Ness Blue

Prijatelji (9)
Radio Zmaj
I K A
Dajana Babič
Bojan Ahlin
Naprimer Janez
Lara Arh
Spremljevalci (11)
Liza Whiteapple
Taja In ...
I K A
Dajana Babič
Samosvoja B.p. (brez Priimka)
Mike 1968
Naprimer Janez
Lara Arh
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Vem, kam hodijo jokat ptice
Tisti pob
Nikoli
Strah
Veličastna ničevost obstoja
Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja
Ti lisica, ti!
Proti vetru
Tisto… nekaj
Who gives a shit?
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
december 2018
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31

Vem, kam hodijo jokat ptice

Ness Blue
11.05.2017 22:41 (May 11, 2017)

Medtem, ko ob šanku čakam na naročeno pivo, gneča je namreč precejšnja, se razgledujem po kar lepem številu ljudi, ob tem pa me obdaja tisto malce hecno, skorajda voayersko navdušenje. Ob dejstvu, da sem si nakopala – ali pa so me morebiti našle same- praktično vse možne socialne fobije in motnje, me ljudje vseeno precej zanimajo in privlačijo, z navdušenjem opazujem obraze, izraze in kretnje, tiste včasih povsem nezavedne gibe, ki nekoga okarakterizirajo, pa seveda telesa, oblačila, skratka vse, kar nekdo je. Vedno razmišljam, kakšne zgodbe se skrivajo v vsakemu od njih. In ne le ti otipljivi, dejanski ljudje, zanimajo me tudi tisti, katerih obstoj zgolj predvidevam, naprimer ko se vozim, kot sopotnica seveda, vedno zrem skozi okno, opazujem hiše, naselja, še posebej zanimivi so bloki in stolpnice ob večernih urah, ko se prižgejo luči in razmišljam, kdo vse živi pod temi lučmi, mogoče kdo, ki ga na videz, bežno poznam? Kakšna življenja, kakšne zgodbe živijo, srečne, mizerne, tragič

Omnia reliquiae

Ness Blue
24.03.2017 12:42 (Mar 24, 2017)

Spomini. Ne zapustijo nas, kakor ljudje. Ne odidejo, ne umrejo. Ne zavržejo nas.

Četudi premnogi pomešani z grenkobo in bolečino, so tako živi, kot bi se ne dogodili leto, tri, deset nazaj.

In tega je življenje prepolno, žalosti, bolečine, grenkobe. Stisk. Lepi trenutki so tisti, ki  življenje vrednotijo, ga naredijo smiselnega. Zato si ne dovolim oskruniti jih z zamerami, gnevom, trpkostjo. To jih napravi nepomembne, umika jih iz zavesti, počasi, a zanesljivo bledijo, dokler ne ostane nič, razen sovraštva. Zame nedopustno.

Zato jih poskušam ohranjati nedotaknjene, kar ni najbolj enostavno, kajti moje prekletstvo je v tem, da vse podoživljam intenzivno in pristno. Besede, dejanja in občutki, kot bi se ne dogajali v preteklosti, če si jih prikličem v spomin, treščijo vame z vso intenziteto, z vso zastrašujočo veličino. In vse doživim ponovno.

S točke, kjer stojim, prihodnost zgleda obetavna. Četudi je povsem nejasna in neoprijemljiva. Dejstvo, da dneve preživljam brez napadov panike

Ista jaz

Ness Blue
12.01.2017 12:15 (Jan 12, 2017)

Medtem, ko so razglasili oranžen alarm zaradi minusa pozimi, kar seveda pojmujem kot prvovrstni idiotizem, jaz vsako jutro rinem v ta zajeban hrib, kar v teh dneh pomeni pri -15, ob tem seveda vsem znancem, tudi le bežnim, prekolnem vse prednike za kar nekaj pokolenij nazaj. In če bi me kdo vprašal, zakaj, čemu mi je tega treba, mu pravzaprav ne bi znala odgovoriti, a to se k sreči ne zgodi, saj je že nekaj časa moja edina interakcija s svetom zgolj ta hrib, kjer tako ali tako ne srečam žive duše, ne krščene, ne kakšne bolj kosmate. Seveda je to moje trmasto početje zrelo za kakšno od prestižnih Darwinovih nagrad, ker četudi si domišljam, da so ti moji jutranji vzponi ob skoraj nečloveških pogojih nekakšen sredinec naravi, mi je povsem jasno, kako hitro me lahko narava krcne po tem sredincu. Zgolj manjša nezgoda na strmem, skalnatem, poledenelem pobočju in bi bržkone zmrznila, preden bi me sploh kdo uspel pogrešiti.

Zakaj mora biti moje vedenje vedno nekako odklonilno, iz enega ekstr

Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja

Ness Blue
10.11.2016 12:32 (Nov 10, 2016)

Stopim pod tuš, da z vročo vodo izmijem iz kože ta dan, tako težak, moreč in ostuden. Lasje mi dišijo po smrti, po žalosti, ne glede na to, koliko šampona vtrem vanje, vonj ostaja, rezek in dušeč, mogoče je šampon precenen in z premalo zvenečim imenom, ali pa se mi je vonj zažrl v nosnici in me bo spremljal še precej časa. Tabletka je že davno popustila, spet preveč občutim, otopelost mi je dobro dela, pomagala mi je nadeti brezizrazno, kamnito masko, za katero sem vljudno pospravila vso bolečino, jezo, žalost, gnus nad ljudmi, nad njihovimi šepetanji, nasmihanji, nad zgroženimi pogledi, nad nezmožnostjo vsaj kančka empatije, ali vsaj hlinjenja le-te, gamat hinavska.
Pogrebi se mi upirajo, gnusijo, ne udeležujem se jih, odpor do njih je že povsem fizičen, a tokrat sem naredila izjemo, ne zaradi njega, ki je bil moj prijatelj, ker kaj pa ima on od tega, pač pa v oporo njemu, ki je meni vedno v oporo.

Jeza.
Preklet kreten, za koji kurac ti je bilo tega treba??
Če bi imela možnost, bi te t

Strah

Ness Blue
04.10.2016 11:52 (Oct 04, 2016)

”Poseg bo trajal približno pol ure, opravil ga bom v splošni anesteziji.”
Debelo pogoltnem in ga kar malce nejeverno pogledam.
“V splošni…?” mukoma izdavim. “Ne gre v lokalni?”
“Žal, če operiram v lokalni, boste čutili bolečino. Nemogoče je povsem omrtviti ta del med kostmi in hrustanci.”
Čutim, kako lezem skupaj na stolu in v grlu se mi pojavi cmok.
Podvomim v njegove besede. Ne mi rečt! Kaj vse opravijo v lokalni anesteziji! Operirajo trebušno kilo, opravijo carski rez, en kup stvari, tole pa ne gre? Poskušam ovreči dvom, ker kdo pa sem, da smem dvomiti v kirurgove besede? In hip za tem ovržem tudi to ponižnost pred možakarjem v belem, jebeš to, jebeš, da ima zdravnik vedno prav, a nekako mu ne zmorem kontrirati. Kot bi me informacija povsem ohromila, če bi me operiral v tem trenutku, ne bi potreboval nikakršne anestezije, ne splošne, ne lokalne.
“Pa ne da vas je strah anestezije?” se nasmeje.
“Mah, ne. Ne da me je strah, na smrt me je groza!”

 

To je bilo malo več kot mesec dni nazaj. U

Proti vetru

Ness Blue
07.09.2016 11:07 (Sep 07, 2016)

Obrnem ključ, stran in veter.
Za škripajočimi durmi je zatolhla praznina in prazne strani, v vse smeri neba.
Skozi vlažne špranje piš zgubi precej moči, a še vedno ježi kožo in tuleče reže do kosti.
Ne obračam se po vetru, a zaradi upora vedno nekaj poči.
Skala, kost, srce.
Brskanje po črepinjah je umazano, nehvaležno delo, a vihanja nosu še nisem privzela, zgolj privadila sem se na do komolcev okrvavljene roke.
Roke, ki trepetavo obrnejo ključ in tipaje v temi iščejo smer.
Roke, z od ihte pobledelimi členki. Z nohti, zasajenimi v dlani.
Roke, ki se plaho dotikajo kože.
Do perfekcije sem izpilila očitajoč pogled, ki ga namenjam podobam na zrcalnih površinah.
Odboj je tuj in grotesken, gladkost in sijaj vsekakor nista v naravi stvari v mojem svetu.
Zaobljeno in mehko se sprevrže v ostrorobo in hrapavo, da dlani spet zakrvavijo.
Mesečna izguba krvi terja svojo ceno.
Bledim, do prosojnosti, a očitnost me navdaja s strahom, prefinjeno skrivam svoj notranji ustroj.
Stojim si ob stran

Tisto… nekaj

Ness Blue
01.09.2016 12:46 (Sep 01, 2016)

Spet je tu. Tisto… nekaj. Kot črna, lepljiva senca mi sledi, tesno za petami, navdaja me z grozo, da norim in besnim v sebi, a ne morem se je otresti, niti je pustiti za sabo, drži se me kot pijavka, parazit, ki se hrani z mojim strahom. Mogočna gmota nečesa tesnobnega, neoprijemljivega, nekaj kar je tam, v slepem kotu in raste, se veča, steguje po meni svoje hladne, ostudne ude in nimam volje, da bi se uprla, ostro in srborito, prepuščam se in dovoljujem, da me použiva, temeljito in pogoltno. Plen sem, lastnim kreacijam, neodvisnim od zunanjega sveta.
Ne hodi, sem mu rekla. Pa se je le nasmejal, točno vem, da me ne bo upošteval. Počutim se kot kup dreka in niti ne vem točno zakaj. Ker ne zmorem zahtevati zase tiste tako potrebne samote? Ker se zdim sama sebi egoistična pizda? Ker se bojim, da bom takšna izpadla v njegovih očeh?
Dušim se pod težo vsega. Preveč sem si naložila na pleča, preveč bremen, preveč preteklosti, preveč odnosov, stisk, skrbi, preveč dela, preveč odgovornosti….pr

Tisti pob

Ness Blue
09.08.2016 16:17 (Aug 09, 2016)

Jutro se je v času, ko je bilo poletje na vrhuncu, kar naredilo. Kar tako, povsem preprosto, kot bi nevidna roka zgolj zamenjala kuliso. Najprej je bila tema in trenutek za tem svetloba, skorajda biblijski dogodek. V tej luknji, bogu za hrbtom, obdani z visokimi hribi in gozdom, je bilo to povsem običajno.

Trave na jasi so se biserno lesketale, nad potokom, ki je vijugal prek ravnine, so se dvigovale jutranje meglice, mogočne smreke, ki so se bohotile ob obronku jase, pa so metale senco, ki so jo počasi, a vztrajno oblizovali sončni žarki.

Lep, pravljični košček sveta je to, posebno ob poletnih jutrih. Podobo kazi le hiša, ki niti ne zasluži tega imena, saj tukaj propada že desetleja, skupaj z njenim prebivalcem. Martin jo je podedoval od deda, takrat je bil še mlad fant, poln življenja, z izjemnim zanosom jo je obnovil, uredil, bila je to lična hiška svojčas, njegov mali raj, le lučaj proč od vasi, a vendarle se je zdelo, kot da stoji na koncu sveta. Ko je vanjo na začetku svojih

Jebi se!

Ness Blue
04.08.2016 10:36 (Aug 04, 2016)

videla sem
bolečino
prikrito
a ne krivde
in razpok
v srcu
poznala sem
strahove
demone
poznala sva jih
vsak svoje
jaz tvoje
ti moje
pomenila sva si
varnost
sproščenost
prostor
kjer sva odvrgla
maske
ščite in oklepe
nič ni bilo
potrebno
niti besede
razumevanje je bilo
samoumevno
popolno
dovršeno
tako prekleto
sem izgubljena
svet je postal
res grozljiv
moja duša
je lačna
srce
odprta rana
jebi se
tvoja smrt
nikoli ni bila
opcija zame!

Za vse ljubezni

Ness Blue
02.08.2016 11:41 (Aug 02, 2016)

Ohrani me še malo v srcu, saj sva se nekoč vzljubila, spomni se, kako mi dišijo lasje in kako mehka je moja koža. Prikliči si v spomin, kako zveni moj smeh, kako tiho stopa moj korak po pernati iluziji, ki sva si jo polagala pod bosa stopala. Živela sva in sanjala, nekoč, nekje.

Četudi sva prišla do razpotja, navzkrižja, kjer je tišina rezala ostreje od ravno skovanega in nabrušenega rezila, kjer so bile besede le še strup in sva se ranila, razčlovečila do katarzične razsežnosti, da je bil vsak vdih, pogled, dotik zgolj agonija, ohrani me še malo v srcu.

Kajti vsaka izgubljena ljubezen povzroči peklensko črno luknjo, v lastnem vesolju, v prsnem košu in vsak, ki bo prišel, bo segal vedno bolj v prazno, saj me je vedno manj, le po robovih sem še, kot obris same sebe.

Vedno je nekdo, bil in bo, očaran, hrepeneč, ki zatrepeče že zaradi mojega pogleda, ki v temni noči, brez sna, pridušeno dahne moje ime, nikoli ne opazim vseh, še manj jih vzljubim, naklonjenost je zame vedno mali čude

Breme

Ness Blue
01.07.2016 22:31 (Jul 01, 2016)

Sterilna belina lično urejene ambulante se je zdela nadvse primeren prostor za zlom. Absolutni kolaps vsega, kar neko bitje je. Telo se je zgrudilo na stol, možgani so odpovedali, srce je skorajda prenehalo biti, solze so v potokih močile lica in skozi hlipanje se je usul plaz besed, nepovezanih, zmedenih, srce parajočih. Toliko vsega, kar je tako dolgo nosila v sebi in zgolj zase, je privrelo na dan v tej sobici, izolirani od preostalega, kaotičnega sveta.

Zdravnica, suhljata, urejena ženska v zgodnjih petdesetih ji je sedela nasproti in brez besed poslušala, na prijetnem, nekako milem obrazu ni bilo niti sledu o tem, ali je sploh uspela smiselno povezati slap besed, najverjetneje niti ni imelo pomena. V svoji karieri je bila zagotovo priča premnogim stiskam, bedi, kot tudi neizmerni sreči in veselju. Njeno poslanstvo vsekakor ni bilo v moraliziranju, kot tudi ne v tolažbi, zato se je tega vedno izogibala. Bila je praktična ženska in tudi besede, ki jih je v različnih situacijah s

Ob letu osorej

Ness Blue
01.07.2016 13:35 (Jul 01, 2016)

Usedem se na pomol in si prižgem cigareto. Noč je topla in mirna, a čez nebo se vlečejo oblaki, zato je še prav posebno temna, celo cigareta gori neko zamolklo, ubito, kot bi črnina okoli mene posrkala še tisto malo svetlobe, ki jo nek ogorek lahko daje. 

Najprej sedim po turško, nato potegnem kolena k sebi, nanje naslonim glavo in zrem nekam v daljavo, več ali manj v prazno, saj niti ni nobene točke, kamor bi dejansko lahko uprla pogled.  

Črna gladina pred mano deluje povsem mirno, a nalahno pozibavanje zanikrnih čolničev, ki so privezani ob pomolu nakazuje, da temu le ni povsem tako. Vse se giblje, vse se premika, vse gre naprej. Življenje ne pozna faze mirovanje in morje vsekakor je življenje. Pomislim, da bi zaplavala, a to misel v trenutku opustim, kar srh me obide, povsem črna voda se mi zdi kar nekako grozljiva in na tilniku začutim tisti zoprni hlad. Malce se nagnem naprej in pogledam pod pomol, kljubovalno iztegnem nogo in s konicami prstov zarišem polkrog v gladino,

Dober dan

Ness Blue
05.06.2016 10:42 (Jun 05, 2016)

Z muko odprem oči, skozi špranje med zavesami sili svetloba in prek ledvic začutim hlad. Obrnem se na drugo stran, med godrnjanjem se tesno zavijem v odeje in zatisnem oči. Mižim, nekaj časa, a ne gre. To je to. Jebemti. Ob vzdihu nekoga, ki je najmanj na smrtni postelji, če ne še kaj hujšega, sežem po telefon. Preverim uro, pol sedmih. Zjokala bi se lahko, prav res, če bi bila za odtenek manj nataknjena, kar mi seveda preprečuje preveliko občutljivost. Zavem se, da bo to en kurčev dan, no vsaj začel se je tako.

Vstanem in se odvlečem v kopalnico, ugotavljam, da me boli praktično celo telo. Mrko zrem v obraz v ogledalu, medtem ko si ščetkam zobe, sama sebi se zdim trapasta, pa dobro, tako občutim tudi ob dnevih, ki se začno precej boljše. Umivanje zob je res takšna prav blesava aktivnost, mogoče jo ravno zato vedno opravljam v popolni zasebnosti in se mi lahko kar malce utrga, če želi kdo prisostvovati pri tem nečednem opravilu. Ampak, če iskreno povem, je takih reči precej, torej ni

Obred

Ness Blue
04.06.2016 22:50 (Jun 04, 2016)

že dolgo
več ne brusim krempljev
in ti brusiš nož
žrtveno jagnje bom
nad katerim zneseš srd
ponudim ti vrat

zareži

čudno bo
hreščeče
kot bi rezal
izolacijsko cev
a klanje vendar ne sme biti
preveč enostavno

zareži!

lahko si izbereš
glasbo po želji
koračnico
žalostinko
lahko si zgolj
požvižgavaš

zareži...

kri
bo pojila zemljo
ki že tako ječi
od vse pradavno
prelite krvi
in tebe naj poji
sovraštvo
kot mene otožnost
nad zavrženim življenjem
drobcenim
nevrednim
nedolžnim

bila sem rabelj
lahko sem tudi žrtev
le  kaj je bolj
nevredno človeka?
zareži!

Blodnje nekega popoldneva

Ness Blue
18.05.2016 12:42 (May 18, 2016)

Medtem, ko se mrščim pred omaro, ugotovim, da sem že pozna. Odločanje, kaj bi oblekla, mi povzroča preglavice, ne pomagajo še tako globoki vzdihi. Namreč, nogo mi vse od kolena pa do gležnja krasi nova, še sveža tetovaža in dejstvo, da je sveža, pomeni predvsem eno - noga je dejansko ena sama rana. Tako odpade vse oprijeto, najlonke, pajkice, tudi jeans mi ne diši, za zgolj krilo je prehladno...k vragu. Navlečem trenirko, črno, takšno bolj ohlapno, prevelik, črn pleten pulover, obujem superge, pograbim ključe, čike in telefon ter odšibam. Medtem, ko se vozim, razmišljam, da za nastop otrok to verjetno, vsaj v očeh večine, ni najbolj posrečena izbira oblačil, pa mi je dejansko prav malo mar. Vsekakor bom izbrala udobje pred izgledom, sicer pa so, tako ostali starši, kot tudi učitelji z moje strani navajeni vsega, včasih se v šoli prikažem vsa doterana, kot bi pravkar prišla s kakšne gotske prireditve, spet drugič pa v blatnih gojzarjih, z listjem v laseh, za sabo pa puščam sled žagovi

Prekla

Ness Blue
14.05.2016 14:51 (May 14, 2016)

Dnevi se spreminjajo, počasi in muhasto, a vendarle vztrajno, kar mi je v neizmerno veselje. Jutra so še sveža, velikokrat zavita v meglo, ki se kot nežna koprena dviga nad zoranimi polji in sveže pokošenimi travniki, a vendarle nima več tiste zimske teže in trpežnosti, pod žarki jutranjega sonca se hitro porazgubi in svet okoli mene se zaleskeče v vsej svoji pomladni lepoti.Gozdovi so se že odeli v vse odtenke zelene, najljubši pa mi je jutranji pogled na bližnje breze in vrbe, krasne so. Njihovo mlado, nežno listje, ki se kot najbolj prefinjena čipka narave vije prek vej, na njem pa se biserno leskečejo kapljice rose, izgleda pravljično, čarobno.

Teh nekaj dni bom preživela sama, kar mi dejansko prija. Biti sam ni nujno povezano z osamljenostjo, prav tako kot prisotnost ljudi ne nudi vedno zadovoljstva. Saj ne, da ne pogrešam glasov, smeha ljubih mi oseb, a mir in tišina, čas ki ga preživim sama s sabo, mi dobro dene. Vstajam zgodaj, kljub temu, da bi lahko poležavala dokler bi se m

Nočem!

Ness Blue
11.05.2016 11:42 (May 11, 2016)

Upiram se ideji,
ki se je zasejala,
vsekakor ne sama,
vzklila in se ovila,
kot slak
po pšeničnem klasu,
se vzpenja in prodira
v vsako celico in poro.
Dehteče vabljiva
se skriva
za nedolžno belino
povabila.
Nočem!
Ker vem.
Bi s pogledom mehkim
te vabila
in ti bi s prsti vžgal spomine,
pustil odtise v nežnem mesu
in želja bi postala nuja,
mučna in nevzdržna,
želja,
da me raniš, poškoduješ,
nuja,
da zagrizeš vame,
v vrat in stegna,
tvoja kri v moji krvi,
tvoja sapa ob mojem licu,
lasje med prsti,
pretrgan dih
in krik…
In naselil bi se,
za vedno,
v vsako špranjo
in razpoko
in hrepenela bi po tebi,
venela
in besnela v sebi.
Nočem…

Resnica. Ob pivu.

Ness Blue
30.04.2016 20:41 (Apr 30, 2016)

Odprla sem si pivo, drugo pravzaprav, občasno naredim tako, ko sem sama s sabo, s prepolno glavo in s premalo volje, da bi počela karkoli produktivnega. Nekako velja, da je pitje alkohola sam s sabo pomilovanja vredna, žalostna aktivnost, pa k vragu s tem.

Mogoče je celo kaj resnice v tem.

Resnica.

Večji del življenja se ubadam z resnico, sprejemam jo, jo podajam, razmišljam o njej, jo analiziram, racionaliziram, pa še vedno ne vem, kaj točno naj z njo naredim. Kam naj jo uvrstim. Najverjetneje si jo lahko lepo nekam zataknem, kot tudi vsi ostali, kajti resnica je, milo rečeno, hecna reč. Tako polna usta so nas, te resnice, radi na veliko opletamo z njo, jo manipuliramo, seveda, laž je grda grda reč, ampak resnica ne zaostaja prav veliko, vsaj kar se škodljivosti tiče.

Pha, resnica!

Nagibam se k temu, da ima vsak svojo resnico, ki mu služi, kakorkoli že pač. Kdo je tisti, ki presoja? Vsak sam se odloči, ali bo nekaj verjel, ali ne. In ko nekaj vzamemo za resnico, nato pa se izka

Gremo!

Ness Blue
29.04.2016 11:02 (Apr 29, 2016)

pomislim
da preveč razmišljam
že to
da razmišljam o tem
da preveč razmišljam
ni zdravo
zdravo je jabolko
a kaj ko imam raje meso
med poskusom ogleda
prizora brutalnega posilstva
(zver je lačna in besni)
me prešine
kaj je to z mano?
sem omejena
je to pogum ali norost
preponižna
sem pička
zakaj zakaj zakaj
vedno stiskam zobe
in grem dalje
mrmraje si v brado
tako pač je
se zgodi
življenje je prasica
saj sem tudi jaz
gremo gremo
naprej!

kriči, ženska kriči in praskaj,
obupuj,
jokaj in meči se ob tla,
zlomi se že, prekleto!
ne bodi vendar
tako zategnjena

lahko me posiliš
sprejmem tudi udarce
levo lice
pa še desno
lahko mi odsekaš roko
izruvaš srce
izbiješ zobe
še vedno jih bom stiskala
imaginarne
in gremo gremo!
se zgodi
življenje pač

zakolnem
polglasno
glasno
glasneje
jebem vse po spisku
življenju

zmajujte z glavo
ccc vulgarno
umikajte pogled
in vijte roke v nebo
tisti bolj nadarjeni
lahko tudi zardite
pobledite
kot je gnadi ljubše

preklinjala bom
kot star knap
ali mornar
ali hribovski omejenec
ne vem točno
iz koga se je trenutno
aktualno norčevati
iz

Biti človek?

Ness Blue
28.04.2016 13:19 (Apr 28, 2016)

Zgodilo se je. Pok. Kuhalo se je dolgo, pa se tega v vsem svojem obsegu nisem niti zavedala. Iskreno - ker se nisem hotela. Ko se distanciraš, osredotočiš le na lasten obstoj, predvsem iz varovalnih vzgibov, varovalnih tako pred drugimi, kot pred sabo, je to verjetno neizogibno.
Pok. Spregovorili sva. Midve, ki ena drugi nisva priznavali obstoja, sva si dali besedo. Glas. Seveda ni bilo nič filmsko romantičnega, veličastnega, bilo je zgolj človeško. Vsaka v svojem kotu, v obrambnem položaju, z nabrušenimi kremplji in še ostrejšimi jeziki. Čakajoč, katera bo prva zadejala rano.

''V vsakem od nas se skriva tema. Zver, krvoločna in nevarna, sposobna, da pokolje vse pred sabo. Moja zna biti strahotna. Že kot majhna deklica sem se jo učila krotiti, obvladovati, kajti nisem zgolj zver in nikoli nisem želela biti. In dolgo sem se je sramovala, jo poskušala prikriti, želela sem biti dobra, kajti dobrota je vsekakor del mene. Pa ne vem, če sem dobra. Kot ne vem, če sem slaba. Vse sem in bitke

Oglasi

7466.) leto potopa mojstrovina in oporoka vizionarke - margaret atwood

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 9.99 €

6821.) tri miške klepetulje - mira voglar in helena giacomelli

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5717.) pompeji - robert harris

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 10.99 €

4616.) radiestezija - mirela mahne

Kategorija: Znanost in tehnika

Cena: 15 €

4033.) kako si pridobiš prijatelje ? - dale garnegie

Kategorija: Družboslovje

Cena: 12.99 €

**note : contact us if you want the price and more details about the pioneer.we also offer you so much discount on the keyboard..the instruments are cheap.   package content below ===================== pioneer dj cdj-2000nxs2 high-resolution pro-dj multi-player (black) power cable audio cable lan cable disc force eject pin limited 1-year warranty   contact name: henry gustavo email: h.gustavo@outlook.com gmail: henrygustavo209@gmail.com skype: enquiry-musicalstore whatsapp: +1(403) 618-3970

Kategorija: DJ oprema

Cena: 2000 €

7721.) šhimad bhagavatam  prvi spev drugi del

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 9.99 €

7704.) filozofija prostora in psihologija bivanja feng shui - špela kryžanowski

Kategorija: Dom in vrt

Cena: 26.99 €

7356.)  shadowmancer - g.p. taylor, knjiga je v angleškem jeziku

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5636.) gospodar harry o naravi magičnega - dušan rutar

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

4524.) tek vitki in zdravi s pravilnim treningom - jens bodemer

Kategorija: Znanost in tehnika

Cena: 7.99 €

3442.) zgodovina slovenskega dramskega gledališča v mariboru do druge svetovne vojne - bruno hartman

Kategorija: Znanost in tehnika

Cena: 15.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj