Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja

OddajNess Blue, dne 2016-11-10 ob 12:32:56

Stopim pod tuš, da z vročo vodo izmijem iz kože ta dan, tako težak, moreč in ostuden. Lasje mi dišijo po smrti, po žalosti, ne glede na to, koliko šampona vtrem vanje, vonj ostaja, rezek in dušeč, mogoče je šampon precenen in z premalo zvenečim imenom, ali pa se mi je vonj zažrl v nosnici in me bo spremljal še precej časa. Tabletka je že davno popustila, spet preveč občutim, otopelost mi je dobro dela, pomagala mi je nadeti brezizrazno, kamnito masko, za katero sem vljudno pospravila vso bolečino, jezo, žalost, gnus nad ljudmi, nad njihovimi šepetanji, nasmihanji, nad zgroženimi pogledi, nad nezmožnostjo vsaj kančka empatije, ali vsaj hlinjenja le-te, gamat hinavska.
Pogrebi se mi upirajo, gnusijo, ne udeležujem se jih, odpor do njih je že povsem fizičen, a tokrat sem naredila izjemo, ne zaradi njega, ki je bil moj prijatelj, ker kaj pa ima on od tega, pač pa v oporo njemu, ki je meni vedno v oporo.

Jeza.
Preklet kreten, za koji kurac ti je bilo tega treba??
Če bi imela možnost, bi te tako usekala, da se nikoli več ne bi pobral, pa da te potem vidim, kako boš bingljal s štrika!
Nekoč si mi rekel, da bi rad znal izklopiti čustva.
Evo, mater, pa ti je uspelo. In čeprav ne verjamem v kakršnokoli obliko posmrtnega življenja, si res želim, da bi lahko verjela, zgolj zato, ker bi potem lahko upala, da nekje si in te boli, svinjsko boli, da z glavo butaš v nekakšen zid onostranstva, ob razmišljanju, kako si zajebal, sunce ti blesavo!
Pa kaj je to z ljudmi v mojem življenju, ter z vrvmi?
In vedno bom zagovarjala mnenje, da ima vsak pravico ne živeti, vsak ima pravico končati svoje bedno, mizerno, nesrečno, žalosti in bolečine polno življenje. Ampak smrt naj bo boljša izbira od življenja.
Pijansko togotnega dejanja v afektu pa ne morem prebaviti. Ne morem in nočem!
Besna sem, zverinsko besna in prav malo mi je mar, če je to čustvo primerno in korektno, morebiti kdo poreče, da ni spoštljivo, pa se mi prav jebe! Zame je nespoštljivo post mortem poveličevanje posameznika ter popolno zanikanje njegovih slabih lastnosti in dejanj. Vsi smo dobri in vsi smo slabi, vsi počnemo dobre stvari, kot tudi bedarije in če sem ti za časa življenja večkrat povedala, da si kreten, bom to povedala tudi sedaj. Obžalujem le, da ti tega ne morem zabrusiti v ksiht! Ker, kaj mi pa boš? Se odvrtinčil iz žare v obliko Casperja in mi stisnil high five, ''sej vem, sej vem, prov maš!''? Cepec.

Bolečina.
Neznosna. Izgube mi ne gredo dobro od rok. Oklepam se vsega, kar mi je nekdo bil in ne znam spustiti. Vrtanje po spominih pa povzroča le še večjo agonijo, še več trpljenja, bolečine. A po drugi strani je s spomini tako, kot z dobro knjigo, ki jo večkrat vzameš v roke. Kraj, kamor se rad vračaš, četudi dobro poznaš konec. 
Čas celi rane. Čas celi en kurac! Čas samo mineva. Živim dalje, potlačim, se navadim in vsakič, ko privlečem nek dogodek na površje, četudi izpred dvajsetih let, je bolečina ravno tako neznosna, kot povsem sveža. 
To je posebne vrste prekletstvo, neposrečen eksperiment narave, bizarna šala pravzaprav, v eno telo, v eno glavo stlačiti dva tako nasprotujoča si pola. Razum, hladnokrven in kar malo zastrašujoče neizprosen, precizen, že skoraj nečloveški, na drugi strani pa tako intenzivno čustvovanje, občutenje, kar že v osnovi ne nudi nikakršne najmanjše možnosti za uspešno sožitje, sobivanje s samim sabo. Včasih naletim na koga, ki poreče, da je dosegel notranji mir, zadovoljstvo in si mislim- si dosegel my ass. A spet, verjetno preveč izhajam iz sebe, iz tistega, kar mi je poznano, notranji ustroj večine ljudi pa je bržkone precej bolj homogen, kot moj, kar precej olajša življenje samo.

Izdaja
Ko ti je nekdo prijatelj, ko en drugega spustita blizu, preblizu. Toliko besed, težkih, zaupnih, smeha, joka. Neskončne debate, travmiranje ob poslušanju največjega poeta na Balkanu, ob podpori alkohola (kar sicer zmorem tudi sama, a v dvoje je brez dvoma lepše), pogovori o tem, kaj vse si počnemo, kako svinjsko brezobrazni znamo biti drug do drugega. Občutek bližine, povezanosti, domačnosti. Občutek, da se na nekoga lahko nasloniš in da ima le-ta prav tako vedno na razpolago tvojo ramo. In potem….bum! Odločiš se za vrv, namesto za cmerjenje s prijateljem? Občutek izdaje je vseobsegajoč. Zakaj? In z občutkom izdaje pride v paketu še občutek krivde. Smo te imeli premalo radi, smo ti to premalokrat povedali? Naša dejanja niso pripomogla k občutku sprejetosti, bližine, zaupanja? Smo bili bili preveč brezbrižni, težav nismo jemali dovolj resno? Bi bilo drugače, če bi kaj storili, rekli drugače? Mindfuck epskih razsežnosti.

Sočutje
Cmok v grlu, stiska, tesnoba. Dušeča teža v prsih ob misli na ostale prizadete, zaznamovane. Ker da, zaznamuje te, še kako te zaznamuje, ko najdeš ljubljeno osebo bingljati s trama, zarana, ko um še ne loči prav dobro nočne more od realnosti.

Nemoč
Končano je. Tukaj ni več kaj storiti in to je dejstvo, ki se mu organizem upira na vse načine. Dokončnost, ki se je ne da sprejeti. Požrla se bom, tudi zaradi žretja samega. Počutim se prazno, nemočno, izžeto in tako staro. Preveč je vsega sranja za eno samo ušivo življenje. Mogoče je to kazen (Ha! Le od koga?!), ker ne verjamem v življenja prej in potem. Nekaj v stilu - vse te pizdarije bi sicer malo porazdelili med več življenj, a ker ne verjame vanje, dajmo nabutat vse in naj se jebe z vsem v enem samem življenju? Ha! Riiight! 
Nisem močna, poln kurac imam biti močna, nočem biti močna, naj gre v kurac vse skupaj! Ranljiva sem, šibka, krham se, vsakič ko me nekaj zadane, me je malo manj. Kot keramična skodelica z okrušenim robom in vsakič, ko z njo treščiš ob rob omarice ali lijaka, se odkruši še malo, dokler se enkrat ne razleti na koščke. 
Zakaj jaz nikoli nisem bingljala s štrika, pa bi lahko, tako prekleto priročno bi bilo? Zakaj jaz vedno rinem nekam naprej, pa še sama ne vem kam točno? Zakaj ne tekam s štrikom po svetu, iščem pozornost, izsiljujem naklonjenost, grozim, privezujem ljudi nase? Kaj imam od tega, da se vedno pobiram, kot en kreten rinem dalje, kaj imam od tega, da vedno igram fair play? En kurac imam, to imam. Pa nož v hrbet. In na koncu ostanem sama, s svojo bolečino, bedo, s svojo zblojeno glavo.

Zato vsi skupaj, tisti, ki me imate radi, tisti ki me ne marate, kot tudi tisti, ki me sovražite (Ker o da! Tudi kak takšen se brez dvoma najde!) - jebite se! Tako je, JEBITE SE! Ker na koncu je povsem vseeno, malce popihlja, karte se premešajo in ne veš več, kdo je kdo in kje je kdo. Isti šmorn vsi skupaj, šarite mi po drobovju, mi lezete v srce, pod kožo, v glavo, med stegna, končni rezultat pa je vedno isti, bam po betici! Jebite se!

Ker danes ne zmorem drugače. Ker danes ne vidim drugače.
Jutri…jutri pa bo nov dan. Hura, yeepee ya yey!

''A sebe bi na poklon dao bilo kome,
jer niko od vas ne zna moje brodolome.''

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
21
Ness Blue
1
May 17, 2017
Tako je :)
#21
Ana Kos
1
May 16, 2017
To, to!!
V osnovi smo enaki! Občutimo ljubezen, bolečino ...
Ni bistveno to, da jaz hodim v cerkev, ti pa mogoče ne, da jaz hodim na volitve (čeprav že ne vem, koga volit :P), zate pa ne vem ..., pač pa to, da v osnovi potrebujemo vsi ljubezen, varnost, sočutje ...
To je tisto bistveno na svetu.
Naše poti so pa različne ...
#20
Ness Blue
1
May 16, 2017
Hvala Ana. Menim, da če se s pisanjem dotakneš ljudi, ki so drugačni, živijo, razmišljajo drugače kot ti, če te ljudje začutijo in vsaj poskušajo razumeti, je namen dosežen. Četudi namena mogoče sploh ni. Kajti v osnovi smo vsi enaki - občutimo ljubezen, bolečino, veselje, žalost, grozo. To nas vse povezuje.
#19
Ana Kos
0
May 16, 2017
Ja ... tudi ti pašeš med tiste, ki jih imam za PW-literate.
Ob tem, kar si napisala v tem zapisu, in nasploh ob tvojih zapisih, tolikokrat pomislim, glej, kako preprosto in lepo pišejo, glej, kako lepo se izraža ... sama pa večkrat kar ne najdem besed ... Ampak večkrat čutim čisto podobno, kot zaznavam pri tebi lepo izraženo!
#18
Ness Blue
1
May 16, 2017
Veliko jih je, ja. Občutij. Še vedno.
#17
Ana Kos
1
May 16, 2017
Močan zapis!
Mnogo sebe vidim v njem. Veliko občutij.
#16
Ness Blue
0
Dec 22, 2016
Hvala, Lara.
I guess.
#15
Lara Arh
1
Dec 21, 2016
Odlično Ness.
#14
abram1b2 Cej
0
Nov 14, 2016
Ness
Ti verjamem.:)
#13
Ness Blue
0
Nov 14, 2016
abram, jaz sem se pa vedno boljše počutila v moški družbi in bi žensko opisala nekako tako, kot ti opisuješ moško ;)
#12
abram1b2 Cej
0
Nov 13, 2016
Ness
Zdi se mi,da danes moški vsebolj jemljejo ženske kot nasprotnice in ne kot partnerice vredne njihove ljubezni.Imam se za srečnega, ker sem vedno raje bil v ženski družbi kot v moški. Ko sem v moški družbi opazim takoj ocenjevanje hvaljenje kdo je lepši ,boljši za ženske.V resnici je to moška nemoč. Velikokrat sem se glede tega sprl z moško družbo, ker moški izhajajo iz lastnih ego predpostavk, ki so ponavadi, ali pa vedno- daleč od ženskih videnj moškega..
#11
Ness Blue
0
Nov 13, 2016
Zim, izgube procesira vsak po svoje. Kaj več se mi o tem res ne da razpravljati, konec koncev je vse zapisano zgoraj.
#10
Zim Zelen
0
Nov 13, 2016
Si gledala nanj kot na lastnino, ter imaš pravico do upravljanja z njo?

Odločil se je zase! Odločitve žensk so pa lahko tudi drugačne, ko govorijo, da lahko s svojim telesom počno kar želijo in se odločajo o življenju in smrti, svobodno.

Mogoče je, da je ta "izdaja" bila streznitev za vse okrog njega in bodo premisleki o sebi, globlji.
Potem ni bilo zaman!
#9
Ness Blue
0
Nov 12, 2016
;)
#8
abram1b2 Cej
0
Nov 12, 2016
Hvala Ness Blue za pravi odgovor. :) Vesel zate, zame nisi od muh..:)))
#7
Ness Blue
0
Nov 12, 2016
Usmiljenje mi ni ravno ljub izraz. Tako vzvišeno, pokroviteljsko zveni, usmiliti se nekoga. Sočutje mi je ljubši. So-čutiti.
#6
abram1b2 Cej
0
Nov 12, 2016
Ali v tvojo nesebičnost sodi tudi usmiljenje? :)
#5
Ness Blue
0
Nov 12, 2016
Ah, tega zadnjega imam brez dvoma v izobilju ;)
In sebičnost nikakor ni ena od mojih vrlih, pa bi tu in tam kar prav prišla.
#4
abram1b2 Cej
0
Nov 12, 2016
No vidiš, da nisi sebična. Vsi mi se jebemo, nerkateri bolj očitno, drugi skrito, tretji sami s seboj.To zadnje nam vedno ostane.
#3
Ness Blue
0
Nov 12, 2016
Nisem čisto ziher da razumem, a vsekakor en jebi se tudi meni.
#2
Pokaži več komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-11-10 12:32:56 (Nov 10, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj