Članek
Kljub vsemu ... še!
Objavljeno Jan 14, 2019

V tistih letih sem vedno, ko sem se ustavil, ko sem našel urico miru, ki sploh ni bil mir, v bistvu vedno, ko sem prišel do aparata, orodja, pripomočka, počel te stvari. Kar vrelo je na dan. Zdelo se mi je, da mi je to celo v užitek. Vsekakor pa je obstajala želja. Želja to storiti, s tem prekriti včasih jezo, drugič spet kakšno bolj pozitivno čustvo. Včasih se je bilo tako lepo tako skriti pred neodločnostjo, pomanjkanjem poguma, pred svojo melanholično, včasih kolerično ali pa kakšno tretjo neuporabno nianso svoje narave.  

Sodelavec mi je enkrat, očitno je bilo, da je stvar močnejša od njega, nekoliko osorno navrgel, da pa res ne ve v čem je fora tega mojega početja. Bil je kar zanimiv fant. Pošten in pameten. Tehničen tip od pete do glave. Vedel je za vse variante motorjev vseh možnih znamk avtomobilov, za vse konje ki se skrivajo pod pokrovi, navore, pospeške in dodatno opremo. Zdelo se mi je hecno, da ob vsem razkošnem znanju s tega področja, imenuje nek avto Micibuši … pa nič ne de. To je majhna napaka in nisem mu mogel zadovoljivo pojasniti kaj me žene, kam in zakaj. Ostal je na svoji tehnično brezhibno urejeni strani resničnosti in imel je več somišljenikov kot jaz.

Takšne stvari lahko delaš zelo dolgo, zelo pogosto. Lahko postanejo pomemben del tvojega življenja. Kot če si muzikant. Tak, kako bi rekel, milo rečeno, zelo povprečen godec. Dobro se sam pri sebi zavedaš, da ne bi bilo brez tebe glasbeno nebo niti za eno majhno piko drugačno. Ko bi se potrgale še zadnje strune, ko bi odreveneli prsti in oslabel glas, bi za to vedeli kvečjemu maloštevilni lokalni znanci in morda bi se tega razveselila kakšna občutljiva bližnja soseda. Ampak, ko nek dan narediš vmesno inventuro, ko prešteješ vse noči, sešteješ kilometre in »proklete nedelje«, postane kar zanimivo. Toliko? Nekaj sto nevest, še enkrat toliko zabav z vsemi mogočimi razlogi. Spomniš se prenatrpanih gostilniških plesišč, politih prtov in temno prešvicanih podpazduh neumornih plesalcev. In se ti zdi … kakorkoli že … to sem bil pač jaz.

In ravno tako je s to mojo stvarjo, s tem mojim početjem. Če ne najdem tistega miru, ki to sploh ni, če ne pridem do aparata, do orodja in če ne najdem tiste jeze ali strahu, ki bi se pred njima rad tako skril, lahko naredim inventuro. In ko brskam po teh spominih, ko seštevam poti, večere in noči, se račun spet izide enako. Ne glede na to, da še vedno ni jasno kaj točno je smisel, sem vseeno to jaz. In želja, ki me spremlja.

Te dni se veliko govori o mladem fantu. Zablestel je v svojem eksotičnem športu in se dotaknil zvezd. Zdaj pa ga je muza zapustila in zvezde so se mu razblinile. Bogvaruj, da bi se želel primerjati z njim. Ampak si pa predstavljam kako veliko željo ima. In tu ni nič drugačen od povprečnega godca, ki le lokalni veseljaki vedo zanj.

Mogoče se bo morebitni bralec, tudi če ne bo »Micibuši« varianta, vprašal, kaj sem sploh želel povedati. Ne razmišljajte o tem. Niso časi za to. Zdaj se tega ne počne več s stavki. Vsaj ne napisanimi in zagotovo ne več kot z enim ali dvema. Ljudje zdaj funkcionirajo s kliki in lajki, brez besed in dotikov. In, zanimivo, kako se velikokrat trudijo  s temi digitalnimi znaki povedati, kako lepo je bilo v nekem drugem, davnem  svetu in kako si vsak pameten človek želi tja nazaj.

Ne, nič dramatičnega nisem želel skriti med te stavke. Ničesar strašno globokega in ničesar, kar bi dalo misliti. Mogoče sem se samo poskusil po dolgem času zapeljati po drsalnici iz otroštva. Si še upam, zmorem …. Sem še toliko Jaz?