Ej živote, skote...

OddajNess Blue, dne 2015-11-23 ob 11:26:38

Težko bi ocenila, koliko ljudi se najde v vrsticah z zgornje sličice, zgolj predpostavljam lahko, da tu pa tam kakšen zagotovo se. Lahko pa povem zase, povsem brez dramatiziranja, da se brez kakšnega večjega truda z lahkoto poistovetim s tem, kar nekako tragikomičnim dialogom.

A sreča je hecna stvar, tako neopredeljiva in zmuzljiva, če se oprimem najpreprostejše filozofije, bi si drznila reči, da je sreča vse, kar ni nesreča. Preprosta, ne previsoko leteča definicija, s katero sem povsem zadovoljna. Morebiti pa sem le premalo ambiciozna? Stvar perspektive, verjetno. Precej nesramno bi bilo trditi, da sem vse življenje konstantno nesrečna, lahko pa potrdim, da brez dvoma drži tisti pregovor: ”Za soncem vedno pride milenijsko neurje!”, kajti življenje pač ne razume, da je tisto ”je to dno, ali lahko padem še nižje??” zgolj retorično vprašanje in vedno znova, z veliko mero entuziazma dokazuje, da se absolutno da, da je dno zgolj iluzija, fatamorgana neke možnosti za odriv.

Vzponi in padci, skratka, lepo matematično premosorazmerni, kajti višji kot je vzpon, grši je padec, pri čemer lasten doprinos nikakor ni zanemarljiv, saj me je narava obdarila z lepim številom lastnosti, ki jih lahko strnem v eno samo, prav simpatično besedo – avtodestruktivnost. A premorem še eno, malce posebno lastnost, ki me skozi leta vedno bolj navdaja s ponosom in zadovoljstvom, namreč nič od tega, kar se mi dogaja, ne jemljem osebno.

Čas, ki bi ga sicer prav lahko namenila za iskanje krivcev, prežeta z občutkom vseobsegajoče, vesoljne zarote, se mi zdi prav neumno potrošen, sovraštvo in zamere pa nikoli niso bile in ne bodo moje gonilo.

Življenje pač, jebi ga, se zgodi.

In če se ozrem nazaj, si potiho pritrdim, da sem se tokrat privlekla kar visoko. To spoznanje je bilo na trenutke zastrašujoče, a čas mineva in končno sem se, vsaj malce, sprostila, si drznila zadihati s polnimi pljuči in si, malce sramežljivo, priznala, da je življenje pravzaprav krasno. In v ogorčenju nad lastno skromnostjo sem si drznila iti še korak dlje, povsem samozavestno in odločno, predvsem pa visokofrekvenčno, sem zavpila življenju direkt v brk: ‘Srečna sem, poglej me, matherfucker presneti, samo poglej me!’ in mu prav po pobalinsko pokazala še sredinec, trenutek za tem pa sem se kar malce potegnila vase, oprezajoč prek ramen za neizbežno katastrofo.

Nič se ni zgodilo.

Vedno se mi kar malce pooblači pred očmi, ko nekdo začne nabijati o tem, kako je prepričan, da mu je namenjeno nekaj več, a ga onemogoča življenje, sistem, ostali ljudje, skratka, celoten univerzum se je zarotil proti njemu, da ne more udejanjiti svojih nespornih talentov in veščin. To je zagotovo ena večjih neumnosti, ki jih slišim od ljudi, kajti če bi nam bilo namenjeno nekaj več, bi se nam tisto ”več” tudi dogajalo, ali drugače povedano, dogaja se nam točno tisto, kar nam je namenjeno, pa ne v smislu usode ali kakšnih ostalih ezoteričnih nebuloz, resnica je povsem preprosta, namreč velikokrat se onemogočamo sami, kar lahko pripišemo navadam, značaju, spletu okoliščin in naključij in če v nekem okolju, sistemu, ne znamo ali ne zmoremo prosperirati, ni kriv sistem, preprosto nismo narejeni za to, kljub morebitnim talentom in sposobnostim. Zadeva je lahko še enostavnejša, velikokrat se ljudje precenjujejo, kar je posledica nenehnega ujčkanja in trepljanja po betici raznih nesposobnežev, nihče si več ne upa podati kritike nekomu, ker je takoj napaden z vseh strani in označen za zavistneža, haterja in največjega luzerja pod soncem, vsi samo še kimamo in pojemo hvalospeve kar vsem po vrsti, tako imamo povsod en kup povprečnih in celo podpovprečnih bedakov, ki so prepričani, da je vsak njihov prdec dosežek epskih razsežnosti in vreden vsesplošnega občudovanja.

Skratka, kljub pomanjkanja egocentrizma in prepričanja, da mi pripada nekaj več v vsej svoji veličini, si upam pomisliti, da se življenje končno odvija v pravo smer, obeta se mi izboljšanje na vseh področjih in to niti ne v neki daljni prihodnosti, upam si celo zastaviti kakšen plan ali dva, brez večnega strahu in cmoka v grlu ob misli, kaj vse bo šlo narobe in življenje se mi zdi prav posrečeno.

In sedaj pravijo, da bo vojna!

Kljub temu, da tem napovedim niti ne verjamem, kajti mediji so vsekakor poglavje povsem zase, a ob misli na morebitno verjetnost (kajti ljudje vsekakor so neznansko neumni, psihologija množic je jasna in predvidljiva, iz zgodovine pa se tudi nismo kaj prida naučili) sem popolnoma ogorčena!

Resno? Življenje, resno?? To je največ, kar zmoreš? Kaj ne bi zadostovalo, da me zbije kamion in mi polomi hrbetnico, da mi pogori hiša, nato pa me jebe zavarovalnica, ker nisem zamenjala tiste dotrajanje napeljave, tudi napad morskega psa, četudi na celini, bi bil povsem zadovoljiv. A kar vojna, praviš?

In seveda jo bom vzela osebno, četudi bo to prvič v življenju, kajti to bi bil pa resnično poden od podna, ultimativna katastrofa, v primeru katere bi se najraje kujala v kakšnem v kotu, a dvomim, da bi me situacija zaobšla. Lahko pa seveda potegnem nekaj bistroumnih potez, ki bi povzročile kolaps mojega prerojenega življenja, ki se je, kot vsako življenje, porodilo v strahotnih mukah in bolečini, s tem dejanjem pa rešim še preostali narod?

Mnjah. Nikoli nisem bila kaj prida filantrop in povsem zavestno sem se odločila, da si ne bom več mazala rok z uničevanjem lastnega življenja, te aktivnosti povsem dobrohotno prepuščam drugim, tako da….nič ne bo, ljubčki.

Življenje, tebi pa: ”Jebi se!”

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
21
Ness Blue
0
Nov 23, 2015
Super, potem lahko sprejmeš tudi moje vulgarizme, četudi jih ne razumeš? ;)
#21
Lara Arh
1
Nov 23, 2015
No viš, vsaj to. Sva že 2 :)
#20
Ness Blue
1
Nov 23, 2015
Če bo zate prav, bo tudi zame ;) S tem pa res nikoli nisem imela težav ;) Nič mi ni tuje, kar je človeško ;)
#19
Lara Arh
1
Nov 23, 2015
Bi ti ne znala odgovoriti. Sama stremim v kontra smer objavljene, namreč... ;) :) :) Izbira? Ako že ravno sem, potem naj bom tako kot jaz menim, da je zame prav?
#18
Ness Blue
0
Nov 23, 2015
Nič od tega ne premorem, potemtakem sem neuničljiva? :D
#17
Lara Arh
0
Nov 23, 2015
Sedam je stvari koje će nas uništiti:
Bogastvo bez rada;
Zadovoljstvo bez savesti;
Znanje bez karaktera;
religija bez žrtvovanja;
politika bez principa;
Nauka bez ljudskosti;
Posao bez etike.

Mahatma Gandi (1869 - 1948)


Pa svi čemo se mi izništiti - prije ili kasnije...
#16
Ness Blue
1
Nov 23, 2015
Do smrti je še vsak nekako preživel ;)
#15
Lara Arh
1
Nov 23, 2015
Denimo, da mi je nepreživetvenost ljubša, ker tisto pravo preživetje res preveč utrudi človeka in sčasoma postane preveč raztresen... kar k preživetju nikakor pripomore ne... vendar očitno še same sebe v lastnem prepričanju ne slišim, zato sem tu, vseeno daleč od vsakršne raztresenosti... ;) :) :)
#14
Ness Blue
0
Nov 23, 2015
Jah, eni pač ves čas iščejo višji smisel, zgolj preživetje ni dovolj dobro. Jim je zgleda precej dolgčas v življenju ;) Ali pa se jim ni treba ubadati s preživetjem.
#13
Lara Arh
1
Nov 23, 2015
PS: pravzaprav vlagam že celo življenje trud v smer, da bi morala nepreživetvenost preživeti... ampak poslušat me noče noben ;) :) :) :)
#12
Lara Arh
1
Nov 23, 2015
A, da se o tem že tok cajta sprašujemo? Sem upala, da to že dolgo vemo... navsezadnje moja malenkost o tem ves čas piše in razpreda :) :) :) :) :) (o tem, kako bi bilo včasih najbolje ne preživeti... sploh, če si po duši ta pravi specist.... ne tisti veganski, da ne bo pomot...)
#11
Ness Blue
1
Nov 23, 2015
Saj, preživetje je smisel življenja.
Evo, pa sva odgovorili na vprašanje, ki si ga človeštvo, s filozofi na čelu, postavlja že stoletja ;)
#10
Lara Arh
0
Nov 23, 2015
Ni glih fun, je pa vse kar imam, da preživim ;) :) :) :) :) :)
#9
Ness Blue
1
Nov 23, 2015
Avtodestruktivnost is fun :D
#8
Lara Arh
0
Nov 23, 2015
Res je. Se strinjam. Naj bom samosvoja... žrtev ;)
#7
Ness Blue
1
Nov 23, 2015
Bojišča ali igre….vedno so žrtve.
#6
Lara Arh
1
Nov 23, 2015
Izbira je posameznikova. Kadar se tujih iger ne želim udeleževati, jasno in glasno povem. Vkopljem in pokopljem se lahko le sama. Igre mi nikdar niso bile ljube... razen tetrisa sama s seboj. Ako le lahko,se umaknem iz tujih bojišč in zavzamem lastnega... ;) :) :)
#5
Ness Blue
0
Nov 23, 2015
Ah, jaz sem tista budala, ki se, namesto pobega, trmasto vkoplje, četudi je vnaprej jasno, kako nesmiselno je.
#4
Lara Arh
0
Nov 23, 2015
Blagor se teb.... mene pretresa že cel f. lajf in iz zgoraj napisanega ter tvojih zapisov je več kot očitno, da ji tudi sama še nikdar nisi ušla ;)
#3
Ness Blue
0
Nov 23, 2015
Je je, samo naših foteljev še ni dosegla. In moje, sicer bolj uboge strehe se tudi še ni dotaknila.
#2
Pokaži več komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2015-11-23 11:26:38 (Nov 23, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj