Bil sem eden redkih, ki je dvomil o modrosti izbire, v nobenem primeru pa o arbitru Abrahamu ne bi rekel, da je bila njegova postavitev za arbitra sodišča, ki določa slovensko-hrvaško mejo, "genialna poteza". Kot da v Sloveniji ne bi imeli dovolj sposobnih ljudi - razen če je izbiranje omejeno na "naše". Nastop (da ne govorimo o odstopu) Ronnieja Abrahama ni bil - kot se je veselil minister Erjavec - zmaga slovenske diplomacije, ampak kvečjemu zmaga hrvaške diplomacije, ki ne zmaguje le z diplomacijo, ampak, kot smo videli včeraj, tudi z vojsko. Na paradi so poleg reaktivcev in tisočev vojakov pokazali tudi finska vojaška vozila znamke Patria, da o državotvornih izjavah naključnih mimoidočih sploh ne govorimo. 

Sloveniji manjka substanca, zanesljiva in trdna podlaga za ravnanje v kritičnih trenutkih. V Sloveniji ne vemo več, kaj je pomembno. Najboljša podjetja prodajamo Hrvatom, najboljše hotele Srbom, pri tem pa se privatizacija (glej Telekom) očitno neha. Mimogrede, velike izgube so nam v zadnjem času s TEŠ 6 naprtili Francozi. Rešitev omenjenih, predvsem pa blamaže s Hrvaško bi bila skupna vlada pomembnih strank t.i. levice in t.i. desnice, ki bi - recimo - izbrala nepristransko skupino za strategijo odnosov s Hrvaško. Če je arbitražni sporazum mrtev, bo treba začeti novo rundo pogovorov, tokrat resnejšo in ostrejšo, kot je bila katerakoli v preteklosti. Najboljše priložnosti smo zamudili, vendar nekaj možnosti seveda še je. 

Na koncu še o veliki potegavščini. Vlada in njena ministrica za socialne zadeve nagovarjata podjetja, naj revežem odpišejo dolgove, ki znašajo okrog 50 evrov. Vlada in njeni ministri morajo poskrbeti za delovna mesta, ne za miloščino.