Zvezek

OddajNess Blue, dne 2015-10-15 ob 08:27:34

Med stanovanjskimi bloki je odmeval vrišč otrok. Deklice so skakale gumitvist, napeljan med dve kanti za smeti, skupina otrok se je igrala skrivalnice, nekaj fantov se je preganjalo s kolesi, skupine  starejših otrok, ki jim ni bilo več do tovrstnih iger, so posedale po stopnicah in betonskih ograjah.

Deklica, stara nekje med deset in enajst let, je sedela na klopci med brezami, s hrbtom naslonjena ob mizo, s stopali uprtimi ob sedalo klopi, na stegnih pa ji je počival zvezek, v katerega je vneto in zatopljeno nekaj zapisovala. Vsake toliko je dvignila pogled in premerila okolico, nato pa nadaljevala s pisanjem. Popravljala si je zmršene lase s čela, grizla konico svinčnika, zlagala besede v mislih in jih neumorno prelivala na papir, zvezek je bil že skorajda do konca popisan.

Za sabo je zaslišala cviljenje kolesarskih zavor in škripanje gum na pesku. Zdrznila se je in se ozrla. Sedel je na kolesu, prebarvanem na mat črno in se ji prav nemarno režal. Zavila je z očmi, ni se hotela preveč zmeniti zanj, grozno ji je šel na živce, strašno rad jo je namreč zbadal in dražil, vedno je imel kakšne nesramne pripombe, zato ga je, če se je le dalo, ignorirala. Zapisala je še nekaj besed, on pa je s kolesom zapeljal par krogov okoli nje.

‘Kaj je, tamala? Spet sama?’

‘Spizdi…’

mu je naveličano odvrnila, ob tem pa mu ni namenila pogleda.

Obstal je pred njo, se nagnil naprej in ji, sunkovito in z enim samim gibom izpulil zvezek iz rok. Presenečeno ga je pogledala, stal je tam, s širokim nasmehom na obrazu, dolgi lasje so mu uhajali iz čopa in mu silili prek obraza, na katerem se je izrisal narejeno presenečen izraz.

‘Uuuu, kaj pa imamo tule? Le kaj, smrklja kot si ti, ves čas zapisuje?’

Pomahal je z zvezkom po zraku, ona pa je planila proti njemu, pa je hitro pognal kolo in se malce oddaljil od nje, naredil krog in se vrnil, stala je tam, ob klopi, vsa šokirana in zgrožena, on pa je krožil okoli nje, govoreč:

‘Dragi dnevnik, bla bla bla…danes mi je všeč Matej, Iztok, ki mi je bil včeraj, mi ni več, ker me je porinil med malico in sem polila čaj…..dragi dnevnik, tako sem žalostna! Mama mi ne da za sladoled….’

se zraven smejal in ji z zvezkom malomarno mahnil pred obrazom in ga hitro umaknil, ko je z roko segla po njem.

‘Vrni mi ga!’

je ogročeno rekla.

‘Kaj te briga, kaj jaz pišem, presnet kreten!’

‘Oho, smrklja bo zdaj nesramna, pa nekaj bi rada od mene… Pfff…’

je pihnil skozi zobe.

‘Skrajni čas, da te nekdo nauči, kako se je treba obnašati. Na tole pa kar pozabi, boš morala v nov dragi dnevnik zapisati, kak kreten je Beno…’

Naklonil ji je še en privoščljiv in malce zloben nasmešek in se odpeljal. Obstala je kot vkopana in nejeverno buljila za njim. Ni mogla verjeti, da je res to storil, bila je prepričana, da je vse skupaj spet samo njegovo draženje, neslana šala. Ob dejstvu, da se je dejansko odpeljal z njenim pisanjem, je prebledela, v prsih jo je stisnilo, v grlu je začutila cmok, oči so ji zaplavale v solzah, zaradi jeze, obupa in nemoči. Oh, kaj vse je bilo tam notri zapisano! Mar bo res prebral!? Misel je bila grozna, kar nekako ohromila ji je telo, da je kar stala tam, s prebledelim obrazom, kot bi ravno videla najstrašnejšo prikazen.

Suhljato, drobno dekletce, z razmršenimi lasmi, bolečino v prsih in pordelimi očmi zaradi zadrževanih solz.

Naslednjih nekaj dni je minilo v spreminjajočih se občutkih. Vse od jeze, groze, razočaranja, žalosti. Premlevala je, kaj vse je tam notri zapisala, ali bo dejansko prebral, ali pa ga bo nekam odložil, brez kake večje pozornosti, tako ali tako jo ima za trapasto smrkljo. Zaključila je z dejstvom, da pravzaprav je točno to, trapasta smrklja, ker ni predvidela, da bo storil takšno neumnost, moralo bi ji biti jasno, in morala, morala!!! bi biti bolj pazljiva.

Sama je stopala po pločniku, počasi in zamišljeno, šolska torba ji je malomarno visela prek ramen, ko je za sabo zaslišala znani zvok kolesa in glas:

‘Ej tamala, počak!’

Niti ozrla se ni, samo korak je pospešila. Dohitel jo je in ponovil:

‘Ma daj, počak no!’

Obstala je in se zazrla vanj s strupenim pogledom, čez obraz se ji je izrisovala jeza.

‘Pusti me pri miru! Zgin stran in me že končno pusti pri miru!!’

je ledeno zasikala vanj. Nič ni rekel, prednjo je pomolil lično zavit paketek.

‘Lej…oprosti…’

je nekako nerodno začel. Oklevala je, ni mu hotela dati zadoščenja, občutka kako blazno si ga želi nazaj.  Obraz je namrščila v presenečenju, ko je opazovala v rdeč papir zavit zvezek. Zakaj ga je zavil? Kot darilo? Nejeverno ga je pogledala in nenadoma jo je obšlo, da je nekaj na njem…drugače!

Vedno tako poln samega sebe, aroganten in nesramen, zdaj pa je stal tam, ves poklapan, vidno mu je bilo nerodno, pogled je upiral v tla in s stopalom izrisoval kroge po asfaltu, medtem ko je tiščal rdeč zavitek proti njej. Počasi je stegnila roko in ga vzela.

‘Lej…’ je spet začel. ‘saj vem, da sem kreten. Ne bi smel storiti tega, oprosti, res…res sem mislil, da je kakšno trapasto otročje sranje. Ampak, tamala…noro dobro pišeš!’

je z nekakšnim navdušenjem dahnil. Začudeno ga je pogledala, on pa je nadaljeval, preden je uspela karkoli izdaviti.

‘Res, nikoli si ne bi mislil, tole, kar je tu notri, je neverjetno dobro, z odprtimi usti sem prebral in se čudil, kako je možno, da si to tako napisala, skoraj ne morem verjeti da je to res tvoje delo!’

je skoraj brez vdiha zdrdral, kot bi se bal, da ga bo prekinila in mu ne dovolila povedati do konca. Nasmehnil se ji je, to je bil tak prijazen, skorajda prijateljski nasmeh, ni bila prepričana da ga je že kdaj opazila.

‘Očitno vse tiste tone knjig, ki jih kar naprej tovoriš sem in tja, le niso zaman.’

Zardela je in pogled uprla v zavoj, ki ga je nerodno obračala po rokah. Vsa jeza je izpuhtela, zamenjalo jo je presenečenje, začudenje in tudi kanček ponosa.

‘Ej, tamala…res, bravo. In, a veš, v čast mi bo, če bom lahko še kdaj prebral kaj, kar boš napisala. Če mi boš dovolila seveda. Ruval s tabo se pa res ne bi rad!’

je še hudomušno dodal in ji pomežiknil.

‘Nekaj sem ti še zavil poleg, kot odpustek, da ne boš preveč jezna name. In,a veš…vsi imamo svoje skrivnosti, bolečine in stiske, pa se ubadamo z njimi kakor pač znamo…’

je še tiho rekel, pognal pedalo in se odpeljal, brez da bi se ozrl ali zaklical adijo. Stala je tam in gledala za njim, zmedena, začudena, počutila se je nekako…olajšano. Prvič, da ga je dojela drugače. Kot je verjetno drugače dojel on njo. Noben od njiju pa se ni zavedal, takrat še ne, da je ta dogodek pomenil prelomnico. Resda krhek in nezaupljiv, a vendarle gotov začetek prijateljstva, ki je na čudaški način obema krojilo življenji.

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
2
Ness Blue
1
Oct 15, 2015
Hvala Lara :)
#2
Lara Arh
0
Oct 15, 2015
Lepo. :)
#1
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2015-10-15 08:27:34 (Oct 15, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj