Odklop od tablic, računalnikov, telefonov je za marsikoga samo pobožna želja. Morda pa vam na morju le uspe 14-dnevni post. Civilizacije zahodnega sveta so tehnološko pretirano razvite. Bogatijo nas dejansko stvari, kot je sončni zahod. Pobeg ni kar tako, za pobeg moraš imeti pogum in prave okoliščine. In razumevajočega partnerja. Resničnosti so lahko tudi navidezne. Vsak je svoje resničnosti krojač.

Priznam, rada sem bila ves čas priklopljena, pa naj je šlo za internet, časopise, radio ali televizijo. Ampak zadnja leta na dopustu nekoliko popuščam in pustim, da gre vse, razen rib, mimo mene.

Vsake počitnice se začnejo s pakiranjem, pa če govorimo o koncu tedna nekje na Dolenjskem, ko gremo prezračit zidanico, ali pa ko jadramo po modrem morju tako dolgo, da se nam že pokvari občutek za ravnotežje. Naj bo kakorkoli, samo sebe spakiram zelo hitro, čeprav sem ženska, ampak hitro še ne pomeni, da nimam vsega s sabo.

Nasprotno, vse imam s sabo, največ pa pametnih naprav, ki zahtevajo cel kup žic, nastavkov, priključkov, polnilcev in vodoodpornih vrečk, ki naj bi preprečile, da se dotični inteligentni aparati ne znajdejo na dnu morja. Na barki je elektrika kar luksuz, če nisi stalno zasidran v marinah, zato je treba z njo ravnati varčno, kar v praksi lahko pomeni tudi to, da si kdaj nekaj ur ali dni nedosegljiv. O, trpljenje! O, groza!

Kaj če me kdo pokliče in sem nedosegljiva? Kaj bo pa potem? Bo kaj narobe? Bom kaj zamudila? Oziroma kaj vse bom zamudila?! Vidite, vse te faze sem dala skozi in jih pravzaprav še vedno dajem skozi, čeprav zmeraj bolj ravnodušno in vedno hitreje.

Mene ni

Pravzaprav je vse skupaj postalo shizoidno: s seboj moram imeti vse, vse mora delovati brezhibno, hkrati pa ne primem več telefona v roke tudi po nekaj dni, razen če slišim zvok maminega sporočila, ki preverja, ali sem v redu. Kaj šele da bi se v enem tednu potrudila in pregledala svoj elektronski poštni predal! Bah, to ne obstaja več. In, kar se mi zdi najbolj grozno, sploh za novinarja, je, da ne spremljam novic.

Nobenih, nikakor pa ne iz parlamenta, raje se grem pogovarjat z galebi. Kar sram me je, ampak to so dejstva zadnjih let. Sem tehnološki premaknjenec, ki mu je pomembno, da se lahko vsak hip, ko ga prime, poveže s svetom, obenem pa mu visi dol, kaj se dogaja, dokler sije sonce in ima paradižnik resnično okus po paradižniku. In ko premišljujem, kako sem prišla do te faze, ugotovim, da se mi je ravno dejstvo, da mora biti povsod internetni signal, povsem zagabilo.

Imam 40 let, razmišljam pa kot moja stara mama, ki je po vrsti odklanjala vsako modernizacijo, čeprav je šlo samo za aparat za stepanje smetane namesto metlice. Se že vnaprej oproščam.

Najprej sem se zasmilila sama sebi, ko sem ugotovila, da ne morem zdržati minute, ne da bi preverjala, ali me je kdo klical. Na morju, na smučišču, na sprehodu, na otroškem igrišču, v čakalnicah in tako naprej. Potem sem spoznala, da preverjam elektronsko pošto na nekaj sekund. Obrnila sem se okoli sebe in videla, kako ima hči nenehno na prste prilepljeno tablico, brez katere ne more, ker so gor igrice, pravljice, pesmice, aplikacije, in mi je postalo slabo.

Dokončno pa se mi je vse skupaj uprlo, ko sem videla, da imam moža najstnika, ki brez pametnega telefona ne zdrži niti minute. Niti minute, razumete? Lahko rečete, da je to zato, ker ga ne zanimam, lahko pa razmišljamo, ali gre vseeno za nekaj več, recimo odvisnost. Ne glede na to, kje smo, kaj počnemo in kam gremo, moj soprog bulji v ekran, kot so buljili policaji v mednožje Sharon Stone v filmu Prvinski nagon, kjer ona brez spodnjih hlačk zapeljivo prekriža noge.

Pozna vse portale, vsa družabna omrežja, v katera se aktivno vključuje in seje svoje modrosti, fotografira (se) in kot pubertetnik objavlja slike, kje je bil in kaj je počel, česar sploh ne prenesem. Sedimo za večerjo, moja družba je moja hči, medtem ko mož zavzeto tipka in pipka po telefonu.

No, tukaj se je igra prelomila. Kaj koga briga, kje smo jedli buzaro, madona?!

To ni več zabavno, ni več zanimivo, ampak se mi zdi otročje in tako butasto, da komaj najdem dovolj besed za svoja čustva. Pa še občutek imam, da je to grob poseg v mojo intimo. Tako daleč smo prišli, da raje crknem, kot da bi v družbi nekoga ignorirala, ker se moram ta trenutek povezati z družabnim omrežjem in čakati, koliko ljudi bo všečkalo mojo objavo.

...berite dalje...

Odklopite se od civilizacije in pobegnite od resničnosti - Cyberelle: Elle.si

Odklop od tablic, računalnikov, telefonov je za marsikoga samo pobožna želja. Morda pa vam na morju le uspe 14-dnevni post. Civilizacije zahodnega sveta...