Ko tako apatično spremljam to dekadenco svetle civilizacije, s svojo pasivnostjo, udobno zleknjen v cenenem naslonjaču iz evrospina, brez sleherne sledi ihte, borbenosti, energije nasploh, se ne čudim ničemur več. Še najmanj me čudi to, da nimam več prave želje pisati, pesniti, biti kakorkoli ustvarjalen. Še to malo participiranja v omrežju, kjer je nekaj podobno mislečih in nekaj, ki se jim še ljubi malo ugovarjati ali celo enostavčno polemizirati, občutim le še kot nekakšno rutino, navado podobno jutranji cigareti ali kavi.

In ne iščem več nobenih izgovorov. Nič več ne poskušam biti prizanesljiv do sebe. Imam samo beden argument, da sem vedno pošteno delal in živel. Pa ja nisem mislil, da je to lahko uspeh? Ljudje namreč vedno najdejo izgovore in argumente. Nima smisla, ta je najbolj univerzalen. Pogosto niti ne terja razlage. Nima smisla pa pika. Nihče te ne bo slišal. Te bodo osebno zjebali. Te bodo dobili na piko. Ali pa te bodo kar ignorirali in se boš počutil še za malenkost večji bedak kot sicer.

Redko ljudje pomislimo na najbolj očitno resnico, na najbolj očiten razlog. Zmanjkalo nam je poguma. Lastnost, ki nas je kot živalsko vrsto krasila skozi vse viharje in obdobja. Ker smo jo rabili. Potem pa je prišel kratek čas obilja in razkošja. Ena ali morda dve generaciji! In je šlo vse to v maloro. To, kar smo morda dojemali kot odvajanje od primitivnih, prvinskih, morda na pol živalskih lastnosti, se je izkazalo kot izguba osnovnih preživetvenih sposobnosti.

Nekaj časa sem svoje tovrstne zapise objavljal pod rubriko »v afektu«. Zdaj niti te oznake ne lepim več zraven. Saj niti več ne vem kaj me je kao razpizdilo. Smo govorili o direktorju,ki je v svojem govoru spet omenil, da morajo delavci pa le biti zadovoljni, da svoje plače, pa čeprav le zakonsko določene minimalce, dobivajo redno. Tip je to uspel povedati prepričano, prepričljivo. Spustil je kriterije, ki so še ne tako davno določale kaj je uspeh, kaj je izziv, kaj je prava pot. In nekaj kar je takrat pomenilo minimalni standard, osnovni nivo, ki se z njega sme izhajati in to samo navzgor, je vzel za nekaj kar je že samo po sebi uspeh, dosežek, ki ga morajo podaniki zaradi tega častiti in se mu klanjati.

Komaj sem spustil tlak nazaj na sprejemljivo višino in malo pozabil na debato, sem naletel na strašno dilemo na internetu, kjer so se mlade mamice kregale ali je sprejemljivo, da učitelj v šoli prepove mulcu uporabljati mobi ali ne. Zadeva se je nagibala v korist mulca in v smeri zaničevanja učitelja, ki se bo moral pomeniti baje tudi z odvetnikom, če ne bo prišel k pameti.

Ugasnil sem tisto plavo belo internetno stran in prižgal televizor. Na ekranu je veterinar med stalnim božanjem mačka, razlagal koliko pregledov, vakcinacij, preventive in vsega podobnega je obvezno treba privoščiti hišnemu ljubljenčku. Sama dobrota ga je bila. Bil je celo tako dober, da je pripravljen priti s svojimi injekcijami in stetoskopi na dom. Nič ni bilo govora o tržni niši. Sem pa prepričan, da si zase preko devetdeset procentov ljudi nikakor ne more privoščiti pol toliko zdravstvene obravnave, kot jo je deležen maček, ki ga je dohtar med blagim govorjenjem še vedno neumorno čohal.

Ja, nobene selekcije več nimam. Samo opazujem še. Sploh ne občutim, da bi mi pretirano, nenaravno ravnanje s hišnim ljubljenčkom kaj bolj ali kaj manj pokvarilo črevesno počutje, kot na primer to, da propada stara legendarna firma v bližnjih Žireh. Res je to zelo, zelo blizu, ampak še vedno je vmes grič. Še vedno smo na tej strani lahko presrečni, da redno dobimo tisto, kar je itak naše. Resda pogosto opuljeno in minimalno, pa vseeno.

Cenen evrošpinov stol ima visoko naslonjalo. Še malo med ramena stisneš glavo in te skoraj ni. Ni ni! Potem je na tebi. Lahko se pridružiš tistim, ki virtualno robantijo ali pa tistim, ki pišejo neskončne patetične tekste o cuckih. Toliko ti pač znese s to energijo. In s pogumom!   

Ko tako opazujem propadanje, tako udobno zleknjen, da me skoraj ni,  se ne čudim ničemur več.