Članek
Zdravnik, ki je zdravil nalezljive bolezni z vitaminom C: »Če obstaja čudežno zdravilo, potem je to vitamin C«.
Objavljeno Nov 22, 2019

Verjetnost, da oslovski kašelj dobite dvakrat, je zelo majhna. V dobi množičnega cepljenja do tega pojava prihaja pogosteje, saj cepljeni ljudje, ki zbolijo za oslovskim kašljem, na to bolezen ne postanejo polno imuni.

Ko virus polia postane virulenten in cepljeni ljudje zbolijo, cepitelji postanejo nesrečni. Njihovi izgovori, ki si jih izmišljajo ob nedelovanju cepiva, dosežejo visoko stopnjo absurdnosti.

V indijskem mestu Vellore je bil v letih 1991-92 izbruh polia. Precepljenost s tremi odmerki je bila tedaj 98-odstotna, precepljenost s štirimi odmerki pa je bila leta 1992 90-odstotna. Vsi otroci, ki so dobili polio, so bili »polno imunizirani«. Med necepljenimi ni bilo nobenega primera polia.

Za tiste ljudi, ki so del cepilne mašinerije, je zanikanje resničnosti način, kako ostati srečen. Je tudi način, kako obdržati službo. Nekatere skupine zdravnikov so se odločile, da se ne bodo vdajale patološkemu zanikanju niti trpele nesreče ob občutkih krivde. Ti zdravniki so zbrali podatke o stranskih učinkih in pričali proti svojim kolegom,  ki so nepošteno tajili podatke o posledicah cepljenja.

Prvo cepivo proti tuberkulozi je izumil Robert Koch, narejeno pa je bilo iz človeškega bacila tuberkuloze. Z njegovo uporabo so prenehali, ker je ubilo preveč dojenčkov. Homeopatija tuberkulozo zdravi zelo učinkovito in poceni, zato za uporabo cepiva ni opravičila.

Raziskava v Indiji je zajela 260 tisoč otrok, kar je bilo dovolj obsežno zagotovilo, da o njeni reprezentativnosti ne bo mogoče dlakocepiti. Če bi raziskava ugotovila, da je cepljenje zmanjšalo pojavnost tuberkuloze, seveda ne bi nihče dlakocepil, toda ugotovila je, da cepljenje  tveganje za tuberkulozo pravzaprav povečuje. Če bi medicinski birokrati premogli kaj jasne presoje in moralne trdnosti, bi to cepivo prenehali uporabljati takoj, ko so bili rezultati te študije javno objavljeni.

Ljudje, ki nadzirajo farmacevtsko industrijo, vedo, da sta vitamin C in homeopatija največja nevarnost za njihove dobičke. Farmacevtikalistom ne bo uspelo pokončati homeopatije, uspeva pa jim pokončati milijone ljudi, katerih življenja bi lahko s homeopatijo rešili.

Dr. Klenner je govoril o 18-mesečni deklici, ki je trpela za poliom. Bitja srca ni mogel slišati niti čutiti njenega utripa. Mati je bila prepričana, da je deklica že mrtva. Dr. Klenner je deklici v kri vbrizgal 6 tisoč miligramov vitamina C. Štiri ure pozneje je bila deklica vedra in živahna. Dal ji je še drugo injekcijo in kmalu se je deklica glasno smejala ter stekleničko držala z obema rokama. Vsi znaki paralize so izginili.

Povsem razumljivo je, da dr. Klenner o vitaminu C govori kot o »antibiotiku par excellence«. Njegovo navdušenje deli zdravnik, ki je kasneje dosegel izjemne rezultate, ko je v bolnišnici Los Angeles Contry Hospital hude okužbe zdravil z vitaminom C in pripomnil: »Če obstaja čudežno zdravilo, potem je to vitamin C«.

Mnogi zdravniki uporabo vitamina C v predlaganih količinah odklanjajo preprosto zato, ker to nasprotuje njihovi fiksni ideji o tem, kaj je razumno. Toda preizkušanje nekega novega izdelka, ki ga oglašuje podjetna farmacevtska družba, njihovemu razumu ne nasprotuje. Toda po drugi strani so mnogi zdravniki, ki so bili pripravljeni preizkusiti delovanje vitamina C. Zdravniki so z odmerki vitamina C v nekaterih primerih poliomelitisa pozdravili lastne otroke, v drugih primerih pa so pozdravili sami sebe.

Dr. Linus Pauling: »Naša telesa se lahko učinkovito zoperstavijo bolezni le, kadar imamo v organih in telesnih tekočinah dovolj vitamina C, s pomočjo katerega naši naravni varovalni mehanizmi učinkovito delujejo.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Otroštvo brez cepiv, avtorica Wendy Lydall.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1197