Tukaj smo; plan velikih gospodarjev se uresničuje. Korak za korakom voditelji EU vztrajno gradijo tako opevano “bančno unijo”, ki naj bi bila nekakšna rešitev evra oz. monetarne krize ustvarjene s strani “banksterjev”[1]. Kajti ve se, da je obstoječi finančni sistem povsem gnil v svojem jedru, destruktiven in koruptiven, narejen po meri in v korist elit. Največja koncentracija moči v Evropi po uvedbi enotne valute, saj bodo padli še tisti zadnji opevani mejniki suverenosti držav. Za tiste, ki še verjamejo v božička, drugi vemo, da smo že v rokah lutk gospodarjev »Eurolanda«; in o ničemer več ne odločamo, samo ubogati moramo diktatu.

Od leta 2008 se na regulaciji, tansparentnosti in omejevanju špekulacij na finančnih trgih ni nič kaj dosti spremenilo, zato je velika verjetnost, da se bo kaj kmalu katastrofa še večjih razsežnosti ponovila. Kdor je na vrhu kupole se tega dobro zaveda in se na to možnost tudi konkretno pripravlja. Verjetno ni naključje, da je v začetku leta 2013 Nemčija dvignila iz ZDA in Francije svoje rezerve zlata v vrednosti 36 milijard dolarjev. Velja poudariti, da ima Deutsche Bundesbank, Nemška centralna banka, na trgu sloves kot "večinski delničar" EBC. Dovolj pomenljivo in zanimivo, malo analizirano. Evropska centralna banka, ki je v bistvu režiser gospodarskih in monetarnih politik držav članic evro območja, je v nekaj vrsticah za javnost, napovedala vrnitev v nacionalne blagajne pred letom 2020, 374 ton zlata!

Ve se, da je evro bolj kot valuta pravzaprav političen projekt, metoda nekakšne okultne vlade, ki deli, vse bolj razdvaja, ne pa združuje narode Evrope. Z grožnjo revščine za tiste zunaj evra in obljubo blaginje tistih v evru; ponarejen mit v različnih variantah, glede na ekonomsko-socialne razmere znotraj posamezne države. Goljufiva valuta, ki kot črpalka črpa bogastvo od spodaj navzgor in neenakosti se tako lahko samo večajo. Gre za nevaren projekt, katerega razsežnosti lahko v “manjši meri” opazujemo v Grčiji, na Portugalskem, na Cipru. Zaenkrat se lahko še pretvarjamo kot, da to ni naša stvar, a ne več za dolgo.

Od simbola in velikih obljub, da bo evro pognal gospodarski motor Evropske unije, se je kmalu izkazalo ravno nasprotno, da je instrument zlorabe nekaj bogatih nad vse bolj revno množico.

Čeprav nas zadnje čase preko medijev skušajo prepričevati, da se na obzorju že kažejo prvi pozitivni trendi izhoda iz krize, kar naj bi dokazovali specifični ekonomski kazalci, so vidni le njim (finančno-političnim elitam), je v resnici realnost vsakdanjega življenja ljudi vse bolj turobna in neperspektivna; nočna mora predvsem vsak dan znova. Dokler ne bomo sposobni in pripravljeni spregledati, da nam evro kot enotna valuta škodi, se bomo do onemoglosti še naprej bolj ali manj prostovoljno podrejali v imenu konkurenčnosti na prostem trgu.

Kako perverzno, da nam fikcijo o prostem trgu in konkurenčnosti skušajo prodati prav tisti, ki dobesedno vsakodnevno z različnimi prevarani, manipulacijami, izsiljevanji, špekulacijami in drugimi kriminalnimi dejanji grobo posegajo v globalni trg; z uničevanjem realnega trga ter napihovanjem finančno-špekulativnega. Denar praktično ustvarjajo iz nič, tako kot ponarejevalci; v čem je sploh razlika med njimi?

Malokdo je še vedno tako neveden in naiven, da mu ni jasno, da gre za ponoven nateg, da v tej smeri ni možnosti pozitivnega izhoda. Ekonomska in monetarna unija naj bi bila zasnovana kot orodje za doseganje cilja, namesto tega pa je reševanje evra postal cilj sam po sebi, neglede na žrtve in posledice, ki jih tako reševanje pušča za sabo. Ne moremo še naprej tolerirati, biti tiho in mirno prenašati mehanizme, ki nam jih vsiljuje vladajoča klika.