Trzavica

OddajNess Blue, dne 2015-11-07 ob 08:56:31

Spet jo občutim.

Tisto, tako poznano trzajočo vznemirjenost. Kot hladen ščeget na tilniku, ki se razširi, prek hrbtenice in pošlje impulze v telo, da se napne, povsem samovoljno in neodvisno, zgolj začutim trzljaje, v licih, stegnih, konicah prstov.

Hrepeneč nemir, vznesenost, tisti občutek povezanosti, bližine, ki se porodi v kotičku očesa, kot silhueta v slepem polju, bežna zaznava, umika se pogledu, kot bi se ne želela razkriti.

Sprejmem igro, vedno jo, zaprem oči, v neki namišljeni brezbrižnosti, ne zmorem opredeliti, ali je um tisti, ki zavaja oko, ali obratno. Kljuvajoča prisotnost nekje v ozadju lobanje je vedno bolj pristna, v mislih izrečem ime in stisnem čeljust, a ne popači se le moj obraz, pač pa tudi občutek za čas, zdi se mi, da sem za večno ujeta v neki nenaravni, groteskni grimasi.

Odprem oči, magičnost uma se mi zdi podcenjena in telesnost v tem hipu povsem odveč, z entuziazmom bi prevzela kakšno drugo obliko- črnikasta meglica, ki se plazi prek opustošenega sveta.

Obsedim, nepremično, nekako okamenelo, razgaljena in ranljiva, lastni demoni me bodo zopet obgrizli in mi nato, skrbno in ljubeče, zalizali rane. Občutim jekleno roko, ki me stiska za golt, šavs čeljusti v drobu, kosti, kako pokajo pod ledenim primežem, v mislih si mrmram napev, bolečina je hkrati ekstaza, tako osvobujoča in navdihujoča, odstrani vse spone, ki me vežejo na zemeljske stvari, nabrusi um in zgladi brokatne naborke hipnotične, mistične iluzije. Svoboda je lahko tudi v ujetosti, kot v šibkosti moč, brezmejna in obsežna.

Povsem neuspešno si sugeriram čustvene odzive, saj vsa moja bit zbezlja po svoje, ko v olajšanju omahnem iz kamnite otrpelosti, telo se kar razleze na stolu, s prisilo se poravnam ob naslonjalu, kajti hrbtenice mi še niso izruvali, predse uperim sredinec, namišljenim in resničnim nevarnostim in sežem po skodelici kave, ki se je medtem ohladila do ogabnosti, a potrebujem okus grenkobe, da bi me sladkost preveč ne zaobjela.

Udarim po tipkovnici, zvok se zareže v praznino tišine, udarjam, stopnjujoče in vedno glasneje, prsti prenesejo vse, kar sproducira um, neutrudno in vdano, kot najbolj vzorni,neuničljivi vojščaki. Želim si izprazniti glavo, povsem in do obisti, da bi ne ostalo nič več, le tisto prijetno zvončkljanje, tako značilno za zvok v praznem prostoru.

Začudim se, kakšna optimistična stremljenja še vedno premorem.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2015-11-07 08:56:31 (Nov 07, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj