Blodnje nekega popoldneva

OddajNess Blue, dne 2016-05-18 ob 12:42:20

Medtem, ko se mrščim pred omaro, ugotovim, da sem že pozna. Odločanje, kaj bi oblekla, mi povzroča preglavice, ne pomagajo še tako globoki vzdihi. Namreč, nogo mi vse od kolena pa do gležnja krasi nova, še sveža tetovaža in dejstvo, da je sveža, pomeni predvsem eno - noga je dejansko ena sama rana. Tako odpade vse oprijeto, najlonke, pajkice, tudi jeans mi ne diši, za zgolj krilo je prehladno...k vragu. Navlečem trenirko, črno, takšno bolj ohlapno, prevelik, črn pleten pulover, obujem superge, pograbim ključe, čike in telefon ter odšibam. Medtem, ko se vozim, razmišljam, da za nastop otrok to verjetno, vsaj v očeh večine, ni najbolj posrečena izbira oblačil, pa mi je dejansko prav malo mar. Vsekakor bom izbrala udobje pred izgledom, sicer pa so, tako ostali starši, kot tudi učitelji z moje strani navajeni vsega, včasih se v šoli prikažem vsa doterana, kot bi pravkar prišla s kakšne gotske prireditve, spet drugič pa v blatnih gojzarjih, z listjem v laseh, za sabo pa puščam sled žagovine, ki se usipa z mojih oblačil. 
Ko se pripeljem pred dvorano, porabim kar nekaj časa, da v nepregledni množici pločevine najdem parkirni prostor, prav tako je nepregledna množica obiskovalcev, ki se drenjajo ob vhodu, ob čemer se kar malo zgrozim, četudi sedaj že vem, da na je predstave naših sončkov, srčkov, indigo, mavričnih in v vseh pogledih genialnih bodočih zmagovalcev talent šovov, plesnih tekmovanj in zvezd svetovnih odrov potrebno pripeljati kompletno sorodstvo iz najmanj petih kolen, prav vse od nekaj mesečnih otročičev, tja do pra pra prednikov, ki so z eno nogo že praktično v grobu in ko med množico uzrem nekaj tresočih se starostnikov, ki se s pomočjo palice in z izrazom strahu na obrazu poskušajo, precej neuspešno, prebiti v dvorano, malce zlobno pomislim, da so jih očitno nekaj potegnili kar iz groba. 
Ah, otroci, naš ponos! 
Prerinem se nekam na sredino tribune, sedim tam in si ogledujem svoje popolno nalakirane nohte, ki nikakor ne sovpadajo k mojemu skorajda klošarskemu videzu, medtem ko si ostali dajo opraviti s telefoni in fotoaparati, seveda je potrebno urediti nastavitve, da bodo posneli kar se da najbolj perfekten posnetek svojega potomca. To je absurd, ki ga nikoli ne bom razumela, prideš na nastop svojega otroka, nato pa ves čas buljiš v neko napravo in ta nastop dejansko zamudiš, seveda pa kader posnameš pod pravim kotom, primerno zoomiran in v visoki resoluciji, tega posnetka pa potem tako ali tako nihče, nikoli v življenju ne pogleda. 
Predstava se prične, začnejo najmlajše, vrtčevske skupine, ti mulčki so vedno najbolj posrečeni, kajti pri njih je dosežek že to, da jih sploh uspeš spraviti na oder, ves čas jih je treba loviti okoli, ko bezljajo vsak v svojo smer, jim zavezovati čevlje in brisati noske, nekaj jih povsem zaprepadenih zgolj stoji, drugi se trudijo odplesati sicer preprosto koreografijo, vsak nekaj maha in skače po svoje, požanjejo pa seveda pravi val navdušenja! 
Nastop se nadaljuje, ena za drugo se vrstijo starostne skupine, nekje vmes je tudi moje dete. Kar malo me stisne, ko gledam to moje drobceno bitje, kako stoji tam, kot kupček nesreče in s pogledom bega po množici na tribuni in me išče. To sva že precejkrat obdelali, naj se osredotoči na nastop, namesto da ves čas gleda, kje sem jaz, ker jaz bom zagotovo tam in jo bom tudi videla, a očitno je tista zgodnje otroška logika - če te jaz ne vidim, me tudi ti ne - precej globoko zakoreninjena. Poleg tega jo daje še precejšna trema, ni ji prijetno nastopati pred tolikšno množico, a se je nastopa kljub temu želela udeležiti, odločitev je pospremila z besedami, da bo že nekako preživela. 
Ko so na vrsti starejši, pa tisti najmlajši med obiskovalci postajajo že precej nemirni in zdolgočaseni, z vseh strani se sliši jok, vreščanje in sikanje staršev, to se mi je vedno zdelo nekako nepošteno do nastopajočih, saj jim, vsaj večini, ta nastop nekaj pomeni. Res ne razumem, zakaj bi na skoraj dvourno predstavo hodil z malčkom, ki premore za borih petnajst minut koncentracije? Ker je treba izkoristiti nastop bodočih zvezd, dokler je še brezplačen in na dosegu? 
Gledam te bodoče zvezde in ne morem mimo razmišljanja, če so med nastopajočimi tudi tisti sedmošolci, ki so jih zalotili, ko so na šolskem stranišču vlekli speed? Menda je prvi znak, da se staraš, ko se začneš zgražati nad mladino. Pa ne gre ravno za zgražanje, bolj za skrb, kajti še nekaj let, pa se bom sama spopadala s takimi rečmi. Danes imajo mulci vse precej bolj na dosegu, kot smo imeli mi. Resda ne morejo kupiti čikov v trgovini, lahko pa kupijo drogo za vsakem vogalu, očitno tudi na šolskem dvorišču. Nisem nobena svetnica, a pri teh letih nisem niti vedela kaj je speed, seveda sem svojo neizobraženost kasneje konkretno nadoknadila, še danes se deklariram za rekreativnega uporabnika določenih substanc, zato si, povsem odkrito, nisem na jasnem, kaj točno naj občutim ob takih dejstvih in niti sanja se mi ne, kako se bom spopadala s tem, ko bosta v igri moja otroka. Najbolje, da ju do poznih tridesetih zaprem v klet? Mnjah...
Če je v času mojega odraščanja punca želela pokazati sošolcu joške, se je morala z njim dobiti, premagati strah, sram in dvome, ga pogledati v oči in dvigniti majico. Danes posname nekaj  fotografij, izbere tisto, ki je posneta pod najboljšim kotom, da ja izgleda čimbolj popolno in da slučajno ni opaziti kakšnih ostankov otroške zalitosti prek trebuha in jo pošlje izbrancu, povsem neosebno, povsem skregano z realnostjo. 
Vem, primerjave z včasih in danes so neumestne. Bilo je tako, zdaj je drugače, otroci se v tem času ravno tako dobro znajdejo, kot smo se mi v svojem, no, eni verjetno bolje, drugi slabše, ampak se. Kljub vsemu racionaliziraju, kljub poskusom ohraniti pravo mero razuma, me stiska že ob povsem nedolžni prošnji moje prvorojenke, da bi imela telefon. Menda je edina v razredu, ki ga nima. Prav dolgo ne bo ostalo tako, to mi je jasno. 
Ko se zalotim ob vprašanju, koliko ljudi v tej množici se med nastopom ubada s takimi rečmi, ponovno ugotovim, da te prireditve res niso zame. Vedno zatavam nekam po svoje, v vse možne smeri, kot tisti malčki na odru, le da jaz nimam ob sebi učiteljic, ki bi tekale za mano in me spravljale nazaj na kup. Manjka le še to, da se v mislih vrnem še dlje nazaj, k porodom, pa k vsem skrbem in dvomom, ali - boženedaj- v lastno otroštvo, pa bom dvorano zapustila v solzah in s cmokom v grlu. Jebeš to. Prav res, jebeš vse to.

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
23
Ness Blue
1
May 19, 2016
Mi imamo nekaj domačih posnetkov, pa fotografij seveda. Je pa zanimivo, kako je v prvih letih teh fotografij miljon, kasneje pa število drastično upada :D Nastopov in tega pa res nikoli ne dokumentiram, itak si vsak nastop zapomniš za vekomaj, če ga gledaš seveda ;)
Tu in tam je seveda kakšen otročič, ki je zadovoljen in zdrži predstavo, sploh če ni predolga. Načeloma pa hitro začnejo sitnariti.
#23
Ana Kos
1
May 18, 2016
Tudi meni se zdi, da ni kaj dosti za prikrivat otrokom, nujno je pa, da je njim primerno povedano - da otroko bolj ne obremenimo kot jih pripravimo na življenje.
To ob fotoaparatih in kamerah - jaaa! Le kako bi spremljal nastop, če je potrebno snemati? Jaz sem redko kaj posnela, kakšno fotko sme včasih naredila, tik preden se je otrok priklonil recimo, med igro (recimo instrumenta) nisem hotela, že zato ne, da ga ne bi zmotila! :)

Koliko otrok-gledalec zdrži?
Moj polletni dojenček je "gledal" celega Hrestača, ko je njegova sestrica plesala v njem :) No, takrat smo šli v ložo, da bi lažje pošibala ven, če bi najmlajši protestiral. Pa ni. Migal je z nogicama prav po glasbi :)
#22
abram1b2 Cej
0
May 18, 2016
Moje so stare 35 in 32 let in vidim kaj je iz njih nastalo in v kaj so se razvile.Sam sem z njima zadovoljen in vesel za obe in za naju z ženo.Vas to še čaka!.
#21
Lara Arh
1
May 18, 2016
Točno tako Ness. Se povsem strinjam.
#20
Ness Blue
1
May 18, 2016
Če delaš prav, se itak pokaže pol enkrat. Zagovarjam tezo, da vzgajaš prvih 10, mogoče 12 let. Pol lahko pa samo gledaš, kaj si naredil ;)
#19
Lara Arh
1
May 18, 2016
Vendar prav nimam nikoli ;) :D
#18
abram1b2 Cej
2
May 18, 2016
Imaš prav Lara!
Svojih hčera nisma z ženo silila k ničemur.So popolnoma svobodne.Mogoče malo preveč direktne do ljudi,to imajo po meni.Ne prenesejo brezvezne govarance in igranja življenja.NIhče ni popoln.Ena od hčera mi je s svojim partnerjem že podarila vnukinjo,za drugo mlajšo je še vprašanje materinstva. Bomo videli? Tako,da nisem suženj niti tega,hčeri vesta,kaj lahko pričakujeta od naju in midva kaj lahko od niju-vzajemno.Vse rešujemo skupaj.Samo,da bo zdravje in bo vse okey.
#17
Lara Arh
0
May 18, 2016
Majke mi Ness, tako je :D
#16
Ness Blue
1
May 18, 2016
Lara upam, da bom to lahko uporabila kot prednost ;)

abram, saj je prav tako. Konec koncev vsak živi tako, kot zmore in zna.
#15
Lara Arh
1
May 18, 2016
Abram, pa saj na žalost droge in alkohol niso vse. Pri naši hiši tudi tega ni bilo, pomanjkanja posluha pa na vse strani razen takrat, ko se je zahtevalo da boš poslušan...Prevelik ego in premalo posluha prav tako zaduši otroke.
#14
abram1b2 Cej
1
May 18, 2016
Ness
Hvala bogu pri nas ni alkohola,ne nasilja, ne drog.Prepiri so hipni in še nikoli v življenju nisva bila z ženo tiho eno minuto po prepiru,bolj besednem dvoboju.Ne razumem ljudi,ki se lahko kujajo teden in več dni.Vsak nesporazum se lahko reši s pogovorom.Je pa res,da danes resnicoljubni ljudje niso preveč žaželeni.NImam se za svetnika,imam se za normalnega človeka,ki želi svoj mir in ga tudi uresničuje.
#13
Lara Arh
1
May 18, 2016
Imaš prednost - veš, kaj te je izstrelilo na izbrano pot. As v rokavu? Nekaterim. Na nas je kaj in kako bomo s tem vpravljali in kakšno iztočnico svojim otrokom dali.
#12
Ness Blue
1
May 18, 2016
Ko sem jaz prestopila dvajseta, sem bila že iz najhujšega! :D
Pa ne gre se ravno za pripovedovanje vragolij, bolj za predstavitev stanja, realnega, takega kot je. Starše, ki niso nikoli eksperimentirali z drogami, skrbi, ker so pač slišali, kako so slabe. Nas, ki smo, pa skrbi, ker točno vemo, kaj v resnici so ;) Pol se pa pejd ;)
#11
abram1b2 Cej
0
May 18, 2016
Ness
Jaz popolnoma razumem tvoje pisanje.Hotela si povedati oziroma si zaznala,da večina igra življenje in ga ne živi.Od tu ves nepotreben balast.Družinske fotografije,potem pirkaz kaj vse imamo,kako smo urejena družina ,kako zlate otroke imamo, v resnici vsi neizpolnjeni.

Ustvarja se življenjsko mašilo.Sam sem svojima hčerkama razkril svoje mladostne vragolije, ko so že prestopile svoja dvajseta leta.

IMama sarečo,da imava z ženo hčerki,ki so ponavadi bolj navezane na starše.Če imaš otroke nisi nikoli popolnoma svoboden,ni pa potrebno biti njihov suženj.Naj se ve,vse in odkrito,brez igre.

Nepotreben balast mečeš vedno od sebe, potem ga tudi tvoji otroci.Dednosti pa se ne da zanikati,to je potrebno sprejeti kot samoumevno.:).
#10
Lara Arh
1
May 18, 2016
Vidiš? Sej znaaaaaaaaaš :D Komu se pa ljub tok poslušat? :D
prvič te bo že... Drugič se bo pa že pošteno zamislil... :D
#9
Ness Blue
1
May 18, 2016
Če začnem jaz govort, kako in kakšna vse sem domov lazila, se ga revež še napit ne utegnil :D
#8
Lara Arh
1
May 18, 2016
PS: če ne druzga boš lahko sinu, ko bo pijan čez vrata domov lezel, dejala: Pa kaj ni dost, da sem jaz domov pijana hodila?!?!?! Zdej pa sed in se zamisl!!!!

:D :D :D :D :D :D:D :D :D

Takle imamo....
#7
Ness Blue
0
May 18, 2016
Ja sej, to ti pa ob vsej romantizirani predstavi starševstva nihče ne pove. Da si zajeban, gotov, zjeban za celo življenje in niti trenutka do svoje smrti ne boš več mirno preživel ;)
#6
Lara Arh
1
May 18, 2016
Ne skrbi. Skrbi so in bodo, dokler smo živi. Kk je že ona pesmica?
Problemi so, problemi bojo... tatatatatatata...
#5
Ness Blue
1
May 18, 2016
Se tudi sama nagibam nekako k temu, da bo za vse primeren trenutek :) Skrbi pa vseeno ostajajo :D
#4
Pokaži več komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-05-18 12:42:20 (May 18, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj