Koga (kdo) skrbi (za) propad slovenskega kmet(ijstv)a?

OddajDanijel Mivšek, dne 2019-11-07 ob 10:37:35

Za koga kmetje sadimo trajne nasade na zemlji v lasti RS?

Zakaj aktualna ministrica za kmetijstvo letos govori o 100-hektarskih kmetijah na državnem zemljišču, o digitalizaciji in robotizaciji kmetijstva in zakaj je mladi kmet na lanski Agri medijsko podprto govoril o zaščiti slovenske zemlje pred kupovanjem s strani ne-Slovencev, na način, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dobi višjo pozicijo na prednostni lestvici nakupa zemljišč? Zanimivo je, da celotna zgodba na koncu tunela diši ravno po prodaji državnega premoženja, tudi multinacionalkam in ne le prestrukturiranju kmetijstva. Če se zgledujemo po velikih, npr. Nemčiji, ki poznajo marsikje le še 100 do 200 ha kmetije in pa lastništvo zemljišč prehranskih multinacionalk, potem v Evropi Slovenci zaostajamo pri implementaciji Ameriške kmetijske politike izpred 100 let. Očitno ni res, da smo za to premajhni, preveč razdrobljeni ali kapitalu nezanimivi. Ob tem je moja opazka le ta, da so šele veliki kmetje, ki pogosto zlahka prevzemajo druge manjše kmetije v svojo rastočo zaključeno celoto, zanimiv plen za kapital in podobno kot podjetja enako ali bolj ranljivi za spodnašanje. Priprava za odtujitev in nepremičninske posle Sklada, ki po mnenju pravne službe nekdanje direktorice Sklada ni sklad, s čimer se strinja tudi najmanj en sodnik pristojnega sodišča za Skladove izvršbe.

Ne gre mi iz glave pripoved kmeta, ki pravi, da so ga uslužbenci Sklada kmetijskih zemljišč prosili, če bi v njihovem imenu vstopil v licitacijo neke kmetijske parcele, mu za ta namen ponudili v podpis pripravljen dokument in ga s ponudbo postavili pred dejstvo. Nova spletna stran SKZGRS je res lepo urejena in lična. Objavljena številka, namenjena izvršbam, ni več ena od dveh, pač pa ena od - mislim da - petih ali šestih. A dolgočasna in pomenljiva lanska objava ponudbe prodaje kmetijskega zemljišča po 130 evrov po m2 in hkrati ponudbe prodaje funkcionalnega zemljišča po smešni ceni ostaja kot sinonim za špekulativno in razuzdano politiko upravljanja in razpolaganja SKZGRS z državnim premoženjem, morda celo tudi spletkarsko usklajeno poseganje po zasebnem.

Gre za javno oglaševanje dejavnosti upravljanja z javnim imetjem brez pravil in z nedefiniranimi cilji, ki nimajo več nobene povezave z izvajanjem upravljanja z državnim premoženjem skladno z javnim interesom, samooskrbo s kvalitetno lokalno hrano, trajnostno perspektivo v kmetijstvu, ekološko naravnanostjo in zniževanjem negativnih vplivov kmetijstva na okolje, krajšo potjo od kmetije do potrošnika. Gre za povečevanje posameznih enot površin in kupčkanje zemljišč brez izbire sredstev, privilegije velikih obratov v smeri vse cenejše pridelave in moderne potrošniške politike s čim več embalaže, čim manjši stik pridelovalca s potrošnikom, čim manjšo biotsko pestrost, čim manjšo preglednost nadzora, odsotnost nadzora civilne družbe nad kvaliteto in monopol nad področji pridelave in standardi pridelave. Opravičevanje zniževanja kvalitete prehrane z „nujnimi“ škodljivimi a pogosto kontradiktornimi ukrepi, ki so zlasti posledica vzpodbujanja čezmejnega trgovanja tudi s pridelki, s katerimi smo že, smo že bili ali bi lahko (spet) bili sami oskrbljeni pa sploh ne poteka javnosti na očeh, pač pa smo vešče opranih predstav o kmetijstvu ljudje postavljeni pred dejstva, povsem nasprotno okrašenosti z eko trajnostnimi in varnostnimi floskulami.

Če bi ne bil malo kmetavza že od rojstva, ne bi niti vedel za tisoč in eno podrobnost kmetijske politike v praksi in za tisoč in en način za ustvarjanje manipulacij in načrtovanega propadanja v kmetijstvu. Ne bi jih niti mogel razumeti. Šele sčasoma sem npr. spoznal, da kostna moka za živino ni za kosti pač pa iz kosti in roževine.

Sklad kmetijskih zemljišč republike Slovenije je vstopil v moje življenje, ko sem bil še otrok in skupaj s KGZS (prej Kmetijsko pospeševalno službo) je na številne načine vplival na dogajanje na moji kmetiji. Pospeševalci in SKZGRS so desetletja izvajali zamenjavo zemlje na željo sosedov, ki je nikoli niso izvedli, medtem pa nismo razpolagali s svojim zemljiščem. Od nadomestnega zemljišča smo imeli predvsem lepe kupe kamna in nato ničesar več, ker obljubljena nadomestna zemlja sploh ni bila v lasti RS. Da tega ne bi nikoli pozabil, sem si kot otrok na poti na nadomestno njivo, namenjen pobirati kamenje, na begu pred sosedovim psom skoraj zlomil vrat pri skoku iz visoke terase. Ko sem se ozavestil je pred menoj stal ogromen kozel z zlomljenim rogom.

Pospeševalci, prekvalificirani v svetovalce KGZS, so nas sami poiskali, da bi nam izplačali premijo za kravo, ki smo jo imeli. Sami so nas poiskali in vse uredili, ko se je delil denar za vzpodbujanje nasadov oljk z občinskimi sredstvi in še katerimi. Dokumentacija se je za nasad na državni zemlji „kar sama uredila“ in izkazalo se je, da smo tisti, ki so nam oljke nato večinoma pomrznile imeli srečo, saj „porinjene“ sadike niso bile vredne truda. Projekt je potekal po principu imamo sadike, dajmo jih nekomu, da jih posadi. Tudi napaka je bila popravljena  iz javnih sredstev, ko smo prejeli subvencionirane nadomestne sadike iz tujine in spet smo lahko od začetka z mladimi oljkami hranili srne.

Ne bi bil odgovoren do sebe in do svojcev, če se ne bi glede na izid vprašal, če sem takrat kot dijak sadil omenjene oljke na že prej najeti skladovi zemlji za nekoga drugega, ki jih je čez 20 let hotel imeti v polni rodnosti, in jih je med tem zaupal v brezplačno oskrbo prav meni. Oljke sadiš za svoje otroke in ne zase, so vsi komentirali. Ko sem želel vrniti (več pisnih dopisov) del zemlje, od katere sem imel trajno negativno bilanco in me je sklad ob sklenitvi razširitve pogodbe za te parcele po večini sistematično zavajal glede kvalitete, saj nisem pokrival z dohodki od pridelkov niti najemnine, kaj šele drugih stroškov (zaradi poplav iz javnih vodotokov in hudournikov ter divjadi), se je namreč v odgovor pojavil molk na strani Sklada. Obenem se je pojavil dvig najemnin, in za tem grožnja s prekinitvijo celotne pogodbe, ki bi zaradi domnevno moje krivde, ker nisem bil iz ničelnega dohodka zmožen plačevati za - zaradi degradacije - ničvredno zemljo. Grožnja je zajemala izjavo (priloga), po kateri naj bi na drugem zemljišču v pogodbi pomenilo tudi izgubo vse pravice do neamortiziranega dela nasada vinograda in oljčnika na Skladovi zemlji in povrh še izgubo pravice do prednosti pri ponovnem najemu, kot sosed mejaš, v primeru takšnega razdrtja pogodbe, ker se bo to domnevno zgodilo po moji krivdi – neplačilo najemnine. Za mlad ekološki redno poplaven trajni nasad, sem imel zainteresiranega novega zakupnika, ki sem ga poslal na Sklad, a se ni dalo ničesar dogovoriti, zato sem nasad odstranil in materiale delno uporabil drugod, kar pa ni prekinilo neodzivnosti Sklada. Tudi drugi nadomestni najemniki so bili odbiti, češ da „zadeva še ni rešena“. Tudi enostranski dvig najemnin v času recesije ni bil naključje, kot to tudi ni bila sama recesija, med katero je peščica posameznikov bajno obogatela. Tudi vključevanje kmetijskih inšpektorjev in mnogokratni dvig glob ne.

Že 25 let poslušam zgodbe o tem, kaj je lahko razlog za to, da ima nek kmet v odnosih s Skladom težave, drugi kmet pa istih težav pač nima. Četudi na območni enoti trdijo, da o vsem odločajo v Ljubljani, mi kmetje pravijo, da nosijo na Sklad bonboniere, da sem za težave kriv sam, ker sem „premalo ponudil ...“. Težave, ki jih imam s Skladom sam, jih nekdo drug preprosto ni imel ali jih nima. Nek kmet mi je npr. že zdavnaj rekel, da točno ve, da je razlog za njegove težave s Skladom „tisto česar ni bil pripravljen narediti zasebno za uslužbenko“. Stvar je pojasnil g Martin Brus iz Sklada, da: gre pač za nekakšna prostovoljna razmerja (sam dodajam: med neenakimi pred zakonom, med nosilcem pravic in nosilcem obveznosti). (vir kmečki glas maj 2019) Ni pa želel pojasniti, komu je npr. obljubil neamortiziran del mojega 23 let starega oljčnika, ki mi ga je sklad po svojem prepričanju in ob domnevi moje krivde preprosto enostransko odtujil v nasilni izvršbi z zlorabo sodne veje oblasti, medtem, ko sem jaz popravljal podrte škarpe čez mejo na svojo zemljo, da bi se lahko nato ogradil pred enormno škodo po divjadi, ki so se izkazale naknadno ravno za Skladove škarpe.

Sklad kmetijskih zemljišč je namreč v času gospodarske krize od mene prejel več prošenj za obročno odplačevanje najemnine, ker so škode po divjadi vsako leto presegale 50% pridelka v povprečju, trajnih nasadov pa nisem mogel spraviti v rodnost zaradi poplav in divjadi na skladovem zemljišču niti po 6-ih in niti po 8-ih letih. Torej težave niso bile posledica gospodarske krize, kljub temu da po seriji nezakonitosti na strani RS subvencije odklanjam. V letu 2014 sem imel v celoti uničen pridelek grozdja zaradi več drobnih toč na razmočenem grozdju v času zorenja. Sočasno sem večino pridelka zelenjave na Medljanu izgubil v rednih poplavah v režiji Občine Izola, ki tudi po 5-ih letih pozivov, poplavne ogroženosti - ustvarjene z izgradnjo lokalne javne ceste brez uporabnega dovoljenja ali kakršne koli druge dokumentacije o izvedbi - še dandanes, ob seznanjenosti vseh državnih pristojnih služb, ni odpravila. Sklad je razpolagal s podrobnimi podatki o razmerah na kmetiji, zato se je lahko odločal s svojo neodzivnostjo na predlog oženja zakupa dejansko sebi v prid in s tem zlorabil te informacije in se okoristil. Občina tudi ne zmore priznati krivde za očitno. Navedba krivdnih razlogov na strani upravitelja in lastnika vododtokov in melioracij, javne ceste, divjadi in habitata divjadi, višje sile-moče, zavajajočega najemodajalca, (za Skladovo Škarpo še nisem vedel) so po mnenju Sklada krivdni razlogi na strani najemnika, dovolj je, da so vsi javni akterji neodzivni in da ne priznajo odgovornosti.( vir Kmečki glas)

 

Sklad se tudi z novo interno situacijo in zasedbo še vedno ni odzval z nadomestno pogodbo za nesporni del površin in nasadov, preklicem sporne prekinitve pogodbe ali se odzval na zahtevek za povrnitev škode od izpada dohodka in stroškov po presajanju oljk zaradi pogodbenega izsiljevanja Sklada in njegove neodzivnosti. Ni se odzval na zahtevek za povrnitev vseh izterjanih zneskov z izterjanimi stroški izterjave, skupaj s stroškom dveh policistov, ki sem jih poklical sam, ker me je izvršiteljev pomočnik telesno poškodoval med izvršbo z verigo. Ni se odzval na zahtevek za povrnitev investicije v suho-zidano, prej podrto in z drevjem poraščeno škarpo na moje lastniško zemljišče, ki se je nato izkazala za solastnino Sklada, s čimer je slednji aktivno škodljivo posegel v mojo 15-letno sposobnost samozaščite svoje pridelave pred škodljivo divjadjo in sam povzročil insolventnost moje dejavnosti skozi obdobje 15 let. 

Med tem je Občina Izola s pomočjo kohezijskih sredstev preganjala divjad iz gozda na od lokalne ceste poplavno zemljišče s projektom Revitas, ki je tudi nezakonito „obsežno trasiranje športno turističnih poti“ skozi gozd, z nepopravljivimi posledicami na doživljanje divjadi lastnega habitata, s čimer je njeno obnašanje zdaj trajno spremenjeno. Prašiči kopljejo povsod po Medljanu, tudi kupe kamenja ob asfaltni cesti in peščeno cestišče. Srnice ležijo, morda štejejo promet, 15 m od asfaltne ceste vsako noč, kjer so očitno bolj varne kot v gozdu, saj jih z mimohodom nič ne zmotim.

Vrednost škode, ki jo je Sklad (ob dobri pisni obveščenosti o vsem) povzročil z v danih razmerah težko premostljivo oviro za ograditev mojih zasebnih in Skladovih zemljišč: rekonstrukcijo 80m2 skladovega suhozida in odstranitev drevja iz te podrte škarpe na moji lastnini, da bi tako šele začel s 3 m visoko ogrado preprečevati škodo po divjadi iz preostanka virov uničenih po poplavah in divjadi, oboje v skrbnem upravljanju RS in Občine, je enaka seštevku 500 letnih najemnin za obseg pred enostransko prekinitvijo in je 2.5 kratnik vrednosti prej najetih površin od Sklada. Še vedno pa za 10 nekdanjih najemnin škode po divjadi letno prinaša zavlačevanje z vrnitvijo pogodbe s Skladom v prejšnje stanje v nespornem delu, s čimer bi lahko za ograditev uporabil 4 leta propadajoč material za ograde nakupljen v škodo družinskih virov in s posledično stagnacijo minimalnih bivalnih pogojev družine.

Zanimivo je, da je celo Kmetijski inšpektor pri le eni od površin (ki sem jih želel vrniti zaradi ničelnih dohodkov na njej), le dan po opominu pred dokončno odpovedjo pogodbe s strani Sklada(priloga) odigral svojo vlogo z inšpekcijskim postopkom proti zaraščanju in neskladjih v podatkih. Fotografiral je plevel na njej a isto leto ni fotografiral drevja iz omenjenih podrtih škarp skladove parcele, ki so me 15 let ovirale pri postavitvi ograd, kar je sporočilno. Sklad je očitno imel interes parcelo v Dragonji nekomu oddati, bila je nato v kratkem prekopana za trajni nasad, zato jo je na ta način izvzel iz celote v času „spora“, ki je bil sicer razlog za zavlačevanje in kopičenje terjatev. Na poslane mu nove zakupnike za vrnjene parcele pa ni bilo nikoli odziva Sklada, četudi kdo od teh ljudi dejansko parcelo že vsa ta leta uporablja. Taktika Sklada, ki jo podpirajo slovenska sodišča, da se v času spora nato v vsakem primeru zaračunava z najemnino pravno izenačeno uporabnino, je dodaten žebelj v krsto kmetu, saj kmet ves čas neodzivnosti Sklada ne more iti v varne investicije na parcelah z enostransko prekinjeno pogodbo, s čimer Sklad nadalje nesramno kmeta izsiljuje in ga izčrpava. Pet odvetnikov mi je zaradi prakse sodišč odklonilo zastopanje v tožbi s skladom. Kmet tudi ne more plačevati najemnine za naknadno spoznano degradirano zemljo in investirati v polovico dejanske vrednosti zemljišč vredne ograde na „skladovem zemljišču“ oz. sam investirati v popravke melioracije vodotokov celega območja, za katere že prisilno plačuje prispevke FURS-u, če si Sklad pridržuje pravico kadarkoli sodno podprto prekiniti pogodbo. Pri tem ima Sklad na pretek možnih krivdnih razlogov na strani zakupnika iz pogodbenega razmerja in izven njega, upoštevnih s strani sodišč, kot je npr. plevel, ko ima sklad interes. Tudi pogoji gradnje ograd se spreminjajo na dnevni ravni, s čimer „pravilno“ grajena ograda v primeru škode lahko postane razlog za neupravičenost do odškodnine naslednji dan.

Sočasno z informiranostjo in neodzivnostjo Sklada, Kmetijski inšpektor v času spora in izvršbe ni obravnaval omenjene Skladove parcele v intenzivnem 15-letnem zaraščanju na meji z mojo lastniško na Medljanu, zaradi katere brez rekonstrukcije skladove podrte škarpe na moje zemljišče nisem mogel ne nemoteno koristiti svojega zemljišča, kaj šele na meji postaviti ograde proti divjadi za sklenitev prvega, najožjega kroga zaščite proti divjadi, okoli območja pridelave ob hiši. Za lastnika se je izdajal starejši sosed, imel pa sem še informacijo, da je lastnik nekdo iz oddaljenega slovenskega mesta. Da je sklad solastnik sem ugotovil, ko je bila po koncu izvršbe Sklada, parcela, ki sem ji rekonstruiral 80 m2 suhega zidu naenkrat na hitro obdelana in sem, pod vtisom preveril dejansko lastništvo te in drugih tudi naenkrat obdelanih parcel v bližini v zemljiški knjigi in vse so bile ali ravno postale Skladove.

Na vprašanje, kolikšna je ocenjena amortizacijska doba oljčnika pri SKZGRS, če v Grčiji vsakih petdeset let že tisočletja obrezujejo v živo iste oljke (videl sem jih iz avtobusa na maturantskem izletu), ki so nato v enem desetletju spet v polni rodnosti bom težko dobil odgovor od katerekoli ministrice ali ministra za kmetijstvo, ker bi se s tem morala izreči o obsegu naklepnega ropa s strani SKZRS, ki je kaznivo dejanje. A Ministrstvo za kmetijstvo po besedah tam zaposlenih „nima vpliva na politiko Sklada“, četudi z državno zemljo sama Ministrica načrtuje 100 ha velike digitalizirane kmetije, vredne obravnave s strani novega evropskega satelitskega sistema za upravljanje s kmetijstvom. Ta bo v prihodnosti namenjen najbrž robotizaciji vsega, kar lazi po zemlji. A to je še skrivnost, saj gre za zdaj le za „natančno določanje vrednosti subvencij“. Sočasno gre morda za zdaj le za skrivnostno zakulisno upravljanje prestrukturiranja lastniške strukture v želeno smer in želi Ministrica s promocijo 100 ha enot kmetijstva le opravičiti in zaobjeti to, kar Sklad že počne podtalno v okviru privatizirane državne uprave že kar nekaj let ali desetletij.

Vesti, ki se pojavljajo v javnosti po sprožitvi te teme v letošnjem letu, potem, ko je Sklad s Sodiščem in Policijo dejansko izpeljal rop na mojem premičnem premoženju, in poskusil izvesti še rop trajnih nasadov na moji kmetiji,(ta je še v teku), namigujejo, da je oljčnik preveč dolgoročna investicija, da bi ga SKZGRS še dovolil pogodbenikom. Po svoji izkušnji domnevam, da je namera kapitala, ki je vdrl v vladno sredino in slovensko javno upravo preočitna in preveč agresivna, morda tudi „premalo podtalna“ z vidika zdrave mere dobrega okusa. Tudi tisoče evrov vredne globe v slovenskem kmetijstvu zaradi nuje po posredovanju podatkov o pridelavi kmeta, ki ni obdavčena in ki ne prejema subvencij, so del te podtalne metodologije prilaščanja kmetij, saj so podlage za globljenje praviloma povsem neznanstvene, nestrokovne, izmišljene, zavajajoče za potrošnika, osnova za represijo nad pridelovalcem in osnovane zgolj na propagandi državnih služb za propagando sami dovolj dobre podlage za izvršbe na celotnem premoženju kmeta. Upravljanje propadanja in prestrukturiranja.

Znano je vseevropsko iskanje občutljivih podlag za sadilni material, ki zahteva več tretiranja. Morda se že mrzlično išče metodo, da bi se oljki tudi skrajšalo življenjsko dobo, z namenom, da bi se lahko bolj pogosto izvajalo ukrepe v kmetijstvu s subvencioniranjem trajnih nasadov, kot se to dogaja pri vinski trti, s promocijo (KGZS) najbolj neugodne rezi za dolgoživost trsa in obveznim intenzivnim škropljenjem. Pa tudi brez tega so dovolj že „skrajno nepredvidljivi“ sortni trendi na tržišču, da se lahko pobere sveže subvencije za nov nasad trt vsakih nekaj let na isti lokaciji, če le imaš uspešnega kmetijskega svetovalca na svoji strani pri KGZS, da se nato z njim lahko slikaš za Zeleno Dolino. Če nisi za, si proti, zato si sam predmet globljenja in „tretiranja“. Nepredvidljiva je le kmetijska uprava z udejanjanjem prepada med tem, kar se javno sporoča in razglaša in tem, kar se v praksi v Sloveniji potem dejansko počne. Beseda samooskrba pa že dobiva negativen predznak.

Mnenje kmetijsko gozdarske zbornice o primernosti lokacije je bilo eno od dovoljenj, ki sem jih moral pridobiti, da sem lahko posadil vinograd na Skladovem zemljišču v Šmarski dolini. Kmetijski svetovalec je izrekel pozitivno mnenje za lokacijo. Morda, tako kot jaz sam, ni vedel o čem odloča in da je odobril vinograd na poplavnem območju. Najbrž ni opravil niti ogleda, ki mu - razen v času sicer rednih poplav - niti ne bi pomagal. Sklad je po mojem vedel, zakaj je tako lepa njiva že dolgo „prosta.“ A ne glede na to ali je vedel odgovarja - po mojem mnenju - za jamstva v pogodbi glede kvalitete in kategorije zemljišč in tudi z odobritvijo nasada s strani domnevnega strokovnjaka, zaposlenega na SKZGRS. To, kdo odgovarja za melioracijo, ki ni rešila problema hudournika na ustrezen način, gotovo ne more biti predmet sprenevedanja SKZGRS glede zavajanja pri oddajanju zemljišč v zakup in osnova za pogodbeno izsiljevanje SKZGRS z vsemi ostalimi trajnimi nasadi v lasti mene, zakupnika. 

Kako se je zgodilo, da sem postal najemnik (zemljišča) sosedove greznice, gnojnične in gnojne jame na Medljanu? Ni jasno, kako je možno, da se je napaka zgodila le na meji s sosedom ravno na mestu, kjer je stal njihov kmetijski objekt, iz katerega je iztekala odpadna voda na moje obdelovalne površine in sva za ta objekt sam in pred tem moj oče ves čas še plačevala najemnino. Nikjer drugje se taka napaka ni zgodila, pa tudi to, da so zaposleni Sklada prišli na ogled in ponovno ugotavljanje meja šele po 25-ih letih od nastanka situacije in po skoraj 20-ih letih od prve prošnje, da se to uredi in uskladi z realnostjo - ni logične razlage. Zaradi črnih izpustov iz teh objektov v lasti soseda na zemlji, za katero sem plačeval najemnino, sem po 17-ih letih neuspešnih prošenj in prijav inšpekciji moral slednji zagroziti s postopki proti njej, da so se nato stvari uredile. Sumim pa, da sem si s tem nakopal neupravičene zamere s strani vseh vpletenih v predolgo odpravljanje spornih in škodljivih ravnanj in neodzivnost pristojnih. Preplačilo mi ni bilo vrnjeno kljub tuji napaki.

Še podoben primer lastnika zemljišča, ki sem mu bil priča in je simbol slovenskega upravljanja s kmetijstvom. Mož je lastnik kmetijske parcele ob vodotoku v upravljanju države. Vodotok je bil desetletja zapuščen in prerasel z drevjem in iz nedotakljive brežine vodotoka v upravljanju Republike Slovenije, ki je redno poplavljal (tudi po tem, ko je bil vendarle očiščen), je desetletja rasla tudi mogočna akacija. Ta je vsako leto sejala svoje potomce naokrog in rinila korenine na celotno območje zasebnega zemljišča prek sadovnjaka v polje. Zasejala se je v pretežnem delu površine in sčasoma več ni bilo tistega, ki bi to akacijevo drevje muljčal, saj z enostavnimi stroji na dve ročici in traktorji "gumaši" ni rešitve za to dogajanje, zato je drevje „padlo v oči“ kmetijskemu inšpektorju, ki se v imenu RS „bori“ proti zaraščanju. Začel je groziti z globami, če se polje ne očisti akacije. Jasno je sledil posek in poseg s strojem vrednim tekom let že verjetno tisočakov. Kmetijski inšpektor zdaj mirno spi, a nima za to nobenega objektivnega razloga, saj v imenu in za malomarnega javnega upravitelja opravlja umazane posle, milo rečeno krivične, do državljanov.

Tisoči uzakonjenih, predpisanih in z vladnimi uredbami opredeljenih pravnih podlag, ki vsak trenutek prežijo nad vsakim kmetom enako se uporabljajo, ali ne uporabljajo, posamično ciljno naravnano po posameznem primeru. Odpoved subvencijam in interesom podrejenemu diktatu stroke zato ni več možna brez obsežnih sankcij, ki jih nato uprava izvaja po diktatu elite. Že zato ne, ker nihče od kmetov, ki ne želi biti del nečesa s čimer se ne more strinjati zaradi zlaganosti, dvoličnosti, dumpinga, nestrokovnosti, manipulacij, zlorab javnih sredstev, neetičnih ravnanj, nižanja kvalitete hrane, zamegljevanja resnice in monopola nad sistemom nadzora, preprosto ne sme biti preživela priča. Kmetje, ki smo bili s strani sistema subvencioniranja in lažnega urejanja zlorabljeni, in v njem ne želimo sodelovati več, vemo, da subvencija ni pomoč kmetu ali potrošniku, pač pa prestrukturiranju kmetijstva. Prejem subvencij je pogosto kljub temu začasna rešitev za kmeta. Kdor pa si domišlja, da takšno urejanje kmetijstva vodi v večjo prehransko varnost ali samooskrbo je morda grobo zaveden.

Podnebne razmere so v vsakem primeru v vse večji meri posledica človeških namernih in ne neposredno namernih ravnanj zlasti na zemlji in v atmosferi. Tudi zato je za učinkovito prestrukturiranje kmetijstva bistvenega pomena čim večja monokulturnost pridelave in s tem odvisnost od ene ali majhnega števila kultur po kmetijskem obratu, kar omogoča spodnašanje samo po sebi. Biotska pestrost je sama po sebi ne le varovalka ekosistema, trajnostnosti kmetijstva, pred erozijo, vir zdrave hrane in semen, in še marsikaj. Tudi vir preživetja kmeta in njegove družine v izrednih razmerah, zato je s strani javnemu interesu odtujene uprave, v nasprotju z propagiranim stališčem le te, neprestano prikrito napadena.

Danijel Mivšek, ekološki kmet, začetek izobraževanja za preusmeritev kmetije: 1990

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Danijel Mivšek
Danijel Mivšek
Objavil/a 2019-11-07 10:37:35 (Nov 07, 2019)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Koga (kdo) skrbi (za) propad slovenskega kmet(ijstv)a?
Slovenija: Svetovno prvenstvo v samouničevanju
Strategije upravljanja propada kmetijstva in prestrukturiranja
Zavedeni v nasilje nad divjadjo?
Meni: Vino v posteljici prehranske nevarnosti
Mikoriza slovenske javne uprave
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj