Socialistične korenine nacizma, 1. del

Oddajdamjan likar1, dne 2019-05-05 ob 08:45:35

V knjigi Pot v hlapčestvo, Friedrich Hayek, pokojni avstrijsko-britanski ekonomist in politični filozof, ki je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, predstavlja, da nacionalni socializem v Nemčiji in fašizem v Italiji nista, kot menijo socialistični misleci, obliki kapitalistične reakcije, temveč sta nadaljevani obliki socializma.

Odlomki iz knjige Pot v hlapčevstvo:

Francoski pisci, ki so postavili temelje modernemu socializmu, niso nikoli dvomili o tem, da bi njihove ideje lahko uresničila le močna diktatorska vlada. Kadar so morali povedati, kaj si mislijo o svobodi, so bili utemeljitelji socializma zelo odkriti. Svoboda misli je bila zanje eden ključnih virov zla v družbi devetnajstega stoletja in eden prvih modernih planerjev, Saint-Simon, je celo napovedal, da bodo tiste, ki se ne bodo pokorili njegovim predlaganim planskim upravam, »obravnavali kot živino«.

Demokracija in socializem imata skupno le eno besedo: enakost. Toda upoštevajte razliko: medtem ko je demokraciji do enakosti v svobodi, je socializmu do enakosti v prisiljenosti in podložništvu. Da bi odvrnili te sume in da bi v svoj prid izrabili najmočnejšega med vsemi političnimi motivi, hrepenenje po svobodi, so socialisti začeli pospešeno obljubljati »novo svobodo«.  Nobenega dvoma ni, da je obljuba o večji svobodi postala eno najučinkovitejših orožij socialistične propagande in da je prepričanje, da bo socializem prinesel svobodo, pristno in odkrito.

 

 

Za socializem, ki bi ga dosegli in ohranjali z demokratičnimi sredstvi, se zdi, da pripada svetu utopij. Do podobnega sklepa je prišel tudi pisec gospod F.A. Voigt po mnogih letih podobnega opazovanja razvoja v Evropi, kjer je živel kot dopisnik. »Marksizem je vodil do fašizma in nacionalsocializma, ker je v bistvu fašizem in nacionalsocializem.«

Lord Acton: »Naš svet je nedvomno imel svojo priložnost in zapravil jo je zato, ker je bilo prizadevanje za enakost močnejše od hrepenenja po svobodi.«

Nič manj pomenljiva ni intelektualna zgodovina mnogih nacističnih in fašističnih voditeljev. Vsakdo, ki je opazoval rast teh gibanj v Italiji in Nemčiji, je bil presenečen, koliko fašističnih prvakov od Mussolinija navzdol je začelo svojo kariero med socialisti, končali pa kot fašisti ali nacisti. In kar velja za voditelje, še toliko bolj drži za navadne pripadnike gibanja. Relativna lahkota, s katero so se mladi komunisti spreminjali v naciste in narobe, je bila v Nemčiji splošno znana, še najbolj seveda propagandistom obeh strank.

Seveda je res, da so v Nemčiji pred letom 1933 in v Italiji pred letom 1922 komunisti in nacisti oziroma fašisti pogosteje prihajali v nesoglasje drug z drugim kot s pripadniki drugih strank. Borili so se za podporo ljudi s podobnim sistemom mišljenja. Toda že njihova praksa je kazala, kako blizu so si v resnici bili. Resnični sovražnik obojih je bil liberalec starega tipa.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=855

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
damjan likar1
damjan likar1
Objavil/a 2019-05-05 08:45:35 (May 05, 2019)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Nasprotovala paktu med nacisti in komunisti, zato so jo zaprli, 8. del
Nasprotovala paktu med nacisti in komunisti, zato so jo zaprli, 7. del
Nasprotovala paktu med nacisti in komunisti, zato so jo zaprli, 6. del
Nasprotovala paktu med nacisti in komunisti, zato so jo zaprli, 5. del
Komunistično izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo revolucije je izvirni greh izdaje svojega naroda, 4. del
Komunistično izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo revolucije je izvirni greh izdaje svojega naroda, 3. del
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
maj 2019
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj