Članek
Bivši politični zapornik napisal knjigo za tiste, ki še vedno hvalijo in objokujejo nekdanji jugo socializem, 4. del
Objavljeno Apr 19, 2019

Viktor Miklavčič je bil tri mesece politični zapornik v povojnem komunističnem obdobju. Knjigo Pričevanja je avtor napisal že leta 1986, vendar so mu založbe odklonile izdajo. Zato je leta 2001 knjigo izdal v samozaložbi. »Da bi se vsaj enkrat iz zgodovine nečesa naučili, sem s to knjigo poskušal dopovedati tistim, ki še vedno hvalijo preživeli sistem in ga celo objokujejo. Marksizem je zmaličil narodno identiteto Slovenije. Prizadeto je gospodarstvo, kultura, demografska situacija, teritorialno in drugo krčenje je opravilo svoje,« je zapisal v uvodu.

Odlomki iz knjige Pričevanja:

Obisk dveh udbovcev po izpustu iz zapora: »Hočemo, da s sodelovanjem dokažeš svoje zaupanje do naše politične strukture. Poročal nam boš o tem, kaj ljudje govorijo, s kom govorijo, o vseh pripombah, ki izražajo kritično razpoloženje do našega političnega sistema… Poročati nam boš moral vsakih petnajst dni, tvoje ime oz. psevdonim je Miha.« To je bil zame težek moralni udarec, saj je to pomenilo, da sem prišel v položaj brezpravnega individualizma. Svoj kruh bom moral služiti za voljo golega obstoja!

 

 

Ženi sem povedal, kaj se mi je zgodilo na železniški postaji v Šempetru na Krasu. Rekla mi je: »Vem, pričakovala sem to. Vsakega tako primejo, brž ko izvedo, da si bil v zaporu. To hočejo izkoristiti. Pri tem uporabljajo metode izsiljevanja. Tudi mene so tako angažirali, brž ko sem prišla iz zapora. Grozno mi je bilo. Iskala sem vse možnosti, kako bi se tega rešila, toda v tistem trenutku tudi zame ni bilo nobene možnosti. Poročila sem vedno sestavljala tako, da ne bi komu povzročila nesrečo, da ne bi kdo trpel kakšnih posledic.«

Vse to mi je življenje še bolj zagrenilo. Tak način obravnavanja ljudi in tak odnos oblastnikov do sočloveka je bil že višek vsake nesramnosti. Tu se je videlo prepotentnost tistih ljudi, ki imajo v rokah vse možnosti, da sočloveka tako ponižajo in izmaličijo, da pri tem izgubi celo tisto samozavest, ki je potrebna za osnovni obstoj ali za preživetje človeka. In kaj naj sedaj pišem, da izpolnim tisto obveznost, ki mi jo je naložila Udba? Tako sem napisal majhno poročilo, opisal nekaj primerov raznih pogovorov in kritik. Vse sem opisal tako, da je izgledalo kot dobronamerna kritika. Za mene je bilo to strašno mučno, nikoli se nisem mogel temu prilagoditi. Zdelo se mi je, da je to delo sramotno in za človeka nevredno, skratka vse skupaj se mi je gnusilo.

Vseeno sem redno pošiljal poročila. Mnenj ljudi o političnem in gospodarskem sistemu ni bilo mogoče opisati. Ravno to pa so od mene zahtevali. Če pa bi hotel opisovati dejansko mnenje ljudi o teh stvareh, bi to bila porazna slika za režim.

Čez nekaj časa sem dobil še nekaj dopisov, kjer so me prosili glede poročanja o neki birmi, ki bo v eni od naših cerkva. To me je močno prizadelo. Bil sem prav ogorčen. Saj vendar dobro vedo, da sem kristjan in da vedno hodim k maši. Odgovoril sem z dopisnico, da žal tega ne morem storiti. Navedel sem cel kup razlogov. Na to ni bilo odgovora in od takrat naprej so me pustili pri miru.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=937