Strah

OddajNess Blue, dne 2016-10-04 ob 11:52:59

”Poseg bo trajal približno pol ure, opravil ga bom v splošni anesteziji.”
Debelo pogoltnem in ga kar malce nejeverno pogledam.
“V splošni…?” mukoma izdavim. “Ne gre v lokalni?”
“Žal, če operiram v lokalni, boste čutili bolečino. Nemogoče je povsem omrtviti ta del med kostmi in hrustanci.”
Čutim, kako lezem skupaj na stolu in v grlu se mi pojavi cmok.
Podvomim v njegove besede. Ne mi rečt! Kaj vse opravijo v lokalni anesteziji! Operirajo trebušno kilo, opravijo carski rez, en kup stvari, tole pa ne gre? Poskušam ovreči dvom, ker kdo pa sem, da smem dvomiti v kirurgove besede? In hip za tem ovržem tudi to ponižnost pred možakarjem v belem, jebeš to, jebeš, da ima zdravnik vedno prav, a nekako mu ne zmorem kontrirati. Kot bi me informacija povsem ohromila, če bi me operiral v tem trenutku, ne bi potreboval nikakršne anestezije, ne splošne, ne lokalne.
“Pa ne da vas je strah anestezije?” se nasmeje.
“Mah, ne. Ne da me je strah, na smrt me je groza!”

 

To je bilo malo več kot mesec dni nazaj. Uvrstil me je na čakalno listo, pod hitro in sedaj čakam na klic, ko mi bodo sporočili datum operacije, dneve pa preživljam napol nora!
Skušam racionalizirati ta strah. Strah. Saj ne vem, če je strah? Tesnoba, nervoza, panika, groza. Ma k vragu, seveda je strah! Prepričujem se, kako trapasto je in povsem nelogično, neracionalno, saj sem vednar razumno bitje! A bržkone je vsak strah tak.

Vsak dan si rečem- dobro! Se bom pač soočila s strahom! A to je praktično nemogoče, kako se soočiš z nečem, če si med soočenjem uspavan? Nezavesten? Nepriseben? Eno je, če te je strah pajkov, kač, zaprtih prostorov. Kajti to so vendarle povsem otipljive stvari. Dovoliš, da ti pajek leze po roki, pobožaš kačo, vstopiš v dvigalo. Premagaš strah, ali ga pač ne. Tole…mnjah.
In ne, ni me strah anestezije kot take, niti tega, da bi se iz nje več ne zbudila, čeprav je misel na to tudi precej tesnobna. Milo rečeno.

V igri je zgolj nadzor. Groza me je situacij, kjer bi se z mano nekaj dogajalo, pa ne bom vedela kaj. V življenju se nisem nikoli napila v tolikšni meri, da bi ne vedela zase! Ok, to je laž, majčkena, drobcena laž. Enkrat! Ker nisem bila ravno vešča rokovanja z žganjem. K sreči sem imela ob sebi ljudi, ki so poskrbeli zame, me pripravili do bruhanja, kar je sicer sramotno, a je bilo menda potrebno, me spravili spat in pazili name. Marsikdo v takšnih situacijah te sreče nima.  In še danes, dvajset let po tem dogodku me stisne v prsih, če samo pomislim na to, kljub temu, da se ne spomnim popolnoma nič. Absolutna tema. In ni se več ponovilo. Nikoli. Kljub precej burnemu, divjemu najstniškemu obdobju, polnemu raznih eksperimentiranj.
In sedaj tole. Ultimativni odvzem nadzora, na katerega moram prostovoljno pristati. Skoraj bi raje videla, da me operira na živo, kar je spet neumnost, kljub temu, da imam precej visok prag bolečine. In to ni nekaj, s čimer bi se hvalila, dejansko je zoprno in moteče. Ker nekaj boli in boli in boli…do točke nevzdržnosti, jaz pa kar prenašam. Trpim bolečino v meri, ki je povsem nekoristna. Sicer je težko opredeljevati, opisovati stopnjo bolečine. Meni se vedno zdi, da tako pač je. Da tako mora biti in je to povsem normalno. Potem pa mi tu in tam kakšen specialist z rahlo karajočim glasom namigne, da ni normalno. Še manj potrebno in da naj že za vraga požrem tisto tableto!

Kako je strah pravzaprav hecna reč. Ne vem, če sem se kdaj v življenju soočala z njim v tolikšni meri. Hromi me in me navdaja z grozo. Počutje skušam prikriti, občasno se celo norčujem iz situacije. Skušam preslepiti, predvsem samo sebe. A um dela po svoje. Nimam apetita, čutim da me grabi panika, tesnoba. Slabo spim. Ponoči vstajam, si prižgem cigareto in mozgam.
Sedim za mizo, kjer vlada kaos. Dobesedno. Kupi risb, osnutkov, zapiskov. Med vsem tem pa poln pepelnik, skodelice napol popite kave, svinčniki, flumastri, rotringi, nalivna peresa. Učim se kaligrafije, kar me po svoje zabava. Lepopisje resnično ni moja vrlina, naj bo dovolj, če rečem, da včasih, ko kaj berem za sabo, zgolj ugibam kaj sem napisala. Obup. Zato mi to predstavlja poseben izziv in mi prinaša precej zadovoljstva, saj sem v svojem bistvu vendar estet! Rišem, skiciram nove osnutke, dokončujem že narejene, med tem me zagrabi in pišem, čeprav to pisanje najverjetneje nima neke vrednosti, saj gre zgolj za izlivanje trenutnih občutkov in vsega tistega, kar mi v  danem trenutku pade na pamet. Obnašam se, kot bi se mi iztekal čas in moram zdaj, točno zdaj spraviti na papir vse, kar imam v glavi. Ker ne vem, kako bo potekala pooperativna rehabilitacija, koliko volje in možnosti bom sploh imela karkoli početi. In zaradi tega se počutim trapasto, sama sebi grem na živce. Utrujena sem, neprespana, tečna.

Razumem kirurgov vidik, verjetno raje operira povsem neprisebnega pacienta, saj se sicer lahko kaj hitro zgodi, da se polurna, rutinska operacija sprevrže v ukvarjanje z osebo, ki ji postane slabo že ob misli, da bo nekdo zarezal v njeno telo. Če razmišljam o tem, nimam kakšnih večjih težav s tem dejstvom, a spet, ne morem vedeti zagotovo, saj še nisem bila v takšni situaciji. V življenju še nisem bila resneje bolna, nikoli si nisem nič zlomila, zvinila, odrezala. In kar je še teh, travmatičnih dogodkov za telo.
Nekoč sem se sicer tako hudo urezala v prst, da sem se onesvestila, ampak dobro, to je bil res idiotizem brez primere. Stara sem bila nekje 15, 16 let, ko mi je med pomivanjem posode počil kozarec v roki. Uspelo mi je prerezati žilo na prstu in kri je v curku brizgala iz njega, kar se mi je zdelo fascinantno! Porodilo se mi je vprašanje, koliko krvi izteče, preden se krvavitev ustavi, zato sem pod roko podstavila kozarec. In čakala. Očitno sem do tistega trenutka že izgubila toliko krvi, da nisem bila več sposobna trezno razmišljati, vse skupaj pa se je končalo tako, da me je mati našla nezavestno na tleh, v luži krvi. Seveda panika, doktor je prihitel na dom, sumili so poskus samomora. Še dobro, da sem se urezala v prst in ne kam drugam, drugače bi težko kogarkoli prepričala v nasprotno. In kaj si je mislil doktor ob pogledu na kozarec s krvjo… hmnja, zgolj predpostavljam lahko, da je ob mojih črnih oblačilih in črno namazanih očeh sumil, da sem se nameravala udeležiti kakšnega satanističnega obreda.
Z izgubo krvi imam očitno precej težav. Krvodajalstvo naprimer, poglavje povsem zase. Že pri odvzemu 2 dcl krvi padam skupaj. In moje telo je ena navadna, zahrbtna baraba, ki počaka, da zapustim varno posteljo in osebje, ki bi mi lahko v trenutku priskočilo na pomoč in se nato izklopi pred bolnišnico. Po možnosti na stopnicah. In obenem izprazni vsebino želodca. Veličastno in izredno dostojanstveno. Ko se mi je to zgodilo drugič, sem nato naslednjič s sabo vzela rezervna oblačila, kajti precej čudno je na stranišču v bolnišnici stati v perilu in v umivalniku z oblačil izpirati kozlanje, nato pa oditi moker domov. No, vsekakor boljše kot pokozlan. Takrat sem tudi pomislila, da bi bilo mogoče pred odvzemom dobro omeniti to mojo težavico, pa smo poizkusili z manjšo količino krvi. Če smo začeli z 3,5 dcl, smo končali pri dveh. Nato so me zavrnili kot krvodajalca. Da nima smisla. In zaradi dva meseca stare tetovaže, seveda. Potem nisem nikoli več poskusila, mogoče še bom kdaj. Ko se bom počutila dobro in bo minilo vsaj pol leta od nove kožne poslikave. Ti pogoji pa, kot kaže, ne bodo prav kmalu izpolnjeni.
Zanimivo se mi zdi, da je pred tem, ko sem prvič padla skupaj po odvzemu krvi, zadeva vedno šla skozi. Mogoče je bilo takrat zgolj nesrečno naključje, ki se je nato zaradi mojega razmišljanja o tem, ponavljalo? Morebiti pa imajo prav razne dobre vile, ki trdijo, da si vse slabo v življenju prikličemo sami! Hja, kdo bi vedel. In hura za veličastnost uma!

In medtem, ko to pišem, ugotavljam, da imam očitno precej težav z bruhanjem! Bruham ob menstruacijah, bruhala sem pred, med in po porodih, bruham ob izgubi krvi, ko bolečina preseže tisto točko vzdržljivosti mi, kdo bi si mislil, postane slabo! Najverjetneje je res najbolje, da se lepo mirno pustim uspavati. Saj bom samo spala, mi je rekel takrat kirurg. In da vsako noč spim, pa je vse dobro. Jaaa… ampak če bi sredi noči nekdo zarezal vame, bi se zbudila. Že če bi se me zgolj dotaknil. Ali vstopil v sobo. In dihal.
Da se vrnem nazaj – pustila se bom torej uspavati. Bom. Saj, neke izbire niti nimam, povsem odkrito. In če pomislim, da je moje telo, ob podpori uma seveda, zmožno nepredvidljivih reakcij, bo verjetno še najboljše tako. Za nikogar ne bo prijetno, če bo osebje moralo instrumente pobirati iz kozlanja. In če mi slučajno, kljub omrtvelosti, uspe trzniti in kirurg malce preveč zareže, bo iz mene napravil invalida! Super, kaj bom potem? Material za paraolimpijca zagotovo nisem. In ko je že toliko govora o bruhanju, sedaj pa sem še skoraj dotaknila športa, mi je na pamet padla tista šala, ki bi mi dejansko lahko bila pisana na kožo!

“Počela sam da trčim da povratim kondiciju!”
“I?”
“Ma povratila jesam, al kondiciju nisam!”

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
16
Ness Blue
0
Oct 07, 2016
Dajana hvala, a števila ravno tako padejo v nemilost mojega brezbožtva ;)

Zim, si preživel? No, še dobro, da v sanjah ne moremo umreti:)

Lara, verjamem, marsikdo poreče isto. Jaz pa psihiram :D Bom že stisnila zobe, če bo treba, da bom le lahko nadzorovala poseg :D
#16
Lara Arh
0
Oct 07, 2016
Ness, poznam te zgodbe, vedar še vedno raje riskiram splošno, kot bi prisostvovala bolečinam lokalne ;) :) :D
#15
Zim Zelen
0
Oct 06, 2016
Mene je strah po vsem tem kar sem tukaj videl, še najbolj pa uhlja in velikega očesa iz slike. Grozna noč me čaka in moraste sanje. :-(
#14
Dajana Babič
0
Oct 06, 2016
Ness... za strah obstaja številčni niz od Grabovoja, ki se ga napiše na kožo, za boleče menstruacije, za splošno zdravje, za vse bolezni.Če jih hočeš, me kontaktiraj na zs. :)
#13
Ness Blue
1
Oct 06, 2016
Alma, a veš tisto, ko bereš kake resnične zgodbe (ha!), kjer je pacient med operacijo priseben, čuti vsak rez, ne more pa se premakniti, oz. mu mogoče uspe premakniti oči, potem pa kirurg ugotovi da je dejansko buden! No, to! :D

Ob vsem tem ne morem niti mimo dejstva, da je naše zdravstvo bolj ali manj v kurcu, odnos, ki ga je marsikdo deležen, je katastrofalen, pa si lahko buden in priseben, pa te obravnavajo slabše kot živino. In potem se zanašaj, da bodo pod splošno narkozo s tabo in s tvojim telesom ravnali spoštljivo. Itak. In veliko jih molči, pa mislijo, da je to pač normalno, pa dohtar že ve, a ne…riiight. Jaz vem da nisem nikoli tiho, kar siknem in se postavim zase, ko jih j***! Ampak če nisi pri zavesti, kako se boš postavil zase?

Sponko, izguba spomina me sploh ne skrbi, dejansko bi dobro delo, če bi mi malo ppucalo po glavi ;)
#12
Sponko
0
Oct 06, 2016
Ko grem spat me ni nič strah!
Izguba spomina bi bila večkrat dobrodošla, tudi spominjanja. Zakaj tvegati bolečino? Ali menite , da bolečina in spomin nanjo na psiho ne vpliva.
Prepustite strokovnjakom, kateri res tu pa tam zamenjajo kakšne pline in tekočine, pa kaj to so le človeške napake :-)
#11
Liza Whiteapple
0
Oct 06, 2016
Pajade :D. Prvič, tam bo tudi anastezist, ki bo spremljal kako poteka anastezija, drugič, to se je zgodilo mojemu prijatelju, pa ne zaradi panike, ampak zaradi ljubezni do kemijskih substanc ;). In je pač dobil dvojno dozo anastetika. Oziroma enojno in pol. Kaj vem.
Kako to misliš negibna? Pa sej ne vem če gre ravno tako. Po moje gre v nekem sorazmerju. Če ne prime, potem se tudi premikaš še lahko in govoriš, vsaj tako mi je ta prijatelj povedal, da se je pač pritožil, da še vedno vse čuti. Sicer pa modrovala preveč ne bom :D. Po moje bi imela sama podobne misli po glavi. Pomirjevala? :D Glej, če jih imaš, vzemi. Jaz sem sicer precej proti vsem tabletam, ampak v skrajnem primeru pa vzamem. Iz izkušenj vem, da daljše obdobje nespečnosti prav nič blagodejno ne vpliva v primeru tesnobe.
#10
Ana Kos
0
Oct 06, 2016
Zdaj me pa spominjaš na mojega moža, ki še v spanju govori, ker hoče pokazati, kako ima vse pod kontrolo :) Ampak včasih reče kaj zelo mimo :D
#9
Ness Blue
1
Oct 06, 2016
Alma, statistika, ja :D Nekdo pač mora past tudi v tisto slabo statistiko, ne glede na to, kako nizko procentualna je ;)
Se kar vidim, da bom tako napsihirana, da narkoza dejansko ne bo prijela, kot bi morala in bom ležala tam, negibna in vse čutila :D Najboljše, da s pomirjevali začnem kar danes :D

Ana, saj dejansko ne poznam nikogar, ki bi imel kakršnekoli zaplete zaradi anestezije. In vsi, ki imajo možnost izbirati, raje izberejo splošno, zaradi tega, ker jim ni prijetna misel, da bi bili pri zavesti, medtem ko bi nekdo šaril po notranjosti njihovih teles. In razumela bi, če bi me bilo strah zapletov, pa smrti, to je vendar otipljivo in razumljivo. Tako pa… kar nekaj! Ker ne bom vedela, kaj se z mano dogaja, kaj počnejo z mano! Kar malo…ne vem…oholo? zveni. Kot da sem fakin pricensa ali ne vem kaj :)

Hvala obema ;)
#8
Ana Kos
0
Oct 06, 2016
Prva misel ob besedi "narkoza", vedno prva misel: Spomin na moje narkoze, hvaležna zanje! Vse narkoze so bile ob mojih spontanih splavih, potem ko je bila potrebna abrazija maternice, ali paporodu iztipanje maternice. Posebej hvaležna sem za tisto ob drugem splavu, tako strašno me je bolelo, tako strašno strašno ... Uro ali dve prej sem se zdravniku upirala, ko je rekel, da iz moje nosečnosti ne bo nič in da grem v operacijsko. No, čez uro ali dve sem šla sama prosit ... bosa po hodniku oddelka ... tako strašno je bolelo.
Kako se s hvaležnostjo spominjam tistega "nič", ko me je pobrala narkoza ...

Ja, to so moje izkušnje.

Če pa čovek bere o vseh možnih komplikacijah in poslabšanju spomina, ga prime strah.
Moja hči je videla po narkozi dvojne sestre in zdravnike in ko je morala drugič na biopsijo jeter, ni hotela narkoze, čeprav je imela "samo" 14 let.

Ko so meni operirali polipe v nosu, sem odklonila vsako anestezijo, vse protibolečinsko, ker sem bila noseča in nisem hotela, da otrok dobi "strupe". In tako sem bila operirana "brez vsega". Potem so mi še prebrizgali sinusne votline, o kakšna debela igla je bila!! Vse sem prestala - a kasneje je bil spontan splav. Potem se človek vpraša, kaj, zakaj, čemu ...
Ampak ... kaj bi naredila danes?
Pojma nimam.



Naj dodam, da poznam gospo, ki je šla na operacijo srca v lokalni anesteziji.
Zato, ker se je bala izgube spomina.
Ampak jaz za nikogar, ki je bil v splošni a., ne vem, da bi se mu potem spomin poslabšal.

---
Odločitev v tvojem primeru ... recimo, da zdravnik ve, ti pa tudi.

Zdaj je bilo to splošno razmišljanje, ne o tvojem primeru.

Strah ... realen, nerealen ...?
Kdo bi vedel, kje je meja.

Zdaj o vsem tem razmišljam ... Morda še kaj "pametnega" kasneje rečem, zdaj razmišljam ;)

Vsekakor lahko rečem, da večina ljudi preživi operacijo čisto srečno. Moj mali sinek ni hotel narkoze pri treh letih, ker jo je odklanjala njegova sestra - pa vseeno ni šlo brez narkoze. In je bilo vse v redu. Bil je dvakrat v narkozi - in prve besede po obeh operacijah so se nanašale natančno na tisto, o čemer je razmišljal pred operacijo. :)

Vse dobro <3

P.S.: Nisem še prebrala vsega tvojega, zato se opravičujem, če je mimo, ampak vse te misli so eksplodirale. Zdaj bom pa brala naprej.
#7
Liza Whiteapple
0
Oct 05, 2016
No, pri meni ni tako nujno. Je bolj stvar določene odločitve. Sem pa ugotovila, da je tako s tem strahom: Lahko paničarim en mesec prej, tik pred zdajci, me pa mine. Verjetno takrat adrenalin sivim celicam povzroči začasni knock out :D.
Pred leti je bila ena mojih večjih fobij zobozdravnik. Sploh ne vem zakaj, ker nikdar nisem imela problemov z zobmi. No, potem me je pa enkrat tako zabolel zob, da se mi je mešalo. In sem odlašala in prelagala nekaj dni... Žrla tablete, norela, nič spala itd... :D In ko je bilo dejansko treba k zobarju (če ne bi si verjetno kar sama glavo odprla ob najbližjem zidu) in mi je ta povedal, da je modrostni zob ter da bo potrebno puljenje, btw, verjetno sem izgledala, kot, da me bo kap, tam na stolu, sem se bila pač prisiljena prav na hitro umirit. Prav trezno sem prestala tisto mesarjenje. Kasneje sem bila ponosna nase, kot pet let star froc. No, zdaj me zobarja ni več strah :).

Statistično gledano, mislim, da je še vedno več posegov uspešnih, kot neuspešnih. Veš pa itak nikoli. Držim pesti, da bo vse ok. Na živo te pa ne bodo hoteli rezat, pa saj to veš? :D Mogoče se boš tik pred zdajci pomirila. Mislim, da ti dajo navadno pred anastetikom tudi pomirjevalo. Nisem zihr. V glavnem, če ti bodo ponujali, ga le vzemi. Kaj se bi šparala :D.
#6
Ness Blue
1
Oct 05, 2016
Haha, ja, naključju bom zaupala :D
Razmišljam, da bi zadevo rešila na starodoben način- s palico med zobmi in razbeljeno sekiro :/ Majkemi.
Če se posegu izognem, res ne bo življenjsko ogrožujoče, bom pa čedalje bolj nefunkcionalna, kar za sabo potegne kup enega sranja in komplikacij :/ In hec je, da niti ni garantirano, da bo po posegu bolje :o
#5
Liza Whiteapple
1
Oct 05, 2016
Žal nimam nikakršnega pametnega nasveta na zalogi. Sama bi do pike enako zaganjala. Še huje. Pred nekaj leti bi lahko šla na nek poseg, ki ga izvajajo le pod splošno anastezijo in lahko trikrat ugibaš kaj sem se odločila. Sploh nisem šla. Še zdaj ne. Sicer ni nič hudo ogrožajočega, ali življenjsko pomembnega, se mi pa zdi kaj bi bilo, če ne bi imela druge izbire.
Meni je jasno, da se bom s tem kontrolfrikovstvom ugonobila :D. Že vrsto let poslušam od vsepovsod iz okolice, da bi morala malce bolj zaupat. Komu, jebemti? Vesolju? Naključju? Usodi? A veš... :D Definitivno kontrolfrik.
#4
Ness Blue
0
Oct 05, 2016
Ma daj nehaj, mene po pobralo. Četudi imam precej možnosti, da poseg preživim, se bom očitno sama ugonobila :D
In to me je zdaj zadelo z vso veličino, ker saj, imeti mejo pri alkoholu in ostalih substancah, da pač ostajaš priseben in imaš nadzor na telesom in nad tem, kaj se s tabo dogaja, pač res ni nek big deal. In zdaj sem prvič v taki situaciji, pa do pogovora s kirurgom sem bila prepričana, da bo šlo v lokalni, možnost splošne anestezije zame sploh ni bila opcija!
Pa je tako idiotsko pravzaprav, ker lahko vse racionaliziram, razumsko opredelim, mi je jasno ko beli dan, a požrla se bom kljub temu.
Kontrolfrik ja, mater!
#3
Liza Whiteapple
1
Oct 05, 2016
Joj, joj :D. Pa sem mislila, da se samo jaz ubadam s takimi rečmi. Že drugič v piko. No, razen kozlanja. Bruham nikoli. Tudi, če bi bilo dobro zame.
Glede splošne anastezije imam zelo podobne občutke. A veš kako se temu reče po domače? Kontrolfrik :D.
#2
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-10-04 11:52:59 (Oct 04, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj