Angela Vode (1892–1985) je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev.  Ker je bila izključena iz Komunistične partije, predvsem zaradi svojeglavosti in moralnosti, saj ni prenesla pakta med nacisti in komunisti, si je nakopala hude zamere partijskih kolegov in kolegic. Ko so leta 1945 prišli na oblast, so jo izkoristili za poravnavo starih računov. Vodetova je bila šest let zaprta, nato pa do smrti izključena iz javnega življenja in jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, po kateri je nastal tudi film – popisala je svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Skriti spomin je tudi prvo pričevanje o ženskih zaporih pri nas.

Odlomki iz knjige Skriti spomin:

Vse pojmovanje dela je bilo izrazito kapitalistično-profitarsko. In ne verjamem, da so v kapitalističnih državah tako izkoriščali arestante kot tu v »socialističnem humanizmu«!

Ženske z DKD (družbeno koristno delo) so pripovedovale, v kako strašnih razmerah so živele in delale. Najbolj so trpele zaradi stranišča: potrebo so opravljale na deski, položeni preko jame. Ponoči prostor ni bil razsvetljen in neka delavka je dobesedno utonila v gnojnici.

Naši časopisi, ki so bili v zaporih eno glavnih vzgojnih sredstev, so bili polni hvalospevov, govorilo se je o Stalinu v samih superlativih, kot jih še niso brali drugod kot v nabožnih knjigah. Spominjam se, da je med nami krožila knjiga različnih člankov. Eden od člankov iz te knjižice je govoril o Stalinu: »Veliko in močno domovino socializma je Stalin smelo popeljal po poti sreče in blagostanja. Kje bi bil danes svet brez Sovjetske zveze? Brez Stalina bi sonce mračno svetilo. Stalin je najskrbnejši in najmočnejši vzgojevalec človeške plemenitosti. Stalin, graditelj mirnega in srečnega delovnega življenja je največji strateg vseh časov…

Menda se v nobeni obliki vladavine dejanja ne ločijo tako temeljito od obljub kot pri komunistih. Tako na primer bolj kot smo gospodarsko na psu, bolj kričijo, kako čudovite dosežke smo zabeležili, kako nas ves svet občuduje zaradi našega »modrega vodstva«.

V zaporu je bilo prevaranstvo pravilo. »Ženske, pri vaših prošnjah za pomilostitev bomo upoštevali vaše dosežke pri delu, zato pa pridno delajte.« To je bilo uspešno sredstvo, ženske so šle rade na ta »lim«. Garale so tako rekoč noč in dan, a niti ena se ni rešila z delom. Nasprotno: bolj kot je garala, bolj so jo potrebovali v zaporu. Ženske so delale kot nore, hitele, tekmovale. In nagrada? Na koncu je dobila vsaka majhno rezino najslabše vrste smrdljive klobase, take, ki so ji rekli »pasja radost«, ker so jo prej kupovali samo za pse.

Nekega dne je uprava prepovedala dobivati v paketu solato, kis in olje. Pri kontrolnih obhodih smo vedno prosile za dovoljenje, da bi spet smele dobivati solato. Naenkrat je obšel vse sobe upravnik, seveda z zahtevo, da bo treba povečati storilnost, za nagrado pa bomo spet lahko dobivale v paketu solato, kis in olje. Ženske so garale, a dovoljenja ni bilo. Ko pa so moledovale, je rekel: »Saj boste dobile solato kot redno hrano.« Res smo jo dobile, vsako leto enkrat, toda šele potem, ko je šla v cvet, ko je bila le še za prašiče.

Bistvo prevzgoje je bilo pridobivanje žensk za vohljaštvo. Te vrste »prevzgoja« jih je res veliko zlomila. Proti  koncu nisem več vedela, s kom govorim. Ko so prišle iz zapora, so dobile po večini dobre službe ter ostale še naprej v njihovi »službi«.

V njihovih odnosih do nas ni bilo prav nič človeškega. Tako je na primer neki zapornici umrl nečak, edini človek, ki ga je še imela, pa so se drli nad njo, ker je glasno jokala: »Prava figa, saj bomo vsi umrli… Če ne boste tiho, boste šli v bunker.«

 Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=833