Resnica. Ob pivu.

OddajNess Blue, dne 2016-04-30 ob 20:41:58

Odprla sem si pivo, drugo pravzaprav, občasno naredim tako, ko sem sama s sabo, s prepolno glavo in s premalo volje, da bi počela karkoli produktivnega. Nekako velja, da je pitje alkohola sam s sabo pomilovanja vredna, žalostna aktivnost, pa k vragu s tem.

Mogoče je celo kaj resnice v tem.

Resnica.

Večji del življenja se ubadam z resnico, sprejemam jo, jo podajam, razmišljam o njej, jo analiziram, racionaliziram, pa še vedno ne vem, kaj točno naj z njo naredim. Kam naj jo uvrstim. Najverjetneje si jo lahko lepo nekam zataknem, kot tudi vsi ostali, kajti resnica je, milo rečeno, hecna reč. Tako polna usta so nas, te resnice, radi na veliko opletamo z njo, jo manipuliramo, seveda, laž je grda grda reč, ampak resnica ne zaostaja prav veliko, vsaj kar se škodljivosti tiče.

Pha, resnica!

Nagibam se k temu, da ima vsak svojo resnico, ki mu služi, kakorkoli že pač. Kdo je tisti, ki presoja? Vsak sam se odloči, ali bo nekaj verjel, ali ne. In ko nekaj vzamemo za resnico, nato pa se izkaže, da temu ni tako, smo seveda prizadeti, ranjeni, podre se svet in ves srd se osredotoči na lažnivca.

Ampak!

Imeli smo možnost ne verjeti. Lahko bi se odločili ne verjeti, a odločitev je bila drugačna. Vedno gre pravzaprav za odločitve. Stvar seveda ni tako preprosta, nekaj, kar je za nas resnica, je za drugega laž. In obratno. V trenutku, ko je nekdo izrekel laž, ki smo jo imeli za resnico, je ta laž povsem lahko bila resnica, tudi tisti, ki jo je  izrekel, je lahko verjel, da je temu tako.

Preveč zapleteno, ni in ni konca, ne rešitve.

Velikokrat vemo, ne vemo, nekako slutimo, instiktivno, ali nam nekdo govori resnico, ali ne. Včasih nam nekdo laže, ampak si obupno želimo verjeti. Obupno in obupano, vzvodi in razlogi za to so seveda različni. Spet drugič nam nekdo govori resnico, pa ne želimo verjeti. Lastna pričakovanja, želje, povodi nas vedno ženejo v takšna destruktivna dejanja.

V življenju sem se kar nekajkrat znašla v situacijah, ko so me take stvari zlomile. Vedno je grozljivo, boleče, ena sama agonija pravzaprav, ko poči milni mehurček, v katerem sem snovala življenje, ko se vse sesuje, zruši v nič. Pobiranje po takih dogodkih je bilo vedno težavno, mučno in vedno sem se zaklinjala, da nikoli več. Zidala zidove, živela v suminčanju, v neki brezbrižni odsotnosti, odganjala ljudi, tako in drugače. A na koncu sem se vedno odločila drugače, kakorkoli naivno in neumno to zveni, sem dala priložnost ljudem, verjela, zaupala, si izbrala resnico. Dvomim, da bo ta naivnost, zaupljivost kadarkoli poplačana, bo bolečina, bodo rane, nobenih utvar si ne delam, da se mi bo to kdaj obrestovalo. Je mar vredno, nekaj lepih trenutkov, trenutkov na meji božanskega, je to vredno vseh trenutkov bolečine in bede, ki lahko da bodo sledili? Je, mislim da je vredno. Zakaj? Ker sem se odločila, da so v danem momentu bili pristni, resnični. Odločila sem se verjeti v to, to je moja resnica in tega mi nihče ne more odvzeti. Ker…kaj pa nam sicer še ostane v življenju? 

Ne maram laži. Lahko bi rekla, da nisem spretna z njo, pa bi to bila laž. Preprosto ne maram je, povsem fizično se mi upira. Resnica pa mi ni nič ljubša. Sploh, kadar jo moram podati. Seveda, laž ni nikoli boljša od resnice, res nikoli, ampak tudi resnico se da povedati na različne načine. Resnico kot resnico, ali malce drugačno resnico, ne spremenjeno, prikrojeno, to bi bila laž, pač pa, recimo, malce olepšano. Izpuščen detajl, ali dva…ogromna razlika, še vedno pa je resnica. En primer, krut, ampak se mi zdi povsem primeren. Nekoč sem pomagala sneti človeka z radiatorske cevi. Obesil se je v kuhinji, s pasom iz hlač, našli smo ga, posranega, poscanega, vijolično zariplega v obraz, oči je imel izbuljene in krvave, saj so mu popokale vse žilice. Smrad je bil strahoten in izraz na obrazu….nikoli ne bom pozabila, smradu in njegovega obraza, dejstvo je, da si sploh ne morem priklicati v spomin, kako je izgledal drugače, pa sem ga poznala kar lep del življenja. Vedno in izključno le tisti obraz. In smrad. To je resnica. Kakšno resnico povedati njegovi hčeri? Da je oče nenadoma preminil v spanju, bi bila laž. Strahotna laž, s še bolj strahotnimi posledicami. Da se je njen oče obesil, je resnica in ta resnica povsem zadostuje. Brez podrobnosti o izločkih, izgledu, vonju, ne glede na resničnost teh podatkov. Zakaj lomiti nekoga, že tako zlomljenega? Tako, mimogrede - če bi ljudje vedeli, kako nedostojanstvena je smrt z obešanjem, se je bržkone ne bi posluževali, misel, da te nekdo najde v takem stanju, sploh lasten otrok, ni najbolj prijetna. Kar hočem povedati, je to, da dejstvo, da vedno govorim resnico, me še ne naredi dobro. Kaj je dobrega v tem, povzročiti nekomu bolečino v že tako obupni situaciji? Seveda, vedno se lahko užaljeno šobim in se sklicujem na resnico in nihče mi ne more oporekati, ampak ali resnica služi nam, ali mi služimo resnici? Meni je ljubša prva varianta. Resnica naj služi nam. Z njo lahko, vseobče vpletenim, prav tako povzročimo škodo, kot z lažjo. Lahko pa z njo rokujemo na način, da bo služila namenu. Spet stvar odločitve. Ljudje delujemo različno. Imamo različne izkušnje, predpogoje, dojemanja, stališča. Vedno delujemo v skladu s tem, saj drugače ne moremo. To razumem, zato si težko ustvarjam mnenje o ljudeh. No, moje splošno mnenje o ljudeh je vse prej kot prijazno, naklonjeno, ampak tukaj imam v mislih posameznike, ki mi križajo pot v življenju. Precej časa preteče, da o nekom izrazim mnenje in skrajno iritirajoče se mi zdi, ko me nekdo sprašuje po mnenju o nekom, ki sem ga komaj spoznala. Navadno se ne pustijo odpoditi zgolj z ''ne vem, verjetno je ok''. Ampak to je vse, kar zmorem v danem trenutku. Prvi vtis….bedarija! Lahko imaš dober dan, lahko slabega, pa to nič ne pove o tebi. Nekdo, ki me spozna na moj slab dan….verjetno se me bo do konca življenja izogibal v velikem loku, če mu bo merilo prvi vtis, kajti znam biti neznansko tečna, zadirčna, nesramna. Oh, znam pa biti biti tudi nadvse prijazna, prisrčna, zabavna, prefinjena in nekdo, ki bo to vzel za sveto, bo v življenju precej razočaran nad mano. Kaj je torej resnica? Da resnice ni? Najverjetneje je to še najbližje resnici. 

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
27
Ness Blue
2
May 02, 2016
Uf, ste se razpisali, didn't see that coming :)

Lara, jaz bi raje rekla, izberi si lepo resnico, kot lepo laž ;) Laž je laž in vedno pride na dan. No, pa saj mislim, da se razumemo :)

Ana, nič ni narobe, če si se pošalila. Saj resne teme ne zahtevajo nujno resnosti ;) S humorjem jih včasih lažje prebrodimo, kar pa ne pomeni, da se iz njih norčujemo, ali jim odvzamemo težo ;) In ja, se strinjam, o takih rečeh jaz ne bi lagala, momentalno laž mogoče res izgleda prijazneje, ampak dolgoročno pa naredi večjo škodo.

Samosvoja, dvomim, da s smrtjo karkoli spoznamo ;) Se bolj nagibam k spoznavanju za časa življenja ;)

Ee, Goran, kljub odsotnosti emty box-a dvomim, da le ženskam ni lahko ;)

Sponko, true ;)
#27
Ana Kos
1
May 02, 2016
Sponko, počasi ugotovimo, da je najbolj udobno tisto, kar je naporno in težko :) Najbolj udobno je soočiti se sam/a s seboj ... kajti potem res najlepše živimo ...
#26
Lara Arh
1
May 01, 2016
...tisto zelo raznoliko - začenši pri ženskem/moškem kot to odlično prikazuje prispevek, ki ga je delil Gorazd Gogo. ;)
#25
Lara Arh
1
May 01, 2016
Pravkar pogledala Freemanove dokumentarce - The story of God. Se splača pogledat in se strinjam s Sponkom. Če po srcu nisi ravno Budist in čeprav te z njim veže neka sorodnost, zna biti spoznavanje sebe zeloooo naporno. Se me je vsekakor dotaknilo "razsvetljenje" oziroma 2 del oddaje, ki govori o apokalipsi. Medtem ko Budist spremlja lastno dihanje, je krščanski ali nekrščanski človek sposoben ob naravni katastrofi preusmeriti zunanji svet vase. Rezultat = moč za ponovični preporod. ;) Vsekakor dokumentarci, ki jih je vredno pogledati in to ne zato, ker bi vam podarjali odgovore temveč zato, ker potrjujejo človeško nrav. ;)
#24
Sponko
2
May 01, 2016
Spoznavanje sebe, je lahko, zelooo naporno, prepustiti se toku, je veliko bolj udobno.
#23
GORAZD Gogo VELNER - DJoʞko
2
May 01, 2016
NIJE VAMA LAKO ŽENSKIMA, NIJE

https://www.youtube.com/watch?v=3XjUFYxSxDk

GROW UP FROM TEENMINDSET

LIFE IS SIMPLE
YOU JUST NEED AN EMPTY BOX

A Tale of Two Brains - YouTube

In this entertaining film, marriage expert Mark Gungor explores the differences between men and women.
#22
Samosvoja b.p. (brez priimka)
2
May 01, 2016
Nekaj časa nazaj sem se sam ravno tako ubadala z vprašanjem resnice. Se pomirila z njo, ko sem nekje prebrala, da je resnica neskončna. Ker je vedno lahko vprašaj. To je moja resnica. Mogoče je človeško poslanstvo, nekaj kar nas drži tukaj dokler jo ne spoznamo z smrtjo?!
#21
Ana Kos
2
May 01, 2016
Pa se vseeno tudi zdaj kdaj sama sebi zdim prazna in nečuteča ... Se učim ... se učimo <3
#20
Lara Arh
2
May 01, 2016
Ja, tudi sama sem se tega naučila. Na podlagi izkušenj, seveda. Drugače, žal, ne gre.
#19
Ana Kos
2
May 01, 2016
Se strinjam, Lara. Jaz sem bila včasih bolj "pravična" (ne toliko v besedah kot mislih, za besede mi je mnogokrat zmanjkalo poguma ;) ), zdaj pa se mi zdi, da imam več sočutja. Skušam človeka videti v "sedaj".
#18
Lara Arh
2
May 01, 2016
Po pravici povedano Ana, so primeri, ko dvom ostane. Ko sem bila mnogo mlajša in mi je v rokah umirala bivša alkoholičarka zaradi od pitja pridobljene ciroze me je, v zadnjem streznitvenem navalu - ko se je bolečinska blaznost umaknila trenutnemu zavedanju, vprašala: "Zakaj se je to zgodilo meni?" Še danes obžalujem svoj odgovor, za katerega je pravzaprav vedela že sama in še danes upam, da je njenemu vprašanju sledila nerazsodnost še predno je utegnila moj odgovor slišati.

Tudi to je resnica... da nima smisla dodatno potrjevati tisto resnico, katere se človek zaveda saj bi utegnil s tem dodatno poglobiti njegovo bolečino.

Pravzaprav postane v naši družbi ravno takšno potrjevanje poznanih resnic tako agresivno in nevarno. Otroku poveš, da se mu je oče obesil in okolica ga bo neprestano tega spominjala in njegovo resnico potrjevala. Vsi vemo, da lahko ravno potrjevanje teh resnic v nedogled, otroka skozi življenje pogubi.

Ljudje pravzaprav ne vemo čisto dobro kaj s tujimi resnicami početi. Namesto, da bi se ukvarjali z lastnimi, prevečkrat zahajamo drugam. V svetove, ki nam nikakor ne pripadajo.

Špekuliram.
#17
Ana Kos
2
May 01, 2016
Resnica boli in tudi odrešuje.

Navsezadnje tudi porod boli in "odrešuje".

Da se pa veliko pomagati. S sočutjem, nežno bližino ...
#16
Lara Arh
2
May 01, 2016
Ana, resnica boli (velikokrat mnogo bolj kot namerna laž), je pa neizogibna. Slej kot prej pride na plano.
#15
Ana Kos
2
May 01, 2016
Ness, zdaj šele sem prebrala cel prispevek (včeraj sem bila na blogu bolj za oddih koit zares) ... Mi je kar nerodno, da sem se šla hecat zraven ... :(
Nekoč je nekdo naredil samomor, videla sem skoraj vse. Prepozno sem videla, kaj se dogaja. Tudi če bi prej ugotovila, kaj človek namerava, bi skoraj gotovo ne mogla narediti nič .... bila sva 20 m zračne razdalje narazen.
Kako povedati otroku, imel je majhnega otroka. Menda je psiholog svetoval laž. Laž, da je padel v službi po stopnicah.
Jaz tudi ne bi povedala vse resnice, del bi jo pa. Oni so povedali le, da je oče umrl. Zdi se mi, da tudi otroka niso vzeli na pogreb.
Lokacijo bi povedala.
Kajti veliko ljudi je zvedelo. Že zato bi povedala več. Kajti ljudje govorijo vse sorta in povedo mnogo več, kot bi bilo dobro - in včasih tudi več, kot je res.
Jaz bi povedala tako, da bi otrok mogel graditi resnico - če bi postopoma želel več ...
#14
Lara Arh
1
May 01, 2016
Odličen zapis. Z možem sva se prvi dve leti skupnega življenja najbolj medsebojno brusila glede moje izjave, da je vse vseobča, univerzalna laž. On je seveda trdil ravno obratno. Po dolgih analizah sva ugotovila, da je predstava o izrečenem, pri obeh povsem ista. Le da sem jaz nekoč dejala in se držala zapisanega kot pijanec plota: izberi si lepo laž, kajti izbiraš zato, da si popestriš stvarnost (tega načela se še danes držim, navkljub temu da verjamem moževi in tujim drugačnim interpretacijiam). Verjamem, da oni enako počnejo, le da temu rečejo resnica. Stvar izbire in tolmačenja besedišča pač in pa seveda stvar zaupanja. Tega se najbrž celo življenje učimo... So mi pa vice vsekakor ljubše kot neprestano evforično zaletavanje v stene - takšne ali drugačne... ;) :) :)
#13
Ness Blue
2
Apr 30, 2016
Bljak, cuker! :D

Je močna slika ja, zato se mi je zdela nadvse primerna. Se jo da interpretirati na različne načine.
#12
Ana Kos
0
Apr 30, 2016
Danes mi je soseda nalila limočelo (ali kako je rekla?), limone, sladkor, voda, žganje ... Bilo je prav dobro :)) Potem je ograja, ki smo jo delali, kar sama letela gor :)

Naj omenim le še to, da sem videla tvojo fotko v začetku teksta in na njej videla ljudi, ki vlečejo ... potem spodaj sem pa videla žensko, ki ima zavezane oči ... Prepričana sem bila, da sta to dve različni slikci!!! In nekaj časa sem potrebovala, da sem videla, da gre za isto slikco :) Neverjetno, kako različno včasih učinkuje ista reč!
#11
Ness Blue
1
Apr 30, 2016
Hvala Ana, res prijazno od tebe ;) Lih enega še premorem, pa če ga nihče noče…če je šel bik, naj gre še štrik, al kako že pravijo :)

A boš meditirala ob medici? ;)
#10
Ana Kos
1
Apr 30, 2016
Azra, eee, vidiš, jaz bi kaj sladkega, medica je super :) (Martinija ne poznam :) No, glede pijače sem precej nedolžna ;) )

Ampak pir? ;) :P

Ga kar Ness pustiva, celega :)

Zdaj grem pa meditirat o resnici :)
#9
Ness Blue
2
Apr 30, 2016
:D
Jaz pa ravno sladkih pijač ne maram. Vina sploh ne, likerji so presladki, kakšen porto mogoče, ali cynar. Pivo je torej vse, kar mi preostane, če se hočem vdajati alkoholu ;)
#8
Pokaži več komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-04-30 20:41:58 (Apr 30, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj