Proti vetru

OddajNess Blue, dne 2016-09-07 ob 11:07:10

Obrnem ključ, stran in veter.
Za škripajočimi durmi je zatolhla praznina in prazne strani, v vse smeri neba.
Skozi vlažne špranje piš zgubi precej moči, a še vedno ježi kožo in tuleče reže do kosti.
Ne obračam se po vetru, a zaradi upora vedno nekaj poči.
Skala, kost, srce.
Brskanje po črepinjah je umazano, nehvaležno delo, a vihanja nosu še nisem privzela, zgolj privadila sem se na do komolcev okrvavljene roke.
Roke, ki trepetavo obrnejo ključ in tipaje v temi iščejo smer.
Roke, z od ihte pobledelimi členki. Z nohti, zasajenimi v dlani.
Roke, ki se plaho dotikajo kože.
Do perfekcije sem izpilila očitajoč pogled, ki ga namenjam podobam na zrcalnih površinah.
Odboj je tuj in grotesken, gladkost in sijaj vsekakor nista v naravi stvari v mojem svetu.
Zaobljeno in mehko se sprevrže v ostrorobo in hrapavo, da dlani spet zakrvavijo.
Mesečna izguba krvi terja svojo ceno.
Bledim, do prosojnosti, a očitnost me navdaja s strahom, prefinjeno skrivam svoj notranji ustroj.
Stojim si ob strani, pokončno in vzravnano, a ne zrem dovolj daleč v prihodnost, da bi lahko prezrla podprto hrbtenico.
Še vedno pilim igro vlog.
Levinja sem, s smrtnonosnim ugrizom in zamahom šape. A s stiskom čeljusti drobim le lastne kosti.
In tisto zanikrno, garjavo ščene, ki ob nogah prosjači za drobtinice, ki jih z malomarnim zamahom roke pometeš z mize, za katero prirejaš prostaške gostije.
Mati, ki poseje na tisoče poljubčkov dnevno na drobne glavice.
Uho, ki posluša in sliši, um, ki razume, četudi sramotno.
Vdano in predano telo, ki s svojo toplo mehkobo ustvarja hrepenenje, tako silovito, da kot bučeč ocean buta ob čeri pogubne odvisnosti.
Plah in mil deklič.
Besneča furija.
Zmajevka.
Hladnokrvna prasica.
Boginja.
Kup nesreče.
Vedno v pripravljenosti, na uslugo, na skok.
Spomladi poženem vitice, s katerimi se oprimem življenja, se vijem proti svetlobi in vpijam njen medeni napoj, a jeseni je čas, da odvržem iglice in bodice, jih zamenjam z debelim in toplim puloverjem, ki toliko skriva in obljublja.
Zimo preživotarim.
Stvar navade, moč nagona.
Vzorci, temeljito priučeni, a vedno znova kot da se zgodijo prvič.
Čudež življenja, živčevja, razuma.
Šepečem si bajke, uspavanke in recpete za čarobne zvarke.
Opoj lastne nežnosti in glasu iz ozadja.
Nekje s strani, ki je vedno prazna.
profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
2
Ness Blue
1
Oct 07, 2016
Hvala :3
#2
Lara Arh
0
Oct 07, 2016
Zelo lepa. ;)
#1
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-09-07 11:07:10 (Sep 07, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj