Vrnitev

OddajNess Blue, dne 2015-10-24 ob 22:25:00

Naslonila je glavo na njegovo ramo.

‘Lepo, da si nazaj. Res sem vesela. Dolgo je bilo…predolgo…’

S strani jo je pogledal.

‘Vem’ je odvrnil. ‘Zdaj nekaj časa ne grem nikamor.’

Sedela sta na postelji, drug ob drugem. Ko je prišla, ga je našla tako, sedečega ob vzglavju, z glavo naslonjeno na zid, na čelu so so mu nabirale kapljice potu, v obraz je bil bled, izmučen, roke so mu mlahavo počivale na pokrčenih kolenih, v desni mu je malomarno visel čik, čigar pepel je padal na posteljnino, ki tako ali tako ni bila zamenjana že več kot leto in pol.

Ob pogledu nanj se je zgrozila, kaj lahko leto in pol naredi človeku….Kje je bil? Kaj je počel? Kaj za vraga je počel s sabo?!

Tiho je zaprla vrata za sabo in zlezla na posteljo. Sedla je poleg njega in prav tako naslonila glavo na zid ter globoko zavzdihnila. Bežno jo je ošinil s pogledom in šepnil: ‘O, tamala…’

Še njegov glas je bil slišati shiran.

Nežno ga je sunila s telesom in navidezno užaljeno siknila: ‘A tako se me pozdravi po toliko časa?’

Stegnil je roko, jo objel prek ramen in jo stisnil k sebi. Oklenila se ga je, zakopal ji je glavo nekam v vrat in zajokal. Presunilo jo je v dno duše, karkoli sta že doživela skupaj, nikoli ga še ni videla jokati. Občutila je grozljivo, neizmerno žalost.

Ni vedela, koliko časa sta bila tako, koliko časa je hlipal v njeno ramo, kot majhen, nebogljen otrok, občutek za čas jo je pustil na cedilu. Kar naenkrat jo je spustil iz objema, si obrisal obraz v rokav razvlečene majice, se zopet naslonil nazaj, prav treščil je z glavo v zid in zaklel.

‘Ma u kurac, u kurac! U tri pičke materne naj gre vse skp!’

Še enkrat je butnil z glavo zid, prijela ga je za roko in ga prosila naj se umiri. Da naj se za božjo voljo umiri, da tudi on je samo človek, s čustvi, da ga razume, da ve, kako ga je prizadelo, ve, kako rad je imel očeta, naj si ne očita, ne prevzema nase krivde, ki mu je nihče ne nalaga, kako se bo vse uredilo, stvari bodo boljše, bodo dobre, tudi zanj, enkrat, morajo biti. Besede so kar lile iz nje, po licih pa so ji polzele solze, iz obupa, od žalosti, od naklonjenosti do tega čudaškega moškega, zaradi nemoči ob njegovi stiski, konec koncev tudi zaradi sreče, da se je končno vrnil, živ in zdrav, vsaj kolikor toliko.

Pobožal jo je po glavi, bolj počohljal, kakor zvestega psička in se ji nasmehnil. ‘Oh, tamala, ti moj deklič z zlatim srcem….’

Zavila je z očmi in ga sunila. ‘Nehaj, nimam zlatega srca, točno veš da nimam.’

‘Seveda ga imaš. Razbil bom gobec tistemu, ki ti ga bo zlomil. Ubil ga bom!’

Zgroženo ga je pogledala. ‘Ma ne trapaj no.’

‘Saj ne trapam, sem ti to že povedal.’

Zasmejala se je. ‘Ja, si mi, ko sem imela 13 let, pa že takrat sem ti rekla, da naj te moje srce ne skrbi in kot vidiš, se mu še nič hudega ni zgodilo. Raje mi povej, kje si bil, kaj si počel…’

Spet se mu je na obraz vrnil tisti utrujeni izraz. Prižgal si je novo cigareto in puhal dim predse. Skozi napol spuščeno roleto so se v sobo prebijali sončni žarki in osvetljevali cigaretni dim, ki se vil med njimi, ter drobce prahu, ki so poplesovali po zraku.

‘Mah, povsod sem bil, samo potoval sem po državi, nikjer se nisem dolgo zadržal, celo Tajsko sem dal čez.’

‘Si našel, kar si iskal?’

Nasmehinil se je. ‘Sem. In nisem.’

Namuznila se je. ‘In kaj točno je to?’

‘Saj veš, klasika. Alko, droge, kurbe.’

‘Jao! A tega ne najdeš doma? Ne dobiš tu, kar rabiš?’

Pogledal jo je, s tistim čudnim izrazom. ‘Ne tamala, ne dobim.’

‘Kaj pa je tisto, kar rabiš, da moraš to iskat na drugem koncu sveta?’

‘Veš, da ti o tem ne bom govoril.’

‘Boš. Enkrat mi boš povedal.’

‘Mogoče. Ampak ne tokrat, ne danes. Je bil lep pogreb?’

Pomolčala je. ‘Tako pravijo. Veš da ne hodim na pogrebe.’

Usta so se mu razlezla v nasmeh. ‘Vem. Ti še na mojega ne bi prišla.’
S povsem resnim glasom je tiho odgovorila: ‘Ne, Beno, zagotovo ne bi. Še posebno na tvojega ne bi.’

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2015-10-24 22:25:00 (Oct 24, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj