Obnovitvena točka

OddajNess Blue, dne 2015-11-06 ob 09:58:10

Vedno sem sama. Proč od ostalih.

Strmim predse, gledam v tla, ljudi ne gledam v oči, ne maram da me ogovarjajo. Vem da me postrani pogledujejo. Čudakinjo, ki si domišlja bogsigavedi kaj. Ob morebitnem pozdravu odzdravim z dvigom obrvi, da bi izustila tisti zdravo, se mi ne zdi vredno.

In tista deklina, prav s prezirom me ogleduje. Vsaj tako sem mislila, zdaj ugotavljam, da tako gleda vse. Tako izgleda, revše ubogo. S tankimi, stisnjenimi ustnicami in navzdol pobešenimi ustnimi kotički.

Sicer pa, kar se genetskega smisla za humor tiče, lahko samo modro molčim. S temi svojimi očmi, ki zaradi nizkega obrvnega loka in rahlo povešenih vek izgledajo tako prekleto žalostno. Še če bi se od srca in na vsa usta smejala, kar se seveda ne, ampak če bi se, bi izgledala, kot da so se vse tegobe tega sveta zgrnile na moja pleča in bom vsak čas zajokala. In kot bizarno nasprotje temu otožnemu očesnemu predelu imam kotičke ustnic ves čas privihane v nasmeh. Tak, malce posmehljiv je videti.

Bolj groteskno bi ne moglo biti. Ni čudno, da me pustijo pri miru. In prav je tako.

Ne maram ljudi. Upira se mi pogovarjati z njimi, o vseh banalnih brezveznostih, o katerih ves čas ropočejo. Na bruhanje mi gre in v glavi se mi odvijajo brutalni, psihopatski prizori, ki se jih ne bi sramovala niti najbolj ostudna grozljivka.

Še manj maram, da se me dotikajo! Prekleto, od kod ljudem ideja, da je treba sogovornika trepljati po ramenu, se dotikati njegove roke, ga objeti ob snidenju in kasneje, ob slovesu še enkrat? Da se mu je potrebno približati na milimetre in dihati vanj tisto smrdljivo sapo, medtem ko z narejenim nasmehom hitijo razlagati kakšne povsem nepomembne in dolgočasne detajle iz svojih mizernih življenj?

Prave napade panike doživljam ob tem, kri mi ledeni, umikam se in ob vsakem dotiku se zdrznem, kot bi vame spustil električni tok. Intimni prostor je zame svet prostor kamor se ne vdira.

Ne govorim veliko, odgovori so skopi, odrezani. In vedno huje postaja. Želim si umika.

Spoznanja so vedno tako trpka.

 Če ne moreš biti to, kar si, se naučiš postati vse, kar nisi. Nehaš sanjati. Si nehaš želeti. Pozabiš kaj si.

Jaz ne pozabim. Kako le, ko na vsakem koraku dobim opomin direktno v obraz. Nekako sobivam sama s sabo, včasih mi gre dobro, spet drugič malo manj. Nehala sem si želeti, že davno. Trenutno sicer popolnoma iztirjena iz ustaljene in dodobra uvožene proge otopelosti in brezbrižja, a vendar se počasi približujem tisti točki, ko bo vse, kot mora biti.

Brez želja, brez sanj.

In spet bom vse, kar nisem.

In življenje bo prefakinčudovito.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
3
Sponko
1
Nov 07, 2015
Škripajoče veke so nekaj najhujšega kar lahko doživim. Tiho cmihanje, tako dobro dene :(
#3
Ness Blue
0
Nov 07, 2015
Sponko, saj oko mora biti vlažno ;)
#2
Sponko
0
Nov 07, 2015
Srečen konec me vedno potolaži, nadaljevanje pa oči navlaži :-(
#1
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2015-11-06 09:58:10 (Nov 06, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj