Dobra vila

OddajNess Blue, dne 2015-09-22 ob 15:34:30

Odprem oči. Niso še privajene na polmrak, a vendar takoj zaznajo obris. Z muko obrnem glavo, prepoznam obraz, meni tako ljub. Nasmehnem se, nasmeh je grenak, popačen.

Nagne se nadme in položi dlan na moje gorko čelo. Hladna, siva, kovinsko luskinasta roka deluje pomirjujoče. Tako domače. Tanki, skrivenčeni prsti me pogladijo, na temenu začutim nežne sledi, ki jih puščajo ostri, vranje črni kremplji. Vdihnem. Šepeta mi.

‘Pšššt, pšššt, najdražje moje…’

Telo se umirja, počuti se varno. Pogledam jo, pogledam ta obraz. Vsakič znova me preseneti, kako drugače delujejo te oči na njej. Enake so kot moje, pa vendar povsem drugače žarijo na tem sivem, brazgotinastem obrazu. S prsti mi zdrsne čez lice, kljub ledenohladnemu občutku se solze v trenutku uparijo.

‘Kaj sva rekli, najdražje moje? Nič solz iz teh zelenih oči, nihče jih ni vreden, nič ni vredno.’

Šibko pokimam pod težo njene dlani.

‘Vem…’ šepnem. ‘Vem, oprosti….’

Njen grotesken obraz se popači v jezi, zdrznem se. Vem kaj sva dogovorjeni, vem. Zazna moje misli. Izraz  se ji spremeni, pogladi me po laseh. Zadovoljna sem, da je prišla, da je tukaj, da me pomirja in mi vliva prepotrebno moč. Skrbna je in zaščitniška. Pazi name. Me varuje. Moje rane se celijo na njenem telesu, namesto mene nosi grde brazgotine, zame je obdala svoje telo v luskinast, kovinski oklep, s katerim prestreza sulice in rezila, namenjene mojemu bitju, dolgujem ji življenje, neštetokrat.

‘Naj moj trud ne bo vnemar…’ mi šepne. ‘Veliko sem vložila vate, veliko žrtvovala zate, ustvarila sem te neponovljivo enkratno in poskrbela, da kot takšna zmoreš živeti in preživeti v tem gnusnem svetu.’

Pokimam.

‘Ne bom dovolila da vse zavržeš, močna si in nedotakljiva, zavedaj se tega in se obnašaj temu primerno!’

Ton njenega glasu se grozeče stopnjuje in oči ji poblisnejo v nejevolji. Zajokam. Oči mi zalijejo solze, telo vzdrhti, hlipajoče ji dahnem :

‘Ampak, moje srce…’

Bliskovito plane pokonci. Kljub bizarnemu telsu je v njenih gibih neka posebna gracioznost, milina.

‘Nimaš srca!!!’

zasika, da mi zaledeni kri, medtem ko se vzpenja nadme in grozeče razširja svoja mogočna krila. Plane na posteljo, okobal se usede prek mojega boka, z eno roko me stisne za vrat, z drugo potuje prek trebuha, do prsi, da se koža ježi pod njenim dotikom. Ustavi se na levi dojki, v prsih začutim strahotno bolečino, da se telo zvije v smrtni grozi, čelo pa mi oblije hladen, lepljiv pot.

‘Kaj imava tukaj?’

vpraša, za odtenek bolj prijazno, z zvitim nasmehom na iznakaženem licu. Molčim. Kljubovalno, čeprav mi je popolnoma jasno, kako nesmiselno je. Dlan pritisne ob moj prsni koš, da zaječim pod žgočo težo.

Kaj torej imava tukaj, najdražje moje?’

‘Črpalko…’ dahnem v agoniji.
‘Kako? Glasneje, nisem te dobro razumela…’
zahteva, skorajda prijazno.
‘Črpalko…’
ponovim, tokrat glasneje, pa vendar nič bolj samozavestno.
‘Glasneje!!!’
besno zarohni vame, da čutim njeno ledeno sapo in istočasno zarine kremplje v moj vrat.
‘Črpalko!!’
zavpijem, med dušenjem v solzah in pod primežem njene roke.
‘Črpalko, črpalko…črpalko…’ ponavljam, znova in znova, vedno tiše in v olajšanju, ker je vsa bolečina v hipu izginila.
Tako je, najdražje moje. Črpalko.’ se zadovoljno nasmehne in umakne roke z mojega telesa.
Vstane in se sprehodi. Premika se, kot bi lebdela v prostoru. V glavi mi šumi, misli so se razblinile kot vlažna meglica, ostala je ena sama, samcata. Črpalka. Da, tako je. Črpalka. Srce mi je izruvala iz prsi in ga stisnila v pesti, vse želje, čustva in hotenja so zdrizasto spolzeli med njenimi prsti, ostalo ni nič. Črpalka. Ampak, zakaj…kako da…? V hipu zazna moje misli in se sunkovito obrne. Nepremično zre vame, umaknem pogled in zavzdihnem. Uleže se poleg mene, me objame in boža po laseh. Spet mi šepeta.
‘Pššššt…ponoviva, kaj sva rekli. Nič se te ne dotakne. Nič se te ne tiče. Nič ti ne pride do živega. Je tako, najdražje moje?’
Debelo pogoltnem in prikimam. Glavo obrnem stran, v želji, da bi prikrila solzo, ki je spolzela po licu. Z ničemer ne pokaže, da jo je zaznala. Boža me, me čohlja po glavi in ljubkuje. Kot dragocenega, redkega, eksotičnega ljubljenčka. Prija mi njen dotik. Telo se umirja. Tokrat zares. Glava se umirja. Srce…črpalka se umirja.
‘Nič se te ne dotakne. Nič se te ne tiče. Nič ti ne pride do živega.Nič se te ne dotakne. Nič se te ne tiče. Nič ti ne pride do živega…..’
ponavljam v sebi, kot čudežno, blagodejno mantro.
Počutim se spokojno, vem da sem dovršena kreacija. Počutim se pomirjeno, hvaležno. Vem da bo vedno tu zame, moja zaščitnica. Moja dobra vila.
profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ness Blue
Ness Blue
Objavil/a 2015-09-22 15:34:30 (Sep 22, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vem, kam hodijo jokat ptice
Omnia reliquiae
Ista jaz
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Strah
Proti vetru
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj