Biti človek?

OddajNess Blue, dne 2016-04-28 ob 13:19:44

Zgodilo se je. Pok. Kuhalo se je dolgo, pa se tega v vsem svojem obsegu nisem niti zavedala. Iskreno - ker se nisem hotela. Ko se distanciraš, osredotočiš le na lasten obstoj, predvsem iz varovalnih vzgibov, varovalnih tako pred drugimi, kot pred sabo, je to verjetno neizogibno.
Pok. Spregovorili sva. Midve, ki ena drugi nisva priznavali obstoja, sva si dali besedo. Glas. Seveda ni bilo nič filmsko romantičnega, veličastnega, bilo je zgolj človeško. Vsaka v svojem kotu, v obrambnem položaju, z nabrušenimi kremplji in še ostrejšimi jeziki. Čakajoč, katera bo prva zadejala rano.

''V vsakem od nas se skriva tema. Zver, krvoločna in nevarna, sposobna, da pokolje vse pred sabo. Moja zna biti strahotna. Že kot majhna deklica sem se jo učila krotiti, obvladovati, kajti nisem zgolj zver in nikoli nisem želela biti. In dolgo sem se je sramovala, jo poskušala prikriti, želela sem biti dobra, kajti dobrota je vsekakor del mene. Pa ne vem, če sem dobra. Kot ne vem, če sem slaba. Vse sem in bitke so včasih neznosne. Kajti nežnost, sočutje, srce je včasih bolj v breme, kakor zver. A tukaj sem, z vsem tem. Ves trud je velikokrat zaman, enkrat prevlada nekaj, drugič spet nekaj drugega. Opravičila ni, kajti vedno lahko sprejmeš drugačno odločitev. In v dobrih časih je enostavno sprejemati dobre odločitve. Ko pa si ranjen, skoraj smrtno, zver z lahkoto nadvlada.''

In tako sva stali, do zob oboroženi in ena drugi smrtno nevarni, verjetno obe v pričakovanju mesarskega klanja. V trepetavi napetosti, katera bo prva zasadila ostre kremplje, pa sva le čakali. O da, bilo je nekaj pihanja, sikanja, šopirjenja, poskušanja dokazovanja premoči, a vse tipaje in previdno. Potem pa...ne vem kaj se je zgodilo potem. Mogoče sva prestari, mogoče preutrujeni, mogoče se nama ni zdelo smiselno, še manj vredno. In ne, to ni sprava, s solzami in objemi, je zgolj poskus razumevanja, sposobnosti empatije, vživetja v drugo plat. In pri tako težkih stvareh, tako dušečih je to skoraj kot korak na luno.

''A zver, zver ni zadovoljna, ne mara porazov, nekaj bo raztrgala, pa čeprav mene od znotraj. Pa mi niti ni mar, nadvlada je uspeh. Nikoli se nisem dobro počutila, če sem drugim prizadejala zlo. Nobenega zadoščenja ni v tem, nobenega užitka. Najhuje je, počutiti se slabo, gnilo, zaradi samega sebe, a včasih ne gre drugače. Za lastno preživetje vsak postane zver, morilec. Pa to ni opravičilo, le z grenkim priokusom si priznam, da je bila kakšna slaba, grda stvar potrebna. Ne zato, ker ne bi zmogla drugače, ker nisem hotela.''

Tako sem torej pozno v noč premlevala in gladila brazgotine, nežno in previdno, da bi ponovno ne zakrvavele. Da, vsaka rana se zaceli, a tudi brazgotina ob pravih vplivih peklensko skeli. Zver je besnela, nihanja, dvomi, dileme. Čakajoč na šavs v drobovje. Sem ravnala pravilno? Mar bi jo na mestu pokončala, psico! Tako preprosto bi bilo! Kakšna bo cena? Za razgaljenje, ranljivost, človečnost je vedno visoka.
Danes je nov dan. In te dni bodo dnevi težki, moreči. Biti človek. Tako zajebano je. A mislim, da nama je vsaj približno uspelo.

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
9
Ness Blue
1
Apr 28, 2016
Vsekakor je težje. Da se pa, ja ;)
#9
Lara Arh
1
Apr 28, 2016
Odvisno. Naučili so me izbirati tudi v njej. Oziroma naučila sem se. Druge imela nisem, čeprav je mnogokrat edini dober človek le mrtev človek. Ni mi več težko "umreti". ;)
#8
Ness Blue
0
Apr 28, 2016
Lara, saj kot sem rekla, v dobrih časih ni težko sprejemati dobrih odločitev. V dobrih časih smo vsi ljudje. Kaj pa v vojni? Četudi metaforični. Ne zdi se mi, da bi se morala braniti, znam pa vsekakor človeka dobro umerjeno 'zaklati'. Včasih je potrebno, največkrat ni. Največkrat je le tisto, still alive and kicking.
#7
Lara Arh
2
Apr 28, 2016
Ness, zopet lepo povedano. Izbire in naša dejanja so tisto, kar naredi razliko. Premišljenost. Ni pa vedno lahko biti premišljen. Večkrat smo prenagljeni. Tudi sama sem se premišljenosti učila v najtežjih situacijah, ko mi okolica nikakor ni bila naklonjena. Sprva sem na vsako človekovo akcijo stopala sebi v bran in pa tudi v napad. Opazila sem, da si s tem dobrega ne naredim in tudi okolico na ta način še bolj oddaljujem od sebe. No, odločila sem se ne živeti v samoobrambi in ne v zameri. Čas nam je vedno naklonjen, če mu le dopustimo. Sama dobro vem kdo sem in kaj sem, na vsakem koraku. Zato si ne dovolim vtapljanja v svetu tujem. Tako sem izbrala. Včasih seveda tudi mene zanese, pa mi ni težko opravičiti se in storiti vse kar je v moji moči, da sem do drugega človeška, ne glede na rane, ki bi mi jih lahko prizadejal. Poskrbela bom, da si sama ne bom zadjala dodatnih ran kajti tiste, kot si sama napisala, znajo biti najhujše. Samo v premislek. To je v moji moči.
#6
Dajana Babič
1
Apr 28, 2016
:)
#5
Ness Blue
2
Apr 28, 2016
Lara, kaj pa vem. Mučen zapis je. Pa iskren.

massad, offtopic se seveda strinjam. Saj, komunikacija je vedno bistvena.

abram, drži. Je pa včasih težko opredeliti, kaj je dobro in kaj zlo. Meje so včasih precej zabrisane. Itak smo pa sami sebi najhujši sovražnik.
#4
abram1b2 Cej
2
Apr 28, 2016
Ness
Se strinjam s teboj.Lepo opsan notranji boj in naše nihanje.Ni dobrega brez zla in ni zla brez dobrega.Odločitev je vedno naša.
#3
masad masad
2
Apr 28, 2016
Bolj off topic, ampak, se mi zdi, precej pomembno:

Ja, v povprečju, pa tudi dejansko je MNOGO PREMALO komunikacije. Iskrene komunikacije...

Ker kao ni časa. Je teba delati do 18-e, 19-e ure, da ima šef še več denarja. Da se mu prikupimo. Da bo dobre volje.

Potem pa je treba it po službi še nekaj spit. Tole sicer velja pretežno za moške.

Ali se dobit (službeno, ali privatno) še z vsaj dvema, tremi liki. Leta 1980 se nismo dobivali službeno po službi z prav nobenimi liki. Če pa že, pa obvezno med 9 in 14.uro...

Ob 14.30 smo namreč MORALI biti:

- v gostilni
- na gradbišču naše, ali sosedove hiše
- mogoče doma (kosilo)

Sedaj pa "ni nobenega časa". Čeprav so vse potrebne info na "gugletu"...

Ne vidite, da nekaj hudo ne štima?

Od razčiščevanja nerazčiščenih problemov/odnosov naprej. In nazaj.
NE ŠTIMA!
#2
Lara Arh
2
Apr 28, 2016
Krasen zapis.
#1
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2016-04-28 13:19:44 (Apr 28, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj