O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič

(sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017)

Po dogovoru z nekdanjim sodnikom Ustavnega sodišča, mag. Matevžem Krivicem, objavljam avtorsko preurejeno pravno mnenje, ki ga je g. Krivic spisal na lastno pobudo. Skupna sta nama kritični pravni pogled na besedilo sodbe in prepričanje, dopolnjeno z željo in upanjem, da bi sodbe dosegale višjo raven argumentacije in prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma.


Esej bi morda lahko bil naslovljen tudi kot »O standardu – in ustavnopravni vrednosti – razumnega dvoma.« Ali pa »Kdaj je pravna nevzdržnost sodbe v kazenskem postopku očitna.« In podobno. Takšno besedilo bi lahko vključevalo (ali bi moralo vključevati) številne citate iz knjige Boštjan M. Zupančič et al.: Ustavno kazensko procesno pravo (Pasadena). Ali pa iz tematsko sorodne knjige Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba). Seveda bi bilo treba citirati tudi pomembne sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Pa pravoslovna avtorska dela …


Katero koli resno pravoslovno delo bi študijsko brali, katero koli predavanje kompetentnega predstavnika enega od pravosodnih poklicev bi poslušali (na kanalu Youtube med drugim najdemo sijajno predavanje tožilca o brezpogojni – pravni, etični in moralni – zavezi tožilcev k iskanju gotove RESNICE glede storitve kaznivega dejanja, razlogih zanj, krivde storilca in pravične – glede na prav vsa dejstva in okoliščine storjenega dejanja in življenjskih okoliščin storilca -, ne le zakonsko predpisane kazni), pri vseh bi našli isto kategorično jedro: natančno in skrbno je treba pretehtati PRAV VSE razpoložljive dokaze, ki so na voljo (prav vse!), dati storilcu in njegovi obrambi na voljo PRAV VSE razpoložljive in razumne možnosti za obrambo, človečno upoštevati PRAV VSE okoliščine posameznega primera in predlagati kazen, ki bo v vseh pogledih in po najboljši presoji PRAVIČNA v vseh pogledih, utemeljena pa z gotovostjo glede RESNICE ONKRAJ SLEHERNEGA RAZUMNEGA DVOMA. Zato se nikoli ne bi smelo zgoditi, da sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ne da bi za to imelo pravno neizpodbiten razlog: od materialnih dokazov, do zaslišanja prič in izvedencev. Prav vse, kar sodišču koristi za doseganje dokaznega standarda prepričanosti/gotovosti in prav vse, kar se pred sodiščem pojavi kot dokaz, mora sodišče analitično, skrbno in brezpogojno nepristransko (objektivno, neosebno in neprejeducirano) upoštevati pri končni sodbi in njeni obrazložitvi. Če gotovost onkraj razumnega dvoma v dokaznem postopku ni dosežena je pravna, etična in moralna dolžnost tožilca in sodišča, da ugotovita obstoj stvarno utemeljenih razlogov za ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev obtoženca in njegovo izpustitev na prostost.


Podobno velja za odrejanje PRIPORA: ta nikoli ne sme biti oportunistična zadovoljitev čustvenih pričakovanj javnosti, izraz osebnega odnosa do storilca in očitanega kaznivega dejanja, predhodna in s tem prejudicirana »kazen« za obtoženca, oziroma karkoli drugega, razen PRISILJUJOČA NUJNOST glede na zakonsko predpisane pogoje za odrejanje pripora.


Karkoli drugega, kakršno koli drugačno razmišljanje in odločanje sodišča, na predlog tožilstva, je skrajno zavržno dejanje, ki mu ni mesta pri opravljanju tožilske ali sodniške funkcije. Vse drugo je vladavina (ustvarjanje in uresničevanje) neprava.


Med vsemi zavržnimi dejanji pri opravljanju pravosodnih poklicev pa so najbolj zavržna početja, s katerimi se osumljenci ali obtoženci kaznivih dejanj vnaprej 'obsojajo' pred mediji in javnostjo – pred t.im. neformalnim sodiščem javnega mnenja: z razkrivanjem identitete kazensko preganjane osebe pred javnostjo, globokim in grobim poseganjem v njegovo zasebnost, vztrajanje pri zatrjevanju obstoja kaznivega dejanja in posameznikove krivde zanj »za vsako ceno« in ne glede na razumne sklepe ob najboljši presoji materialnih dokazov, odrejanje pripora brez prisiljujoče nujnih razlogov zanj ipd. …


Končno pa pomeni odločanje v nasprotju s sodbami višjih sodnih instanc, prav posebej pa odločitev ustavnega sodišča, zavržno ravnanje uradnih predstavnikov pravosodja brez primere.


Dovolj sodnih obravnav sem si na slovenskih sodiščih ogledal od leta 1995, da lahko zatrjujem izkustvo: omenjeni odmiki od vladavine prava se dogajajo. Moj odnos do prava in dela sodišča pa mi pravi: to se zgodi prepogosto. Zgodila se je tudi očitna nepripravljenost na obrambo (četudi kdaj zaradi resničnega pomanjkanja časa za dobro pripravo) pri zagovornikih po uradni dolžnosti. Ali pa molčeča pasivnost zagovornice pri izpovedi policista, ki je jasno in neizpodbitno utemeljila nezakonito zbiranje dokazov pri hišni preiskavi. Pa očitna pristranskost izvedenca, ki ga je izključno na predlog tožilstva in ugovor obrambe zaslišalo sodišče. Tudi kapciozna in sugestibilna zasliševanje prič in obdolžencev so se zgodila. Pa sodniško zasliševanje prič in obdolžencev, ki je očitno odražalo prejudicirani odnos do njihove krivde, ali pa željo, s kakšno sodbo naj se konča sodni postopek. Glede tega sem bil že leta 1996 prepričan, da ima prof. Boštjan M. Zupančič prav: s tako intenzivno, vpeto in odločilno vlogo pri zasliševanjih na glavni obravnavi, kot jo imajo v slovenskih kazenskih postopkih sodnice in sodniki, ni mogoče vnaprej zagotoviti optimalne poštenosti kazenskega postopka. Navsezadnje pa niti z vlogo sodnikov porotnikov in sodnic porotnic, kot je uveljavljena sedaj.


Sodba

Matevž Krivic (seveda ne samo on) ima prav; vsaka sodba, ki se v kazenskem postopku sprejme z dokazljivo, ali nemara kar očitno kršitvijo načela »v dvomu za obtoženca« (in dubio pro reo), pomeni kršitev temeljnega načela zakonitega sojenja, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja

Dr. (doktor z doktoratom) Novič je bil obsojen na petindvajset letno zaporno kazen. Zaprt je bil štiri leta! * Kljub temu, da je Ustavno sodišče glede tega ugotovilo, da ni bilo tako, kot bi po pravu moralo biti. Pa tudi zato, ker pri tem sodišče ni šlo dlje od deklaracije. * Res se to ni dogajalo in zgodilo brez dokazov. A v takem primeru in podobnih primerih ne sme biti niti sence razumnega dvoma – o izpolnjenosti pogojev za »zaprtje« (pripor ali zapor – odvzem svobode!) in o krivdni storitvi očitanega kaznivega dejanja. Takoj, ko sodišča … 'popustijo' pri tej kategorični normi vladavine prava, se rušijo temelji pravne civilizacije. Obsodba, ki temelji na možnosti, verjetnosti ali celo veliki verjetnosti, da je obtoženec res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to ni dovolj za zakonito obsodbo v kazenskem postopku.

Krivic v pravnem mnenju zapiše: »V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo«, ob dvomu v korist obtoženca«, prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati.« Kritika dela sodišča bi težko bila večja, strožja. Spregled, ali nemara celo ravnodušnost do takšnih ugotovitev pa srh spreletavajoče stanje kulture, omike, duha in pravnega režima.

»Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja… Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole:

Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec.

Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca).

Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper drugo določeno osebo XY (sprememba je moja - AT) (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti XY med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav XY kot edini med njimi to odklonil.

Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper določeno drugo osebo kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.«

Pravno mnenje Krivica je obsežno, točkovno argumentirano. V celoti ga, po dogovoru, ne bom prilepil v ta spis. Tistega, kar Krivic argumentira in mu pritrjujem, ne bom obračal s svojimi besedami. Bom pa izluščil še nekaj delov.

Pritožbeno sodišče je poudarjeno zapisalo, da določena druga oseba v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«. A prav to vzbudi dvom v pravilnost postopanja policije in tožilstva. Pritožbeno sodišče pa je navedlo nasprotno: da se sodišču ob tem, ali bolje zaradi tega dvom ne poraja. A že glede na samo vsebino obrazložitve odločitve sodišča, ki zadeva postopanje policije in tožilstva, posebej glede »neodvzema brisa« drugi osebi je obstoj DVOMA očiten. In še bolj očiten ob vsebini, ki sledi in zadeva izpoved priče. Zlasti v delu, kjer priča izpove, da naj bi XY »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo (umorjenemu-AT) maščeval in podobno«. Pritožbeno sodišče glede tega zapiše: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos XY z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost XY v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos«. Besede, ki naj bi jih dr. Novič izrekel v »gostilniški debati«, »o seznamu za fentanje«, pa sodišče sptrejme kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor. Krivic zapiše: »Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.«

Krivic potem točkovno analizira odločitev sodišča v tč. 112 in 113, kjer sodišče, glede na dokaze kot celoto, prezre očitne razloge za razumni dvom.

Glede tč. 114 pojasnjuje Krivic: »dva izvedenca sta pri ključnem dokazu dopuščala možnost, da najdeni sledovi pri dr. Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru, toda tudi to je tudi za pritožbeno sodišče je nepomembno!«

Potem pa sledi stavek, ki ga je Krivic tudi na oddaji Tarča upravičeno in pravilno navedel kot stavek, ki že sam po sebi zadošča za razveljavitev sodbe: »da vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Sodišče pride do «zanesljivega zaključka«, da »dokazi kažejo na krivdo obtoženega.«

Osupljivo neverjetno in skrb zbujajoče. Krivic ima prav: zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo, onkraj razumnega dvoma, ne pa, da samo kažejo nanjo. Temu zapisu ne pripisuje lapsusa, ampak ga označi za »jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen« in je »s previdno formulacijo skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma) in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.« Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Krivic sklene: »tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti… Taka sodba je hkrati tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.«

Tudi v nadaljevanju pravnega mnenja Krivic natančno analizira vse navedbe sodišča, podobno kot zgoraj. Tudi vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen in za vprašanje ustreznosti višine kazni, glede na zatrjevani motiv »brezobzirne maščevalnosti«. Argumentaciji sodišča (»vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem«) očita nesklepčnost oziroma nelogičnost. Bistvo njen nelogičnosti odrazi predvsem v stavku: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …« In postavi vprašanje: »Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).« Vse do stavka o višini kazni in utemeljitve sodišča: »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. In sklene: »Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).«

Argumentaciji sodišča argumentirano očita še bistveno kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik.

Kritika

Zdi se, da se bo sodni postopek v tej zadevi nadaljeval. Krivic in odvetnik g. Ježek sta ga že označila kot »nadaljevanje mrcvarjenja posameznika.« Nista pretiravala. Takšno odvijanje sodnih postopkov v kazenskih zadevaj je za človeka ponižujoče ravnanje, oškodovanje osebnega dostojanstva, dobrega imena, ugleda, časti, zasebnega življenja … Gre za protiustavno početje. Tudi za protikonvencijsko ravnanje. Do tega ne smemo biti ravnodušni, še manj odobravajoči – npr. v smislu formalističnega sprijaznjenja s spoznanjem, »da tako pač je.« Ne sme biti tako.

Ne znam, ne zmorem, skoraj nočem –povsem- razumeti ljudi, zaposlenih v pravosodju ali na pravnih fakultetah, ki ob tem – pa naj soglašajo ali ne – ostanejo ravnodušni. Če ostanejo ravnodušni. Deloma razumem, ko molčijo. Deloma zato, ker se je pri nas izoblikovala in premočno utrdila praksa označevanja javno objavljenih strokovnih kritih sodniškega dela in/ali odločitev sodišč kot »nespodobnih, neodgovornih, pavšalnih, populističnih, škodljivih za ugled in avtoriteto sodstva, napad na sodstvo, rušenje pravne države« ipd. Pa da naj se ne bi smelo komentirati nepravnomočnih sodnih zadev. In da se nekončanih ustavnosodnih presoj ne bi smelo komentirati. Končno pa to stališče obkroži polje in trči v svoje izhodišče; nič sodniškega naj se ne komentira, če se to počne KRITIČNO. In kritiko se praviloma enači… kar izenači z glasnimi protesti pred sodno palačo. Celo s preglasnimi protesti pred sodno palačo. In celo s protesti, ki gredo z besedami, tonom in premiki telesa preko meje spodobnega. Oh.

Ljudje, tudi profesorji in profesorice, imajo radi življenjski in delovni mir. Tega jim ne gre zameriti. Podajati se na javno tnalo, vsakič znova in dolgo časa, povzroča prav to – nemir. Ne notranji. Tisti, ki prihaja od zunaj. In marsikdaj povzroči tudi škodo – ali večjo škodo. A ta je pretežno nadzorljiva in deloma pomirljiva. S tisto, ki jo vesti in osebnosti povzročita molk, ko bi človek smel in moral spregovoriti, je drugače.

Tarča

Ogledal sem si oddajo Tarča. Ponovno. Nisem bil presenečen. Matevž Krivic je kratko pojasnil bistvo zadeve/primera/problema in zavzel držo, ki je povedala zelo veliko; preutrujeno je obmolknil. Tisti trenutek, ko je obmolknil je bilo dovolj. Zanj. Zame. Za najine kolege in kolegice. Za mnoge. A, kot se zdi, še vedno za izrazito manjšino. Za 'neogroženo' manjšino, pravijo. Morda imajo prav.

Razumem predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo branil sodstvo, sodišče, kolegice in kolege, sklepe in sodbe. Njegova drža je bila dostojna, spoštljiva. Morda sem v njej prepoznal vsaj malo zadrege. Morda bi tudi sam želel povedati več ali drugače od tistega, kar je z besedami in tonom povedal. Ko je – tako se mi je zdelo - sledil želji po mehki, vsaj malo zaskrbljeni, iščoči spravljivosti in jezikovnem umirjanju. Pozorno sem ga poslušal. Zato pa nisem preslišal tistega, čemur prepričano ne pritrjujem. Na primer izjavi, ki sem jo razumel kot močno sugestijo, da stroge ocene in ostre kritike dela sodišč niso odgovorno početje pravnikov. Ali pa, da ob primeru, kot je primer dr. Noviča, »ni potrebno biti plat zvona.« Pa da »ni korektno iztrgati posameznega stavka iz konteksta sodbe.« Tudi, da stranke v postopkih »bombardirajo sodišče z dokazi« - in, kot sem razumel, se prav taka napaka lahko pripeti. In – kot sem razumel - jo je treba razumeti. Da je treba razumeti, če sodišče »kaj izpusti.« Ker so bile izjave dane v točno določenem in jasnem kontekstu točno določenega sodnega primera in točno določenih napak v točno določenih odločitvah dveh sodišč, ničemur od tega ne pritrjujem. Tudi ne smem. Takšnim izjavam in tu predstavljenemu razumevanju takšnih izjav odločno nasprotujem kot konceptualno in poklicno-etično nesprejemljivim.

Vsekakor pa pritrjujem, enako kot mnogi kolegi in kolegice, jasnemu stališču predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj višje sodišče samo izreče oprostilno sodbo, kadar so za to podani stvarni razlogi. Tudi, da je pravni sistem zakonsko prenormiran. A tu spet trčimo ob problem: večkrat se zgodi, da sodnice in sodniki sami sugerirajo zakonodajalcu dodatne zakonopisne posege v zakone, kadar bi in četudi bi sami smeli IN MORALI prevzeti odgovornost za njihovo (ustavno pravilno, pravno prepričljivo in v duhu pravnega režima kot celote dopustno) RAZLAGO.

Sklep

Dobro delo sodišč ustvarja dober vtis o dobrem delu sodišč. Dobro delo sodišč ustvarja spoštovanje institucij, poklicno samospoštovanje in mirno vest sodnikov in sodnic – tam, kjer vest še žari. Dobro delo sodišč se izraža v kakovosti vsebine obrazložitev odločb sodišč, ne v goli statistiki. Odraža se tudi v odnosu predstavnikov sodne veje oblasti do utemeljene in dobroverne kritike sodnih odločitev. In v drži, ko jo sodnice in sodniki zavzamejo do tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi. Pravoslovna kritika dela sodišč prispeva k dobremu delu sodišč. Kritične pravoslovne analize in ocene dela sodišč niso rušenje pravne države, ampak njena obramba. Niso rušenje avtoritete in ugleda sodstva, ampak skrb zanju. Svoboda ni v molku, ampak v komuniciranju. Demokracija ni v pasivnosti, ampak v aktivnemu angažiranju. Etiko – v pravu, politiki in akademiji - krepi izpostavljanje in kritično angažiranje, ne umik v popolni mir, v slonokoščeni stolp.

Izoblikujem predstavo o času, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države. V predstavi se zazrem v izpraznjeni prostor. Ta prostor ne sme biti izpraznjen.

Naj bo sodstvo močno, naj ima legitimno avtoriteto, ki mu v ustavni demokraciji pritiče. Samo močno in avtoritativno sodstvo lahko ustvarja zgledni pravni režim in vladavino prava. Končno to lahko zagotovi kakovostno delo ustavnega sodišča. Za to nam zares gre – Krivicu, meni in mnogim drugim. Morda ne gre prav vsem ljudem za to. Morda so samo načini, kako gre različnim ljudem res za to, pač drugačni. Želeti si je, da bo najdena skupna točka oprijema, skupna pot v funkciji učinkovitega doseganja istega cilja. Prisiljujoče nujnega cilja.

Andraž Teršek