19. Sodišče sledi izpovedbam prič povzetih v prejšnji točki obrazložitve, saj so priče izpovedovale ves čas postopka enako, prav tako se njihove izpovedbe medsebojno skladajo. Iz izpovedb prič Gaberšček, Metelko, Husič, Ogorevc, Venturini, Korenčan, Novak Tušar, Hočevar, Pintar izhaja, da sicer obtoženi nikoli ni bil fizično agresiven, bil pa je konflikten, žaljiv, dostikrat v sporu s sodelavci, ki jih je tudi zmeijal, rad seje kregal, bilje zajedljiv, delo drugih je dajal v nič. Obtoženi je nekatere ljudi sprejemal kot avtoriteto in z njimi posebnih konfliktov ni imel ter se je do njih vedel korektno (npr. do Venturinija, Levca), nekatere ljudi pa kot avtoritete ni sprejemal in je pri odnosu z njimi pokazal svojo izrazito negativno plat (tak je bil odnos z Božidarjem Ogorevcem). Sodišče prav tako sledi izpovedbama prič Kotnik in Merzela, ki posebnih negativnih izkušenj z obtoženim nista imela, Kotnikova je poudarila, daje od obtoženca dobila izjemno znanje in ji je ves čas stal ob strani, Merzel pa je kot obtožencev prijatelj poudaril njegovo polnokrvnost in iskrenost, vendar sta tudi ti dve priči izpovedali, daje bil obtoženi trmoglav, da je izražal jezo in nezadovoljstvo, da je kolerik in vzkipljiv. Priči Šarabon in Bassin pa sta prepričljivo opisali obtoženčevo dojemanje delovnopravnega spora. Sodišče glede na izpovedbe prič Gaberščka, Ogorevca, Venturinija, Korenčanove, Pintarja zaključuje, da obtoženi ni imel problemov zgolj v odnosu z ljudmi temveč tudi v odnosu do svojega dela (nedokončanje projektov, nesmotrno porabljena sredstva, ipd.), kar vse je eskaliralo do tega, daje bil leta 2007 na podlagi peticije sodelavcev preseljen v drugo pisarno, prav tako mu je bil dodeljen drug laboratorij. To je potrjeno tudi s peticijo, ki so jo dne 26.4.2007 podpisali njegovi sodelavci in zaradi zaničevanja dela drugih raziskovalcev, poniževanja sodelavcev oddelka, širjenja žaljivih in lažnih informacij po inštitutu in izven inštituta, ustvarjanja atmosfere na oddelku, ki je neprimerna in velikokrat nemogoča za raziskovalno delo, skrajno neprimernega in žaljivega obnašanja do novih raziskovalcev in obiskovalcev, pogoste manipulacije z osebjem, pisnega in verbalnega pritiska na nekatere sodelavce z namenom uklanjanja njegovim zahtevam ter popolne samovolje in neupoštevanja pravil, predlagali, da se obtoženca izključi iz skupine, da se ga fizično odstrani iz oddelka in prepove dostop do opreme oddelka (navedena pritožba se nahaja na CD-ju v prilogi A55, v mapi CRP - plagiat - kraja in podmapi diskvalifikacija - eliminacija - likvidacija). Pred prihodom oškodovanca je bil zoper njega celo sprožen postopek odpustitve, vendar je bil nato ustavljen. Ko je delo direktorja nastopil oškodovanec, je obtožencu dal še eno priložnost, vendar je obtoženi ni izkoristil, kot je izpovedala Maša Korenčan, je obtoženi zafrknil vse kar je lahko, situacija z njim je postala nevzdržna, zato je bil ponovno začet postopek odpovedi in leta 2009 je dobil redno odpoved iz krivdnih razlogov. Sodišče izpovedbam prič, ki so opisovale obtožencev konflikten odnos do sodelavcev ter do dela sledi tudi zato, ker je bil obtoženi dejansko odpuščen iz KI zaradi krivdnih razlogov, s svojimi tožbami na delovnopravnem sodišču pa ni uspel. Obtoženčeve osebne lastnosti, o katerih so izpovedovale priče, pa je ugotovil tudi izvedenec psiholog (mnenje izvedenca Benedika je povzeto v nadaljevanju sodbe).

20. Priča Tatjana Jamnik Skubic (žena oškodovanca) je povedala, da sta se z oškodovancem vsakodnevno pogovarjala o odnosih in problemih v službi na KI. Največ problemov je imel z obtoženim in družino Janežič. Oškodovanec je najprej obtožencu ponudil rešitev, kupil mu je potrebno opremo in denar zanjo vzel iz posebnega fonda, ko pa je oprema prišla, je obtoženi ni želel razpakirati, ker je rekel, da to ni dovolj. Obtoženi je stalno vlagal tožbe proti oškodovancu na različne teme, zadnja je bila, daje oškodovanec njemu ukradel avtorsko lastnino v zvezi z nekim projektom, kije bila tudi takoj zavržena. Oškodovanec ji je povedal, da obtoženi na sodišču nastopa z neresnicami, obtoženi je vedno vzroke za to, da je nekaj narobe, iskal pri drugih, nikoli ni bil sam nič kriv, vedno so bili krivi drugi. Par dni pred smrtjo ji je oškodovanec tudi povedal, da je obtoženi izgubil vse postopke in gre lahko samo še na Evropsko sodišče. Sodišče sledi tudi izpovedbi oškodovančeve žene, saj je bila s strani svojega moža očitno dobro seznanjena z razmerami na KI, njena izpovedba o načinu obtoženčevega delovanja pa se tudi sklada z izpovedbami prič - zaposlenih na KI ter ovadbami in prijavami obtoženca.

21. Priča Jasna Grbović je povedala, da je delala na KI 20 let in sicer do leta 1992, obtoženi je bil 10 let njen sodelavec. Med obtoženim in starejšimi kemiki v skupini je prihajalo do raznih trenj, ker jih je obtoženi poskušal učiti novih metod, včasih je bil nestrpen in zato se je odnos začel krhati. Ko so skupaj delali na terenu, je bil obtoženi zelo kooperativen, izjemen kolega do vseh. Obtoženi je bil hitre narave, odgovoril je hitro, povedal je svoje mnenje, grozil pa ni nikoli. Na zagovor obtoženčevega doktorata ni prišel nihče od njegovih kolegov. Priča je opisala izjemno strokovnost obtoženca ter njegovo obsežno biografijo. Priča Alenka Dunja Zupančič je povedala, da se je na KI zaposlila leta 1979, z obtožencem se pozna 20 let, 10 let sta delala v isti skupini. Upokojila se je leta 2000. Obtoženca je spoznala kot prijaznega, prijetnega, simpatičnega, dobrega kolega, vedno je pomagal. Bil je delaven in natančen. Nekatere je motilo, daje bil pri komuniciranju vedno direkten. Edino kar je bilo slabega je, da je bil včasih zafrkljiv ali celo zajedljiv, takoj je povedal kot se mu zdi. Tak je bil z nekaterimi ljudmi, z njo ne. Grozil ni nikomur. Priča je tudi sama od sebe povedala, da je brala v časopisu, da so bili pri obtožencu najdeni delci smodnika in nato začela pojasnjevati, da je sama imela izkušnje z delci grafita, ki se je prijel za jopo in ni in ni šel stran tudi po večkratnem pranju. Enako velja za rastlinske delce. Nadalje je priča pričela govoriti o upokojenem kemiku Gregorju Vidmarju pri katerem so našli večje količine kemikalij ter poudarila, daje KI hranil eksplozivne in vnetljive snovi v skladišču Heliosa ter da je bila javna tajna, da je KI dobival devize preko kakšnega posameznika in je pomislila na to, da jih je morda dobival od Vidmarja, Jamnik pa morda tega ni več želel nadaljevati. Sodišče ugotavlja, da sta bili priči obtožencu v svojih izpovedbah naklonjeni. Sodišče sicer verjame pričama, da sta bili z obtožencem v dobrih delovnih odnosih (kot je bilo omenjeno že zgoraj obtoženi ni bil z vsemi v slabih odnosih - npr. s Kotnikovo, Merzelom, Levcem, Kočarjem), dejstvo pa je, da je priča Grbovič delala na KI do leta 1992, priča Zupančič pa do leta 2000, torej jima o zadnjem desetletju obtoženčevega dela na KI preden je bil odpuščen iz lastnega ni ničesar znanega. Iz izpovedb prič povzetih v točki 18 obrazložitve pa tudi izhaja, da so se resne težave z obtožencem pričele po letu 2000. Obe priči sta zagovarjali obtoženčevo strokovnost, čemur sodišče pritrjuje, saj so o njej izpovedali praktično vsi zaposleni na KI. Obe priči sta izrazili lastno mnenje o tem, da obtoženi ni storilec očitanega kaznivega dejanja, vendar sodišče ugotavlja, da gre zgolj za njuno osebno mnenje na podlagi poznanstva z obtoženim pred mnogo leti, zato to njuno mnenje ne more vplivati na ugotovitve sodišča. Priča Zupančičeva je celo podajala neke svoje teorije o možnih storilcih, ki pa seveda niso z ničemer podprte in gre zgolj za osebno mnenje priče, ki ga ni podkrepila z nobenimi konkretnimi podatki, objektivnimi okoliščinami oz. razlogi zanj. Njene teorije so temeljile zgolj na lastnih posplošenih sklepanjih, ki pa ne morejo imeti dokazne vrednosti oz. teže. Sta pa navsezadnje tudi obe priči, čeprav se je obtoženi očitno z njima v času, ko so sodelovali kot sodelavci, dobro razumel, opisali obtoženčevo vzkipljivo naravo, trmo ter navsezadnje dejstvo, da je imel konflikte z drugimi sodelavci.

< nazaj   naprej >