Breme

OddajNess Blue, dne 2016-07-01 ob 22:31:09

Sterilna belina lično urejene ambulante se je zdela nadvse primeren prostor za zlom. Absolutni kolaps vsega, kar neko bitje je. Telo se je zgrudilo na stol, možgani so odpovedali, srce je skorajda prenehalo biti, solze so v potokih močile lica in skozi hlipanje se je usul plaz besed, nepovezanih, zmedenih, srce parajočih. Toliko vsega, kar je tako dolgo nosila v sebi in zgolj zase, je privrelo na dan v tej sobici, izolirani od preostalega, kaotičnega sveta.

Zdravnica, suhljata, urejena ženska v zgodnjih petdesetih ji je sedela nasproti in brez besed poslušala, na prijetnem, nekako milem obrazu ni bilo niti sledu o tem, ali je sploh uspela smiselno povezati slap besed, najverjetneje niti ni imelo pomena. V svoji karieri je bila zagotovo priča premnogim stiskam, bedi, kot tudi neizmerni sreči in veselju. Njeno poslanstvo vsekakor ni bilo v moraliziranju, kot tudi ne v tolažbi, zato se je tega vedno izogibala. Bila je praktična ženska in tudi besede, ki jih je v različnih situacijah smatrala za primerne, so bile praktično usmerjenje.

Tako je tudi tokrat, ob tem, ko je zrla v kup nesreče pred sabo, brez odvečnih besed napisala napotnico, nato je vstala, iz držala povlekla nekaj papirnatih brisač, se vrnila k mizi in ji jih ponudila. Prijela jo je za roko, nežno, ravno toliko, da je pritegnila pozornost, a spet ne tako močno, da bi vzbujala sočutje ali pomilovanje in z nežnim, a odločnim glasom spregovorila.

Govorila je o napotnici, o postopku, predlagala možnosti, govorila je o krivdi, o občutkih, pa o hormonih, ki so v veliki meri krivi za preobčutljivost, ter ji zagotovila, da ko bo vse za njo in se bo nivo hormonov normaliziral, ji bo precej lažje, lažje bo racionalizirala odločitev, ne glede na to, kako grozna in nedopustna se ji zdi v tem trenutku.

Srepela je vanjo skozi solze in poslušala besede, ki so se prebijale do nje preko neznosnega hrumenja v glavi, občutila je bes, jezo in nemoč, lahko bi se pognala preko mize in psici brezsrčni zavila vrat, pa je le z muko pogoltnila vse frustrirajoče občutke in le nemo prikimala.

Vedela je, da ima prav, vsako besedo, prikimala je ob predlaganem postopku s tabletko, saj jo je bilo na smrt groza anestezije,  prikimala je ob kratki razlagi hormonskega stanja, vedela je, da drži, le kako ne bi, zaradi hormonov ženske vzljubijo bitje, ki raste v njih, bitje, ki je spočeto ob posilstvih, incestih, kako bi ga ne vzljubila ona, ko pa je vendarle bilo spočeto, če že ne v ljubezni, pa vsaj v zaljubljenosti, naklonjenosti, sreči.

Prikimala je ob poudarku, da je to je to najboljša odločitev, četudi težka. Ob vsem je zgolj kimala, nemo, v njej pa je vrelo in solze kar niso nehale liti. Najboljša odločitev, ki pravzaprav odločitev nikoli ni bila, saj dilema, kaj storiti, nikoli ni bila prisotna, pa vendar zaradi tega ni bilo nič lažje, nič manj mučno.

Na tistem stolu, v tisti ambulanti si je prvič v življenju resnično zaželela, da bi bila mrtva. Ne, niso je obhajale kakšne samomorilske misli, želela si je zgolj to, da bi samo umrla, tam, tisti trenutek, puf! in je ne bi bilo več, razblinila bi se v nič in ne bi se ji bilo treba ubadati s tem, tako preprosto bi bilo. Pa žal ne gre tako, sprejela je odločitev in z njo bo morala živeti, ona sama, nosila jo bo v sebi in obžalovala do zadnjega dne. Vedela je, da če bi se bila odločila drugače...o ne, te odločitve ne bi obžalovala niti sekunde v življenju, a s to odločitvijo bi morali živeti tudi drugi, hote ali nehote vpleteni in to je bilo tisto poglavitno, česar ni zmogla storiti.

V nekem obziru sebično, egoistično dejanje, ki ga bo storila iz nesebičnih vzrokov. V tolažbo ji pa ni bilo.

Iz ambulante je odšla z za silo osušenimi lici, z napotnico v tresočih rokah in pogledom, uprtim nekam v tla, da bi prikrila krivdo, sram in skrušenost. In želela si je le, da bo vse čimprej za njo, da bo mimo, da bo njeno telo v krčih in bolečini iztisnilo tisto nastajajoče, neželeno bitjece, bitjece, za katerega se bo vedno spraševala, kaj bi iz njega nastalo, bitjece, ki mu je že v štartu odvzela vse možnosti za biti, a to je bilo njeno breme, zgolj in samo njeno in ni bila prepričana, če ga bo zmogla nositi.

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
37
Ana Kos
0
Jul 06, 2016
34, mislim, da jim je lažje ... ampak kdo pravi, da si moram izbrati lažjo pot?
Jaz grem ponavadi po težji! :)

Jaz verjamem nekaj: to, da je ljubezen prva, najpomembnejša zapoved. V vse drugo pa dvomim. Amapk tudi glede ljubezni imam dvome, če to je in če to sploh je ljubezen.
In pridem do tega, vedno znova do tega, da je treba vsak dan vse preverjati. Ljubezen je prvo - ampak poti ljubezni pa ubiramo vsak dan na novo ...
#37
Ness Blue
1
Jul 06, 2016
Evo, to :D
#36
Lara Arh
2
Jul 06, 2016
kaj mi pomaga, če sem take sorte, da bi vseglih podvomila???? :D
#35
Ness Blue
1
Jul 06, 2016
Jaz se pa včasih vprašam, če ni morebiti lažje tistim, ki so povsem suvereno prepričani v nekaj. Si mirnejši, ti je lažje, življenje bolj 'smooth' poteka, če ne dvomiš v prav vse?
#34
Ana Kos
1
Jul 06, 2016
pa drugi tudi, kajne? :D

krasno je, če drugim ne obešamo nič odvečnega ...

in če ne sprejemamo tujih bremen - vsaj ne čez mero :)
#33
Lara Arh
2
Jul 06, 2016
Oh, pri sebi vsekakor najdemo potrditev še najglobljega dvoma. Ne rabijo pa postati naše resnice in strahovi tudi tuji. Preživimo lahko tudi brez tega ;) :D
#32
Ana Kos
2
Jul 06, 2016
hehe, Lara!

veš, kaj zdaj vem, ko prej 50 let nisem?
to, da lahko tulim, vpijem, se jezim ... in da to pomeni, da sploh sem :D

dvome počasi sprejmemo kot del življenja ... in na nek način sem raje dvomljivka, "nevernica", kot pa tako gotova v svoja prepričanja, da nikoli ne bi preverjala, če moja prepričanja sploh držijo.
#31
Lara Arh
2
Jul 06, 2016
Jaz bi temu rekla, da bolj suvereno živimo lastne dvome kot takrat, ko smo bili otroci. Takrat smo, morda zaradi lastne majhnosti in občutljivosti iskali podporo in potrditev, danes se podpiramo in potrjujemo z dodatnimi dvomi :D :D :D ?
#30
Ana Kos
2
Jul 06, 2016
"... se uporništvo pozna na karakterju, al karakter na uporništvu :D"

podobno sem se jaz vprašala pred par dnevi glede hrane - ali je človek nasilen zaradi hrane, ki jo je - ali je (ozek e) tako hrano nasilnež ;)

velikokrat se vprašam, kaj iz česa izhaja, kaj je bilo prej ... jajce ali kokoš? :)

Lara, vidiš, jaz sem samo zato želela odrasti, ker sem mislila, da je lažje biti odrasel, človek je bolj gotovo vase, umirjen, lažje se odloča ... In tudi jaz nisem bistveno drugačna, le jokam ne več za vsako figo ;)
Razlika je še ta, da če zdaj jokam, me tega ni sram ... kot otroka me je pa bilo ... in še dolgo potem ...
#29
Lara Arh
1
Jul 05, 2016
Ness, jez tut še ne čist dobr. Kokrkol je, je fajn in prav je tako! :D
#28
Ness Blue
1
Jul 05, 2016
Nisem ziher, a se uporništvo pozna na karakterju, al karakter na uporništvu :D
#27
Lara Arh
1
Jul 05, 2016
Jah, jaz se tudi običajno ravno udala nisem. Več kot ubit me itak niso mogli :D :D :D Pa sej se pozna na karakterju, bi djala... eni smo neglede na vse, vztrajni in uporniki z razlogom. Takle imamo - na samo srečo se ne pustimo zlahka zlomt... :D
#26
Ness Blue
1
Jul 05, 2016
Jaz pravico do besede sem si vsekakor že takrat izborila, kot tudi vse ostalo, cena je bila premnogokrat precej visoka ;)
#25
Lara Arh
1
Jul 05, 2016
Ja Ness... kot otrok še pravico do besede nisem imela... sedaj si jo pač vzamem :D :D :D To je več kot dober razlog, da sem kar rada odrasel otrok (čeprav velikokrat bedarije govorim...) :D
#24
Ness Blue
1
Jul 05, 2016
No, nekaj takega sem hotela povedati, pa ne vem če mi je ravno ratalo :)
Vse je relativno v tem življenju.
Jaz sem si želela odrasti, ker biti otrok se mi je zdelo bedno. In še zdaj sem mnenja, da je res bilo. In pa - biti odrasel prav nič ne pripomore k mojemu notranjemu miru.
#23
Lara Arh
1
Jul 05, 2016
Sama menim, da je vsak človek sebi ravno prav moder in pošten, da s tem živi... kakršnokoli je pač NJEGOVO tolmačenje modrosti in poštenosti... :D Luštno ste se zafilozofirali ;-)

Ana, sama ravno nasprotno od tebe nisem želela nikdar odrasti (Pika nogavička), ker so se mi odrasli vedno zdeli nepravični (ti pravičnica, ti...). Eto sedaj, ko sem odrasla pa vidim, da se mnogo ne razlikujem od sebe male, razen, da znam na vsako stvar pogledati s pretirano veliko zornih kotov in gledišč, česar kot otrok seveda še nisem znala... Še vedno nisem torej prepričana, da mi je odraščanje najboljše delo... :D :D :D
#22
Ness Blue
1
Jul 05, 2016
Meni se pa precej zatika pri tako velikih besedah, kot so modrost, poštenje... Kdo je pravzaprav moder, kdo poštem? Ne znam tega opredeliti, definirati. Mogoče zato, ker tudi v modrost in poštenje dvomim? Nič ni absolutno, tudi to dvoje ne. Modrost nekoga ni nujno modrost za drugega in če nekdo vedno ravna pošteno, še ne pomeni, da v tem ni zla.
#21
Ana Kos
1
Jul 05, 2016
po moje se tudi res modrim dogaja, da jih doleti marsikaj hudega ... le mogoče bolj modro tisto prenesejo kot manj modri? ;)
#20
masad masad
1
Jul 05, 2016
Nekateri odrasli so dejansko modri. Ampak če so modri, to ne pomeni avtomatično, da so tudi pošteni....
Je pa poštenost neverjetna, ampak čedalje bolj redka kvaliteta, ki je mogoče celo več vredna kot modrost goljufa...
#19
Ana Kos
1
Jul 05, 2016
Ness in Masad, ob tem našem pogovoru sme kasneje razmišljala, da jaz "ubogala", se držala raznih pravil - ker sem VERJELA temu, kar so mi povedali. Kot preobčutljiva najtnica sem si želela odrasti le zaradi enega vidika - verjela sem v modrost odraslih ljudi!! Verjela sem, da so trdni, da vedo, za kaj gre, da se znajo pravilno odločat! Le od kod mi to?
Kolikokrat sem zdaj razočarana, ko se mi zdi, da odrasel človek pa res ne bi smel narediti tega in tega in tega.
Razumljivo mi je, da otrok vse sorta ušpiči, ko še ne vidi "malo naprej", ampak odrasel ...!?
In ja, jaz sem tudi odrasel, ki v nekaterih stvareh ne vidi daleč naprej ... in na koncu sicer zmaga nekakšna zvestoba spoznanemu, četudi vmes včasih komaj živim od razočaranj nad drugimi in seboj ...
Življenje!
#18
Pokaži več komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-07-01 22:31:09 (Jul 01, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj