Donacija za listo Davkoplačevalci!

Davkoplačevalci smo se odločili da gremo na volitve. Če je tudi tebi mar, kaj se dogaja v naši domovini z demokracijo in porabo javnih sredstev se nam pridruži in pomagaj pri zagonu stranke Davkoplačevalci se ne damo več. Za dodatne informacije nam pišite na naslov: davkoplacevalci.si@gmail.com TRR: SI56 6100 0001 9156 877 Davkoplačevalci se ne damo več Cesta ob Lipi 10, 2000 Maribor Podatki za nakazilo donacije so vpisani v obrazec položnica. 

08:10

Objavljamo oddajo Vroči stol na temo referenduma o 2. tiru

07:26

POZIV: DavkoplačevalcIsenedamo zbiramo podpise za vstop v parlament. Prosimo vse podpornike, da prispevate svoj podpis!

14:51

Kako bi drugi tir vplival na vode? Navajajo, da je bilo izdano gradb. dovoljenje brez pravilno izdelane okoljevarstvene ocene

11:53

Na 2. tiru se že stopnjuje ropanje in korupcija! Protihrupne ograje ne bodo stale 3.3 mio €, ampak 5.4 mio € !!!

Slovenija od danes naprej ni več pravna evropska država! Ustavno sodišče je spet pokleknilo pred ugrabitelji države!

18.05.2018

preberi več

SMC, DESUS in SD skupaj vodijo med uničevalci okolja v času med 2014 – 2018.

14.05.2018

preberi več

ZMAGA LJUDSKEGA RAZUMA in dokaz otopelosti oblasti.

14.05.2018

preberi več

Dr. Duhovnik: Zakon o drugem tiru v večih delih nedorečen in koruptiven

11.05.2018

preberi več

TISKOVNA KONFERENCA PRED REFERENDUMOM !

11.05.2018

preberi več

Aktualno

SMC, DESUS in SD skupaj vodijo med uničevalci okolja v času med 2014 – 2018.

Gašperšič kot gradbenik ne razume okolja, Leben kot kvazi okoljevarstvenik z diplomo želi pobijati živali in uničevati rastlinje. Cerar skupaj z brezobličnim Brglezom pa podpira uničevanje Krasa in roti da naj KOLEKTOR čimprej začne mimo vse zakonodaje, da bo lahko pridobil denar za (morda zadnjo politično spletko in propagandno vojno???) Ne pozabiti oblastniki SMC, DESUS in SD, imate nepravilno izdano gradbeno dovoljenje in predvsem imate omejena soglasja, zato preberite naslednje: - sečnja gozda in grmovne vegetacije se ne mse izvajati od začetka aprila do konca avgusta v obdobju glavne gnezdilne sezone ter razmnoževanje saproksilnih vrst hroščev Vaš rok za zavajanje slovenskega državljana in odgovornega davkoplačevalca je potekel!!! Ostane Vam samo še razveljavitev volitev dne 3.junija 2018 in nato volitve v septembru! Takrat pa vneto iščite službe, ker take sramote, da gradite objekt brez znane končne vrednosti ob podpori velikega finančnega maga, ki je Slovenkam in Slovencem prodal Lek ter potrebuje plačo 8000 EUR na mesec, da sploh preživi tako politično kot fizično. Ob tem pa se izdaja, da je socialen in sočustvuje z delavko ki dela za 540 EUR. To pa je dosežek etike in morale iz Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta in Fakulteta za družbene vede skupaj. Poglejte si projekte Vaše vlade v zadnjih štirih letih pa boste videli, da je naslov resničen! Davkoplačevalci se ne damo več!

Dr. Duhovnik: Zakon o drugem tiru v večih delih nedorečen in koruptiven

V nedeljo bomo ponovno glasovali na referendumu o drugem tiru, ki je enkrat že bil izpeljan, kasneje pa je bil razveljavljen. V studiu smo gostili prof. dr. Jožeta Duhovnika, ki je za progo Koper-Divača imel inovativno inženirsko rešitev. Z njim smo se pogovarjali o tem, da če bo tokratni rezultat kaj drugačen, glede na to, da ponovno odločamo o sprejetju zakona in so sedaj ljudje bolj obveščeni. Govorili smo tudi o korakih, ki jih je sprejemala politika, da je v javnosti prepričanje, da ni koraka nazaj pri predlagani rešitvi. Glede na to, da je Jože Duhovnik podal tudi svoj predlog, ki je precej cenejši, smo ga povprašali po ključnih razlikah med eno in drugo rešitvijo. Več v prispevku:

TISKOVNA KONFERENCA PRED REFERENDUMOM !

Spoštovani  mediji, novinarji in vsa slovenska javnost IZJAVA ZA JAVNOST o REFERENDUMSKEM SPORU   Spor o datumu referenduma še traja ! Ker nad Ustavnim sodiščem ni in ne more biti modro nebo, ampak vladavina prava,  sem se ponovno pritožil na Vrhovno sodišče in zahteval ničnost sklepa o določitvi datuma, saj ga je v tem primeru izdal nezakonito pooblaščen organ -  to je Državna volilna komisija, ne pa predsednik Državnega zbora. DVK po nobenem pravilu ni institucija, ki odloča o datumu. Ponovljeni referendum ne more biti izjema.    Ta kompetenčni spor je zelo pomemben za demokracijo. Grobi poseg ustavnega sodišča z napotilom DVK na nezakonito ravnanje je pravno nedopusten, kajti  US je preseglo svojo kompetenco, ko je samovoljno poseglo v ureditev, ki je bila glede tega vprašanja -  to je kdo določa datum referenduma, ustavno pravno povsem skladna in nesporna. Zato je bila in je še vedno aktualna moja zahteva  za ničnost sklepa DVK o datumu referenduma. Vsebinsko in postopkovno je povsem pravno utemeljena in, kar ni nič manj pomembno, je legitimna in demokratično  upravičena. Gre namreč za mnogo več.  Razlog mojih pritožb je en sam, to pa je, da niti ustavno sodišče (z izjemo častnih izjem 2 sodnikov), ni prisluhnilo nespornemu demokratičnemu principu, naj na referendumu o spornem zakonu, odloči ne čim manj, kar je težnja oblastne koalicije, ampak čim več ljudi.  Datum referenduma bi namreč morali združiti z volitvami ali pa zakon odpraviti.   Na moje presenečenje pa sem danes prejel dopis VRHOVNEGA SODIŠČA, ki ponovno prelaga odločitev na USTAVNO SODIŠČE.   Ustavno sodišče mora sedaj o odstopljeni vlogi Vrhovnega sodišča odločiti pred referendumom, torej v 1 dnevu. Vrhovno sodišče je kljub odločitvi Ustavnega sodišča v mesecu januarju letos, da je za postopkovne spore pri izvedbi referenduma pristojno za odločanje Vrhovno sodišče, mojo vlogo kot nepristojno za odločanje odstopilo na Ustavno sodišče. Naj razume kdor (z)more ! Ponavljam: Več o tem sporu in nikoli dokončani zgodbi na slovenskem ne-pravnem vrtiljaku  bom povedal na tiskovni konferenci, to je 11.05.2018 ob 11h v hotelu City. Vili Kovačič, državljan K.

Ustavna pritožba zoper datum referendumskega odločanja

Spoštovane ustavne sodnice in sodniki, Zadeva z referendumom se z datumom, ki ga je določila DVK, ponovno zapleta v škodo neokrnjene pravice do glasovanja in s tem povezane pravice do poštenega referenduma. Zato se s to zadevo ponovno obračam tako na Ustavno sodišče, kot tudi na Vrhovno sodišče ! Po mojem mnenju bi bilo treba v danih okoliščinah prestaviti referendum na jesen z lokalnimi volitvami.  To bi bilo dobro tudi  iz ekonomskih razlogov, saj bo do tedaj možno najti optimalno traso, ki bo dala v vseh pogledih neprimerno boljši rezultat od vladnega projekta. Državni svet že pripravlja razgrnitev  alternativ ! To bo bistveno pospešilo izvedbo novega dvojnega drugega tira po povsem drugi trasi, kar pa je žal  večinoma še danes tabu tema !  Butalci ne opazijo, da so jim cigani pokradli suknjiče medtem ko so oni s svojimi telesi širili cerkev. Cerkev pa je še vedno enako velika in premajhna za vse. Pritožbo bom jutri vložil tudi na vložišču US, elektronsko pa jo, zaradi hitrejše obravnave, sodnikom pošiljam vnaprej. Hvala za pozornost in lep pozdrav                                                           Vili Kovačič, državljan K.  Ustavno sodišče RS Vlagatelj: Vili Kovačič USTAVNA PRITOŽBA S POBUDO ZA OCENO USTAVNOSTI, PREDLOGOM ZA ZAČASNO ZADRŽANJE IN S PREDLOGOM ZA ABSOLUTNO PREDNOSTNO OBRAVNAVO Izpodbijani akt: Sklep Državne volilne komisije o določitvi datuma ponovnega glasovanja št. 042-1/2018-1 z dne 27. 3. 2018 Vloženo na Ustavno sodišče: 28. 3. 2018 ob 9.00 uri Podpisani Vili Kovačič sem pobudnik referenduma, ki je bil 24. 9. 2017, katerega izid je bil s strani Vrhovnega sodišča RS dne 14. 3. 2018 razveljavljen. Izpodbijam sklep Državne volilne komisije z dne 27. 3. 2018, s katerim je ta določila datum glasovanja 13. 5. 2018. Ustavno sodišče RS je s soglasno sprejeto odločbo U-I-76/14 z dne 17. 4. 2014 odločilo, da: - z izbiro datuma referenduma lahko pride do omejevanja pravic volivcev - je omejitev skladna z ustavo le, če zasleduje legitimen cilj in če je omejevanje nujno za dosego tega legitimnega cilja - izbira datuma mora biti taka, da zagotovi "čim bolj učinkovito uresničevanje pravice", saj gre pri pravici glasovanja za pravico pozitivnega statusa - izbira mora biti "in favorem pravici glasovanja na referendumu" in "v skladu s pozitivno obveznostjo države, da zagotovi njeno učinkovito uresničevanje" - izbira mora biti "v luči zagotovitve spoštovanja učinkovitosti njihove pravice, kar pomeni ustvarjanje možnosti čim večje udeležbe na referendumu" - je prišlo po testu sorazmernosti do kršitve pravice do glasovanja, ker so bila volilna opravila določena med prvomajskimi prazniki, dan glasovanja pa določen takoj za prvomajskimi prazniki 4. maja. - izbira datuma otežuje učinkovito izvajanje pravice glasovanja - sodišče je tudi poudarilo, da "je skrb za dobro informiranost in seznanitev z vsebino zakona, z argumenti zagovornikov zavrnitve zakona in z argumenti zagovornikov uveljavitve zakona sama po sebi nujna za učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu." (točka 29 odločbe U-I-76/14) Iz povsem istih razlogov je neustavna tudi izbira datuma v tu izpodbijanem sklepu: - z izbiro datuma referenduma je prišlo do omejevanja pravic volivcev, saj bo en cel teden praznikov in šolskih počitnic od 27. aprila do 2. maja v zadnji polovici referendumske kampanje, s tem pa bo omejena dobra informiranost volivcev in seznanitev z vsebino zakona in argumenti za in proti, kar je po odločbi "nujni" pogoj za učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu - izbira datuma ni taka, da zagotovi "čim bolj učinkovito uresničevanje pravice" - izbira datuma ni "in favorem pravici glasovanja na referendumu" in ni "v skladu s pozitivno obveznostjo države, da zagotovi njeno učinkovito uresničevanje" - izbira datuma ni "v luči zagotovitve spoštovanja učinkovitosti njihove pravice, kar pomeni ustvarjanje možnosti čim večje udeležbe na referendumu" - izbira datuma otežuje učinkovito izvajanje pravice glasovanja - izbira datuma je v nasprotju s tem, da "je skrb za dobro informiranost in seznanitev z vsebino zakona, z argumenti zagovornikov zavrnitve zakona in z argumenti zagovornikov uveljavitve zakona sama po sebi nujna za učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu." - omejitev ne zasleduje nobenega legitimnega cilja - četudi bi omejitev zasledovala nek legitimen cilj, to omejevanje ni nujno za dosego tega legitimnega cilja - DVK je imela po 33. členu ZRLI na voljo datume, pri katerih ne bi prišlo do posega v pravice v predzadnjem tednu kampanje, saj ta člen določa "Od dneva razpisa referenduma do dneva glasovanja ne sme preteči manj kakor trideset dni in ne več kakor leto dni." - je prišlo po testu sorazmernosti do kršitve pravice do glasovanja - DVK bi morala v skladu z "in favorem pravici glasovanja na referendumu" in "s pozitivno obveznostjo države, da zagotovi njeno učinkovito uresničevanje" in "v luči zagotovitve spoštovanja učinkovitosti njihove pravice, kar pomeni ustvarjanje možnosti čim večje udeležbe na referendumu" izmed več možnih datumov izbrati tistega, pri katerem obstaja verjetnost čim večje udeležbe, to pa je 27. maj ali 3. junij, saj je na dan seje DVK zjutraj predsednik republike Borut Pahor javno sporočil "Volitve bom predlagal za 27. maj ali 3. junij."1 to pa so takoj zjutraj povzeli vsi mediji in DVK je celo glasovala najprej o datumu 27. maj, šele nato pa, ker ta predlog ni bil sprejet, še o datumu 13. maj, ki je bil sprejet.2 - ker DVK ni zasledovala nobenega legitimnega cilja pri izbiri datuma, ki otežuje glasovanje in informiranje, takega legitimnega cilja pa tudi ni navedla in ne obstaja, je izpodbijani sklep v neskladju z ustavo. Navajamo relevantne dele odločbe U-I-76/14 z dne 17. 4. 2014: "Pritrditi je treba pobudnici, da je pravica glasovanja na referendumu po svoji naravi t. i. pravica pozitivnega statusa, ki zahteva, da zakonodajalec njeno uresničevanje uredi. ... Ustava daje zakonodajalcu pooblastilo, da po svoji presoji izbere tisti način uresničevanja pravice glasovanja na referendumu, na katerega podlagi jo bo mogoče tudi v praksi učinkovito uresničevati. Za izbiro ureditve mora zakonodajalec izkazati razumne razloge. Če ureditev preseže način uresničevanja pravice in preraste v njeno omejitev, pa je taka ureditev v mejah ustavnosti, če sledi dopustnemu cilju in če je sorazmerna. Pravico do referendumskega odločanja, opredeljeno v tretjem odstavku 90. člena Ustave, v zvezi s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave je torej mogoče omejiti v skladu s tretjim odstavkom 15. člena in 2. členom Ustave. ... Ustavnoskladna pa mora biti tudi uporaba zakonskih pravil v primeru vsakega posameznega referenduma. Ta zahteva se vzpostavi že glede podzakonskega predpisa, s katerim Državni zbor pozove volivke in volivce h glasovanju na referendumu, prav enako pa obstaja še glede izvedbe vseh posameznih opravil, potrebnih za izvedbo celotnega postopka referenduma, ki se po izvedenem dnevu glasovanja zaključi z ugotovitvijo referendumskega izida. Pri tem odločanju Ustavno sodišče presoja ustavnost izpodbijanega odloka, s katerim so volivke in volivci pozvani, naj določenega dne izjavijo svojo voljo o zakonu, ki je predmet odločanja na referendumu, razpisanem prav s tem odlokom. ... Glede na zatrjevanja pobudnice mora Ustavno sodišče najprej ugotoviti, ali določitev datuma glasovanja pomeni način uresničevanja pravice iz tretjega odstavka 90. člena v zvezi s 44. členom Ustave ali pa je ta morebiti glede na okoliščine tega primera prerastel v omejitev. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, meja med urejanjem načina uresničevanja človekovih pravic in njihovim omejevanjem ni vedno lahko določljiva. Določitev datuma glasovanja na podlagi zakonske določbe sama po sebi pomeni ureditev načina uresničevanja pravice. ... Pri pravicah t. i. pozitivnega statusa ne zadošča, da se država zgolj pasivno vzdrži njihovih kršitev.16 Pri teh pravicah je zavezana k določenemu ravnanju.17 Ko gre za udejanjanje pravice do glasovanja na referendumu, to pomeni, da mora biti ne le zakonska ureditev takšna, da bo omogočila čim bolj učinkovito uresničevanje pravice iz tretjega odstavka 90. člena v zvezi s 44. členom Ustave, temveč mora tej zahtevi slediti tudi izvedba referendumskega postopka, začenši s prvim aktom, s katerim se ta začne, tj. z aktom o razpisu referenduma.18 Ko določa datum glasovanja na referendumu, mora torej Državni zbor v skladu s tem izhodiščem zagotoviti spoštovanje te pravice. To pomeni, da mora datum določiti tako, da bo omogočil čim večjemu številu volilnih upravičencev udeležbo na referendumskem glasovanju (svoboda udeležiti se glasovanja na referendumu) in izjavo svoje volje o tem, ali naj se v Državnem zboru sprejeti zakon tudi uveljavi ali ne (svoboda odločati o uveljavitvi zakona). ... Za poštenost referendumskega postopka je potrebna najprej uveljavitev zakonskih pravil, ki bodo pošten postopek omogočila. Prav enako pa je pomembna tudi njihova ustavnoskladna uporaba v vsakem posameznem referendumskem postopku, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu. To je temelj vzpostavitve zaupanja volivk in volivcev v referendumski izid in s tem tudi temelj legitimnosti na referendumu sprejete odločitve. ... Ustavna zahteva po tem, da mora Državni zbor zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice glasovanja na referendumu kot pravice pozitivnega statusa, sama narava pravice glasovanja na referendumu ob hkratni ustavni zahtevi po kvorumu za zavrnitev zakona na referendumu in zahteva po pošteni izvedbi referendumskega postopka v vsakem posameznem zakonodajnem referendumu so torej pomembna ustavnopravna izhodišča za Državni zbor, ko ta v skladu z obstoječimi določbami ZRLI, ki se smiselno uporabljajo, določa datum izvedbe glasovanja na referendumu. ... V tem primeru glavni dan glasovanja sledi prvomajskemu prazniku, ta pa šolskim počitnicam. Zaradi tega celotno predčasno glasovanje pade v čas praznika oziroma šolskih počitnic. Pa tudi referendumska kampanja se zaključuje v tem času. ... Iz 16.b in 33. člena ZRLI namreč izhaja, da je zakonodajalec ocenil, da volivke in volivci v času decembrskega državnega praznika ter božično-novoletnih praznikov in šolskih počitnic ter poletnih dopustov oziroma počitnic bistveno težje uresničujejo svojo pravico iz tretjega odstavka 90. člena Ustave, zato je vnaprej predvidel, da se v tem času referendumska opravila ne morejo izvajati.22 Taka ureditev je nedvomno in favorem pravici glasovanja na referendumu in je v skladu s pozitivno obveznostjo države, da zagotovi njeno učinkovito uresničevanje (prvi odstavek 5. člena Ustave). Zakonodajalec je tako upošteval tradicijo v državi in na zakonodajni ravni odstranil dvom v obstoj nekaterih razlogov, ki očitno po njegovi razumni presoji lahko vplivajo na proces odločanja volivk in volivcev, četudi ti razlogi sami zase ne vplivajo neposredno na svobodo volivk in volivcev glede izražanja volje na referendumu. ... Vendar mora Državni zbor v luči zagotovitve spoštovanja učinkovitosti njihove pravice, kar pomeni ustvarjanje možnosti čim večje udeležbe na referendumu, to pravico omogočiti izvršiti čim večjemu številu volivk in volivcev, tj. prepustiti njihovi svobodi odločitev o udeležbi na referendumu. Določitev dni predčasnega glasovanja v času praznikov in počitnic in dneva glasovanja takoj za njimi (kot v tem primeru) pa že sama po sebi otežuje in ovira učinkovito uresničevanje pravice glasovanja na referendumu.23 To je še toliko bolj izpostavljeno ob upoštevanju nove ustavne ureditve referenduma, ki je uvedla strožje pogoje za zavrnitev zakona na referendumu. ... Sporna določitev datuma glasovanja ob tem, ko je imel Državni zbor na voljo tudi druge možnosti, ogroža poštenost referendumskega postopka in s tem zamaje legitimnost referendumske odločitve. Njena vsebina je odvisna od izražene svobodne volje volivk in volivcev, njena legitimnost pa od védenja, da je bila ta sprejeta v poštenem postopku, zaradi česar jo morajo kot pravno obvezujočo sprejeti tudi volivke in volivci, ki so glasovali drugače ali pa se glasovanja sploh niso udeležili. Postopkovni vidik je zato odločilen za demokratičnost (1. člen Ustave) referendumske odločitve. ... Določitev datuma glasovanja na referendumu z OdZVDAGA-A1 glede na navedeno upravičuje sklep, da ne gre več le za določitev načina izvrševanja pravice, temveč gre v okoliščinah tega primera za poseg v pravico glasovanja na referendumu, ki jo na ravni človekove pravice varuje pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (tretji odstavek 90. člena v zvezi s 44. členom Ustave). ... Pri presoji, ali je poseg ustavno dopusten, Ustavno sodišče ugotavlja, ali ureditev sledi ustavno dopustnemu cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave) in ali je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem pomenu (glej odločbo št. U-I- 18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86, 25. točka obrazložitve). ... Zato je skrb za dobro informiranost in seznanitev z vsebino zakona, z argumenti zagovornikov zavrnitve zakona in z argumenti zagovornikov uveljavitve zakona sama po sebi nujna za učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu. ... OdZVDAGA-A1 je glede na navedeno zaradi določitve datuma glasovanja na referendumu v neskladju s pravico glasovanja na referendumu v zvezi s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (tretji odstavek 90. člena v zvezi s 44. členom Ustave)." Ustavnemu sodišču predlagamo, da odloči, da je izpodbijani sklep v neskladju s pravico glasovanja na referendumu v zvezi s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in ga odpravi, Državni volilni komisiji pa naloži določitev novega datuma, ali pa Ustavno sodišče samo določi datum 27. maj ali 4. junij 2018. Pobuda za oceno ustavnosti Ustavno sodišče v odločbi U-I-191/17 ni pojasnilo, kako naj DVK razume 33. člen ZRLI.3 Ta člen je mogoče razumeti na več načinov in sicer tako, da za DVK velja omejitev pri določitvi datuma med 30 in 45 dni ali pa omejitev med 30 dni in enim letom. Verjamemo, da je ustavno skladna razlaga 33. člena taka, da mora DVK slediti pri določitvi datuma odločbi U-I-76/14 in določiti datum skladno z opisom v ustavni pritožbi. Če pa je edina možna razlaga 33. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi taka, da omejuje DVK na največ 45 dni, je 33. člen ZVRK neskladen z odločbo U-I-67/14 in s tem z ustavo. V tem primeru predlagamo, da ga Ustavno sodišče razveljavi v delu, kjer omejuje določitev datuma na največ 45 dni. Predlog za absolutno prednostno obravnavo in za začasno zadržanje Glede na povedano in urgentno tematiko predlagam, da Ustavno sodišče zadevo obravnava absolutno prednostno in da do končne odločitve zadrži izvajanje sklepa DVK. Iz Ustavne pritožbe je jasno, da je vsebina, pravno vprašanje in argumenti tako podobni tistim v odločbi U-I-76/14, da je ustavna pritožba utemeljena. Če Ustavno sodišče ne bo ustavne pritožbe absolutno prednostno obravnavalo in ne bo začasno zadržalo izvajanja sklepa, bo prišlo do nepopravljive škode. Apeliram na Ustavno sodišče, ki ima to moč, da opisano neustavnost odpravi, da to stori čim prej in v dobrobit vse Slovenije in njenih državljanov. Ljubljana, 27. marec 2018 Vili Kovačič DavkoPlacevalciSeNeDamo Priloga: Sklep Državne volilne komisije o določitvi datuma ponovnega glasovanja št. 042-1/2018-1 z dne 27. 3. 2018 1 “Pahor: Volitve bom predlagal za 27. maj ali 3. junij.” RTVSLO http://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-volitve-bom-predlagal-za-27-maj-ali-3-junij/4500842 “Vnovični referendum o drugem tiru 13. maja” RTVSLO http://www.rtvslo.si/slovenija/vnovicni-referendum-o-drugem-tiru-13-maja-kovacic-napovedal-pritozbo/450130 3 Uradno prečiščeno besedilo v Uradni list RS, št. 26/07. 

Koledar dogodkov

KOLEDAR DOGODKOV

DAVKOPLAČEVALCI SI ZA NAŠ DENAR ZASLUŽIMO VEČ
Sporočila

ZMAGA LJUDSKEGA RAZUMA in dokaz otopelosti oblasti.

Daljnega leta so se pri kravjih kupčijah slovenski politiki odločili, da sistematično preprečijo ljudstvu, da odloča o pomembnih stvareh. Poslanci v DZ so določili, da ljudstvo pove oblastnikom kaj delajo narobe le, če jih je 20% zbranih in rečejo dovolj je tega. To je tako kot bi isto ljudstvo povedalo, da je za izvolitev parlamenta potrebno najmanj 70% volilne udeležbe, drugače pa naj ne bodo izvoljeni v parlament. V demokraciji velja načelo večine in dokazali smo večino. Ta zmaga je dokaz, da kljub vsem preprekam (prof. dr. Milan Brglez, kot predsednik parlamenta, pa direktor DVK g. Dušan Vučko), ki topoglavo preprečujeta demokraciji pot v Sloveniji in zagotavljata sebi in njim enakim preplačane službe. Ta zmaga državljanov izpričuje kljub vsem blokadam v večini medijev v  Sloveniji (razen redkih izjem, STA, RTS Maribor ) da se državljani odzivajo z logiko in pametjo. Vsi glavni uredniki na medijih ste dokazali, da so zgolj služinčad. Podporniki korupcije in predragih projektov Alenka Bratušek, Miro Cerar, Jure Leben, Peter Gašperšič delate že dve leti zato, da bi zadostili podpornikom globoke države, ki sistematično ropajo ob solidarnosti desne opcije že petindvajset let tako, da se igrajo navidezno demokracijo. Državni organi podpirajo krajo stoletja tako kot so podpirali TEŠ 6 namenoma ne delujejo in so zato v dobro plačanih službah. Državni organi sistematično in s skrivnimi zavezami podpirajo projekt, ki nima izdelane končne vrednosti, ki nima gradbenega dovoljenja, ki nima zaključene finančne konstrukcije in ki grobo posega v državo. Vsi zgoraj imenovani so krivi za rop države preko 2 milijard in zavestnega zavajanja in trditev o nekem razvoju. Alenka Bratušek je napisana prva, ker se prodaja iz obupa, zdaj eni zdaj drugi strani volivcev. Erjavec in Bratuškova se boratita za upokojence s tem, da zavestno podpirata upokojenca Dragonja, ki dobi 8000 EUR plače na mesec za nedelo. Davkoplačevalci ne pozabite, kdo vas hoče prinesti okoli z Drugim tirom, NE DAJTE JIM GLASOV na naslednjih volitvah. To so roparji, pisunčki, ki želijo, da je naša država revna, da bodo lahko z revno izobrazbo in nedelom zagotavljali nerazvitost Slovenije še naprej. Vsi ti uživajo v politikantstvu stare države in prava sreča je, da smo v Evropi, ki take politične blokade oligarhov v razvitem okolju ne prizna in ne pozna. Davkoplačevalci zahtevamo da: 1. Državni organi izvajajo striktno kontrolo aktivnosti sedanje vlade v povezavi z izvajanjem projekta Drugi tir. 2. Posebej morajo preverjati vsi soglasodajalci pri izdaji gradbenega dovoljenja izpolnjevanje pogojev. 3. Da vsa sodna veja uveljavlja slovensko in evropsko zakonodajo skladno s sprejetimi načel varovanja človekovih pravic demokracije Davkoplačevalci se ne damo več!

IZKRIVLJENA REFERENDUMSKA DEMOKRACIJA PO SLOVENSKO - Soočenje, ki to ne more biti – do kdaj še ?!

I Z J A V A pred SOOČENJEMIZKRIVLJENA REFERENDUMSKA DEMOKRACIJA PO SLOVENSKOSoočenje, ki to ne more biti – do kdaj še ?! RTVSLO je 100 % imuna na pametne, normalne  in enostavno uresničljive predloge in je obsedena z domislicami kako kampanjo sterilizirati, UNIČITI. To ni nacionalna TV, to je nacionalna sramota ! In pri tem se celo izgovarjate na ZAKON. Na novem soočenju bo nastopilo 26 govorcev, 10 za in 16 proti. Gre za skrajno načrtno (verjetno iz umskega laboratorija Nika Toša in njemu podobnih) naštudirano  disperzirano in dozirano  plasiranje stališč, da se ljudstvu zamegli um, da ljudje na koncu ne vedo kako glasovati, kajti ljudje vladni zakon enačijo z drugim tirom, kar je seveda produkt tudi propagande na RTVSLO. Takih vprašanj imam nešteto. Protestiram proti takemu načinu soočenja in informiranja, ki ne bo nikakršno soočenje ! Soočenje 2:2 pa seveda ne tolerirate. Že zdavnaj sem poslal apel, da vodja kampanje  ZA in vodja kampanje PROTI izbereta 3 svoje sogovornike, ostali naj se samo predstavijo in jih  nato prestavite na tribuno.  Ponavljam: 3 predstavnike argumentov ZA in 3 predstavnike argumentov PROTI !!!Spet pa vidim med  nastopajočimi državna podjetja, ki sploh ne bi smela sodelovati. Med njimi najbolj bode v oči državna -  za  gradbene tajkune ustanovljena fantomska družba - podjetje 2TDK, katere plačanci te vlade, za nič dela,  vlečejo plače po 6.000 evrov na mesec  in to  za pripravljalna dela za projekt, ki se zaradi suspenza zakona sploh ne bi smel izvajati, ampak oni to kar počno, veselo počno  vsem na očeh, kajti za RTVSLO je nespoštovanje zakonov postalo povsem sprejemljiv nacionalni šport, ki ga je treba, če ne podpirati pa vsaj tolerirati. O pogovorih z Madžarsko pa na RTVSLO molčite kot grob, seje v DZ na to temo pa so TAJNE. Boljših varuhov nima neumnost !!!   Za povrh pa le še to: na Radiu Slovenija so za  ponovljeni referenduma  soočenja enostavno ukinili. Ne smejo in ne želijo vznemirjati bogaboječe ljudstvo. Seveda pa lahko objavljam oglase s ceno 5 – 8 evrov na sekundo.  To je slovenska realnost:  udobno skrita za nacional socialistični  javni interes skorumpirane  države , ki ji s takim soočenjem,  vsi na RTVSLO kot  glavni javni medij v državi, brez sramu držite štango. Kot poveljnik ladje norcev, kot mene in moje somišljenike imenuje Stanka Prodnik iz Mladine odgovarjam s Francetom Prešernom:  Sem videl čislati le to med nami, kar um slepí, z goljfijami, ležámi!«, de le petica da ime sloveče, de človek toliko velja, kar plača.   Vili Kovačič, državljan K.   Lepo se imejte do večernega soočenja in vnaprej se opravičite gledalcem za inovativni koncept izkrivljanja informacij. Ponavljam: boljših varuhov nima neumnost !    

POZIV: DavkoplačevalcIsenedamo zbiramo podpise za vstop v parlament. Prosimo vse podpornike, da prispevate svoj podpis!

DRŽAVLJANKE IN DRŽAVLJANI !!! BODIMO AKTIVNI DRŽAVLJANI IN DAJMO PODPORO LISTI KANDIDATOV IN KANDIDATK ZA VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR Podporo listi kandidatov Davkoplačevalci se ne damo več izrazimo s tem, da damo svoj podpis podpore na upravni enoti na Obrazcu DZ-1 Overjen podpis pa pošljete na naslov: Vili Kovačič, Na Straški vrh 26 1000, Ljubljana Ali na PP 122, 1000 Ljubljana Pohitimo in ne odlašajmo na jutri ! Hvala vam vnaprej za vaš podpis ! KO PRIDEMO V PARLAMENT NIČ VEČ NE BO TAKO KOT JE BILO ! Obrazce bi morali imeti na upravnih enotah, na voljo vam je pa tudi na tej povezavi.

Davkoplačevalci: Sporočilo za javnost

Glede na sedanji razvoj dogodkov in škodljivega ravnanja vladne koalicije pri bistvenih državnih opravilih stranka DAVKOPLAČEVALCI se ne damo več! zahtevamo: 1. Da se TAKOJ upošteva mnenje fiskalnega sveta, da se vsi zakoni, ki bodo obremenili integralni proračun umaknejo iz nadaljnih postopkov v Državnem zboru. Odgovornost je na strani predsedstva DZ: dr. Brglez, Heinc in Nemec. 2. Da vlada kot lastnik SDH, zahteva jasno opredelitev vodstva NLB o vseh korakih plačila v republiki Hrvaški in da se uvede postopek notranjega nadzora ter ugotovi ime in priimke oseb, ki so zatajile v komunikaciji z NLB! V primeru zavlačevanja se mora uvesti preiskava z NPU. Odgovornot: predsednik vlade dr. Miro Cerar in direktor NPU. 3. Da DZ in njegovo vodstvo zagotovi normalno delovanje DZ in brez preigravanja in topoumnega razpravljanja zagotovi delovanje DZ skladno s poslovniki. Zaradi neposredne vpletenosti dr. Brgleza v izigravanje poslovnika in zavlačevanja pri nekaterih pomembnih odločitvah (npr. preiskovalne komisije) ter hkratnemu vsiljevanju določenih postopkov mimo poslovnika se mora pri teh odločitevah dr. Brglez izločiti. Odgovornost: podpredsednika DZ, Heinz in Nemec. 4. Vlada mora v svojem okviru začeti preiskavo delovanja VSEH visokih predstavnikov tako v nasledstvu Jugoslavije kot specialno za področje Hrvaške. Vsi problemi, ki so nastali zaradi delovanja posameznikov v procesu sukcesije morajo biti raziskani in odgovorne osebe sankcionirane. Odgovornost: predsednik vlade dr. Miro Cerar, zunanji minister Karel Erjavec in njigovi predhodniki. V primeru, da se odgovorne osebe ne bodo odzvale v skladu s položajem in zakoni, bodo proti njim vložene kazenske ovadbe tudi v primeru, če bodo zaživeli po volitvah kot navadni državljani. Davkoplačevalci

Polemika

Slovenija od danes naprej ni več pravna evropska država! Ustavno sodišče je spet pokleknilo pred ugrabitelji države!

Povsod v EU je vlogo po upravnem postopku možno v roku 48 dni dopolniti. Tudi vloženo kandidatno listo. Tudi pri nas jo je možno - na papirju, po Zakonu o upravnem postopku (ZUP). Po zaslugi Ustavnega sodišča, ki bi prvo moralo spoštovati zakon in človekove pravice, pa to ni več možno oziroma trenutno ni možno. Možno naj bi bilo šele, če sledimo argumentaciji Jadranke Sovdat, šele pri naslednjih volitvah. Čeprav gre za navadno norčevanje in aroganco državljanskih pravic, to je temeljne pravice državljanov v demokraciji, da imamo pravico kandidirati in pravico biti voljen. Te volitve na koncu ne bodo veljavne tudi po zaslugi U S.  Kršitev političnih pravic državljanov je na US dobilo status nove športne discipline, to je discipline zavračanja državljanov in podrejanju njihove pravice potrebam oblasti. Gre za politični apartheid slovenskih državljanov, kateremu je treba narediti konec. Obe odločbi U S, tako o pritožbi na levi – proti Vebrovi Slogi, kot na desni – proti Alešu Primcu, si zaslužita obsodbo, kajti prav Ustavno sodišče, ki bi moralo utirati pot demokraciji, jo najbolj omejuje. Nujno bo zato treba uvesti odpoklic ustavnih sodnikov  – v primeru, da pritožnik državljan v sporu z oblastjo dobi sodbo na sodišču EU oziroma na sodišču ESČP v Strasbourgu, se sodnik v Sloveniji avtomatično odpokliče. To bi bil penicilin proti oblastni lojalnosti in strokovni degradaciji ustavnih sodnikov. Ustavno sodišče, ki bi moralo standarde demokracije širiti, jih zožuje. To ni vladavina prava, to je napad na pravo in politične pravice državljanov.  Dr. Toplak je to nazorno pojasnil, ločeni mnenji sodnika Marka Šorlija in ddr Klemna Jakliča, pa to natančno utemeljujeta. Večini ustavnih sodnikov pa se je tudi tokrat mudilo ko trdijo, da je v »volilnem časovnem okviru«, nemogoče ugoditi pritožnikom. Obnašajo se enako kot tajkuni v TEŠ in pri drugem tiru njihov zaščitnik Miro Cerar, s čemer potrjujejo, da jim je za demokracijo in pravico malo mar. Sodniki, predvsem pa predsednica U S, ki delajo z demokracijo kakor svinja z mehom, bi morali odgovarjati, če drugega ne zato, ker v tem primeru predsednica ni dovolila plenarne seje, kjer bi lahko soočili argumente, namesto uničevalnega glasovalnega stroja Jasne Murgel. Ta stroj bo uničil sodišče in same sodnike. Njihov ugled jim je, razen 2 častnih izjem, z dosedanjim delom bliskovito padel. Nad Ustavnim sodiščem ni in ne more biti modro nebo, ampak vladavina prava.  Občutek imam, da politiko US kroji čarovnik iz OZ-a, mali palček, ki se ga vsi bojijo. Upam, da bo šla zadeva naprej na evropske instance. Sodnike US pa opozarjam, ne igrajte se z vžigalicami. Očitno se ne zavedate, da ko bo v parlamentu požar, bo za kršitelje človekovih pravic med ustavnimi sodniki prepozno. Za demokracijo pa bo nov dan in nič več ne bo tako kot je bilo !   Vili Kovačič, državljan K.

Labodji spev samohvale Mira Cerarja in samaritanski jok Alenke Bratušek

LABODJI SPEV SAMOHVALE MIRA CERARJA in samaritanski JOK ALENKE BRATUŠEK Po treh stvareh bom pomnil to soočenje, ki ga ni bilo. Na nacionalni TV, ki si tega imena ne zasluži. Od včerajšnjega soočenja, ki ga ni bilo, še najbolj izstopa upravičenost zahteve iz programa Bojana Požarja po ukinitvi obvezne RTV naročnine. Kajti to je ustanova, ki ne opravlja funkcije informiranja ampak razprševanja informacij v neprepoznavne koščke, z namenom da se izgubi celota. In narod še naprej ostaja »butast«, kot je rekel vizionar vseh vizionarjev, moj priljubljeni Milan K. s kodnim imenom Plavi. Sinoči sta »blestela« Miro (Cerar) in Alenka (Bratušek), prvi v samohvali divjega petelina, ki - ko zapoje nič ne vidi in ne sliši. Lovci pravijo da ga je tedaj najlažje ustreliti. Druga v sočustvovanju z revnimi državljani - zaradi zapravljenih 6 milijoni za referendum. No, za teh 6 milijonov je gospa Alenka obtožila kar mene, ne vlado in koalicijo, ki sem jo 5 x pozival naj sporni zakon UMAKNE. Povsem preskočila in preslišala pa je gospa Alenka tudi to, da sem večkrat – celo po sodni poti zahteval, da bi bil referendum z hkrati z volitvam - da se poveča udeležba in zmanjšajo stroški. Ampak v kokošnjaku v katerem se je petelinil Miro, to ni moglo priti do izraza. Voditeljica Vida , ki je na začetku skoraj pozabila, da sem pobudnik referenduma in da sem tudi v studiu in me načrtno ni postavila nasproti ustavnega pri-pravnika mira Cerarja, ampak čim dlje stran od njega, na rob - od koder sem se moral zelo truditi, da sem prišel do besede. Izstopal je še prevrtljivi neverodostojni Janko Sever s kraškega roba, ki je jokal in stokal o življenju skupaj z železnico. To je tisti Sever, ki je do Popovičevega županskega sončnega obrata ostro nasprotoval vladni trasi. Zdaj pa je njen velik zagovornik v imenu ljudi, ki jih na kraškem robu nelegitimno on že zdavnaj ne predstavlja več. In jim bo vladna trasa bistveno podaljšala tveganje, hrup in neznosnost bivanja ob železnici. Na vprašanje kako bodo razvijali turizem pod zemljo v 20 km dolgih predorih in v slepem črevesju vladni zagovorniki niso hoteli in znali odgovoriti. To so preskočili. Voditeljica, ki je ščitila lik in delo vladne ekipe in ji ni postavila nobenega vprašanja razen famoznega vprašanja o Madžarski, je nalogo opravila v slogu služinčadi, ki mora predvsem paziti na to, da bo narod pomirjen. Sicer pa to ni nič novega – na RTVSLO so se vedno zavzemali za politično stabilnost in korektnost do levih projektov - za vsako ceno. Tudi pri TEŠ6 SKRATKA BILO JE TO SOOČENJE, KI GA NI BILO. Soočenje v slogu Mojce Pašek Šetinc – Kučanove biografinje, ki vedno stori to kar želi Milan, ki pa ima sam eno samo željo in vizijo: NAROD JE BUTAST – ŠPICE JE TREBA POREZATI. Njegovi super podjetniki iz F-21 bodo dobili naročila za podzemeljski turizem v tunelih, ki jih bodo gradili- čim dlje in čim dražje, tem bolje. Trikrat dražje, dvakrat počasneje in z uničenjem okolja in ogrožanjem vodovarstvenih območij. To je vsa referendumska beda Slovenije 2018, kljub velikim vizionarjem - Alenki, Mirosavu-Dobrem in Jankotu, ki so sinonim zagovarjanja Butalskega pristopa k projektu, ki ga na vsak način hočejo ohraniti za svoj vir prečrpavanja denarja naslednjih 45 let. Še osel ne gre dvakrat na led, Slovenci in državljani Slovenije - ne pustimo se speljati ponovno, zdaj nas skušajo speljati že tretjič. 2TIR je hujši projekt od TEŠ6. Slovenci bi se med seboj pobili za drobiž, za ukradene milijarde jim ni mar. V obtoku so malobrižnost in pohane piške. Ivan Cankar se obrača v grobu. Ljubljana 11.05.2018 Državljan K. Vili Kovačič

Sreda v Sredo: VILI KOVAČIČ - Državljan K

Preštevamo zadnje dneve in ure do nedelje, 13. maja, ko nas davkoplačevalce čaka ponovljeni referendum o Zakonu o 2.Tiru, ki ga vlada premiera Mira Cerarja v odhodu na vsak način želi spraviti v življenje. Vlada sicer tokrat ni aktivno vpeta v referendumsko kampanjo, je pa zato stranka SMC in seveda državne in paradržavne gospodarske družbe, ki pri vnovični potrditvi spornega zakona, vidijo zase gospodarski interes. Pobudnik vnovičnega referenduma Vili Kovačič oziroma Državljan K, je po prvem referendumu lani jeseni uspel pri sodnih mlinih Vrhovnega in Ustavnega sodišča, da se referendum ponovi. Proti Zakonu o 2. Tiru in ne proti gradnji proge med Koprom in Divačo, vendar ne eden, ampak dva tira, je velika večina parlamentarnih in neparlamentarnih strank,ki pa se v samo referendumsko kampanjo niso kad dosti oglaševale. Zato v pogovoru v oddaji Sreda v sredo z Vilijem Kovačičem, zakaj vnovični referendum in kakšne rešitve ponuja njegova civilna pobuda Davkoplačevalci se ne damo.

Jureta Godlerja referendumski super komplimenti, bedno in poniglavo - vse za zaščito globoke države

Dragi Jurček,  v humorju mora biti vsaj zrno resnice, drugače ne šteje in ni vreden pozornosti. Zato bi te opomnil na nekaj: res me prizadene taka plitvost, ko niti besedice ne zmoreš o vzrokih za ponovitev referenduma  in ko zaustavljanje milijardne korupcije  enačiš s štihanjem vrta. Kaj naj rečem ? Bedno in poniglavo. Sicer pa: škodljiv in koruptiven projekt  vladni 2TIR bo nemara navrgel tudi kaj denarja – vsaj posredno, tudi  tebi in tistim, ki referendum blatijo in paradržavo omogočajo – skrivajo. Ko bi referendum promovirali, bi bila zgodba zagotovo tudi za Planet TV in zate, čisto druga.  Sporočam pa ti, da bo proti DVK neumnostim v tem tednu stekel nov postopek pred Vrhovnim sodiščem. Računam, da me boš ponovno križal pred slovenskim narodom. Vseeno pa svetujem, da pogledaš kako soočenje na to temo, kajti tole je bilo res zanimivo: nepremičninski mešetar Mišič – Popovičev aspirant za Luko Koper, se skoraj sam bori proti nam - trem mušketirjem, ki nočejo štihati vrta, ko oblast meče stran milijarde in dela škodo.  http://davkoplacevalcisenedamo.si/post/366672/objavljamo-oddajo-vroci-stol-na-temo-referenduma-o-2-tiruDragi Jurček,  zdaj res ne vem ali si neinformiran, neumen ali zloben !  Ivan Cankar bi rekel: boljših varuhov nima neumnost !Zadnjič sem napisal, da si dober človek, a slabo informiran. Zdaj jemljem to besedo nazaj.  Državljan K. pripis: Sporočam  ti, da imam letos vrt že poštihan in mi gublene dela žena.Sicer pa je olajševalna okoliščina zate: sita vrana lačni ne verjame !”"

Davkoplačevalci

 1. volilna enota KRANJ

Jesenice •  Radovljica 1  •  Radovljica 2  •  Kranj 1  •  Kranj 2  •  Kranj 3  •  Tržič  •  Škofja Loka  •  Gorenja vas, Železniki, Žiri  •  Kamnik  •  Idrija

2. volilna enota POSTOJNA

  Tolmin  •  Piran  •  Izola  •  Koper 1  •  Koper 2  •  Sežana  •  Ilirska Bistrica  •  Postojna  •  Nova Gorica 1  •  Nova Gorica 2  •   Ajdovščina, Vipava

3. volilna enota LJUBLJANA CENTER

Cerknica    Vrnika    LJ Vič 1    LJ Vič 2  •  LJ Vič 3    LJ Vič 4  •  LJ Center    LJ Šiška 1    LJ Šiška 2  •  LJ Šiška 3  •  LJ Šiška 4

4. volilna enota LJUBLJANA BEŽIGRAD

Kočevje  •  Ribnica  •  Grosuplje    Litija  •  LJ Moste-Polje 1 •   LJ Moste-Polje 2    LJ Moste-Polje 3    LJ Bežigrad 1  •   LJ Bežigrad 2  •  Domžale 1  •  Domžale 2

5. volilna enota CELJE

Šentjur  •  Celje 1  •  Celje 2    Žalec 1  •  Žalec 2  •  Mozirje  •  Velenje 1   Velenje 2  •  Slovenj Gradec  •  Ravne na Koroškem    Dravograd

6. volilna enota NOVO MESTO

Črnomelj    Novo mesto 1    Novo mesto 2    Trebnje  •  Brežice    Krško    Sevnica   •  Laško  •  Hrastnik  •  Trbovlje  •  Zagorje ob Savi

7. volilna enota MARIBOR

Šmarje pri Jelšah  •  Slovenska Bistrica  •  Slovenske Konjice  •  Ruše  •  Maribor 1  •  Maribor 2  •  Maribor 3  •  Maribor 4  •  Maribor 5    Maribor 6  •  Maribor 7

8. volilna enota PTUJ

Lendava  •  Ormož  •  Ljutomer  •  Murska Sobota 1    Murska Sobota 2  •  Gornja Radgona  •  Lenart  •  Pesnica  •  Ptuj 1  •  Ptuj 2    Ptuj 3

Ali ima Drugi tir res že tretjo alternativno različico ?

4.05.2018

preberi več

Dežurni strokovnjak 2TDK, ekonomist J. P. Damijan ne pozna tehnologij za izgradnjo predorov in kljub vsemu svetuje javnosti!

9.04.2018

preberi več

Neveljavni zakon ni ovira za začetek del. Če zakona ne potrebujemo, zakaj sploh moramo imeti zakon?

Naslov članka: Neveljavni zakon ni ovira za začetek delIzjava g. Lebna v Delu, 21.03. 2018 Poslano medijem v objavo dne: 21.03. 2018Avtor prispevka: Dr. Jože Duhovnik  Tip pripombe: Neposredno nasprotno mnenje  Datum objave na Cenzura.si:  21. marec 2018 ob 14.40 uri Cenzura.si bo v predvolilnem času objavljala zapise po posebnem režimu. Objavili bomo vse prispevke avtorjem, katerim medijske hiše ne bodo potrdile objave prispevka v 4 urah po prejetju na njihov elektronski naslov.  Iz zapisanega sledi, da je bil koncept soudeležbe madžarskega partnerja pripravljen v podjetju 2-TDK kot kredit. Zakon smo pred enim letom potrebovali zato, da bi bil kredit preko nekega madžarskega partnerja potrjen s strani države Slovenije. V tej raboti so sodelovale vse vladne stranke SMC, SD in DESUS. Odgovornost je torej jasno opredeljena. Kje je glavni problem v takem posredovanju? Postavlja se resno vprašanje, od kod denar temu madžarskemu partnerju? Ali je to del vračajočih sredstev v Slovenijo zato, da se legalno operejo preko različnih bank in da državljani Slovenije še enkrat plačamo nevidni mreži »banksterjev«? Istih banksterjev, ki smo jih plačevali kot posebne zastopnike v drugih državah bivše SFRJ, da so nam pripravili ustavni zakon o NLB, ki nič ne velja! Da so nam isti banksterji samo na Hrvaškem zapravili 400 milijonov evrov! G. Leben v nizu javnih izjav potrjuje, da je bil zakon test, koliko ta država, naši državljani, naši davkoplačevalci še prenesejo. Zakon je bil ustvarjen z enim samim namenom, da legalno prekupčuje od tako imenovanih »vlaganj« v kreditiranja. To je bistvo zakona, vsi ostali členi so samo za skrivanje resnice! Zakaj je potreben vložek v vrednosti 200 milijonov iz revnejše države? Zato ker je v bančnih sistemih po mednarodnih povezavah lahko prikriti njegov izvor. Igra v NLB (iranski denar), NKBM (italijanski denar) je poznana tudi v Sloveniji. Iz vseh izjav g. Lebna, ki jih je trosil kar celo leto in pol je moč izluščiti pokvarjenost ustvarjalcev zakona. Z zakonom bi DZ potrdil dodatno zadolževanje davkoplačevalcev in zadeva bi bila oprana in predvsem legalna. Za take rabote ne potrebujemo etiko in moralo. Da se take rabote preprečijo je dovolj resen državni aparat, ki ve, da dela za državo. Če zakona ne potrebujemo, zakaj sploh moramo imeti zakon? Če je bil zakon samo eden od poskusov izvajanja legalnega vračanja nakradenega denarja iz tujine je prav, da se davkoplačevalcem jasno pove, da so bili zavedeni. G. Leben si lahko zavrti posnetke za eno leto nazaj in se posluša. Večkrat! Kako si upa predsednik Miro Cerar nam inovatorjem podtikati, da smo proti razvoju. Naj si enkrat vzame v roke COBISS v pregled (ki med starejšo pravno stroko ni posebej priljubljen) in pregleda seznam patentov! Zakaj taka podtikanja inovatorjem, ki predstavljajo trikrat cenejšo rešitev? Zakaj želi gradbeni lobi imeti delo 15 let na domačem trgu? Vsak dan bolj se razkriva umazana igra vseh udeleženih snovalcev Drugega tira. Vsak dan je bolj jasno zakaj nismo smeli strokovno zagovarjati rešitve javno. Stlačili ste nas v pravniški kalup enakosti samo zato, da ne bi državljani slišali resnico. Če bi vlada Mira Cerarja razumela razvoj bi pripravila Program razvoja celotnega slovenskega železniškega omrežja, tako pa se poniglavo ukvarja s partikularnimi interesi za prekupčevanja z denarjem davkoplačevalcev. dr. Jože Duhovnik

Kraljestvo za konja, železnico (iz 18.stoletja) za bicikel.

Naslov članka: Kraljestvo za konja, železnico (iz 18.stoletja) za bicikel. Poslano v objavo na:  DELO Opomba:  Ker sem šele danes izvedel, kako ocenjuje Vaš komentator jež različne udeležence v nemoralnem projektu Cerarjeve vlade Drugi tir sem v njegovem stilu pripravil odgovor, ki je priložen. Žal nisem mogel biti vljuden ker sem pa »duhovnik«, da jež ne bo šel na sodišče. Upam, da se bo našlo kaj prostora za to sobotno številko. Poslano medijem v objavo dne:  13. december 2017  Avtor prispevka:          prof. dr. Jože Duhovnik  Tip pripombe: Neposredno nasprotno mnenje Datum objave na Cenzura.si:  13. december 2017 ob 23.30 uri Zaradi miru ne berem komentatorja- steklega psa alias ježa, ki se kot dolgoletni komentator lahko privošči, da kot srednješolec, ocenjuje projekte tako, kot jih je sposoben razumeti. Človek, ki je postal mali tajkunčič po posvetni volji tranzicijskih oligarhov, določenih z znamenitimi besedami preroka v letu 1990: » Vse jim bomo pobrali, če se gredo demokracijo, pa naj si jo kar ustvarijo sami. Od nas ne bodo dobili nič!.« Tako so temu ježu zagotovili lastninjenje »črne vdove«, ki smo jo vsi plačevali kot prispevek za »glasilo socialističnega ljudstva«. Tale jež, ki pravi da je socialist, ni sposoben razumeti razliko med 3,2 milijardami in 0,8 milijardo evrov, ker so številke za njega prevelike in se raje ponaša z bistroumnimi mislimi ob kajenju pipe, ter uživanjem s pogledom na morje, ki ga je legalno »ukradel« od nas drugorazrednih državljanov. Zbeganost izkazuje tako, da se večkrat povprašuje kot »kvazi« kozmopolit ali je to morje upravičeno slovensko. Kako lahko jež ocenjuje investicijo države za 3,2 milijarde, če ne razume, da v naslednjih 50 letih nikoli ne bo preko Kopra toliko tovora, da bi se investicija poplačala. Res pa je, da so si »naši« v dvajsetih letih delo za projektiranje oddajali brez javnih razpisov, brez jasno opredeljenih idejnih projektov in razumno izdelanih investicijskih planov. Vse to zahtevajo in jasno opredeljujejo zakoni, ki so jih vestno podpirali razni ježi, škarpene in drugi njim podobna živa bitja. Torej za ene zakoni veljajo, za druge pa ne, vsaj tako pravi znani rek: »Velika svinjarija še ni kaznivo dejanja«, ki ga poslušno podoživljamo zadnja tri leta. Resnica pa je, da imajo razni mali »kovačiči, severji, duhovniki«, pravico plačevati davke in tako omogočijo, da si stekli psi lahko zagotovijo nova in nova lastninjenja. Vrhunski inženirji lahko z lahkoto pokažejo projekte za primeren dovod električne energije, ki jo lokomotive potrebujejo za klanec v Črnem kalu, za naslednjih deset let. Vrhunski inženirji, naj končno pokažejo projekte za obnovo primerne nosilnosti sedanje proge, ki kleca na posedanju ilovante in drseče zemljine, kar je za moderno stroko mala malica. Vsak ježek, ki brska po zemljini celo ve, kako se obremenitev pozna na mokri zemlji. Tako bi lahko ježoviti vrhunski inženirji dokazali, da je sedanja proga najmanj 50% premalo izkoriščena, kar so povedali steklim psom ali ježem tuji strokovnjaki iz držav. Pomembno je, da domači strokovnjaki ne smejo slovenski javnosti povedati, da ježoviti vrhunski strokovnjaki nimajo prav. Zato morata skupaj ježek in škarpena braniti ježovite strokovnjake, ker bo samo tako mogoče zlomiti razne tuje vplive, ki sta jih branila z švercanjem kave, viskija in drugimi dosežki razvoja stare države. Lastniki Dela imajo izjemno čast, da bodo prepoznali, kako se neko medijsko truplo pripravlja z raznimi ježi in škarpenami na zadnje slovo. Dr. Jože Duhovnik PS: če bi napisal ježkovo bodico, bi onečastil pravega Ježka, zato naj bo bodica ježka.

KULISE PRAVNE DRŽAVE – DRUGIČ

Februarja letos sem na predsednika vlade Mira Cerarja naslovil javno pismo z zgornjim naslovom. Ponovno sem ga opozoril na nepravilna in nezakonita dejanja v zvezi z načrtovanjem in gradnjo novega žičniškega sistema in smučišča na Kobli v občini Bohinj, v katera so že več let vpleteni najvišji državni organi. Trditve sem dokumentiral in dokazal v dveh pismih (maja 2015 in maja 2016), toda odgovorov na bistvene trditve o nezakonitem ravnanju ni dal nihče. Februarja sem predsednika samo še vprašal ali bo vlada ponovno sprožila proti meni postopek razlaščanja in tudi na to ni bilo odgovora. V teh mesecih je direktor družbe 2864 Bohinj d.o.o. g. Boštjan Čokl, kot investitor, začel lastnikom zemljišč ponovno pošiljati služnostne pogodbe za gradnjo krožno kabinskih žičnic. Investitorju naj bi bile omogočene različne vrste služnosti v 15 metrskem pasu pod traso kabinskih žičnic, odškodnina pa se določi za del zemljišča, kjer je predvidena gradnja. N. pr. če je za gradnjo potrebno 21m2 zemljišča znaša odškodnina v enkratnem znesku 25,94 Eur. Torej, za obdobje štiridesetih let oz. tudi dlje, če se koncesija podaljša, dobi lastnik odškodnino v vrednosti zaboja piva. Pri tem pa je ves prostor pozimi in poleti podrejen rabi po željah investitorja, lastniki zemljišč pa so v popolnoma podrejenem položaju. Niti sedanji lastniki niti njihovi nasledniki nimajo nobene perspektive, saj jim ostane samo ''pravica'' plačevanja davkov. Investitor se lahko tudi ponorčuje iz lastnikov, saj bo tudi ta vlada (kot prejšnji dve) poskrbela za razlastitev. Po prejemu zahteve za omejitev lastninske pravice sem na upravni enoti Radovljica februarja 2014 pregledal kartografske dele prostorskih aktov in ugotovil, da v njih ni nikakršnih prikazov novih žičniških sistemov in spremljajočih objektov, zaradi katerih se me razlašča. Nekajkrat sem prisotno uradno osebo vprašal, kje so prikazane trase gondolskih žičnic, kje so spodnja, srednja in dve zgornji postaji itd. toda gospa je molčala in gledala stran. Jasno mi je bilo, da gre za veliko prevaro v katero so vključeni najvišji organi (vlada, ministrstvo za infrastrukturo, ministrstvo za okolje in prostor, državno pravobranilstvo, upravna enota Radovljica in občina Bohinj). Celotna veriga sodelujočih se je enotno sklicevala na nepregledno število prostorskih aktov in zamegljevala njihovo vsebino, nihče pa ni dal konkretnega odgovora, v katerem aktu je bodoča ureditev prikazana. Po prvem pismu predsedniku vlade, v katerem sem podrobno opisal celotno dogajanje, sem še imel upanje, da se pogosto omenjanje pravne države nanaša na novo prakso vlade in državne uprave. Na žalost se jo pokazalo, da gre samo za kuliso, za katero se še naprej skriva nezakonita praksa, ki mora ostati prikrita. Edini zakon, ki ga spoštujejo vsi, sta interes in zahteva zasebnega investitorja. Dobil sem nekaj odgovorov ministrstev, ki pa so pavšalni ter se vsi izogibajo konkretnim odgovorom na moje bistvene trditve in pravzaprav se do sedaj še ni pojavil nihče, ki bi ga moje trditve zanimale ali pa motile. Občina Bohinj je na priporočilo MOP julija 2011 sprejela obvezno razlago prostorskega akta, na podlagi katere je obstoječa prepoved spremembe namembnosti in gradnje nadomeščena z dopuščanjem gradnje najzahtevnejših objektov na kmetijskem in gozdnem zemljišču. Obvezna razlaga je veljala pet let do sprejetja občinskega prostorskega načrta aprila 2016. Na podlagi te manipulacije je vlada aprila 2012 sprejela uredbo o koncesiji, državno pravobranilstvo je konec leta 2013 vložilo predlog za omejitev lastninske pravice, MOP pa je avgusta 2014 izdal gradbeno dovoljenje. Zakon o žičniških napravah določa, da mora biti pred sprejetjem koncesijskega akta sprejet ustrezen prostorski akt, ki omogoča graditev žičniške naprave, kar ni bilo spoštovano. Zakon je bil v tem času zaradi smučišč na Kobli dvakrat spremenjen. S prvo spremembo mi je onemogočeno pravno varstvo, ker lahko na mojem zemljišču investitor gradi neodvisno od poteka razlastitve, z drugo spremembo pa je vnesena nejasnost glede potrebnega prostorskega akta. Vlada je z odločbo avgusta 2012 podelila 40-letno koncesijo (z možnostjo podaljšanja) za gradnjo žičnic podjetju 2864 Bohinj d.o.o. na več sto hektarih površin. Investitor je na tej podlagi dejansko dobil fevd nad prostorom, kjer je sam določal trase, vrsto in dolžine žičnic in lokacije posameznih postaj. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bilo podjetje ustanovljeno po objavi javnega razpisa z ustanovitvenim kapitalom 8.000 Eur in s tem ni izpolnjevalo pogoja finančne in poslovne sposobnosti. V vlogi se je investitor zavezal, da bo podjetje dokapitalizirano v višini 10 mio Eur, da bo pridobil nepovratna sredstva v višini 20 mio Eur in da bo pridobil 20 mio Eur kredita. Teh zavez investitor nikoli ni izpolnil, dejanska finančna konstrukcija investicije in finančne obveznosti investitorja nikoli niso bila javno predstavljene. V koncesijski pogodbi se šteje za bistveno kršitev obveznosti koncesionarja, če v štirih letih ne pridobi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Koncesionar te obveznosti ni izpolnil, za eno od treh žičnic ni oddal niti vloge za pridobitev GD. Kljub temu je minister Gašperšič po pooblastilu vlade junija 2016 podpisal anekse k trem koncesijskim pogodbam in podaljšal rok za pridobitev GD s štirih na osem let. Koncesionar je v vlogi navedel, da je bilo GD razveljavljeno in vrnjeno v ponovno odločanje in da bo dopolnil svojo vlogo za dopolnitev GD. Dopolnjena naj bi bila neobstoječa vloga za neobstoječe GD, poleg tega pa ni pomembno niti to, da za eno žičnico ni bila oddana niti vloga za pridobitev GD. Da na tem področju nobena stvar ni pravilna je pred tem poskrbel tudi prejšnji minister Omerzel. Vlada je aprila 2014 iz uredbe črtala našo parcelo št. 790/3, minister pa je z aneksom k koncesijski pogodbi junija 2014 črtal drugo parcelo. Skupaj s poslovnim partnerjem sva v žičniški sistem na Kobli v preteklosti vložila preko milijon Eur in zimski turizem je do pojave ''novega nosilca razvoja'' potekal normalno v zadovoljstvo mnogih smučarjev in gospodarstva Bohinja. Nato nam je župan g. Kramar odvzel koncesijo in blokiral nadaljnje delo smučišča. Na ta način ni težko podjetnika uničiti, saj obratovati ne moreš, ostanejo pa ti različni stroški in krediti. Za javnost je bilo potrebno objavljati hvalnice o novi ideji, ki bo rešila turizem, kdor pa se temu ni podredil, je razglašen za zaviralca razvoja, ki ga je treba kaznovati. Ker so bili zaradi blokade zimskega turizma oškodovani tudi prebivalci Bohinja je bila na sestanku aprila 2015 obravnavana možnost obratovanja vlečnice Kozji hrbet. Kot lastnik sem dal popolno podporo ponovnemu zagonu in zagotovil, da sem pripravljen oddati vlečnico v brezplačni najem. Jasnega odgovora nisem dobil, je pa župan na oktobrski seji občinskega sveta predlagal delno rešitev smučišča Kobla. V gradivu je navedel, da vsa prizadevanja niso dala rešitve, kljub temu, da je dano predstavnikom več ponudb, občina pa ima za usposobitev vlečnice do zimske sezone 2015 zagotovljena sredstva. Navedbe župana so bile neresnične, ker dejansko ni dal nobene ponudbe niti meni niti mojemu odvetniku, ki jih je tudi zahteval. Da zimskega turizma na Kobli ni že 6 let je odgovoren župan g. Kramar. Posebna oblika maščevanja ''pravne države'' je vezana na ukrepanje vseh vrst uradnih organov. V delujočem lokalu so se v tem času začeli nenehni pregledi in različni ukrepi, kjer bi mi že ob najmanjši napaki lahko zaprli lokal. Nekoč mi je uradna oseba po šestih urah pregledovanja morala priznati, da sem se nekomu zelo zameril. Gospa gradbena inšpektorica je opravila tudi nadzor nad uporabo našega gostinskega objekta Ravne 23a v Bohinju. Objekt je star 29 let in je več let zaprt. Preverjeni so gabariti v lokacijski dokumentaciji in uporabno dovoljenje ter je končno februarja letos s sklepom ugotovljeno, ''da se predmetni gostinski objekt v celoti uporablja na podlagi uporabnega dovoljenja. Zavezanec ni storil kršitve ZGO-1.. '' Tega dejstva pa pred tem ni upošteval ARSO in je izdal okoljevarstveno soglasje, kot da hiše ni. Pri meni kot malemu človeku ''pravna država'' išče dlako v jajcu, drugi kriteriji pa veljajo za hvaljene nosilce razvoja. Lani aprila je bil npr. objavljen članek o ECO hotelu v Bohinju z naslovom: V meglo davčnih oaz zaviti lastniki hotela; Sled za kupcem terjatev DUBT do družbe MPM Boštjana Čokla se je izgubila na silvestrovo. Aprila 2016 je pričel veljati nov občinski prostorski načrt, s katerim je preprečeno delovanje in razvoj našega gostinskega objekta Ravne 23a. Po predlogu g. Čokla je objekt ukleščen med dve trasi gondolskih žičnic, od katerih poteka ena praktično nad njim, druga pa je v neposredni bližini. Na naši sosednji parceli, ki je v naravi makadamsko parkirišče, sem zaprosil za gradnjo apartmajske stavbe z garažami. Z OPN je namembnost parcele razdrobljene za različne namene, del naj bi bil celo pogozden, tako da je vsaka želja po razvoju v celoti onemogočena. To si je občina lahko dovolila, saj se zanaša na organ, ki bo izvedel umazane posle razlaščanja. Probleme s smučišči na Kobli niso povzročili ''zaviralci razvoja'' in tudi ne gre za lokalne zdrahe. Gre za organiziran in z državnega vrha voden projekt, v zvezi s katerim se že leta prirejajo ali kršijo predpisi in prikrivajo dejanska dogajanja s končnim namenom, da se omogoči okoriščanje konkretni interesni skupini. Mislim, da je tako delovanje minister mag. Klemenčič, ko je bil še predsednik KPK, imenoval sistemska korupcija. Marko Bogataj, Medvode. 07. 9. 2017.

Iva Pavlin Žurman: drugi tir in Madžarska

Predreferendumsko modrovanje in eksotični referendum sta končana«, je napisal g. Drago Marovt. Kdo in kje se je modrovalo ni napisal. Na soočenju na RTVS (kdo je omogočil nastop psihično moteni osebi?) je nastopil »orkestrirani zbor vladnih modrijanov«, ki so se pred tem izogibali strokovnim soočenjem v organizaciji nasprotnikov ZIUGDT. Zakon je bil sprejet s preglasovanjem vladajoče politike v Državnem zboru, brez odgovornosti, ki bo aktualna šele čez mnogo let. Medijev strokovne razprave nasprotnikov niso zanimale, kar pove, kako zanemarljiv (žalostno) je vpliv nevladne stroke na ekonomske in tehnološke strateške odločitve v Sloveniji. V zakonu je govora o izgradnji drugega tira, 27 kilometrov dolge enotirne podzemne železnice (76%-20,5 km, 8 predorov, še brez projekta za izvedbo). Potem ko je bila v javnost posredovana alternativa dvotirne železnice (vladi že avgusta 2016), zgrajene bistveno prej in ceneje od vladne enotirne variante (obstajata pa še dve sprejemljivejši od vladne), so vladni predstavniki naenkrat začeli zniževati vrednost investicije, g. Cerar jo je čez noč celo razpolovil. Nasprotniku zakona županu Popoviču pa je Cerar kar na štiri oči, saj ni res, obljubil določene spremembe(!?) in dvojni tir (sic!). Na podjetniške odločitve seveda ne vpliva lastništvo infrastrukture, ampak drugi dejavniki – kakovost in stroški luških storitev, stroški prevoza … Država kvečjemu subvencionira, kar pa … Madžarska je bila vključena zaradi evropskih sredstev. Vendar bi to lahko naredili z meddržavno pogodbo in ne z »interventnim« zakonom, katerega namen je očem skrit (vloga 2TDK d.o.o.), zato seveda ne gre za transparenten posel, kot je prevečkrat ponovil g. Cerar. To so dejstva, ki bi morala skrbeti zainteresirano javnost in medije. Pa je bila medijska blokada! In ne le to, bil je celo medijski agitprop z denarjem davkoplačevalcev! Iva Pavlin Žurman, Solkan

Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države.

O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) Po dogovoru z nekdanjim sodnikom Ustavnega sodišča, mag. Matevžem Krivicem, objavljam avtorsko preurejeno pravno mnenje, ki ga je g. Krivic spisal na lastno pobudo. Skupna sta nama kritični pravni pogled na besedilo sodbe in prepričanje, dopolnjeno z željo in upanjem, da bi sodbe dosegale višjo raven argumentacije in prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma. Esej bi morda lahko bil naslovljen tudi kot »O standardu – in ustavnopravni vrednosti – razumnega dvoma.« Ali pa »Kdaj je pravna nevzdržnost sodbe v kazenskem postopku očitna.« In podobno. Takšno besedilo bi lahko vključevalo (ali bi moralo vključevati) številne citate iz knjige Boštjan M. Zupančič et al.: Ustavno kazensko procesno pravo (Pasadena). Ali pa iz tematsko sorodne knjige Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba). Seveda bi bilo treba citirati tudi pomembne sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Pa pravoslovna avtorska dela … Katero koli resno pravoslovno delo bi študijsko brali, katero koli predavanje kompetentnega predstavnika enega od pravosodnih poklicev bi poslušali (na kanalu Youtube med drugim najdemo sijajno predavanje tožilca o brezpogojni – pravni, etični in moralni – zavezi tožilcev k iskanju gotove RESNICE glede storitve kaznivega dejanja, razlogih zanj, krivde storilca in pravične – glede na prav vsa dejstva in okoliščine storjenega dejanja in življenjskih okoliščin storilca -, ne le zakonsko predpisane kazni), pri vseh bi našli isto kategorično jedro: natančno in skrbno je treba pretehtati PRAV VSE razpoložljive dokaze, ki so na voljo (prav vse!), dati storilcu in njegovi obrambi na voljo PRAV VSE razpoložljive in razumne možnosti za obrambo, človečno upoštevati PRAV VSE okoliščine posameznega primera in predlagati kazen, ki bo v vseh pogledih in po najboljši presoji PRAVIČNA v vseh pogledih, utemeljena pa z gotovostjo glede RESNICE ONKRAJ SLEHERNEGA RAZUMNEGA DVOMA. Zato se nikoli ne bi smelo zgoditi, da sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ne da bi za to imelo pravno neizpodbiten razlog: od materialnih dokazov, do zaslišanja prič in izvedencev. Prav vse, kar sodišču koristi za doseganje dokaznega standarda prepričanosti/gotovosti in prav vse, kar se pred sodiščem pojavi kot dokaz, mora sodišče analitično, skrbno in brezpogojno nepristransko (objektivno, neosebno in neprejeducirano) upoštevati pri končni sodbi in njeni obrazložitvi. Če gotovost onkraj razumnega dvoma v dokaznem postopku ni dosežena je pravna, etična in moralna dolžnost tožilca in sodišča, da ugotovita obstoj stvarno utemeljenih razlogov za ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev obtoženca in njegovo izpustitev na prostost. Podobno velja za odrejanje PRIPORA: ta nikoli ne sme biti oportunistična zadovoljitev čustvenih pričakovanj javnosti, izraz osebnega odnosa do storilca in očitanega kaznivega dejanja, predhodna in s tem prejudicirana »kazen« za obtoženca, oziroma karkoli drugega, razen PRISILJUJOČA NUJNOST glede na zakonsko predpisane pogoje za odrejanje pripora. Karkoli drugega, kakršno koli drugačno razmišljanje in odločanje sodišča, na predlog tožilstva, je skrajno zavržno dejanje, ki mu ni mesta pri opravljanju tožilske ali sodniške funkcije. Vse drugo je vladavina (ustvarjanje in uresničevanje) neprava. Med vsemi zavržnimi dejanji pri opravljanju pravosodnih poklicev pa so najbolj zavržna početja, s katerimi se osumljenci ali obtoženci kaznivih dejanj vnaprej 'obsojajo' pred mediji in javnostjo – pred t.im. neformalnim sodiščem javnega mnenja: z razkrivanjem identitete kazensko preganjane osebe pred javnostjo, globokim in grobim poseganjem v njegovo zasebnost, vztrajanje pri zatrjevanju obstoja kaznivega dejanja in posameznikove krivde zanj »za vsako ceno« in ne glede na razumne sklepe ob najboljši presoji materialnih dokazov, odrejanje pripora brez prisiljujoče nujnih razlogov zanj ipd. … Končno pa pomeni odločanje v nasprotju s sodbami višjih sodnih instanc, prav posebej pa odločitev ustavnega sodišča, zavržno ravnanje uradnih predstavnikov pravosodja brez primere. Dovolj sodnih obravnav sem si na slovenskih sodiščih ogledal od leta 1995, da lahko zatrjujem izkustvo: omenjeni odmiki od vladavine prava se dogajajo. Moj odnos do prava in dela sodišča pa mi pravi: to se zgodi prepogosto. Zgodila se je tudi očitna nepripravljenost na obrambo (četudi kdaj zaradi resničnega pomanjkanja časa za dobro pripravo) pri zagovornikih po uradni dolžnosti. Ali pa molčeča pasivnost zagovornice pri izpovedi policista, ki je jasno in neizpodbitno utemeljila nezakonito zbiranje dokazov pri hišni preiskavi. Pa očitna pristranskost izvedenca, ki ga je izključno na predlog tožilstva in ugovor obrambe zaslišalo sodišče. Tudi kapciozna in sugestibilna zasliševanje prič in obdolžencev so se zgodila. Pa sodniško zasliševanje prič in obdolžencev, ki je očitno odražalo prejudicirani odnos do njihove krivde, ali pa željo, s kakšno sodbo naj se konča sodni postopek. Glede tega sem bil že leta 1996 prepričan, da ima prof. Boštjan M. Zupančič prav: s tako intenzivno, vpeto in odločilno vlogo pri zasliševanjih na glavni obravnavi, kot jo imajo v slovenskih kazenskih postopkih sodnice in sodniki, ni mogoče vnaprej zagotoviti optimalne poštenosti kazenskega postopka. Navsezadnje pa niti z vlogo sodnikov porotnikov in sodnic porotnic, kot je uveljavljena sedaj. Sodba Matevž Krivic (seveda ne samo on) ima prav; vsaka sodba, ki se v kazenskem postopku sprejme z dokazljivo, ali nemara kar očitno kršitvijo načela »v dvomu za obtoženca« (in dubio pro reo), pomeni kršitev temeljnega načela zakonitega sojenja, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja Dr. (doktor z doktoratom) Novič je bil obsojen na petindvajset letno zaporno kazen. Zaprt je bil štiri leta! * Kljub temu, da je Ustavno sodišče glede tega ugotovilo, da ni bilo tako, kot bi po pravu moralo biti. Pa tudi zato, ker pri tem sodišče ni šlo dlje od deklaracije. * Res se to ni dogajalo in zgodilo brez dokazov. A v takem primeru in podobnih primerih ne sme biti niti sence razumnega dvoma – o izpolnjenosti pogojev za »zaprtje« (pripor ali zapor – odvzem svobode!) in o krivdni storitvi očitanega kaznivega dejanja. Takoj, ko sodišča … 'popustijo' pri tej kategorični normi vladavine prava, se rušijo temelji pravne civilizacije. Obsodba, ki temelji na možnosti, verjetnosti ali celo veliki verjetnosti, da je obtoženec res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to ni dovolj za zakonito obsodbo v kazenskem postopku. Krivic v pravnem mnenju zapiše: »V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo«, ob dvomu v korist obtoženca«, prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati.« Kritika dela sodišča bi težko bila večja, strožja. Spregled, ali nemara celo ravnodušnost do takšnih ugotovitev pa srh spreletavajoče stanje kulture, omike, duha in pravnega režima. »Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja… Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper drugo določeno osebo XY (sprememba je moja - AT) (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti XY med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav XY kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper določeno drugo osebo kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.« Pravno mnenje Krivica je obsežno, točkovno argumentirano. V celoti ga, po dogovoru, ne bom prilepil v ta spis. Tistega, kar Krivic argumentira in mu pritrjujem, ne bom obračal s svojimi besedami. Bom pa izluščil še nekaj delov. Pritožbeno sodišče je poudarjeno zapisalo, da določena druga oseba v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«. A prav to vzbudi dvom v pravilnost postopanja policije in tožilstva. Pritožbeno sodišče pa je navedlo nasprotno: da se sodišču ob tem, ali bolje zaradi tega dvom ne poraja. A že glede na samo vsebino obrazložitve odločitve sodišča, ki zadeva postopanje policije in tožilstva, posebej glede »neodvzema brisa« drugi osebi je obstoj DVOMA očiten. In še bolj očiten ob vsebini, ki sledi in zadeva izpoved priče. Zlasti v delu, kjer priča izpove, da naj bi XY »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo (umorjenemu-AT) maščeval in podobno«. Pritožbeno sodišče glede tega zapiše: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos XY z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost XY v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos«. Besede, ki naj bi jih dr. Novič izrekel v »gostilniški debati«, »o seznamu za fentanje«, pa sodišče sptrejme kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor. Krivic zapiše: »Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.« Krivic potem točkovno analizira odločitev sodišča v tč. 112 in 113, kjer sodišče, glede na dokaze kot celoto, prezre očitne razloge za razumni dvom. Glede tč. 114 pojasnjuje Krivic: »dva izvedenca sta pri ključnem dokazu dopuščala možnost, da najdeni sledovi pri dr. Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru, toda tudi to je tudi za pritožbeno sodišče je nepomembno!« Potem pa sledi stavek, ki ga je Krivic tudi na oddaji Tarča upravičeno in pravilno navedel kot stavek, ki že sam po sebi zadošča za razveljavitev sodbe: »da vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Sodišče pride do «zanesljivega zaključka«, da »dokazi kažejo na krivdo obtoženega.« Osupljivo neverjetno in skrb zbujajoče. Krivic ima prav: zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo, onkraj razumnega dvoma, ne pa, da samo kažejo nanjo. Temu zapisu ne pripisuje lapsusa, ampak ga označi za »jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen« in je »s previdno formulacijo skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma) in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.« Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Krivic sklene: »tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti… Taka sodba je hkrati tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.« Tudi v nadaljevanju pravnega mnenja Krivic natančno analizira vse navedbe sodišča, podobno kot zgoraj. Tudi vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen in za vprašanje ustreznosti višine kazni, glede na zatrjevani motiv »brezobzirne maščevalnosti«. Argumentaciji sodišča (»vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem«) očita nesklepčnost oziroma nelogičnost. Bistvo njen nelogičnosti odrazi predvsem v stavku: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …« In postavi vprašanje: »Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).« Vse do stavka o višini kazni in utemeljitve sodišča: »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. In sklene: »Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).« Argumentaciji sodišča argumentirano očita še bistveno kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik. Kritika Zdi se, da se bo sodni postopek v tej zadevi nadaljeval. Krivic in odvetnik g. Ježek sta ga že označila kot »nadaljevanje mrcvarjenja posameznika.« Nista pretiravala. Takšno odvijanje sodnih postopkov v kazenskih zadevaj je za človeka ponižujoče ravnanje, oškodovanje osebnega dostojanstva, dobrega imena, ugleda, časti, zasebnega življenja … Gre za protiustavno početje. Tudi za protikonvencijsko ravnanje. Do tega ne smemo biti ravnodušni, še manj odobravajoči – npr. v smislu formalističnega sprijaznjenja s spoznanjem, »da tako pač je.« Ne sme biti tako. Ne znam, ne zmorem, skoraj nočem –povsem- razumeti ljudi, zaposlenih v pravosodju ali na pravnih fakultetah, ki ob tem – pa naj soglašajo ali ne – ostanejo ravnodušni. Če ostanejo ravnodušni. Deloma razumem, ko molčijo. Deloma zato, ker se je pri nas izoblikovala in premočno utrdila praksa označevanja javno objavljenih strokovnih kritih sodniškega dela in/ali odločitev sodišč kot »nespodobnih, neodgovornih, pavšalnih, populističnih, škodljivih za ugled in avtoriteto sodstva, napad na sodstvo, rušenje pravne države« ipd. Pa da naj se ne bi smelo komentirati nepravnomočnih sodnih zadev. In da se nekončanih ustavnosodnih presoj ne bi smelo komentirati. Končno pa to stališče obkroži polje in trči v svoje izhodišče; nič sodniškega naj se ne komentira, če se to počne KRITIČNO. In kritiko se praviloma enači… kar izenači z glasnimi protesti pred sodno palačo. Celo s preglasnimi protesti pred sodno palačo. In celo s protesti, ki gredo z besedami, tonom in premiki telesa preko meje spodobnega. Oh. Ljudje, tudi profesorji in profesorice, imajo radi življenjski in delovni mir. Tega jim ne gre zameriti. Podajati se na javno tnalo, vsakič znova in dolgo časa, povzroča prav to – nemir. Ne notranji. Tisti, ki prihaja od zunaj. In marsikdaj povzroči tudi škodo – ali večjo škodo. A ta je pretežno nadzorljiva in deloma pomirljiva. S tisto, ki jo vesti in osebnosti povzročita molk, ko bi človek smel in moral spregovoriti, je drugače. Tarča Ogledal sem si oddajo Tarča. Ponovno. Nisem bil presenečen. Matevž Krivic je kratko pojasnil bistvo zadeve/primera/problema in zavzel držo, ki je povedala zelo veliko; preutrujeno je obmolknil. Tisti trenutek, ko je obmolknil je bilo dovolj. Zanj. Zame. Za najine kolege in kolegice. Za mnoge. A, kot se zdi, še vedno za izrazito manjšino. Za 'neogroženo' manjšino, pravijo. Morda imajo prav. Razumem predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo branil sodstvo, sodišče, kolegice in kolege, sklepe in sodbe. Njegova drža je bila dostojna, spoštljiva. Morda sem v njej prepoznal vsaj malo zadrege. Morda bi tudi sam želel povedati več ali drugače od tistega, kar je z besedami in tonom povedal. Ko je – tako se mi je zdelo - sledil želji po mehki, vsaj malo zaskrbljeni, iščoči spravljivosti in jezikovnem umirjanju. Pozorno sem ga poslušal. Zato pa nisem preslišal tistega, čemur prepričano ne pritrjujem. Na primer izjavi, ki sem jo razumel kot močno sugestijo, da stroge ocene in ostre kritike dela sodišč niso odgovorno početje pravnikov. Ali pa, da ob primeru, kot je primer dr. Noviča, »ni potrebno biti plat zvona.« Pa da »ni korektno iztrgati posameznega stavka iz konteksta sodbe.« Tudi, da stranke v postopkih »bombardirajo sodišče z dokazi« - in, kot sem razumel, se prav taka napaka lahko pripeti. In – kot sem razumel - jo je treba razumeti. Da je treba razumeti, če sodišče »kaj izpusti.« Ker so bile izjave dane v točno določenem in jasnem kontekstu točno določenega sodnega primera in točno določenih napak v točno določenih odločitvah dveh sodišč, ničemur od tega ne pritrjujem. Tudi ne smem. Takšnim izjavam in tu predstavljenemu razumevanju takšnih izjav odločno nasprotujem kot konceptualno in poklicno-etično nesprejemljivim. Vsekakor pa pritrjujem, enako kot mnogi kolegi in kolegice, jasnemu stališču predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj višje sodišče samo izreče oprostilno sodbo, kadar so za to podani stvarni razlogi. Tudi, da je pravni sistem zakonsko prenormiran. A tu spet trčimo ob problem: večkrat se zgodi, da sodnice in sodniki sami sugerirajo zakonodajalcu dodatne zakonopisne posege v zakone, kadar bi in četudi bi sami smeli IN MORALI prevzeti odgovornost za njihovo (ustavno pravilno, pravno prepričljivo in v duhu pravnega režima kot celote dopustno) RAZLAGO. Sklep Dobro delo sodišč ustvarja dober vtis o dobrem delu sodišč. Dobro delo sodišč ustvarja spoštovanje institucij, poklicno samospoštovanje in mirno vest sodnikov in sodnic – tam, kjer vest še žari. Dobro delo sodišč se izraža v kakovosti vsebine obrazložitev odločb sodišč, ne v goli statistiki. Odraža se tudi v odnosu predstavnikov sodne veje oblasti do utemeljene in dobroverne kritike sodnih odločitev. In v drži, ko jo sodnice in sodniki zavzamejo do tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi. Pravoslovna kritika dela sodišč prispeva k dobremu delu sodišč. Kritične pravoslovne analize in ocene dela sodišč niso rušenje pravne države, ampak njena obramba. Niso rušenje avtoritete in ugleda sodstva, ampak skrb zanju. Svoboda ni v molku, ampak v komuniciranju. Demokracija ni v pasivnosti, ampak v aktivnemu angažiranju. Etiko – v pravu, politiki in akademiji - krepi izpostavljanje in kritično angažiranje, ne umik v popolni mir, v slonokoščeni stolp. Izoblikujem predstavo o času, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države. V predstavi se zazrem v izpraznjeni prostor. Ta prostor ne sme biti izpraznjen. Naj bo sodstvo močno, naj ima legitimno avtoriteto, ki mu v ustavni demokraciji pritiče. Samo močno in avtoritativno sodstvo lahko ustvarja zgledni pravni režim in vladavino prava. Končno to lahko zagotovi kakovostno delo ustavnega sodišča. Za to nam zares gre – Krivicu, meni in mnogim drugim. Morda ne gre prav vsem ljudem za to. Morda so samo načini, kako gre različnim ljudem res za to, pač drugačni. Želeti si je, da bo najdena skupna točka oprijema, skupna pot v funkciji učinkovitega doseganja istega cilja. Prisiljujoče nujnega cilja. Andraž Teršek

Zapacan pravosodni sistem - primer dr. Milko Novič. Kdo je dejansko dal likvidirati dr. Janka Jamnika?

Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti (trajalo je kar pol leta od vložitve pritožbe, op. p.), ki jo je zoper obsodilno sodbo za umor nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika vložil Milko Novič. Sodišče se je za izpust odločilo na podlagi uveljavljanja kršitev pravice do obrambe. Ali je sodišče sodbo razveljavilo ali je Noviča oprostilo, za zdaj ni znano - odločba še ni vročena strankam (Delo, 12. sept).   Darko Majhenič Brez materialnih dokazov in prič je direktor NPU Darko Majhenič 22. dec. 2014 (le šest dni po streljanju pri Via Boni) javno obdolžil kemika dr. Milka Noviča, do leta 2009 zaposlenega na KI, umora takratnega direktorja KI dr. Jamnika. Neverjetno, krivec za umor je bil prepoznan (določen?) in priprt že prvi teden po dogodku, medtem ko je nadaljevanje potekalo v nerazumno dolgem času (roku). Že obtožnica je bila vložena zadnji trenutek, pol leta po priprtju. Preiskovalni sodnik, pokojni F. Hribar je, pred tem, za medije izjavil, da nobena priča ni obremenila Noviča! Tudi sojenje, ki sem mu redno sledila v sodni dvorani, je nakazovalo, da je »treba zadevo čim bolj zavlačevati«. Od odločitve sodnice za mnenje nemškega inštituta (izvedenec sodišča F. Sablič je trdil, da izvirajo ostanki strelnih delcev iz najdenega tulca, izvedenca obrambe, hrvaški balistik in dr. kemije z Inštituta JŠ pa, da gre za ostanke več vrst streliva) je minilo do pričanja nemškega balistika kar 10 mesecev! Čeprav sta nemška balistik in kemičarka menila enako kot oba izvedenca obrambe, pa je sodnica Koleta upoštevala le mnenje izvedenca Sabliča (zahtevo obrambe po izvedencu tudi kemijske stroke je zavrnila) in je Noviča 13.4.2017 obsodila za umor Jamnika na 25 let. Obsodba je bila nerazumna tudi, ker NFL sploh ni imel akreditacije za analizo GSR delcev (Sablič je lažno trdil nasprotno), na kar je obramba ves čas opozarjala, sodnica pa opozorila ni upoštevala - preverila. Le zakaj? Zgoraj navedena dejstva opozarjajo, da pri sojenju in obsodbi Noviča ni šlo le za strokovne napake, saj tudi laiki vemo, da mora pri obsodbi veljati načelo »brez sence razumnega dvoma«! Vendar se je v nadaljevanju (po pritožbi obrambe) na Višjem sodišču zgodba ponovila (sic!). Senat sodnikov je potrdil prvostopenjsko sodbo kljub temu, da je sodnica poročevalka priznala, da NFL v času izdelave poročila ni bil akreditiran za te raziskave! In še, prvi dan sojenja je bilo na zahtevo obrambe obravnavano poročilo z zaslišanja dr. Kobeta v povezavi z priprtim Libanoncem, kemikom M. Stephanom, ki je bil med osumljenimi za umor dr. Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«. Po končani zaprti razpravi so iz dvorane stopili zadovoljni in nasmejani Novič in odvetniki ter poparjena tožilka Žgajnarjeva in njena sodelavka. Drugi dan sojenja (22.12.2017) pa smo doživeli šok. Najprej sodnica ni dovolila, da bi pričala mati umorjenega, nato je sledila potrditev sodbe in zaporna kazen 25 let! Po izrečeni sodbi je sodnik Štrukelj gledal v tla, Merčunova je nepremično srepo gledala v daljavo, Živičeva pa govorila s zapisničarko. Ob odhodu iz dvorane sem jih pogledala in glasno dejala: »Sramota!« »Nisem kriv, krivca bo našlo pravosodje z organi pregona,« je novinarjem (javnosti) povedal Milko Novič, potem ko je bil izpuščen z Doba. Toda, bodo pravega krivca iskali? V pomoč bi jim morale biti tudi kamere, ki kažejo organizirano skupino »izvajalcev«. Vendar, nekdo je v ozadju likvidacije(!) Jamnika. Jamnikova starša pa zanima le še, zakaj je moral njun sin umreti. Iva Pavlin Žurman

Matevž Krivic: pravno mnenje o sodbi Višjega sodišča v zadevi Milko Novič

PRAVNO MNENJE (samoiniciativno) o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) To pravno mnenje sem spisal na lastno pobudo in ga pošiljam odvetnikom dr. Milka Noviča, ki ga lahko (v celoti ali delno) vključijo v vsa pravna sredstva v tej zadevi. Odvetnikom dr. Noviča je bil tekst poslan 12. marca 2018 in je bila njegova argumentacija praktično v celoti vključena v zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo kmalu za tem vložili odvetniki !!! A. Uvod Odvetnikom dr. Milka Noviča pošiljam svoje pravno mnenje, ki ga lahko, če to presodijo za koristno in primerno, vključijo kot dodatek ali drugačen sestavni del njihove zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo dr. Noviča oziroma njeno potrditev na Višjem sodišču. Če je kakšen od tu navedenih argumentov ali ugovorov morda nov (v preostalem delu zahteve odvetnikov še nevsebovan ali morda drugače utemeljen), naj se (če bo ta moj prispevek vključen v njihovo vlogo) seveda tudi ti argumenti, ugovori ali in predlogi štejejo za del zahteve. B. Eklatantna kršitev načela »in dubio pro reo« kot kršitev enega temeljnih načel zakonitega sojenja, ki zato ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja 1. Kršitev tega načela in s tem nepristranskosti sojenja pri prvostopnem sojenju Pisec tega mnenja sicer zavrača laične (in še toliko bolj politikantske) napade na to sodbo in prek nje na slovenska sodišča sploh, češ da je bil z njo dr. Novič obsojen na drakonsko 25-letno zaporno kazen sploh brez vsakih dokazov – prepričan pa je, da niti z enim od teh dokazov niti z vsemi skupaj kot celoto obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano »onkraj razumnega dvoma«. Kadar je glede na izvedene dokaze možno, verjetno ali celo zelo verjetno, da je obtoženi res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to za zakonito obsodbo ne zadošča – vse dokler obstaja razumen dvom, da pa bi bil lahko storilec tistega kaznivega dejanja tudi kdo drug. V takih primerih že stoletja in tisočletja velja temeljno pravno načelo, da je v dvomu obtoženca treba oprostiti. V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati. Kljub temu vsaj nečkaj opozoril. Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja. 2. Še izrazitejša pristranskost pritožbenega sodišča pri nekritičnem zavračanju pritožbenih ugovorov, še posebej pa pri presoji elementov iz kazenskega postopka zoper dr. Stephana V čem je bila nekritičnost in pristranskost pritožbenega sodišča pri zavračanju pritožbenih ugovorov, so v tej zahtevi za varstvo zakonitosti odvetniki že podrobneje pojasnili. Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: »Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec«. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper dr. Stephana (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti dr. Stephan med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav dr. Stephan kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper dr. Stephana kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču. a) V točkah 108 in 109 Že tu je za pritožbeno sodišče povsem nepomembno, da je dr. Stephana odpustil iz službe prav dr. Jamnik – kot pomembno v 109. točki kar dvakrat poudarja predvsem to, da dr. Stephan v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«! Saj ravno to lahko vsakomur vzbuja dvome v korektnost postopanja policije in tožilstva v tisti zadevi – pritožbeno sodišče pa to, ravno nasprotno, navaja celo kot utemeljitev za to, da sámo takih dvomov nima!! Možne dvome v to, zakaj takrat dr. Stephan »brez navzočnosti zagovornika ni pristal na odvzem brisa strelca«, nato lahkotno (v bistvu malomarno, neprofesionalno) izključi z naslednjo formalistično ugotovitvijo: »Če je (namreč dr. Stephan) svojo odločitev v zvezi s tem policiji sporočil do ponedeljka, kot je navajal, da bo, iz spisa ni razvidno«! Sodišča pa to očitno sploh ne zanima, ampak na koncu te točke sklene, da »glede na te ugotovitve zavrnitev odvzema brisa brez navzočnosti zagovornika, ne na splošno, nima več take teže, kot poudarja obramba, saj je le izkoristil svoje pravice«! Kot da gre tu za vprašanje, ali je dr. Stephan imel pravico zahtevati navzočnost zagovornika pri odvzemu brisa, ne pa za vprašanje, zakaj policija pri odvzemu brisa ni vztrajala!! b) V točki 111 Še bolj izrazita je pristranskost presoje v tej točki. Citirano izjavo priče dr. Plavca, da je dr. Jamniku dr. Stephan takrat (zaradi odpusta iz službe) »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo maščeval in podobno«, pritožbeno sodišče oceni takole: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos M. Stephana z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost M. Stephana v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos« - v gostilniški debati domnevno izraženo Novičevo izjavo o »seznamu za fentanje« pa to isto sodišče (enako kot prvostopno) jemlje kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor! Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna. c) V točkah 112 in 113 Podobno kot zgoraj. Okoliščine načrtovanega umora dr. Plavca, kot jih je pojasnila priča v postopku zoper dr. Stephana, bi po presoji sodišča sicer »lahko izkazovale določeno mero podobnosti načrtovanega umora z že izvršenim umorom dr. Jamnika, vendar tudi nič več od tega«. Sodišču to ne vzbuja nobenih pomislekov, da bi bilo zaradi tega »moč v kateremkoli delu podvomiti v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča« - »ni pa moč izključiti, da se je po načinu in okoliščinah izvršenega umora dr. Jamnika lahko zgledoval tudi domnevni napeljevalec k umoru dr. Plavca«! Simptomatično: slednjega (kar dr, Noviča ne razbremenjuje) »ni mogoče izključiti« (res ne, gotovo ne) – nasprotno, enako verjetno možnost (ki je seveda prav tako le možnost, ne gotovost) pa sodišče mirno izključi iz presoje (namreč kot eno od realnih možnosti, ki bi lahko vzbujale dvom v to, da je Jamnikov umor res zagrešil Novič). In če bi bila to edina okoliščina, ki bi lahko vzbujala tak dvom, bi bilo tako sklepanje morda še sprejemljivo – ob spornosti prav vseh uporabljenih dokazov proti Noviču (kjer niti pri enem ni mogoče izključiti utemeljenega dvoma, da morda tudi ne držijo) pa je tako sklepanje povsem nesprejemljivo in pri zakonitem sojenju v pravni državi nedopustno. 3. Kršitev materialnega prava v točki 114 V tej točki pritožbeno sodišče navaja, kaj vse je bilo v sodbi pravilno in popolno ugotovljeno – s temle (spet simptomatičnim) dodatkom: »ob prepričljivo zavrnjeni možnosti kontaminacije, kot jo je zatrjeval obtoženec in ki sta jo sicer na določen način dopustila tudi izvedenca Manthei in Gebhart«. Dva izvedenca torej pri ključnem dokazu dopuščata možnost, da najdeni sledovi pri Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru – toda tudi za pritožbeno sodišče je to nepomembno! Vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Zanesljiv zaključek, da dokazi kažejo na krivdo obtoženega?? Zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo (onkraj razumnega dvoma), ne pa, da samo kažejo nanjo. Prikazane sporne formulacije v 114. točki (eni od zaključnih točk obrazložitve) ni mogoče šteti za slučajen, nepomemben lapsus iz malomarmosti – pri tako odmevni in od javnosti tako dolgo pričakovani in zelo dolgo pripravljani sodbi je treba šteti vsako njeno trditev, še zlasti pa tiste zaključne trditve za še toliko bolj dobro premišljene (v primerjavi z običajnimi sodnimi primeri). Zaključna trditev, da zbrani dokazi krivde obtoženca ne dokazujejo, ampak da le »kažejo nanjo«, bi v katerikoli sodbi mogla (ali celo morala?) pripeljati do razveljavitve take sodbe kot neskladne s standardi zakonitega sojenja – v tem konkretnem primeru je pa to celo jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen, in da je s to »previdno formulacijo« skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma), in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja. 4. Kdaj so tudi kršitve načela in dubio pro reo lahko dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti Že zgoraj (zlasti pod B.1) je bilo pojasnjeno, zakaj tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela »ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja«. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni »hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti«. Dodatno k temu se tu navaja še en razlog za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti v takih primerih: taka sodba je hkrati »tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno«, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče. C. Bistvena kršitev pravil postopka v 116. in 117. točki (glede presoje zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti) Sodna argumentacija v teh dveh točkah je vsebinsko medsebojno povezana (a protislovna), nanaša pa se na dve pomembni točki za presojo zakonitosti izpodbijane drugostopne sodbe: v točki 116 gre za vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen (umora po 4. točki 116. člena KZ-1), v točki 117 pa za vprašanje ustreznosti višine kazni, če motiv »brezobzirne maščevalnosti« ni bil dokazan. Argumentacija v 116. točki je sploh že sama po sebi nesklepčna oziroma nelogična. Možno je sicer domnevati ali ugibati, kaj je s tem nerazumljivim stavkom sodišče v resnici hotelo povedati, toda vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem. Ta povsem nelogični stavek se glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču za neupoštevanje z ničemer (Pravilno bi bilo: z ničimer) izkazane maščevalnosti obtoženca pri presoji zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti, glede na ugotovitve o pravilno ugotovljenih okoliščinah v zvezi s tem, ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja ne le podan in opisan, temveč vsebinsko potrjen in izkazyan tudi v razlogih sodbe.« Bistvo tega nelogičnega stavka se torej glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …«!? Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka). Če domnevamo, da je v 116. točki sodišče hotelo v resnici povedati nekaj drugega, kot je zapisalo, namreč to, da je bil zakonski znak brezobzirne maščevalnosti v prvostopni sodbi pravilno ugotovljen, potem pa nastane še protislovje med tako razumljeno vsebino 116. točke in trditvijo v 117. točki, da tudi višina kazni ni pretirana – z utemeljitvijo, da »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. Protislovje v argumentaciji (in s tem spet bistvena kršitev pravil postopka) je tu očitno: če bi bila izrečena 25-letna zaporna kazen pravična in primerna »le zato, ker je oškodovanca umoril«, ne pa zato, kako ga je umoril, potem to ne bi bilo v neskladju le s kvalifikacijo kaznivega dejanja, ampak tudi z odmero višine kazni znotraj razpona, ki je zakonsko predviden za umor (od 15 do 30 let). Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd). D. Bistvena kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik Na koncu 13. točke obrazložitve pritožbeno sodišče (pravilno) navaja, da sodišče dokaz mora izvesti, »razen če je očitno, da ne more biti uspešen« - v nadaljevanju pa pri zavrnitvi zaslišanja Ane Jamnik tega ne upošteva. Nedopustnost zavrnitve zaslišanja te priče je povezana z razlogi, ki jih izpodbijana sodba navaja (v 34. točki) kot razloge, zakaj po mnenju pritožbenega sodišča niti dodatno zaslišanje žrtvinega očeta Antona Jamnika pravzaprav ne bi bilo potrebno: »Zato višje sodišče zaključuje, da oškodovančev oče več in drugega, kot je povedal v zvezi z oškodovančevimi težavami, skrbmi in počutjem in kar ga je očitno bremenilo, ni vedel, ker mu sin česa in koga drugega tudi ni omenjal.« Kako pa naj bi sodišče vedelo, kaj vse je sin očetu takrat povedal in ali ni možno, da bi se oče naknadno (po prvem pričevanju) spomnil še česa pomembnega? Če ne bi imel povedati nič novega – zakaj pa naj bi potem hotel pričati še enkrat? Predvsem pa je povsem nelogično in neprepričljivo, zakaj je bilo pritožbeno sodišče (kljub temu, kar v sodbi navaja – zgoraj citirano) pripravljeno, da ga zasliši in je bil na zaslišanje že povabljen – ko zaradi bolezni ni mogel priti in je obramba namesto njegovega zaslišanja predlagala zaslišanje njegove žene (z utemeljitvijo, da ve in lahko pove isto, kar bi lahko povedal mož), je pa (glej predzadnji odstavek 38. točke) »iz istih razlogov, kot so navedeni v zvezi z izpovedjo priče Antona Jamnika, višje sodišče ocenilo tudi predlagano zaslišanje Ane Jamnik za nepotrebno«. Tudi njeno zaslišanje? Saj je bil Anton Jamnik na zaslišanje že povabljen! Šele za tem (v zadnjem odstavku 38. točke), potem ko je iz (prej navedenih) razlogov zaslišanje Ane Jamnik že ocenilo za nepotrebno, je sodišče potem, kot za nekakšno dodatno opravičevanje take odločitve, zavrnilo še relevantnost pomislekov Antona Jamnika, »da bi Novič lahko to storil sam«, pri čemer je ta priča te pomisleke sodišču lahko izrazila samo na svojem prvem zaslišanju, bili so (ne glede na njihovo relevantnost) torej sodišču že znani in to torej ni moglo biti tisto, kar sta bodisi Anton bodisi Ana Jamnik višjemu sodišču na dodatnem zaslišanju še hotela povedati. Ni rečeno, da je bilo to sploh v zvezi s tu omenjenimi »pomisleki Antona Jamnika« s prvega zaslišanja ali da nista morda poleg tega hotela povedati še kaj drugega. Brez njegovega (ali ženinega) dodatnega zaslišanja ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da sta hotela govoriti le o svojih »razmišljanjih in prepričanjih« in ne tudi o svojih vedenjih (kaj jima je sin pred smrtjo govoril – kdo naj bi ga »pospravil«, koga se je v tem smislu bal ipd., kar pa so pri tako dvomljivo izkazani krivdi obtoženca nadvse pomembna vprašanja). Poleg tega pa je želja staršev žrtve, da bi dopolnila svoje pričevanje kot priči obrambe in ne tožilstva, nekaj tako neobičajnega, da bi že samo to moralo nepristranskemu sodišču vzbuditi interes za zaslišanje take priče. Ali bi bilo to dodatno pričanje za presojo krivde obtoženca relevantno ali ne, bi sodišče lahko presodilo šele, ko bi to pričanje slišalo – pa ga je kljub minimalni porabi časa, ki bi bila za to potrebna (Ana Jamnik je bila že na sodišču in je čakala na zaslišanje), zavrnilo kot nepotrebno. Pri tako nejasnih in razumnim dvomom izpostavljenih dokazih za obtoženčevo krivdo je tako ravnanje sodišča povsem nerazumno in ga je težko razumeti drugače kot še en znak pristranskosti sodišča pri odločanju v tej zadevi, vsekakor pa je to ravnanje pomenilo bistveno kršitev pravil postopka (ter ustavne pravice obtoženca do zaslišanja vseh prič obrambe). Matevž Krivic

KAZENSKI PREGON za LAŽNEGA SODNEGA “IZVEDENCA” - Franc Sablič obtožen laži, ki ji je sodišče verjelo!

Franc Sablič je kot kot izvedenc na glavni obravnavi v kazenskem postopku zoper obdolženega dr. Milka Noviča pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani izpovedal, da je Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) akreditiran laboratorij, da je akreditiran laboratorij s točno določenim postopkovnikom, da ima NFL v postopku in po navodilih akreditirano, da jemlje vzorce tudi po 24 urah, kar je vse neresnično, saj je NFL akreditacijo za opravljanje preiskav GSR prejel šele 24.7. 2017, še danes pa NFL nima akreditacije za odvzemanje vzorcev, kar je Franc Sablič nedvomno vedel, saj je bil še v času izdelave izvedenskih mnenj v navedeni kazenski zadevi direktor NFL, njegova izpovedba pa je imela za posledico obsodbo dr. Milka Noviča na zaporno kazen 25 let zaradi umora dr. Janka Jamnika, kar je za obdolženca posebno huda posledica. .... Obtožnica zoper Franca Sabliča (klik na dokument) ----- Kdaj si bodo vsi sodniki upali  soditi po pravici. Strah je največji zaveznik komunističnega sodstva po naročilu politike ! Vili Kovačič – državljan K.,  spremljevalec iz sodne dvorane vir slike: rtvslo.si

To, kar smo videli v oddaji Tarča je bilo šokantno. Oddaje v kateri je izključeno drugačno mnenje!

5.10.2018

preberi več

Tarča - oddaja za javnost brez sodelovanje civilne javnost (2.tir). RTVSLO dela proti svojim gledalcem in poslušalcem!

4.10.2018

preberi več

ODPRTO PISMO USTAVNEMU SODIŠČU - DOPOLNITEV VLOGE

Odprto pismo Ustavnemu sodišču Dopolnitev vloge št. Up-1072/18-8 ob sklepu US z dne 13.09.2018 Spoštovani ustavni sodniki, ki ste glasovali proti izločitvi dr. Mateja Acceta iz odločanja o referendumskem sporu, ki ni navaden spor, saj  v njem nastopa  kot nasprotna  stranka (zdaj sicer že bivša) Vlada RS in kot ustavni sodnik njen nekdanji v predvolilni kampanji aktivni sodelavec. Sklep večine, da se izločitev ne odobri, je bil sprejet s 7:1, proti je glasoval samo ddr. Klemen Jaklič, ki se mu za to pokončno držo javno zahvaljujem. Ne morem pa si kaj, da ne opozorim na sporno ravnanje ostalih sodnikov, kljub temu, da gre za ustanovo z visokimi standardi argumentiranja in odločanja, ki pa tokrat niso bili spoštovani. Sklep, da se izločitvenemu zahtevku ne ugodi, se sklicuje na Zakon o upravnem postopku ZUP in zakon o US. To početje spominja  na birokratsko  prakso iz romanov Franca Kafke v katerih državljan K. pooseblja ne-možnosti državljana pred zaprtimi vrati vsemogočne države in njene birokracije. Kafka  sicer privede stvar do absurda tako, da na koncu državljan naredi samomor.  Jaz kot državljan K.  samomora, kljub javnemu odobravanju moje likvidacije iz  vrst nasprotne stranke, tega ne nameravam storiti. Raje se borim z mlini na veter – tokrat žal za minimum poštenega sojenja na US RS. Poudarjam, da gre v mojem primeru za povsem normalno zahtevo VIDEZA NEPRISTRANOSTi in torej začasen preventivni ukrep, da do dejanske pristranosti ne pride. To dejstvo sem konkretiziral, ste ga pa ga žal označili za pavšalno navedbo, češ da  ne dokazuje obstoja okoliščin za  dvom o nepristranosti dr. Acceta. Moja pritožba za izločitev dr. Acceta ni osebna in izmišljena, pač  pa je povsem konkretno dokazljiva – saj navajam dokument, ki to dokazuje.  Žal pa to dejstvo sodniki očitno nočete videti, saj mi v sklepu  citirate zgolj paragrafe brez utemeljitve njihove smiselne uporabe. Gre za izmikanje, ki je daleč od konkretnih argumentov. Skratka »dokazni standard«, ki ste ga v tem primeru uporabili, ocenjujem ne kot običajno človeško napako – sodno zmoto, ampak kot hud padec argumentativne  sposobnosti Ustavnega sodišča. Ta je v tem  primeru verjetno padla  pod vse dosedanje nivoje. Na tem mestu pa želim pojasniti zakaj je do moje  zahteve za izločitev  sploh prišlo, saj ni iz trte izvita. Izvira namreč iz neke druge moje izkušnje z Ustavnim sodiščem - v primeru odprave pripora dr. Milka Noviča. Takrat sem namreč v prizadevanju, da bi od sodnika poročevalca izvedel  podrobnosti o  vzrokih za neobravnavo njegovega neutemeljenega pripora, od predsednice US dr. Jadranke Sovdat dobil osebno elektronsko sporočilo, v katerem  poudarja  nujnost videza nepristranosti  U S, ki bi bila (tako sem razumel) z osebnim kontaktom s sodnikom ogrožena - čeprav se sam zavzemam ne zgolj za videz nepristranosti, ampak za dejansko nepristranost brez strahu pred osebnimi kontakti.  Kljub temu sem sporočilo predsednice US vzel  resno in sem zdaj, kot že enkrat prej,  zahteval izločitev dr. Acceta, ker izločitev vidim kot standard, za  katerega sem pričakoval, da mu bo večina na US  sledila. Zdaj vidim, da žal ni tako, da sodišče ne spoštuje lastne norme.           Pritožujem se sicer brez upa zmage, vendar v zadoščenju, da  delam prav, kljub temu, da v primerih nepoštenega sojenja tiha šentflorjanska večina pravnikov in sodnikov molči in gleda stran. Sodniki vseh vrst, vključno z ustavnimi, pa se igrajo z usodami ljudi,  kot mačke z mišjo. Za navidezno demokracijo, pa se zelo uspešno skrivajo  nečednosti in celo kriminalne zgodbe ljudi povezanimi  z oblastjo, s katerimi pa se slovenska sodišča žal ne ukvarjajo na nepristranski način. Zato moj zahtevek za izločitev dr. Acceta, od danes naprej  naslavljam javno in drugače kot je bil vložen: ne kot predlog za odločanje po izločitvi sodnika  po zakonu o Ustavnem sodišču (31 člen) po katerem odločajo vsi sodniki , pač pa kot poziv na SAMOIZLOČITEV inkriminiranega sodnika samega. To bi bilo tudi v soglasju z izvornimi merili stranke SMC, ki ji je sicer dr. Acceto leta 2014 pomagal priti na oblast s katero sem zdaj v konfliktu. Zato pozivam dr. Acceta, da najde v sebi toliko moralne moči, da odpravi dvome in s tem pripomore k povrnitvi ugleda Ustavnega sodišča, pa tudi k povrnitvi  integritete njega  samega, kot človeške osebe. Sicer pa mislim, da gre pri njem celo za mnogo več, verjetno celo za konflikt interesov. Naprošam Ustavno sodišče, da me o sklepu dr. Acceta uradno obvesti, saj bo ta sklep v nadaljevanju referendumskega spora zame in za širšo javnost nedvomno še zelo pomemben. Hkrati pa US pozivam, da referendumski spor zaradi pomembnosti  razpleta in velikega zanimanja javnosti  obravnava na ODPRTI JAVNI SEJI z  zaslišanjem prič, ki jih želim predlagati, in da US šele nato izdela končno argumentirano odločbo. Takšno, ki bo stvarna in konsistentna  in ne bo temeljila na izvotljenih pravicah in paragrafih, pač pa na  priznanju vsem vidnih neenakih  možnosti  obeh strani. Prepričan sem namreč, da bi na javni seji US zatrjevano bistveno neenakost v referendumski kampanj, ki je bila prisotna tudi v ponovljenem referendumu,  s pričami zlahka dokazal. Ustavne sodnike pa ob tem javno obveščam, da se njegova instrukcijska odločba US U-I-191/17-25  z dne 25.1.2018, ki je bila sprejeta z glasovanjem 9:0 in ki vsebuje  1 letni rok za odpravo anarhije  in konkretna navodila za popravilo ustavno neskladne referendumske in volilne  zakonodaje, ne izvaja v nobeni točki, niti ni to v načrtu DZ za naslednje leto. Kot državljan se sprašujem, zakaj sploh imamo sodišča in parlament, če se nič, ali zelo malo od sprejetih sklepov, spoštuje in uresničuje! Zato mislim, da ne moremo več govoriti o USTAVNI, ampak o zmeraj bolj o POHABLJENI demokraciji. Vili Kovačič, državljan K. Pripis: To pismo je javno, kajti pameti je že zmanjkalo, ostane nam samo še javnost !  

POZIV VSEM POSLANCEM D Z za USTANOVITEV PREISKOVALNE KOMISIJE za 2 TIR

POZIV VSEM POSLANCEM USTANOVITE PARLAMENTARNO PREISKOVALNO KOMISIJO O ODGOVORNOSTI ZA NAČRTOVANO KORUPTIVNOST PROJEKTA 2TIR, KI NAS BO STAL NAJMANJ 2,5 MILIJARDE EVROV PREVEČ! Poslanci vseh strank, združite se!  Še je čas zato, da se prepreči veliki rop. Ustanovite preiskovalno komisijo za vladni projekt 2TIR in 2TDK.  Ne dovolite, da bo preiskava prepozna, kot je bila pri TEŠ6 – 6 let prepozno. Šestdeset (60)  milijonov evrov že porabljenega denarja  za drugi tir, je dovolj velik razlog za to. Ob tem, da se niti  ne ve kdo je vodja projekta. Vlada v odstopu pa ne glede na to nadaljuje projekt, z novimi in novimi finančnimi aneksi z izbranimi podjetji. In to počne neovirano, vsem nam na očeh in v posmeh:  brez investicijskega programa, brez odgovornega glavnega projektanta in brez  projekta za izvedbo. Situacija je bolj kritična kot pri TEŠ6, ko so bili investicijski programi narejeni, čeprav so bili podatki  v njih lažni. Tej vladi pa še lagati ni treba več. Pri tem pa vlada niti sama ne ve ali načrtuje  drugi tir ali dvojni tir. Obenem državni sekretar trdi, da so vseskozi paralelno izvajali projekt, torej so delali nezakonito, ker zakon ni veljal. Zdaj, ko zakon velja, pa naj bi po tej logiki, korupcija drugega tira  postala zakonita. Davkoplačevalci na to ne moremo pristati. Seveda bo tudi za to prišel račun, ne dovolite pa, da zaradi ne ukrepanja, pride prepozno in na vaš naslov, ko  se ne boste mogli izogniti odgovornosti! Da se to ne zgodi, čim prej čim prej vzpostavite  preiskavo in nadzor. Škoda se je že začela kopičiti. Situacija  ne dovoljuje čakanja. Nastajajoča nova koalicija nas ponovno ignorira in zavaja, zato je  razlogov za preiskavo o  odgovornosti več kot dovolj. Le trideset (30) poslancev  zadošča , da poslanci opravite nalogo, to je: PRVIČ,  da  s poslanci vseh strank - ne glede na pripadnost poziciji ali opoziciji, takoj ustanovite parlamentarno preiskovalno komisijo in DRUGIČ , da pravočasno razveljavite zakon o izgradnji drugega tira, ki legalizira korupcijo in uzakonja tudi varnostno izjemno rizično traso z novim dvojnim  viaduktom pod že obstoječim viaduktom na Črnem kalu.  Križanjem treh viaduktov naravnost izziva katastrofo, podobno tisti  v Italiji (Bologna 7.avg in Genova 15. avg 2018).  Zato  poslanci poskrbite, da stroka ne bo več zlorabljanja, ustrahovana in ogrožena in da sama poišče optimalno rešitev. Norčevanje iz socialne države pa  je, da puščamo vnemar milijarde in se socialni partnerji pogajajo za drobtine iz bogatinove mize – mize novih gradbenih in političnih tajkunov.    Popolnoma jasno je, da nov dvojni tir (ne vladni drugi tir) lahko zgradimo brez korupcije ter 3 x ceneje, dvakrat hitreje in brez škode za ljudi in naravno okolje. Inženirska projektna skupina za DVOJNI TIR je že ustanovljena. Izgledalo je že, da je TEŠ6 najnižja točka državnih investicij in nauk za naprej, zdaj vidimo, da se v Sloveniji  iz napak nekateri namenoma nočejo učiti. To je očitno zato, ker potencialnim izvajalcem povezanih s politiko, to zelo ustreza. Nekateri poslanci (Bandelli) in nova ministrica za infrastrukturo (Alenka Bratovsek)  so  očitno neposredno zainteresirani  za čim dražjo  in najbolj škodljivo varianto 2 tira, ki je potencialno nova nacionalna finančna,  naravna,  okoljska in podzemna ekološka, lahko pa tudi varnostna katastrofa. Bodoča ministrica za infrastrukturo in vodja poslanske skupine ZAB sta v več kot očitnem konfliktu interesov. Gre za Bandellijevo BETONARNO in norih 20 KM TUNELOV 2 tira v kraškem podzemlju. Eden od temeljev demokracije je demokratičen  nadzor. Pod krinko politične stabilnosti in ljubega miru pa se zopet ponavlja nedopustno ravnanje-politika izvršenih dejstev  iz TEŠ6. Zato ponavljam poziv: ustanovite PARLAMENTARNO KOMISIJO ZA UGOTAVLJANJE POLITIČNE IN KAZENSKE ODGOVORNOSTI za 2TIR, kajti gre za KORUPTIVNI 2 TIR slepega črevesa – s pozlačenimi tračnicami, za izbrane državno privilegirane tajkune. Ustanovite komisijo takoj, ne čez 6 let, kot pri TEŠ6.  Rop stoletja se že izvaja. Poslanci DZ  nimate mandata, da se delate neumne in nevedne. Korupcija, finančni rop, uničenje kraškega podzemlja in naravnega okolja  ter ogrožanje vodnih virov, bodo nepopravljiva in nepovratna škoda tega, s strani vlade, vsiljenega in  izsiljenega projekta. Poslanci, vzpostavite nadzor in preiskavo, storite to tudi zaradi lastne vesti in zavoljo zadoščenja, da boste preprečili zlo nam in našim zanamcem, ki traja že desetletja. Tisti pa , ki ne boste storili nič, da bi to preprečili, ste enako soodgovorni. Vsakdo je kriv tudi za to »kar je dobrega opustil in slabega storil«. Država v kateri so  barabe in kriminalci  bolj glasni in vplivni od poštenih ljudi, je izgubljena ! Zato ukrepajte takoj, ne tarnajte, da se nič ne da storiti. Zato je preiskava nujna zdaj, in brez odlašanja – ne čez 6 let. Poslanci ne bodite reve in to storite zdaj. Ne govorite o tem daje to nemogoče ! Nemogoče je nemogoče, dokler tega ne storiš (Nelson Mandela)! Ljubljana 15.08.2018   Vili Kovačič, državljan K. (pred 6 leti leta 2012 tudi pobudnik referenduma proti poroštvu za TEŠ6)  

Objavljamo osnutek koalicijske pogodbe (z dne 27.07.) med Levico in ostalimi petimi strank iz levega pola

V pdf dokumentu objavljamo osnutek kolacijske pogodbe med Levico in osalimi petimi strankami iz levega političnega pola z Marjanom Šarcem na čelu.  POVEZAVA: (koalicijska pogodba - osnutek z dne 27.07.) Glede 2TDK je v dokumentu naslednje:  Izziv: Začetek gradnje 2. tira na predvideni trasi z izgradnjo dvotirne proge Ukrepi: - Čimprejšnja uveljavitev Zakona in nadaljevanje izvajanja projekta preko projektnega podjetja 2TDK, Levica: Izgradnja 2. tira preko družbe 2TDK, a brez udeležbe tujega kapitala, tj. z lastnimi sredstvi, nepovratnimi sredstvi EU in ugodnimi posojili EIB. (Sprejem novele, ki jo je že pripravila PS Levica.) - Dopolnitev obstoječega gradbenega dovoljenja za širitev servisnih cevi, - Potrditev investicijskega programa in začetek gradnje dostopnih cest, - Začetek postopka državnega prostorskega načrta za dvotirno progo (umestitev viaduktov in preostalih predorov), - Nadaljevanje dela ustanovljenega projektnega sveta Vlade RS za civilni nadzor, Levica: Nadgraditev projektnega sveta vlade RS za civilni nadzor v finančno-projektni svet, ki bo deloval na podlagi zakona in bo odgovoren samo državnemu zboru. (Sprejem novele, ki jo je že pripravila PS Levica.) - Dokončanje postopka z Evropsko investicijsko banko (EIB) za dodelitev posojila. - Začeti postopek s SID banko za dodelitev posojila, - Začeti postopek za dodelitev poroštva Junker sklada za posojilo EIB, - Nadaljevanje pogajanj z zalednimi državami. Levica: zagotovitev transparentnosti in izključitev tujega kapitala pri gradnji

ZBORNIK 2. TIR - interdisciplinarni problemi in predlogi rešitev pri gradnji dvotirne železniške proge Koper - Divača

Spoštovani, z veliko podporo slovenskih inženirjev zbranih v Zvezi inženirjev Slovenije in z neposredno podporo prof.dr. Janvita Goloba ter urednikom inž. Černigojem, je uspelo izdati zbornik, ki Vam ga pošiljam v spletno branje.  Vesel bom, če si boste vzeli čas in uvideli, da je problematika dvotirne proge po vladni varianti bistveno bolj problematična, kot jo želijo nekateri dolžniki financerjev volilne kampanje v letu 2014 in delno 2018 prikazati. Posebej pa si vzemite si čas in si oglejte ocene podjetja JASPERS, ki je v mnogih EU projektih odigral zelo čudno vlogo, da ne rečemo, dokazal koruptivnost v visokih krogih. To je pomembno za vse , da globje razumejo kako nekateri popolnoma neupravičeno kujejo njihovo strokovnost v nebo. Na spletnih straneh Računskega sodišča EU je tudi več zelo kritičnih revizij (v slovenščini!), ki se nanašajo na delovanje JASPERS in kažejo delovanje JASPERS v povsem negativni luči in opozarajajo Evropsko komisijo, da ji je JASPERS pobegnil iz nadzora. Jasno je, da je dokaz potrjevanja slovenska projekta 2-TDK mala malica za visoko navidezno strokovnost izkazano na večjih projektih. Problem je samo v razumevanju, da 3 milijarde pri 2 milijonih prebivalcev pomeni  uničenje države, pri 12 milijonih in 18 milijardah logistično neprimerne, tehnično zastarele in okoljsko nevarne neke druge investicije. Zato se takih investicij resne države ne gredo. Sedanji predsednik vlade v odhodu s svojo ekipo kot protagonist istih ministrstev v možni Šarčevi vladi ZAHTEVA nadaljevanje neprimernega projekta. S slepim vztrajanjem in trdoglavostjo ter tiho zavezo finančnim podpornikom, ki zahtevajo izgradnjo 3 x predragega in 2 x počasneje zgrajenega tira med Divačo in Koprom, zagotavlja morebitni "sredinski" vladi g. Šarca predčasen pokop oziroma odstop. Lahko rečemo, da je prosto po Bandelliju, morda res njegov pes bolj pameten od vsakega desničarja, ampak to še ne pomeni, da je pes tako neumen, da bi podpiral največjo krajo v zadnjih tridesetih letih.   Lep pozdrav   Prof. Jože Duhovnik PS: če imate prijatelje, ki se slabše poučeni o dejanski problematiki in želijo poglobiti poznavanje, jim pošljite zbornik naprej. S klikom na naslovnico se vam bo odprl pdf dokument.

TEŠ 6

Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države.

O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) Po dogovoru z nekdanjim sodnikom Ustavnega sodišča, mag. Matevžem Krivicem, objavljam avtorsko preurejeno pravno mnenje, ki ga je g. Krivic spisal na lastno pobudo. Skupna sta nama kritični pravni pogled na besedilo sodbe in prepričanje, dopolnjeno z željo in upanjem, da bi sodbe dosegale višjo raven argumentacije in prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma. Esej bi morda lahko bil naslovljen tudi kot »O standardu – in ustavnopravni vrednosti – razumnega dvoma.« Ali pa »Kdaj je pravna nevzdržnost sodbe v kazenskem postopku očitna.« In podobno. Takšno besedilo bi lahko vključevalo (ali bi moralo vključevati) številne citate iz knjige Boštjan M. Zupančič et al.: Ustavno kazensko procesno pravo (Pasadena). Ali pa iz tematsko sorodne knjige Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba). Seveda bi bilo treba citirati tudi pomembne sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Pa pravoslovna avtorska dela … Katero koli resno pravoslovno delo bi študijsko brali, katero koli predavanje kompetentnega predstavnika enega od pravosodnih poklicev bi poslušali (na kanalu Youtube med drugim najdemo sijajno predavanje tožilca o brezpogojni – pravni, etični in moralni – zavezi tožilcev k iskanju gotove RESNICE glede storitve kaznivega dejanja, razlogih zanj, krivde storilca in pravične – glede na prav vsa dejstva in okoliščine storjenega dejanja in življenjskih okoliščin storilca -, ne le zakonsko predpisane kazni), pri vseh bi našli isto kategorično jedro: natančno in skrbno je treba pretehtati PRAV VSE razpoložljive dokaze, ki so na voljo (prav vse!), dati storilcu in njegovi obrambi na voljo PRAV VSE razpoložljive in razumne možnosti za obrambo, človečno upoštevati PRAV VSE okoliščine posameznega primera in predlagati kazen, ki bo v vseh pogledih in po najboljši presoji PRAVIČNA v vseh pogledih, utemeljena pa z gotovostjo glede RESNICE ONKRAJ SLEHERNEGA RAZUMNEGA DVOMA. Zato se nikoli ne bi smelo zgoditi, da sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ne da bi za to imelo pravno neizpodbiten razlog: od materialnih dokazov, do zaslišanja prič in izvedencev. Prav vse, kar sodišču koristi za doseganje dokaznega standarda prepričanosti/gotovosti in prav vse, kar se pred sodiščem pojavi kot dokaz, mora sodišče analitično, skrbno in brezpogojno nepristransko (objektivno, neosebno in neprejeducirano) upoštevati pri končni sodbi in njeni obrazložitvi. Če gotovost onkraj razumnega dvoma v dokaznem postopku ni dosežena je pravna, etična in moralna dolžnost tožilca in sodišča, da ugotovita obstoj stvarno utemeljenih razlogov za ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev obtoženca in njegovo izpustitev na prostost. Podobno velja za odrejanje PRIPORA: ta nikoli ne sme biti oportunistična zadovoljitev čustvenih pričakovanj javnosti, izraz osebnega odnosa do storilca in očitanega kaznivega dejanja, predhodna in s tem prejudicirana »kazen« za obtoženca, oziroma karkoli drugega, razen PRISILJUJOČA NUJNOST glede na zakonsko predpisane pogoje za odrejanje pripora. Karkoli drugega, kakršno koli drugačno razmišljanje in odločanje sodišča, na predlog tožilstva, je skrajno zavržno dejanje, ki mu ni mesta pri opravljanju tožilske ali sodniške funkcije. Vse drugo je vladavina (ustvarjanje in uresničevanje) neprava. Med vsemi zavržnimi dejanji pri opravljanju pravosodnih poklicev pa so najbolj zavržna početja, s katerimi se osumljenci ali obtoženci kaznivih dejanj vnaprej 'obsojajo' pred mediji in javnostjo – pred t.im. neformalnim sodiščem javnega mnenja: z razkrivanjem identitete kazensko preganjane osebe pred javnostjo, globokim in grobim poseganjem v njegovo zasebnost, vztrajanje pri zatrjevanju obstoja kaznivega dejanja in posameznikove krivde zanj »za vsako ceno« in ne glede na razumne sklepe ob najboljši presoji materialnih dokazov, odrejanje pripora brez prisiljujoče nujnih razlogov zanj ipd. … Končno pa pomeni odločanje v nasprotju s sodbami višjih sodnih instanc, prav posebej pa odločitev ustavnega sodišča, zavržno ravnanje uradnih predstavnikov pravosodja brez primere. Dovolj sodnih obravnav sem si na slovenskih sodiščih ogledal od leta 1995, da lahko zatrjujem izkustvo: omenjeni odmiki od vladavine prava se dogajajo. Moj odnos do prava in dela sodišča pa mi pravi: to se zgodi prepogosto. Zgodila se je tudi očitna nepripravljenost na obrambo (četudi kdaj zaradi resničnega pomanjkanja časa za dobro pripravo) pri zagovornikih po uradni dolžnosti. Ali pa molčeča pasivnost zagovornice pri izpovedi policista, ki je jasno in neizpodbitno utemeljila nezakonito zbiranje dokazov pri hišni preiskavi. Pa očitna pristranskost izvedenca, ki ga je izključno na predlog tožilstva in ugovor obrambe zaslišalo sodišče. Tudi kapciozna in sugestibilna zasliševanje prič in obdolžencev so se zgodila. Pa sodniško zasliševanje prič in obdolžencev, ki je očitno odražalo prejudicirani odnos do njihove krivde, ali pa željo, s kakšno sodbo naj se konča sodni postopek. Glede tega sem bil že leta 1996 prepričan, da ima prof. Boštjan M. Zupančič prav: s tako intenzivno, vpeto in odločilno vlogo pri zasliševanjih na glavni obravnavi, kot jo imajo v slovenskih kazenskih postopkih sodnice in sodniki, ni mogoče vnaprej zagotoviti optimalne poštenosti kazenskega postopka. Navsezadnje pa niti z vlogo sodnikov porotnikov in sodnic porotnic, kot je uveljavljena sedaj. Sodba Matevž Krivic (seveda ne samo on) ima prav; vsaka sodba, ki se v kazenskem postopku sprejme z dokazljivo, ali nemara kar očitno kršitvijo načela »v dvomu za obtoženca« (in dubio pro reo), pomeni kršitev temeljnega načela zakonitega sojenja, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja Dr. (doktor z doktoratom) Novič je bil obsojen na petindvajset letno zaporno kazen. Zaprt je bil štiri leta! * Kljub temu, da je Ustavno sodišče glede tega ugotovilo, da ni bilo tako, kot bi po pravu moralo biti. Pa tudi zato, ker pri tem sodišče ni šlo dlje od deklaracije. * Res se to ni dogajalo in zgodilo brez dokazov. A v takem primeru in podobnih primerih ne sme biti niti sence razumnega dvoma – o izpolnjenosti pogojev za »zaprtje« (pripor ali zapor – odvzem svobode!) in o krivdni storitvi očitanega kaznivega dejanja. Takoj, ko sodišča … 'popustijo' pri tej kategorični normi vladavine prava, se rušijo temelji pravne civilizacije. Obsodba, ki temelji na možnosti, verjetnosti ali celo veliki verjetnosti, da je obtoženec res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to ni dovolj za zakonito obsodbo v kazenskem postopku. Krivic v pravnem mnenju zapiše: »V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo«, ob dvomu v korist obtoženca«, prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati.« Kritika dela sodišča bi težko bila večja, strožja. Spregled, ali nemara celo ravnodušnost do takšnih ugotovitev pa srh spreletavajoče stanje kulture, omike, duha in pravnega režima. »Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja… Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper drugo določeno osebo XY (sprememba je moja - AT) (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti XY med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav XY kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper določeno drugo osebo kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.« Pravno mnenje Krivica je obsežno, točkovno argumentirano. V celoti ga, po dogovoru, ne bom prilepil v ta spis. Tistega, kar Krivic argumentira in mu pritrjujem, ne bom obračal s svojimi besedami. Bom pa izluščil še nekaj delov. Pritožbeno sodišče je poudarjeno zapisalo, da določena druga oseba v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«. A prav to vzbudi dvom v pravilnost postopanja policije in tožilstva. Pritožbeno sodišče pa je navedlo nasprotno: da se sodišču ob tem, ali bolje zaradi tega dvom ne poraja. A že glede na samo vsebino obrazložitve odločitve sodišča, ki zadeva postopanje policije in tožilstva, posebej glede »neodvzema brisa« drugi osebi je obstoj DVOMA očiten. In še bolj očiten ob vsebini, ki sledi in zadeva izpoved priče. Zlasti v delu, kjer priča izpove, da naj bi XY »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo (umorjenemu-AT) maščeval in podobno«. Pritožbeno sodišče glede tega zapiše: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos XY z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost XY v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos«. Besede, ki naj bi jih dr. Novič izrekel v »gostilniški debati«, »o seznamu za fentanje«, pa sodišče sptrejme kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor. Krivic zapiše: »Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.« Krivic potem točkovno analizira odločitev sodišča v tč. 112 in 113, kjer sodišče, glede na dokaze kot celoto, prezre očitne razloge za razumni dvom. Glede tč. 114 pojasnjuje Krivic: »dva izvedenca sta pri ključnem dokazu dopuščala možnost, da najdeni sledovi pri dr. Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru, toda tudi to je tudi za pritožbeno sodišče je nepomembno!« Potem pa sledi stavek, ki ga je Krivic tudi na oddaji Tarča upravičeno in pravilno navedel kot stavek, ki že sam po sebi zadošča za razveljavitev sodbe: »da vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Sodišče pride do «zanesljivega zaključka«, da »dokazi kažejo na krivdo obtoženega.« Osupljivo neverjetno in skrb zbujajoče. Krivic ima prav: zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo, onkraj razumnega dvoma, ne pa, da samo kažejo nanjo. Temu zapisu ne pripisuje lapsusa, ampak ga označi za »jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen« in je »s previdno formulacijo skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma) in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.« Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Krivic sklene: »tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti… Taka sodba je hkrati tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.« Tudi v nadaljevanju pravnega mnenja Krivic natančno analizira vse navedbe sodišča, podobno kot zgoraj. Tudi vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen in za vprašanje ustreznosti višine kazni, glede na zatrjevani motiv »brezobzirne maščevalnosti«. Argumentaciji sodišča (»vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem«) očita nesklepčnost oziroma nelogičnost. Bistvo njen nelogičnosti odrazi predvsem v stavku: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …« In postavi vprašanje: »Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).« Vse do stavka o višini kazni in utemeljitve sodišča: »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. In sklene: »Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).« Argumentaciji sodišča argumentirano očita še bistveno kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik. Kritika Zdi se, da se bo sodni postopek v tej zadevi nadaljeval. Krivic in odvetnik g. Ježek sta ga že označila kot »nadaljevanje mrcvarjenja posameznika.« Nista pretiravala. Takšno odvijanje sodnih postopkov v kazenskih zadevaj je za človeka ponižujoče ravnanje, oškodovanje osebnega dostojanstva, dobrega imena, ugleda, časti, zasebnega življenja … Gre za protiustavno početje. Tudi za protikonvencijsko ravnanje. Do tega ne smemo biti ravnodušni, še manj odobravajoči – npr. v smislu formalističnega sprijaznjenja s spoznanjem, »da tako pač je.« Ne sme biti tako. Ne znam, ne zmorem, skoraj nočem –povsem- razumeti ljudi, zaposlenih v pravosodju ali na pravnih fakultetah, ki ob tem – pa naj soglašajo ali ne – ostanejo ravnodušni. Če ostanejo ravnodušni. Deloma razumem, ko molčijo. Deloma zato, ker se je pri nas izoblikovala in premočno utrdila praksa označevanja javno objavljenih strokovnih kritih sodniškega dela in/ali odločitev sodišč kot »nespodobnih, neodgovornih, pavšalnih, populističnih, škodljivih za ugled in avtoriteto sodstva, napad na sodstvo, rušenje pravne države« ipd. Pa da naj se ne bi smelo komentirati nepravnomočnih sodnih zadev. In da se nekončanih ustavnosodnih presoj ne bi smelo komentirati. Končno pa to stališče obkroži polje in trči v svoje izhodišče; nič sodniškega naj se ne komentira, če se to počne KRITIČNO. In kritiko se praviloma enači… kar izenači z glasnimi protesti pred sodno palačo. Celo s preglasnimi protesti pred sodno palačo. In celo s protesti, ki gredo z besedami, tonom in premiki telesa preko meje spodobnega. Oh. Ljudje, tudi profesorji in profesorice, imajo radi življenjski in delovni mir. Tega jim ne gre zameriti. Podajati se na javno tnalo, vsakič znova in dolgo časa, povzroča prav to – nemir. Ne notranji. Tisti, ki prihaja od zunaj. In marsikdaj povzroči tudi škodo – ali večjo škodo. A ta je pretežno nadzorljiva in deloma pomirljiva. S tisto, ki jo vesti in osebnosti povzročita molk, ko bi človek smel in moral spregovoriti, je drugače. Tarča Ogledal sem si oddajo Tarča. Ponovno. Nisem bil presenečen. Matevž Krivic je kratko pojasnil bistvo zadeve/primera/problema in zavzel držo, ki je povedala zelo veliko; preutrujeno je obmolknil. Tisti trenutek, ko je obmolknil je bilo dovolj. Zanj. Zame. Za najine kolege in kolegice. Za mnoge. A, kot se zdi, še vedno za izrazito manjšino. Za 'neogroženo' manjšino, pravijo. Morda imajo prav. Razumem predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo branil sodstvo, sodišče, kolegice in kolege, sklepe in sodbe. Njegova drža je bila dostojna, spoštljiva. Morda sem v njej prepoznal vsaj malo zadrege. Morda bi tudi sam želel povedati več ali drugače od tistega, kar je z besedami in tonom povedal. Ko je – tako se mi je zdelo - sledil želji po mehki, vsaj malo zaskrbljeni, iščoči spravljivosti in jezikovnem umirjanju. Pozorno sem ga poslušal. Zato pa nisem preslišal tistega, čemur prepričano ne pritrjujem. Na primer izjavi, ki sem jo razumel kot močno sugestijo, da stroge ocene in ostre kritike dela sodišč niso odgovorno početje pravnikov. Ali pa, da ob primeru, kot je primer dr. Noviča, »ni potrebno biti plat zvona.« Pa da »ni korektno iztrgati posameznega stavka iz konteksta sodbe.« Tudi, da stranke v postopkih »bombardirajo sodišče z dokazi« - in, kot sem razumel, se prav taka napaka lahko pripeti. In – kot sem razumel - jo je treba razumeti. Da je treba razumeti, če sodišče »kaj izpusti.« Ker so bile izjave dane v točno določenem in jasnem kontekstu točno določenega sodnega primera in točno določenih napak v točno določenih odločitvah dveh sodišč, ničemur od tega ne pritrjujem. Tudi ne smem. Takšnim izjavam in tu predstavljenemu razumevanju takšnih izjav odločno nasprotujem kot konceptualno in poklicno-etično nesprejemljivim. Vsekakor pa pritrjujem, enako kot mnogi kolegi in kolegice, jasnemu stališču predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj višje sodišče samo izreče oprostilno sodbo, kadar so za to podani stvarni razlogi. Tudi, da je pravni sistem zakonsko prenormiran. A tu spet trčimo ob problem: večkrat se zgodi, da sodnice in sodniki sami sugerirajo zakonodajalcu dodatne zakonopisne posege v zakone, kadar bi in četudi bi sami smeli IN MORALI prevzeti odgovornost za njihovo (ustavno pravilno, pravno prepričljivo in v duhu pravnega režima kot celote dopustno) RAZLAGO. Sklep Dobro delo sodišč ustvarja dober vtis o dobrem delu sodišč. Dobro delo sodišč ustvarja spoštovanje institucij, poklicno samospoštovanje in mirno vest sodnikov in sodnic – tam, kjer vest še žari. Dobro delo sodišč se izraža v kakovosti vsebine obrazložitev odločb sodišč, ne v goli statistiki. Odraža se tudi v odnosu predstavnikov sodne veje oblasti do utemeljene in dobroverne kritike sodnih odločitev. In v drži, ko jo sodnice in sodniki zavzamejo do tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi. Pravoslovna kritika dela sodišč prispeva k dobremu delu sodišč. Kritične pravoslovne analize in ocene dela sodišč niso rušenje pravne države, ampak njena obramba. Niso rušenje avtoritete in ugleda sodstva, ampak skrb zanju. Svoboda ni v molku, ampak v komuniciranju. Demokracija ni v pasivnosti, ampak v aktivnemu angažiranju. Etiko – v pravu, politiki in akademiji - krepi izpostavljanje in kritično angažiranje, ne umik v popolni mir, v slonokoščeni stolp. Izoblikujem predstavo o času, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države. V predstavi se zazrem v izpraznjeni prostor. Ta prostor ne sme biti izpraznjen. Naj bo sodstvo močno, naj ima legitimno avtoriteto, ki mu v ustavni demokraciji pritiče. Samo močno in avtoritativno sodstvo lahko ustvarja zgledni pravni režim in vladavino prava. Končno to lahko zagotovi kakovostno delo ustavnega sodišča. Za to nam zares gre – Krivicu, meni in mnogim drugim. Morda ne gre prav vsem ljudem za to. Morda so samo načini, kako gre različnim ljudem res za to, pač drugačni. Želeti si je, da bo najdena skupna točka oprijema, skupna pot v funkciji učinkovitega doseganja istega cilja. Prisiljujoče nujnega cilja. Andraž Teršek

Zapacan pravosodni sistem - primer dr. Milko Novič. Kdo je dejansko dal likvidirati dr. Janka Jamnika?

Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti (trajalo je kar pol leta od vložitve pritožbe, op. p.), ki jo je zoper obsodilno sodbo za umor nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika vložil Milko Novič. Sodišče se je za izpust odločilo na podlagi uveljavljanja kršitev pravice do obrambe. Ali je sodišče sodbo razveljavilo ali je Noviča oprostilo, za zdaj ni znano - odločba še ni vročena strankam (Delo, 12. sept).   Darko Majhenič Brez materialnih dokazov in prič je direktor NPU Darko Majhenič 22. dec. 2014 (le šest dni po streljanju pri Via Boni) javno obdolžil kemika dr. Milka Noviča, do leta 2009 zaposlenega na KI, umora takratnega direktorja KI dr. Jamnika. Neverjetno, krivec za umor je bil prepoznan (določen?) in priprt že prvi teden po dogodku, medtem ko je nadaljevanje potekalo v nerazumno dolgem času (roku). Že obtožnica je bila vložena zadnji trenutek, pol leta po priprtju. Preiskovalni sodnik, pokojni F. Hribar je, pred tem, za medije izjavil, da nobena priča ni obremenila Noviča! Tudi sojenje, ki sem mu redno sledila v sodni dvorani, je nakazovalo, da je »treba zadevo čim bolj zavlačevati«. Od odločitve sodnice za mnenje nemškega inštituta (izvedenec sodišča F. Sablič je trdil, da izvirajo ostanki strelnih delcev iz najdenega tulca, izvedenca obrambe, hrvaški balistik in dr. kemije z Inštituta JŠ pa, da gre za ostanke več vrst streliva) je minilo do pričanja nemškega balistika kar 10 mesecev! Čeprav sta nemška balistik in kemičarka menila enako kot oba izvedenca obrambe, pa je sodnica Koleta upoštevala le mnenje izvedenca Sabliča (zahtevo obrambe po izvedencu tudi kemijske stroke je zavrnila) in je Noviča 13.4.2017 obsodila za umor Jamnika na 25 let. Obsodba je bila nerazumna tudi, ker NFL sploh ni imel akreditacije za analizo GSR delcev (Sablič je lažno trdil nasprotno), na kar je obramba ves čas opozarjala, sodnica pa opozorila ni upoštevala - preverila. Le zakaj? Zgoraj navedena dejstva opozarjajo, da pri sojenju in obsodbi Noviča ni šlo le za strokovne napake, saj tudi laiki vemo, da mora pri obsodbi veljati načelo »brez sence razumnega dvoma«! Vendar se je v nadaljevanju (po pritožbi obrambe) na Višjem sodišču zgodba ponovila (sic!). Senat sodnikov je potrdil prvostopenjsko sodbo kljub temu, da je sodnica poročevalka priznala, da NFL v času izdelave poročila ni bil akreditiran za te raziskave! In še, prvi dan sojenja je bilo na zahtevo obrambe obravnavano poročilo z zaslišanja dr. Kobeta v povezavi z priprtim Libanoncem, kemikom M. Stephanom, ki je bil med osumljenimi za umor dr. Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«. Po končani zaprti razpravi so iz dvorane stopili zadovoljni in nasmejani Novič in odvetniki ter poparjena tožilka Žgajnarjeva in njena sodelavka. Drugi dan sojenja (22.12.2017) pa smo doživeli šok. Najprej sodnica ni dovolila, da bi pričala mati umorjenega, nato je sledila potrditev sodbe in zaporna kazen 25 let! Po izrečeni sodbi je sodnik Štrukelj gledal v tla, Merčunova je nepremično srepo gledala v daljavo, Živičeva pa govorila s zapisničarko. Ob odhodu iz dvorane sem jih pogledala in glasno dejala: »Sramota!« »Nisem kriv, krivca bo našlo pravosodje z organi pregona,« je novinarjem (javnosti) povedal Milko Novič, potem ko je bil izpuščen z Doba. Toda, bodo pravega krivca iskali? V pomoč bi jim morale biti tudi kamere, ki kažejo organizirano skupino »izvajalcev«. Vendar, nekdo je v ozadju likvidacije(!) Jamnika. Jamnikova starša pa zanima le še, zakaj je moral njun sin umreti. Iva Pavlin Žurman

Matevž Krivic: pravno mnenje o sodbi Višjega sodišča v zadevi Milko Novič

PRAVNO MNENJE (samoiniciativno) o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) To pravno mnenje sem spisal na lastno pobudo in ga pošiljam odvetnikom dr. Milka Noviča, ki ga lahko (v celoti ali delno) vključijo v vsa pravna sredstva v tej zadevi. Odvetnikom dr. Noviča je bil tekst poslan 12. marca 2018 in je bila njegova argumentacija praktično v celoti vključena v zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo kmalu za tem vložili odvetniki !!! A. Uvod Odvetnikom dr. Milka Noviča pošiljam svoje pravno mnenje, ki ga lahko, če to presodijo za koristno in primerno, vključijo kot dodatek ali drugačen sestavni del njihove zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo dr. Noviča oziroma njeno potrditev na Višjem sodišču. Če je kakšen od tu navedenih argumentov ali ugovorov morda nov (v preostalem delu zahteve odvetnikov še nevsebovan ali morda drugače utemeljen), naj se (če bo ta moj prispevek vključen v njihovo vlogo) seveda tudi ti argumenti, ugovori ali in predlogi štejejo za del zahteve. B. Eklatantna kršitev načela »in dubio pro reo« kot kršitev enega temeljnih načel zakonitega sojenja, ki zato ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja 1. Kršitev tega načela in s tem nepristranskosti sojenja pri prvostopnem sojenju Pisec tega mnenja sicer zavrača laične (in še toliko bolj politikantske) napade na to sodbo in prek nje na slovenska sodišča sploh, češ da je bil z njo dr. Novič obsojen na drakonsko 25-letno zaporno kazen sploh brez vsakih dokazov – prepričan pa je, da niti z enim od teh dokazov niti z vsemi skupaj kot celoto obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano »onkraj razumnega dvoma«. Kadar je glede na izvedene dokaze možno, verjetno ali celo zelo verjetno, da je obtoženi res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to za zakonito obsodbo ne zadošča – vse dokler obstaja razumen dvom, da pa bi bil lahko storilec tistega kaznivega dejanja tudi kdo drug. V takih primerih že stoletja in tisočletja velja temeljno pravno načelo, da je v dvomu obtoženca treba oprostiti. V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati. Kljub temu vsaj nečkaj opozoril. Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja. 2. Še izrazitejša pristranskost pritožbenega sodišča pri nekritičnem zavračanju pritožbenih ugovorov, še posebej pa pri presoji elementov iz kazenskega postopka zoper dr. Stephana V čem je bila nekritičnost in pristranskost pritožbenega sodišča pri zavračanju pritožbenih ugovorov, so v tej zahtevi za varstvo zakonitosti odvetniki že podrobneje pojasnili. Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: »Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec«. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper dr. Stephana (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti dr. Stephan med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav dr. Stephan kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper dr. Stephana kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču. a) V točkah 108 in 109 Že tu je za pritožbeno sodišče povsem nepomembno, da je dr. Stephana odpustil iz službe prav dr. Jamnik – kot pomembno v 109. točki kar dvakrat poudarja predvsem to, da dr. Stephan v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«! Saj ravno to lahko vsakomur vzbuja dvome v korektnost postopanja policije in tožilstva v tisti zadevi – pritožbeno sodišče pa to, ravno nasprotno, navaja celo kot utemeljitev za to, da sámo takih dvomov nima!! Možne dvome v to, zakaj takrat dr. Stephan »brez navzočnosti zagovornika ni pristal na odvzem brisa strelca«, nato lahkotno (v bistvu malomarno, neprofesionalno) izključi z naslednjo formalistično ugotovitvijo: »Če je (namreč dr. Stephan) svojo odločitev v zvezi s tem policiji sporočil do ponedeljka, kot je navajal, da bo, iz spisa ni razvidno«! Sodišča pa to očitno sploh ne zanima, ampak na koncu te točke sklene, da »glede na te ugotovitve zavrnitev odvzema brisa brez navzočnosti zagovornika, ne na splošno, nima več take teže, kot poudarja obramba, saj je le izkoristil svoje pravice«! Kot da gre tu za vprašanje, ali je dr. Stephan imel pravico zahtevati navzočnost zagovornika pri odvzemu brisa, ne pa za vprašanje, zakaj policija pri odvzemu brisa ni vztrajala!! b) V točki 111 Še bolj izrazita je pristranskost presoje v tej točki. Citirano izjavo priče dr. Plavca, da je dr. Jamniku dr. Stephan takrat (zaradi odpusta iz službe) »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo maščeval in podobno«, pritožbeno sodišče oceni takole: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos M. Stephana z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost M. Stephana v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos« - v gostilniški debati domnevno izraženo Novičevo izjavo o »seznamu za fentanje« pa to isto sodišče (enako kot prvostopno) jemlje kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor! Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna. c) V točkah 112 in 113 Podobno kot zgoraj. Okoliščine načrtovanega umora dr. Plavca, kot jih je pojasnila priča v postopku zoper dr. Stephana, bi po presoji sodišča sicer »lahko izkazovale določeno mero podobnosti načrtovanega umora z že izvršenim umorom dr. Jamnika, vendar tudi nič več od tega«. Sodišču to ne vzbuja nobenih pomislekov, da bi bilo zaradi tega »moč v kateremkoli delu podvomiti v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča« - »ni pa moč izključiti, da se je po načinu in okoliščinah izvršenega umora dr. Jamnika lahko zgledoval tudi domnevni napeljevalec k umoru dr. Plavca«! Simptomatično: slednjega (kar dr, Noviča ne razbremenjuje) »ni mogoče izključiti« (res ne, gotovo ne) – nasprotno, enako verjetno možnost (ki je seveda prav tako le možnost, ne gotovost) pa sodišče mirno izključi iz presoje (namreč kot eno od realnih možnosti, ki bi lahko vzbujale dvom v to, da je Jamnikov umor res zagrešil Novič). In če bi bila to edina okoliščina, ki bi lahko vzbujala tak dvom, bi bilo tako sklepanje morda še sprejemljivo – ob spornosti prav vseh uporabljenih dokazov proti Noviču (kjer niti pri enem ni mogoče izključiti utemeljenega dvoma, da morda tudi ne držijo) pa je tako sklepanje povsem nesprejemljivo in pri zakonitem sojenju v pravni državi nedopustno. 3. Kršitev materialnega prava v točki 114 V tej točki pritožbeno sodišče navaja, kaj vse je bilo v sodbi pravilno in popolno ugotovljeno – s temle (spet simptomatičnim) dodatkom: »ob prepričljivo zavrnjeni možnosti kontaminacije, kot jo je zatrjeval obtoženec in ki sta jo sicer na določen način dopustila tudi izvedenca Manthei in Gebhart«. Dva izvedenca torej pri ključnem dokazu dopuščata možnost, da najdeni sledovi pri Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru – toda tudi za pritožbeno sodišče je to nepomembno! Vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Zanesljiv zaključek, da dokazi kažejo na krivdo obtoženega?? Zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo (onkraj razumnega dvoma), ne pa, da samo kažejo nanjo. Prikazane sporne formulacije v 114. točki (eni od zaključnih točk obrazložitve) ni mogoče šteti za slučajen, nepomemben lapsus iz malomarmosti – pri tako odmevni in od javnosti tako dolgo pričakovani in zelo dolgo pripravljani sodbi je treba šteti vsako njeno trditev, še zlasti pa tiste zaključne trditve za še toliko bolj dobro premišljene (v primerjavi z običajnimi sodnimi primeri). Zaključna trditev, da zbrani dokazi krivde obtoženca ne dokazujejo, ampak da le »kažejo nanjo«, bi v katerikoli sodbi mogla (ali celo morala?) pripeljati do razveljavitve take sodbe kot neskladne s standardi zakonitega sojenja – v tem konkretnem primeru je pa to celo jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen, in da je s to »previdno formulacijo« skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma), in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja. 4. Kdaj so tudi kršitve načela in dubio pro reo lahko dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti Že zgoraj (zlasti pod B.1) je bilo pojasnjeno, zakaj tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela »ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja«. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni »hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti«. Dodatno k temu se tu navaja še en razlog za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti v takih primerih: taka sodba je hkrati »tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno«, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče. C. Bistvena kršitev pravil postopka v 116. in 117. točki (glede presoje zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti) Sodna argumentacija v teh dveh točkah je vsebinsko medsebojno povezana (a protislovna), nanaša pa se na dve pomembni točki za presojo zakonitosti izpodbijane drugostopne sodbe: v točki 116 gre za vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen (umora po 4. točki 116. člena KZ-1), v točki 117 pa za vprašanje ustreznosti višine kazni, če motiv »brezobzirne maščevalnosti« ni bil dokazan. Argumentacija v 116. točki je sploh že sama po sebi nesklepčna oziroma nelogična. Možno je sicer domnevati ali ugibati, kaj je s tem nerazumljivim stavkom sodišče v resnici hotelo povedati, toda vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem. Ta povsem nelogični stavek se glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču za neupoštevanje z ničemer (Pravilno bi bilo: z ničimer) izkazane maščevalnosti obtoženca pri presoji zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti, glede na ugotovitve o pravilno ugotovljenih okoliščinah v zvezi s tem, ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja ne le podan in opisan, temveč vsebinsko potrjen in izkazyan tudi v razlogih sodbe.« Bistvo tega nelogičnega stavka se torej glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …«!? Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka). Če domnevamo, da je v 116. točki sodišče hotelo v resnici povedati nekaj drugega, kot je zapisalo, namreč to, da je bil zakonski znak brezobzirne maščevalnosti v prvostopni sodbi pravilno ugotovljen, potem pa nastane še protislovje med tako razumljeno vsebino 116. točke in trditvijo v 117. točki, da tudi višina kazni ni pretirana – z utemeljitvijo, da »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. Protislovje v argumentaciji (in s tem spet bistvena kršitev pravil postopka) je tu očitno: če bi bila izrečena 25-letna zaporna kazen pravična in primerna »le zato, ker je oškodovanca umoril«, ne pa zato, kako ga je umoril, potem to ne bi bilo v neskladju le s kvalifikacijo kaznivega dejanja, ampak tudi z odmero višine kazni znotraj razpona, ki je zakonsko predviden za umor (od 15 do 30 let). Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd). D. Bistvena kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik Na koncu 13. točke obrazložitve pritožbeno sodišče (pravilno) navaja, da sodišče dokaz mora izvesti, »razen če je očitno, da ne more biti uspešen« - v nadaljevanju pa pri zavrnitvi zaslišanja Ane Jamnik tega ne upošteva. Nedopustnost zavrnitve zaslišanja te priče je povezana z razlogi, ki jih izpodbijana sodba navaja (v 34. točki) kot razloge, zakaj po mnenju pritožbenega sodišča niti dodatno zaslišanje žrtvinega očeta Antona Jamnika pravzaprav ne bi bilo potrebno: »Zato višje sodišče zaključuje, da oškodovančev oče več in drugega, kot je povedal v zvezi z oškodovančevimi težavami, skrbmi in počutjem in kar ga je očitno bremenilo, ni vedel, ker mu sin česa in koga drugega tudi ni omenjal.« Kako pa naj bi sodišče vedelo, kaj vse je sin očetu takrat povedal in ali ni možno, da bi se oče naknadno (po prvem pričevanju) spomnil še česa pomembnega? Če ne bi imel povedati nič novega – zakaj pa naj bi potem hotel pričati še enkrat? Predvsem pa je povsem nelogično in neprepričljivo, zakaj je bilo pritožbeno sodišče (kljub temu, kar v sodbi navaja – zgoraj citirano) pripravljeno, da ga zasliši in je bil na zaslišanje že povabljen – ko zaradi bolezni ni mogel priti in je obramba namesto njegovega zaslišanja predlagala zaslišanje njegove žene (z utemeljitvijo, da ve in lahko pove isto, kar bi lahko povedal mož), je pa (glej predzadnji odstavek 38. točke) »iz istih razlogov, kot so navedeni v zvezi z izpovedjo priče Antona Jamnika, višje sodišče ocenilo tudi predlagano zaslišanje Ane Jamnik za nepotrebno«. Tudi njeno zaslišanje? Saj je bil Anton Jamnik na zaslišanje že povabljen! Šele za tem (v zadnjem odstavku 38. točke), potem ko je iz (prej navedenih) razlogov zaslišanje Ane Jamnik že ocenilo za nepotrebno, je sodišče potem, kot za nekakšno dodatno opravičevanje take odločitve, zavrnilo še relevantnost pomislekov Antona Jamnika, »da bi Novič lahko to storil sam«, pri čemer je ta priča te pomisleke sodišču lahko izrazila samo na svojem prvem zaslišanju, bili so (ne glede na njihovo relevantnost) torej sodišču že znani in to torej ni moglo biti tisto, kar sta bodisi Anton bodisi Ana Jamnik višjemu sodišču na dodatnem zaslišanju še hotela povedati. Ni rečeno, da je bilo to sploh v zvezi s tu omenjenimi »pomisleki Antona Jamnika« s prvega zaslišanja ali da nista morda poleg tega hotela povedati še kaj drugega. Brez njegovega (ali ženinega) dodatnega zaslišanja ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da sta hotela govoriti le o svojih »razmišljanjih in prepričanjih« in ne tudi o svojih vedenjih (kaj jima je sin pred smrtjo govoril – kdo naj bi ga »pospravil«, koga se je v tem smislu bal ipd., kar pa so pri tako dvomljivo izkazani krivdi obtoženca nadvse pomembna vprašanja). Poleg tega pa je želja staršev žrtve, da bi dopolnila svoje pričevanje kot priči obrambe in ne tožilstva, nekaj tako neobičajnega, da bi že samo to moralo nepristranskemu sodišču vzbuditi interes za zaslišanje take priče. Ali bi bilo to dodatno pričanje za presojo krivde obtoženca relevantno ali ne, bi sodišče lahko presodilo šele, ko bi to pričanje slišalo – pa ga je kljub minimalni porabi časa, ki bi bila za to potrebna (Ana Jamnik je bila že na sodišču in je čakala na zaslišanje), zavrnilo kot nepotrebno. Pri tako nejasnih in razumnim dvomom izpostavljenih dokazih za obtoženčevo krivdo je tako ravnanje sodišča povsem nerazumno in ga je težko razumeti drugače kot še en znak pristranskosti sodišča pri odločanju v tej zadevi, vsekakor pa je to ravnanje pomenilo bistveno kršitev pravil postopka (ter ustavne pravice obtoženca do zaslišanja vseh prič obrambe). Matevž Krivic

KAZENSKI PREGON za LAŽNEGA SODNEGA “IZVEDENCA” - Franc Sablič obtožen laži, ki ji je sodišče verjelo!

Franc Sablič je kot kot izvedenc na glavni obravnavi v kazenskem postopku zoper obdolženega dr. Milka Noviča pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani izpovedal, da je Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) akreditiran laboratorij, da je akreditiran laboratorij s točno določenim postopkovnikom, da ima NFL v postopku in po navodilih akreditirano, da jemlje vzorce tudi po 24 urah, kar je vse neresnično, saj je NFL akreditacijo za opravljanje preiskav GSR prejel šele 24.7. 2017, še danes pa NFL nima akreditacije za odvzemanje vzorcev, kar je Franc Sablič nedvomno vedel, saj je bil še v času izdelave izvedenskih mnenj v navedeni kazenski zadevi direktor NFL, njegova izpovedba pa je imela za posledico obsodbo dr. Milka Noviča na zaporno kazen 25 let zaradi umora dr. Janka Jamnika, kar je za obdolženca posebno huda posledica. .... Obtožnica zoper Franca Sabliča (klik na dokument) ----- Kdaj si bodo vsi sodniki upali  soditi po pravici. Strah je največji zaveznik komunističnega sodstva po naročilu politike ! Vili Kovačič – državljan K.,  spremljevalec iz sodne dvorane vir slike: rtvslo.si

NE PREZRITE

Dr. Duhovnik: Zakon o drugem tiru v večih delih nedorečen in koruptiven

11.05.2018

Politika si je spet zaželela korupcijski projekt. In pri temu početju jih lahko ustavimo samo odgovorni državljani!

10.05.2018

Na 2. tiru se že stopnjuje ropanje in korupcija! Protihrupne ograje ne bodo stale 3.3 mio €, ampak 5.4 mio € !!!

DATUMSKO IZIGRAVANJE USTAVNEGA SODIŠČA – KAM JADRA SLOVENSKO USTAVNO SODIŠČE !?

Nova odkritja pri pregledovanju dokumentov za projekt drugi tir. Potvorjeno gradbeno dovoljenje za 2. TIR!!!

STRICI SO MU POVEDALI ?! NAROD SI BO PISAL SODBO SAM, NE TOF MU JE NE BO, in ne SKORUMPIRANI DENAR !

VIDEOTEKA

Intervju pred referendumom - Vili Kovačič

Drugi tir - pred referendumom

Vroči stol Premiera nove sezone - Tema Referendum o ...

Skupaj zaščitimo državni proračun

2-TDK dvotirna proga Divača-Koper

Davkoplačevalci Se Ne Damo

May 18, 2018
Slovenija od danes naprej ni več pravna evropska ...
Povsod v EU je vlogo po upravnem postopku možno v roku 48 dni dopolniti. Tudi vloženo kandidatno listo.Tudi pri nas jo ...
(0)
May 14, 2018
SMC, DESUS in SD skupaj vodijo med uničevalci ...
Gašperšič kot gradbenik ne razume okolja, Leben kot kvazi okoljevarstvenik z diplomo želi pobijati ...
(1)
May 14, 2018
ZMAGA LJUDSKEGA RAZUMA in dokaz otopelosti ...
Daljnega leta so se pri kravjih kupčijah slovenski politiki odločili, da sistematično preprečijo ljudstvu, da ...
(0)
May 11, 2018
Dr. Duhovnik: Zakon o drugem tiru v večih delih ...
V nedeljo bomo ponovno glasovali na referendumu o drugem tiru, ki je enkrat že bil izpeljan, kasneje pa je bil ...
(0)
May 11, 2018
TISKOVNA KONFERENCA PRED REFERENDUMOM !
Spoštovani  mediji, novinarji in vsa slovenska javnostIZJAVA ZA JAVNOST o REFERENDUMSKEM ...
(0)
May 11, 2018
Labodji spev samohvale Mira Cerarja in ...
LABODJI SPEV SAMOHVALE MIRA CERARJA in samaritanski JOK ALENKE BRATUŠEKPo treh stvareh bom pomnil to soočenje, ...
(0)
May 11, 2018
Sreda v Sredo: VILI KOVAČIČ - Državljan K
Preštevamo zadnje dneve in ure do nedelje, 13. maja, ko nas davkoplačevalce čaka ponovljeni referendum o Zakonu ...
(0)
May 10, 2018
IZKRIVLJENA REFERENDUMSKA DEMOKRACIJA PO SLOVENSKO ...
I Z J A V A pred SOOČENJEMIZKRIVLJENA REFERENDUMSKA DEMOKRACIJA PO SLOVENSKOSoočenje, ki to ne more biti – do ...
(0)
May 10, 2018
Politika si je spet zaželela korupcijski projekt. ...
Politika si je zaželela korupcijski projekt, ki je bil podprt z lažnivimi podatki o energetski vrednosti lignita. Leta ...
(1)
Apr 29, 2018
Jureta Godlerja referendumski super komplimenti, ...
Dragi Jurček,  v humorju mora biti vsaj zrno resnice, drugače ne šteje in ni vreden pozornosti. Zato bi te ...
(0)
Apr 28, 2018
Objavljamo oddajo Vroči stol na temo referenduma ...
(1)
Apr 24, 2018
POZIV: DavkoplačevalcIsenedamo zbiramo podpise za ...
DRŽAVLJANKE IN DRŽAVLJANI !!!BODIMO AKTIVNI DRŽAVLJANI IN DAJMO PODPORO LISTI KANDIDATOV IN KANDIDATK ZA VOLITVE V ...
(0)