Članek
Zdaj vs včasih
Objavljeno Aug 13, 2014

Primerjanje nekdanjih časov s sedanjimi me vedno znova ziritira. Ne vem zakaj. Seveda nimam v mislih kakšne žlahtne nostalgije, ampak tisto populistično, jezno, nerealno opisovanje nekega raja, ki smo ga imeli in ki so nam ga ukradli in nam namesto njega zrihtali pekel, ki ga imamo zdaj. Malo seveda pripomore k temu, da sem sprovociran, tudi način , kako nekdo poda svoje trditve. Denimo z opombami, kako je to edina in neovrgljiva resnica in da je vsak, ki misli kakorkoli drugače, nič manj kot psihopat.

Predvsem pa je takšno razmišljanje zelo nesmiselno. Posebno, če je hkrati nerealno. Če zanemari vzroke za tiste spremembe in njihove posledice.

Za takšne vrste nostalgijo imamo pri nas res lepo izhodišče. Jugoslavija. Jaz sem v tisti državi živel polovico svojega življenja. Toliko, da sem v bistvu lahko dojel nekaj stvari. Predvsem pa to, da je bilo na nek način tam v enem obdobju res dokaj  lepo živeti. Sicer je večina ljudi imela nižji osebni standard, vendar tudi manjše stroške, manjše pritiske in nekako je bilo čutiti, kot da so kazalci vedno obrnjeni rahlo navzgor. Vendar tako o tem sploh ni možno debatirati. Ko pride na dan zapis v stilu SLO vs YU , je za pričakovati popolnoma negativne ali pa stoprocentno pozitivne komentarje.  Slednji imajo nekaj za moje pojme dokaj nerealnih opornih točk. Fame, ki prevladujejo se nekoliko vzročno, posledično prepletajo, zato ne morem čisto po točkah pisati o njih. Pa bom vseeno poskusil.

TAKRAT JE BILO VSE ZASTONJ!! Ne ni bilo. Še celo bencin ni bil v resnici zastonj. V nekem relativno kratkem obdobju je bil bencin primerljivo trikrat cenejši kot je sedaj. Velik del tega izpuhti zaradi velike porabe, ki so jih imeli takratni avtomobili, ampak vseeno. Gorivo je bilo poceni, ampak poceni je bilo tudi v drugih državah. Italijani so sicer hodili tankat k nam pa ne iz Padove in Torina. Hodili so iz Gorice in Udin, ker je bilo pri nas 10% ceneje. Drugače pa je bilo s hrano. Ljudje se sploh ne zavedamo kako zelo dražja je bila v tistih letih hrana. Posebno meso. Koliko manj tega smo(lahko) kupili. Meso smo imeli na mizi samo v nedeljo. Kako do zadnje pedi smo obdelovali vrtove in njive. Vsak, ki je imel možnost je redil živali, kunce, kure, karkoli. Drage so bile obleke in grozljivo draga je bila tehnika. Kakšne nerazumljivo visoke kredite so jemali naši starši za usran barvni televizor ali pralni stroj. Ker smo ravno v poletnem času, velja omeniti poceni letovanja. Pa spet se lahko vprašamo, koliko naših turistov bi bilo tudi dandanes še zadovoljnih s svinjarijo in gužvo v kampu Stella maris.  

VSI SMO BILI ENAKI. No, dobro. Recimo, da nikjer niso ljudje vsi enaki. Tudi takrat niso bili. Privilegijev in krivic je kar mrgolelo. Zlahka pa priznam, da v primerjavi z današnjim stanjem ni izgledalo hudo. Manj pompozno so privilegiranci uživali svoj status. Vendar pa je bila neenakost očitna na vsakem koraku. Pozneje, ko sem nekatere stvari sploh dojel, se mi je zdel takratni sistem na nek način celo fascinanten. Zaradi nekaterih zgodb sem ga poimenoval »sistem črnih pik«! Naj najprej povem, da se (tokrat)distanciram od hudih, tragičnih dogodkov v prvem desetletju po drugi vojni.  Pozneje pa je šlo zato, da si lahko imel črno piko ali pa ne. Slednjo je lahko človek vlekel še iz preteklosti ali jo celo podedoval. Spremljala pa ga je povsod. Včasih skoraj neopazno. In s črno piko, glej hudiča, nisi dobil gradbenega dovoljenja tako hitro in na šihtu kljub pričakovanju nisi napredoval. Pa čeprav si bil za to samoupravno izbran. Kot tisti Rajko, ki so otroci vedno glasovali naj on gre v kolonijo v Ankaran. Pa je učiteljica kimala »dobro pa Rajko!« Bil je bolehen in še sirota povrh. Potem pa je šel Mirko. Bil je sin občinarja in partijca, Rajko pa je bil ministrant in še na južino je hodil v farovž. On že ni bil enak.

NIHČE NI BIL BREZPOSELN. Tu ne morem veliko ugovarjati. Sicer so obstajali klošarji in reveži tudi takrat, vendar jih je oblast prepovedala, preganjala in skrivala. Predvsem pa jih je bilo zagotovo neznansko veliko manj kot jih je sedaj. Bila pa je tudi brezposelnost v bistvu stvar , ki je bila zapovedana, ukazana. Ko sem prišel sredi osemdesetih v fabriko, so me zaposlili kot vzdrževalca na tekočem traku. Bili smo štirje na enem traku. Na istem delovnem mestu je bil po krizi konec osemdesetih samo eden za dve liniji!!! Tako potratno zaposlovanje (kot tudi »zastonj« šolo, »zastonj« zdravstvo in nizke cene nekih zares osnovnih živil) si je država lahko privoščila zaradi tega, ker je bil notranji sistem, gospodarski in denarni, zelo učinkovito ločen od ostalega sveta. To pomeni, da smo imeli dobre firme, ki so izdelovale dobre izdelke in jih prodajale za dober denar, delavec doma pa je dobival v primerjavi z Evropo beden denar. To se je najbolje videlo, če si šel v tujino. Tja res ni bilo problema oditi, se strinjam, vendar si tam nisi mogel privoščiti kaj prida. O tem bi bilo treba vprašati kakšnega italijanskega gurmana iz tistega časa. Slednji so v tistih letih dobesedno okupirali, posebno za vikende, vse gostilne od Šempetra do Idrije in še dlje in uživali v svojih celovečernih požrtijah. Znan je primer iz idrijskega hotela nanos, ko so jih besni mladci nekaj zmetali na cesto, potem ko so si gizdalini s pršutom očistili čevlje.

BOLJŠI STANDARD. Tu sem vedno malo zmeden. Ljudje nimamo vedno razčiščeno kaj to pomeni. Vsekakor imamo (v svoji lasti) zdaj veliko več hiš, stanovanj, avtov in vsega boga, kot takrat. Zdaj, če je standard to, da si kupiš vse kar ti pade na pamet, potem imaš pa še vedno polno denarnico, potem ne morem veliko ugovarjati. Lahko samo predlagam branje pravljic »lonček kuhaj!« ali »mizica pogrni se!«. Moram pa tu zares še enkrat omeniti, da je vsekakor res zdaj veliko več ljudi, ki so jim ti časi zares obrnili hrbet. Veliko pravih revežev, socialnih problemov, otrok ki nimajo niti osnovnih stvari ipd.

SOLIDARNOST, TOVARIŠTVO Tudi tukaj ne bi napadel kar iz ta prve. Tudi sam imam lepe spomine na čase, ko smo marsikaj naredili tudi zastonj, zanesenjaško in z veseljem. Zaradi druženja in zabave. Delovnih brigad sicer nisem dal skozi, poznam pa kar nekaj zgodb. Tiste iz bolj davne zgodovine bolj spominjajo na vojaško ureditev kot na mladostno zagnanost. Pa vendar, kdor je to doživel kot lep del življenja, nepozabna leta mladost, mu tega ne kanim kvariti. Sem pa poslušal tudi drugačne zgodbe. Možje so mi pravili, da je v nedeljo ob enajstih včasih pripeljal kamion pred cerkev in da so nanj naložili vse, predvsem moške, nad osemnajst let in jih odpeljali na delovišče. To da so koga, ki se je upiral ali izgovarjal, da ima doma košnjo, tudi zbrcali, je bilo nekaj čisto normalnega. Lahko se je končalo tudi tako, da je namesto enodnevne akcije, en mesec drobil kamenje ali delal kaj drugega takega, kar je imelo samo ta, vzgojni namen. Treba pa je priznati, da je bil to čas, ko zelo verjetno ni bilo druge poti do obnove in napredka, kot masovna »prostovoljna« pomoč! Tu je nekaj logike. Ta pa je zelo zvodenela v mojem času. Velike delovne brigade v 70 in 80 ih so bile namenjene poglabljanju tovarištva med mladimi iz cele države. Sam učinek je bil relativno pičel. No, vsaj jaz se po poslušanju mnogoterih zgodb nisem mogel znebiti občutka, da je večina navdušenja posledica tega, da je mladina tam začela seksati in konzumirati alkohol.

Na splošno pa imam na Jugoslavijo, kot sem že omenil, tudi sam lepe spomine. Tudi lepe spomine. Večina jih gre na račun tega, da sem bil takrat mlad. Veliko jih pripisujem temu, da takrat nisem živel pod pritiski, ki jih občutim zdaj, strahom za delovno mesto, prihodnost otrok in takšne stvari. Nekaj velja vedno pripisati selektivnemu spominu, ki poudarja lepe stvari in pozablja slabe. Lahko bi omenili tudi, da je ves razviti svet, po podobnih kriterijih, takrat živel t.i. lepše čase. Pa še kaj bi se našlo. Še najbolj od vsega pa sem prepričan, da robantenje v tem stilu nima posebne teže in ne more pomagati nikomur. Težave, ki jih imamo zdaj, lahko tudi rešujemo samo zdaj. Tudi to nič ne pomaga, če si priznamo, da marsikaj od teh težav tudi izvira iz tistega tako imenovanega raja. Raj, ki po logiki ni mogel dobro končati, dal pa nam je, na veliko žalost, nekaj zelo slabe dediščine. Na eni strani zalego, ki si je s spretnostmi in privilegiji iz preteklosti znala prisvojiti naše dosežke in dosežke naših staršev, na drugi strani pa naivnost, apatičnost, zmanjšano možnost individualnega razmišljanja in posledično kalimerovsko cmeravost namesto stisnjene pesti.