enostavno želiš svoj mir, da se sama sočaš s svojimi dvomi..Oprosti mi,če sem preveč filozofiral ?:)*
#2
Taja in ...
1
Jan 13, 2017
Zelo razumem dve tretini tvojega zapisa. Le trudim se razločevati lastna pričakovanja in pričakovanja, ki nam jih prinaša okolica. Zaradi tega nerazločevanja sem izgubil sebe za nekaj let. Sem kar pač sem. In kot lahko vidim, tudi okolica prav lepo sobiva z mano. Fanta odraščata z nasmehom, s partnerjem se razumem, prijatelji, bolj malo jih vidim...a to še ne pomeni, da me za njih ni. Itak, da sem vedno, samo na svoj način.
Zapis me je dal misliti. Hvala.
Lp
T.
#1
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2017-01-12 12:15:04 (Jan 12, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj