Članek
AKROSTIH
Objavljeno Mar 05, 2014

 

Akrostih je tista zadeva, saj veste, ko stihokleparski majster napiše pesem in potem vse prve črke verzov ali kitic dajo še eno besedo ali stavek. Še najbolje bi bilo, da vas spomnim na sonetni venec. Saj poznate, kajne? Poet tvoj nov Slovencam venec vije ….in potem vsako prvo začetnico v sonetu po vrsti preberemo in preberemo PRIMICOVI JULJI. Akrostihi, ki o njih mislim pripovedovati seveda ne spadajo v skupino takšnih veličastnih umetnin. Gre za izdelek , kot so hudomušne pesmice , ki jih pogosto izdelajo priložnostni pesnikarji za prijatelje ali sodelavce ob poroki, rojstnem dnevu ali obletnici. Akrostihi potem krasijo darila in vekomaj spominjajo obdarovanca , da mu je takrat skupina prijateljev želela SREČO ZA VSE DNI ali ČIM LAŽJE ZAKONA OKOVE.

 

Moj znanec je bil vsake toliko žrtev te navade. Za vsak rojstni dan ali podobno traparijo ga je doletelo, da je moral spisati vsebino čestitke. In zmeraj je svoj izdelek oblikoval v akrostihu. Ponavadi mu je šlo lepo od rok.. Lep praznik Oko polno sreče Jutra rosna Zate …… LOJZETU in zadeva je bila rešena. Se je pa kdaj pa kdaj tudi kaj zataknilo. V krizi idej in navdiha me je prijatelj poklical in takrat sva skupaj poskusila stuhtati stvar, da bi bila podobna izdelku ustvarjalca njegovega slovesa.

 

Tisti dan je pozvonil kmalu po tretji uri. Videlo se mu je, da je po po šihtu in dveh ali treh flašah piva nekoliko podremal in isto je on opazil na meni. Ko sem ga vprašal kaj bi rad , je odgovoril čisto na kratko:"Dorče jih ima petdeset!!" Takoj sem razumel. Razumel sem tudi, da je za zadevo čisto zadnji čas. Prijatelja namreč dobro poznam. Domači niso komentirali mojega odhoda. Po nekaj pomenljivih pogledih pa sem slutil, da je vsem jasno, da spet gre za pomembno stvar.

 

Sedla sva na ljubi prostorček in prej kot karkoli drugega naročila nekaj kar bi naj naju spravilo malo k sebi. Ne, kave nisva pila. Odločila sva se za pivo.

Ko sva izpraznila steklenki, si obrisala brado in pošteno rignila, sva bila pripravljena . Moj soustvarjalni prijatelj je prevzel iniciativo, raztegnil na mizo kos papirja in se nadenj nagnil s svinčnikom v roki.

 

"Kako mu je pa ime?", sem ga pobaral.

"Ja Dorče, saj menda ja veš!?"

Seveda sem vedel, vendar se mi je zdelo, da Dorče ne more biti prav čisto tapravo ime. Posebej pri nekaterih pa je treba biti okoli takšnih malenkosti še posebej previden. Sicer pa tudi drugim nisva nikoli čestitala z njihovimi vzdevki.

"Darko !" je brez najmanjšega dvoma izjavil.

"A si prepričan?"

"Kako pa naj bo drugače?", me je čudno pogledal.

"Ja , saj imaš kar prav." , sem se strinjal. Kako naj bo drugače.

Po odpravi te, manjše dileme, je kolega spet prijel v roko pisalo in v stolpcu napisal šest debelih, mastnih črk:

 

D A R E T U

 

 Ko je izdelal to okostje najine umetnije, se je zmagoslavno dvignil iz svojega ustvarjalskega položaja in si oddahnil: " Pavza!!"

Kaj pomeni najina pavza je razumela tudi oseba na drugi strani šanka in obnovila istrošeno vsebino najinih čaš. Pavzo sva raztegnila v dve, se menila o vsehsort zadevah, politiki, športu. Tudi nekaj mladenk, ki so se prizibale mimo naju sva predelala v najinih bistroumnih mlinih. Po vsem tem sva se počasi spomnila zakaj sva sploh prišla. Otresla sva z najinima, že rahlo dremavo delujočima glavama in se spoprijela s praznim papirjem.

 

" Dragi Dorče kaj res minilo je že tol'ko let" je napisal v eni sapi in me zmagoslavno pogledal. Zgledalo je da bo lahko. Potem je prišla črka A. Malo sva pomislila , še malo pomislila, spila eno rundo in spet premišljevala in podpirala težki glavi zdaj z levo zdaj z desno. Potem sva preskočila A. Sva se odločila , da bova z njo opravila na koncu. Modro odločitev sva primerno obeležila s štampeljnom štoka. Z ostalimi črkami sva bila dokaj uspešna. Vseeno pa so nama z vsem piljenjem in predelavami vzele dve ali tri ure. Zunaj se je stemnilo in tudi nama se je na momente nekoliko temnilo. Kljub pozni uri sva bila o tem, da bova končala najino delo trdno prepričana. Povedala sva klapi za šankom, s katero sva se zapletla v polurni razgovor, da imava pomebnejše delo. Dvignila sva se v resen sedeč položaj, si zavihala rokave in nagnila vsak pol krigla hladnega piva. Menda ti nič ne osveži možganov bolj kot malo hladne pijače.

 

"A!" je rekel kolega.

"Ja, A!" sem mu pritrdil.

In sva tuhtala.

In spet je on, tokrat čisto potiho rekel:"A!"

Jaz sem tokrat samo pokimal.

In spet sva tuhtala.

 

Takrat je iznenada na široko odprl gobezdalo in razširil pogled. Pričakoval sem veličastno besedno zvezo s pričakovano prvo črko. Prijatelj pa na moje presenečenje ni nič rekel. Odprtino si je pokril z dlanjo, skočil pokonci in odslalomiral proti sekretu. Od tam se ga je potem nekaj minut slišalo. Spuščal je živalske krike.

Ko je prišel nazaj, ga nisem spraševal kaj mu je bilo. Spet sva razmišljala. Enkrat vmes me je malo zmanjkalo . Takrat je navdih preplavil glavo mojega znanca in v hipu me je prebudilo:

 

"Arabec!!!" je vzkliknil.

Krvavo sem ga pogledal in tudi on je takoj spoznal, da ideja le ni tako dobra. Žar v njegovih očeh prepredenih s tankimi rdečimi žilicami je spet upadel in spet sva se prepustila vse bolj malodušnemu razmišljanju. Po Arabcu je ptišel še Aristokrat, Antibiotik in Ananas vendar Dorčeta nisva nikakor mogla povezati z njimi.

 

Počasi sva se začela vdajati. Kot je navada pri mnogih vdajajočih se Slovencih sva zraven pila in z gnusom opazovala svet okoli sebe.

Ura je postala pozna in oštir naju je napotil domov. Komaj sva ga pregovorila še za zadnji napitek . Bila sva žejna kot hudič.

 

Depresivna in na bridko smrt misleča reveža sva odkolovratila proti domu. Vmes sem se ob nekaj spotaknil in telebnil po tleh. Ne vem kako morajo ljudje puščati vseh sort stvari po pločnikih. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ravno malo prej kot naj bi se najina pot ločila me je preplavilo nekaj kot dobra volja in ljubezen do slovenskega ljudskega izročila in zapel sem v tiho noč:

 

"Al me, al me boš kaj rada imela?"

"Kaaaj ?!", je poskočil kolega, "kaj si rekel?"

"No, saj ne bom več", sem ga poskušal pomiriti.

"Ne to, besedilo, na A se začne, na A", je hitel jecljati.

 

Obstal sem in volovsko zrl v njegovo navdušenje, on pa se je vsedel na blatni pločnik in nemudoma ,z nekaj težavami sicer, nakracal med ostale verze še nekaj hieroglifov. Obraz se mu je takrat raztegnil v bedasto blaženo podobo. Voščil mi je nekaj kot lahko noč in se v križišču obrnil v smeri proti svojem domu. Tam kjer pot skrene v nekaj deset metrov dolg blagi vzpon do njegovega bivališča, se je ustavil se zravnal in paradno dvignil iztegnjeni kazalec v zrak. Z nenavadno jasnim in močnim glasom se je zadrl:

 

"Le kdor premaga sam sebe, temu stena prepusti zmago!!!"

 

In odšla sva spat.

 

Naslednje jutro je bilo podoba nečesa kar bi v svojem opisovanju najraje kar preskočil. Nikoli namreč nisem bil pristaš literarnih smeri, ki opisujejo najtemnejše strani našega bivanja. Najprej sva , kot po dogovoru, oba zamudila skoraj uro. Do malice sva bila od vsega dela sposobna edino poslušati šefa, ki je nama nekaj trobil okoli redu in podobnih banalnosti. Malicati so šli ostali brez naju. Midva sva se že ob besedi hrana prijela za želodce in z drugo dlanjo pokrila usta, ki so kljub skrbi za higieno vstrajala pri suhem, lepljivem okusu po postanih pomijah. Po deseti uri sva poskušala prijeti za kakšno delo vendar ni bilo uspeha. Stvari so nama padale iz rok in še povečevale najino depresivnost. Potem je prišel trenutek, ki bi se ga običajno bistveno bolj veselila. Bili smo povabljeni, da pro-slavimo tisto nesrečno petdesetletnico, jebem-lijeja…

Vsi so bili tam. Na sredi je bil Dorče in na mizo so prinesli darilo. Sedaj je bil na vrsti moj prijatelj. Na darilo je položil čestitko in v roke prijel list papirja s tistim nesrečnim pesniškim izdelkom. Oboje nama je lično stipkala šefova tajnica. Dorčetu je čestital in se pri tem nekako nasmehnil. Nasmeh je izgledal tako, kot da bi z njim hotel utajiti, da je pravkar stopil na žebelj ali sedel v koprive. Tedaj se je gromko odkašljal in začel:

 

Dragi Dorče kaj res minilo je že tol'ko let

Al res že srečal te bo Abraham?

Ravnokar ,se zdi , smo tukaj se spoznali

Ej , da nazaj se je vrniti nam!

Trčimo s kozarci zdaj na tvoje zdravje

Uživaj z nami nasmejan.

 

Sledil je aplavz in vsi so nazdravili. Z največjim veseljem so si vsi začeli točiti domačega vina in se lotili prigrizkov. Le midva s kolegom sva se držala bolj ob strani. Čakala sva samo tiste najzgodnejše ure, ko bova lahko prijazno, brez zamere zapustila prizorišče in odšla domov. Tedaj je pristopil Dorče:

 

"Dobro sta to sestavila!", je dobrodušno rekel in pri tem odobravajoče prikimal. Zatem je malo počakal in dodal par besed, ki so zvenele tako kot da hoče poudariti kako je to zelo nepomembno, " le ena malenkost je ! Izidor sem. !"

 

Ko je kolega to slišal je spremenil barvo v temno rdečo nianso, ki je običajno ni na paleti človeških odtenkov. Razširil je oči in zgledalo je, da bo počil. Vendar se je zadržal. Se obrnil in jadrno odkorakal skozi vrata. Stopil sem za njim:

"Ja, kako se pa vedeš? Takšne malenkosti ti pa ja ne bo zameril." , sem ga poskušal pomiriti.

"Kakšna zamera, kakšna malenkost, bik! Ti sploh ne razumeš!" je zasikal:

IZIDOR SPLOH NIMA A