Prekla

OddajNess Blue, dne 2016-05-14 ob 14:51:58

Dnevi se spreminjajo, počasi in muhasto, a vendarle vztrajno, kar mi je v neizmerno veselje. Jutra so še sveža, velikokrat zavita v meglo, ki se kot nežna koprena dviga nad zoranimi polji in sveže pokošenimi travniki, a vendarle nima več tiste zimske teže in trpežnosti, pod žarki jutranjega sonca se hitro porazgubi in svet okoli mene se zaleskeče v vsej svoji pomladni lepoti.Gozdovi so se že odeli v vse odtenke zelene, najljubši pa mi je jutranji pogled na bližnje breze in vrbe, krasne so. Njihovo mlado, nežno listje, ki se kot najbolj prefinjena čipka narave vije prek vej, na njem pa se biserno leskečejo kapljice rose, izgleda pravljično, čarobno.

Teh nekaj dni bom preživela sama, kar mi dejansko prija. Biti sam ni nujno povezano z osamljenostjo, prav tako kot prisotnost ljudi ne nudi vedno zadovoljstva. Saj ne, da ne pogrešam glasov, smeha ljubih mi oseb, a mir in tišina, čas ki ga preživim sama s sabo, mi dobro dene. Vstajam zgodaj, kljub temu, da bi lahko poležavala dokler bi se mi dalo, ne vem kaj za en vrag je to, ko pa večkrat, malo za šalo in malo za res potarnam, da se bržkone nikoli več ne bom naspala, sedaj pa, ko imam priložnost, je nikakor ne izkoristim.

Jutranja rutina v samoti, ko se s pomočjo hladne vode in ogromne skodelice močne, črne, dišeče kave prelevim iz godrnjave, pomečkane kreature (toliko o lepotnem in zdravilnem spancu) v kolikor toliko družbeno sprejemljivo bitje, se mi po svoje zdi zabavna. Navadno je zjutraj drenj, stiska s časom, teh nekaj dni bo dejansko pravi balzam, za telo in dušo.

A ravno tako, kot ima biti sam s sabo prednosti, so tudi slabosti, kajti kot zakleto, se ravno tedaj, ko ni nikogar, ki bi se nanj lahko obrnil, pojavi nekakšen zaplet, zoprno opravilo, težaško delo.

Zavzdihnem.

Kajti čaka me zoprno opravilo in nima smisla, da ga odlašam, oz. ga poskušam prevaliti na nekoga drugega. Že nekaj dni mi namreč moje sicer tako spokojno in mirno življenje grenijo odtoki. Jebemti, vodovodar pa resnično nisem in precej časa sem porabila v raziskovanju in poizvedovanju, kako in kam so te stvari speljane in kje tiči problem, kajti če v kopalnici ali v kuhinji točim vodo, le-ta udarja skozi sifon v pralnici, tako da se večkrat dnevno spopadam s poplavo, ko rečem spopadam, niti ne pretiravam, kajti sifon je - le kako drugače! - na najvišji točki v prostoru! V mislih prekolnem vse mojstre tega sveta, samooklicane, kot tudi profesionalne, pomaga seveda ne kaj dosti.

In sedaj, ko vem kje najverjetneje tiči problem, se ga bom pač lotila. Oblečem se, si malomarno spnem lase, navlečem gumijaste škornje, poiščem rokavice in motiko, ter se odpravim proti bregu za hišo. Zakorakam nekaj korakov v breg, opirajoč se na motiko, tla so mehka, vdirajo se mi pod nogami. Nekje tukaj bi naj bila speljana cev, po kateri odtekajo komunalne vode, misel se mi zdi ogabna, saj te vode stečejo po bregu v reko, vkolikor pač ne poniknejo v zemljo. Pomislim, da dobro, da ne uporabljam nobenih strupenih in agresivnih čistil, mil, itd., a ta misel je povsem brezpredmetna, je, tako kot je.

V nosnice mi buta oster vonj po česnu, čemaž na obrežju je v polnem razcvetu, bela socvetja se plaho svetlikajo izmed kopriv, ki se bohotijo vsepovsod okoli. Nekako na pamet ocenim, kje približno bi ta cev naj bila in začnem previdno odkopavati zemljo. V vsem tem času nisem nikoli opazila te cevi, zato predvidevam, da je popolnoma zasuta z zemljo, kar je najverjetneje razlog, da voda ne odteka. Lovim ravnotežje, drsi mi, teptam koprive, počasi obupujem, kajti prekopala sem že vso površino, kjer bi predvidoma lahko bila cev, pa nič. Krementim si nekam v brado in ko me skoraj mine vsa volja, z motiko zadanem ob nekaj betonskega. Ne vem, če sem že kdaj tako razveselila nekega zamolklega zvoka. Previdno odkopljem debelo plast zemlje okoli cevi, očistim tudi zemljo pod cevjo in izkopljem nekakšen jarek. Cev je popolnoma zabita z zemljo, čudim se, da so se težave začele šele sedaj, verjetno je voda nekako pronicala skozi zemljo, dokler se ni zamašilo v takem obsegu, da to ni bilo več mogoče.

Z motiko poizkusim izbezati zemljo, seveda ne gre, v cev podrezam še z ročajem, a je prekratek, da bi z njim lahko prebila vso to svinjarijo. Zakorakam v breg in grem poiskat preklo, fižolovko, dolgo nekje 4 metre. Če to ne bo dovolj, potem pa res ne vem. Vrnem se v breg, nerodno opletam in se zapletam v grmovje s tisto preklo.  Dobro se vsidram ob cevi in previdno tiščim preklo v odprtino, malce me skrbi, da bi se mi nekje v notranjosti zlomila. Potem bi šele bila v dreku. Dobesedno.

Zgroženo ugotovim, da mi bo prekle zmanjkalo, z vso dolžino že bezam v cev, ko začutim nekakšno gomazenje. Izvlečem preklo, vso blatno in nekako sluzato in ponovim. Iz cevi se prav na počasi začne valiti zemlja,  pomešana z gosto, rjavo tekočino. Obupen smrad butne vame, da se mi od hudega kar malo zašibijo kolena, podrezam odločneje, bolj sunkovito in spet izvlečem preklo, z njo pa neverjeten kup blata, zemlje, smrdljivo, ogabno zmes, ki se počasi vali iz cevi. Odložim preklo in skorajda stečem v hišo, nerodno in opotekaje v tistih prevelikih škornjih in odprem vse pipe, nato se vrnem k cevi in čakam, da priteče voda. Nič. Le tista gostljata brozga, nato še to preneha. Zavijem z očmi, upam, da v pralnici ne buta spet vse skozi sifon, poprimem za preklo, vso blatno in ogabno in spet, ponovim vajo. Izvlečem še en kup zemlje, vse skupaj odteka hitreje, nato pa v curku iz cevi brizgne voda, rjava, umazana, smrdljiva, ki za sabo izpira ostanke zemlje. To! Uspelo je. In tako stojim tam, s preklo v roki, kot nekakšen vojšak, dobro vkopana in razkoračena prek jarka, po katerem mi med nogami odteka voda, ki sedaj v slapu buta iz cevi, smejem se sama sebi in prizoru, ki je zagotovo fascinanten, popravim si pramen las za uho, ob čemer me obide rahla slabost, saj se zavem, da imam rokavice prekrite s tisto sluzasto ogabo, nato izbruhnem v glasen krohot, to so namreč tisti avtomatski, spontani gibi, ob katerih se zgroziš, a vedno se mi zdijo tudi sila zabavni. Kot recimo takrat, ko sem mačkam praznila konzervo na njihov krožnik, zraven poplesavala in si potihem popevala ob glasbi in ko sem si vsebino konzerve spravila na prst, sem ga avtomatsko obliznila in v isti sekundi obstala kot okamenela, niti prsta nisem izvlekla iz ust, pred očmi pa se mi je začelo kar malce temniti.

Hja, še dobro, da se vse to preživi, zagotovo bom preživela tudi to svinjarijo na laseh, sploh sedaj, ko si bom lahko privoščila dolg tuš, brez skrbi, da mi bo ob tem zalilo pol bajte.

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
22
Ness Blue
1
May 22, 2016
:D
#22
Ana Kos
0
May 21, 2016
Abram, sliši se sicer nekam grdo :D zaradi polžev, ampak ljubi Bog tudi to razume :D
(Mislim, da imaš sicer prav. Je pa prijatelj duhovnik rekel pred kratkim, da je ... ne vem, v katerem jeziku ... Sv. Duh ženskega spola :) )

Sponko, itak, saj veš, da je Bog povsod zraven! :)
#21
Sponko
1
May 21, 2016
Od iztoka do Boga :-(
#20
abram1b2 Cej
0
May 21, 2016
Ana
Zame je Bog hermafrodit -dvospolnik s sebi lastnim duhom,ki je v vsemu..
#19
Ana Kos
0
May 21, 2016
Ness, mislim, da je pravi Bog tisti, ki razume človeka v stiski ... (Se pa meni zdi, da ga včasih nikjer ni ... Včasih tudi rečem, da je moškega spola in ne razume žensk :D)
#18
Ness Blue
0
May 21, 2016
No, samo da razume :) Če bi imela boga, bi že hotla takega, ki razume vse sorte ;)
#17
Ana Kos
0
May 21, 2016
Če pomaga to, da človek ne razpoči, potem je dobro :) Ljubi Bog pa razume ;)
#16
Ness Blue
0
May 21, 2016
Heh, jaz si v življenju dovolim kar precej 'umetniške svobode' :D
Včasih je pač treba zakleti, da se človek lih ne razpoči ;)
#15
Ana Kos
1
May 21, 2016
Morda bi pa rekli, da je to umetniška svoboda? ;)
Pred leti je bilo nevemkatero delo za Cankarjevo tekmovanje ... in ena deklica mi je pripovedovala, da so morali na tekmovanju našpteti vulgarizme in vulgarne besede, ki so v tistem delu!
(No, jaz sme svojemu otroku rekla, naj ne tekmuje na takem tekmovanju!)
Vsekakor: tvoj zapis je lep. "Grdih besed" pa nisem niti opazila :)
#14
Ness Blue
0
May 21, 2016
Hvala Ana :3
V berilu? Joj, kaj pa vem, če ne drugega, bi mi kletvice lektorirali ;)
#13
Ana Kos
1
May 21, 2016
Nekaj dni sem imelas tole odprto in danes končno - res z užitkom! - prebrala!
Tole je res lepo literarno delo!
Ne samo vsebina, ko si nekaj mojstrsko opravila, pač pa tudi sam zapis, lep je. Literatura. Morda boš kdaj v berilu in za obvezno branje sodobne realistike :)

P.S.: pa mačja hrana ... No, hrana je hrana. :D :P Moj otrok je rekel, da so pasji piškoti - dobri :D
#12
abram1b2 Cej
2
May 14, 2016

Ness
Važno je,da nimaš več poplave. Si te kar predstavljam v škornjih, kako bentiš,ko prekopavaš zemljo in iščeš cev.Prava mojstrica si,da si popravila:)))
#11
Ness Blue
1
May 14, 2016
abram, dokler nisem vedela za tisto cev, noben mojster ne bi uspel rešiti težave, saj bi najverjetneje predvideval, da se vse izteka v greznico, kot sem tudi jaz. ;)
#10
abram1b2 Cej
1
May 14, 2016
Ness
Saj si opravila veliko delo,pa še denar si si prišparala. Sedaj se lepo spočij in eno kavo ali pa kaj drugega spi in boš videla,da si za žensko moč veliko naredila.Če bi dobila mojstra,bi morala pa vse dni skakat okoli njega in ga pri glavi in riti streči.Tako si pa bila v miru in oddelala kar si si zadala. Za žensko ti je potrebno čestitat.:)*
#9
Ness Blue
1
May 14, 2016
Ah, jaz sem si lepo splanirala te dneve, kako bom v easy to in ono, saj veš, malo vrt, pa kej pospravit, pisat, pač...sem se pa tri dni jebala s tem sranjem, danes se zaključijo moji dnevi samote, jaz pa debelo gledam, kako ni opravljeno nič od zadanega :D
#8
Lara Arh
1
May 14, 2016
Ne praš... očitno je neki na tem da pač tko mora bit, sicer bi ne imeli kaj počet. :D
#7
Ness Blue
1
May 14, 2016
Lara, nekaj mi vedno zakomplicira življenje, če si ga že sama ne uspem ;)
#6
Lara Arh
1
May 14, 2016
Huh, ni ti dolgcajt! :D
#5
Ness Blue
1
May 14, 2016
vili, odkrito, žaganje raje prepustim drugim, me vedno spremlja nek pradavni strah pred poškodbami in smrtjo, v glavi se mi vrstijo najbolj nemogoče situacije, v katerih si je možno prizadejati najbolj neverjetne rane, tako da...zanjo poprimem res le v skrajni sili, oz. če drugače povem, kadar me žene nek nedoumljiv ponos, da obvladam rokovanje, ki je še bolj zajeban od strahu :D
#4
Vili Ščurek
1
May 14, 2016
e, holcarka! saj se mi je zdelo, samo zaradi hrupa misli mi to intuitivno realizirano vedenje ni prišlo v zavest.

se pravi - ti žagaš, kar drugi navozijo :)
#3
Pokaži več komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-05-14 14:51:58 (May 14, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj