Članek
Slovenija, od kod lepote tvoje
Objavljeno Sep 07, 2015

V teh dneh je ob vseh dogajanjih, ob vrenju v nekaterih krajih, kjer se valijo reke beguncev, ki to so ali pa niso, ob vsesplošni dilemi ali gre za invazijo, napad, okupacijo ali za humanost, človeški odnos, za širino razmišljanja in neškodljivo, celo dobrodošlo multikulturnost, ki prihaja v naše kraje, popolnoma neprimerno sploh omenjati neko sicer zelo pomembno prvino. V mislih imam patriotizem. Občutek pripadnosti narodu. Občutek vrednosti tega naroda in željo po uspehih svojih rojakov in poudarjanje teh dosežkov. V slovarju najdemo tudi zelo lep izraz za človeka, ki čuti in poudarja te stvari. Narodnjak. Tega ne gre mešati z nacionalistom. Slednji gre v svojem mnenju čez meje dobrega okusa in ne samo hvali svoje dobre lastnosti, ampak poudarja predvsem to, da je boljši in več vreden od drugih, kar pa ne more voditi v kaj dobrega.

To o patriotizmu mi je padlo na pamet, no v resnici mi kar pogosto pade na pamet, ob ogledu tekme v košarki. No, tudi včeraj, ko sem, sicer bolj bežno, gledal tisto tragikomedijo v Švici, ko so fantje nesrečno in nespretno izgubili tekmo v meni najbolj priljubljenem športu. Joj, kar vidim, kako me bodo tisti, ki jih nogomet ne zanima, se nanj ne spoznajo in jim sploh okoli tega ni dano razumeti česarkoli, napadli, da je to najbolj glupa reč, kar jih obstaja. Jaz pa lahko dobro tekmo pogledam kadarkoli. Veliko laže kot na primer pogledam kakšen film. Pa če se vrnem h košarki. Navijači so bili videti enkratno. Seveda gre zahvala tudi hrvaškemu režiserju, ki je stalno izbiral lepa dekleta, ki so na tribunah norela v zelenih majicah in z narisanimi trobojnicami na svojih ožarjenih obrazkih. Najbolj pa so me ti občutki obšli, ko so navijači, ki so bili že tako ali tako ugledno številčni, razvili na tribunah gigantsko državno zastavo. Vau!

Nekoliko je pri celi zadevi okoli patriotizma moteča dvoličnost. Slednja je seveda moteča že tako sama po sebi. V navijaškem načinu pa je zelo očitna. V bistvu se obrne iz ene v drugo obliko hitreje kot naokoli obrneš volneno nogavico. Če se še enkrat spomnimo na nogometno tekmo. Samo za primer! Do treh četrtin tekme je bilo domoljubje na visokem nivoju. Kar vibriralo je v zraku. Fantje so vodili, obvladali! Bili so borci in predvsem so bili naši! Potem pa se je obrnilo. Neki švicarski šiptarji in srbijanci so jih premagali in v nekaj minutah so se spremenili v bednike brez primere. Še najbolj od vsega pa je prišla na dan resnica, da je le manjši del ekipe v bistvu slovenski. Po neki logiki je v vseh ekipah, tako pri nas, kot tudi drugje po Evropi, v športih z žogo, vedno veliko igralcev iz jugoslovanskih držav. S to logiko imam v mislih seveda to, da so pač ljudje na Balkanu za te športe najbolj talentirani, imajo v tem največ tradicije in to jih pač bolj zanima, kot Slovence, ki bi raje smučali, se šli gorsko kolesarstvo in plezanje, torej športni individualizem. Skratka, fantje so se v trenutku spremenili v čefurje, ki bi jih bilo treba poslati domov za tekoči trak na tri izmene.

In ko smo že pri košarki, ni nepomemben podatek, kdo je bil naš nasprotnik. Ja, točno naši sosedi Hrvati, so se nam celo tekmo tako dobro upirali, da so nas zasluženo nabrisali. Pa tega ne gre jemati tragično. Kockasti so velesila pa še na domačem parketu so špilali. In če omenjam patriotizem in ga povezujem s športom, lahko ugotovim ravno v tej situaciji zelo zanimive stvari. Naš patriotizem se začne in konča pri športu pa še takrat večinoma le v svetlih trenutkih, naši južni bratranci pa tega premorejo veliko več.

Če se je kdo znašel v začetku avgusta na kakšni dalmatinski veselici ali je, bognedaj,  ravno takrat  lutal kje okoli Knina ali kaj podobnega, je lahko občutil o čem govorim. Jaz sem v takšno situacijo naletel lani, letos pa je bilo po pripovedovanju nekaterih kvečjemu še huje. Sicer sem šel na prireditev predvsem zaradi muzike. Znana dalmatinska klapa, dobro petje, patetična trpeča besedila. Super. Ampak potem ko se je vse skupaj zlilo s pozno uro, obletnico njihove oluje, srce parajočimi napovedmi pesmi, ki so bile vsaka posebej namenjene junakom, padlim in živim. Vse skupaj je postalo zelo in preveč nabito s temi emocijami in vibracijami. Videl sem celo dojenčka v vozičku, ki je imel svojo oblekico v rdeče belem šahovskem vzorcu. In lahko vam zatrdim, da na odru ni nikomur padlo niti slučajno na pamet, da bi zaigral vmes kakšno italijansko kancono, avstrijsko polko ali kaj podobnega. Bogve, če jim je država za obvezni odstotek  domače muzike predpisala kakšno kvoto?  To da je bilo vse skupaj na vrhuncu nekoliko moteče, pravim le zato, ker nas je bilo tam zelo velik del takšnih, ki se s tem nismo mogli poistovetiti z dogajanjem, saj smo prišli iz čisto drugih, nekateri zelo oddaljenih krajev. Takšno vzdušje smo zato lahko le opazovali. Seveda ni nikomur padlo na pamet, da bi na dogajanje reagiral kakorkoli negativno. Takšnega bi domorodci jadrno odnesli na pomol in ga fliknili v vodo, če pa bi bil še bradat in bi na glavi imel šajkačo pa bi ga prej še spekli na žaru. Ja, sosedje patriotizem premorejo. In to je dobro, zelo dobro. Sicer se sprašujem od kod jim energija, ki je potrebna za takšno držo, saj imajo tudi oni s svojo državo cel kup problemov. Korupcijo, brezposelnost, cel kup siromakov … po drugi strani pa, verjetno se bodo v neki fazi postavili za svoj način življenja.

In tu nekje smo pri tistem … seveda sem tako kot po navadi zašel, se izgubil in pozabil o čem natančno sem želel pisati, o športu in muziki se mi zdi, da ne, ampak zdi se mi pa tudi, da bi pri vseh težavah, ki jih imamo, zelo potrebovali nekakšen oprimek. Zavedanje, jasno identiteto, občutek, da se imamo za kaj truditi. Za nekaj kar ni samo vprašanje tega, kaj konkretno bom JAZ sam imel danes več od nekoga drugega. Kaj bom JAZ  imel od tega ali onega. Nekaj za kar bi se bili pripravljeni izpostaviti in zahtevati tudi od drugih, da se vedejo tako. Da bi znali dopovedati politikom, da so tukaj za to, da delajo za nas in našo državo,  dohtarjem, da so tu predvsem zato, da zdravijo, ne da zganjajo  skorumpirano politiko, gospodarstvenikom, da se morajo boriti, da doma delajo biznis in se šele potem grejo globalizacijo pa tudi takrat ne le zaradi izgovora, da lahko v kufrih nosijo denar iz države.

Še cel kup je vsega. Oprimka pa nikjer. Sploh ne vem več kaj bi navedel kot izhodišče. V zvezi s športom  bi mogoče morali dojeti, da je življenje kljub vsemu (tudi) ekipna disciplina. Pri muziki pa imamo itak kvote, da so radijci prisiljeni predvajati nekaj slovenskih komadov. Pa še so strašni diskriminirani reveži tisti, ki so sicer slovenski avtorji a pojejo angleško. Kar solza se mi utrne ob njihovi stiski. Pa še Avsenik je odšel!! lp