Viktor Miklavčič je bil tri mesece politični zapornik v povojnem komunističnem obdobju. Knjigo Pričevanja je avtor napisal že leta 1986, vendar so mu založbe odklonile izdajo. Zato je leta 2001 knjigo izdal v samozaložbi. »Da bi se vsaj enkrat iz zgodovine nečesa naučili, sem s to knjigo poskušal dopovedati tistim, ki še vedno hvalijo preživeli sistem in ga celo objokujejo. Marksizem je zmaličil narodno identiteto Slovenije. Prizadeto je gospodarstvo, kultura, demografska situacija, teritorialno in drugo krčenje je opravilo svoje,« je zapisal v uvodu.

Odlomki iz knjige Pričevanja:

Moji dnevi v celici so vsi enaki, nič koristnega ne delam, pa tudi stražarji ne delajo nič koristnega. Vse kar se tu dela, je samo del širokega birokratsko-administrativnega aparata. Ta aparat birokratskega etatizma požira težke milijarde družbenega denarja. Ta aparat se samo še krepi in išče čedalje več novih žrtev. Kot da je narod lovišče, v katerem se s posebnim lovom uplenijo primerki, ki jih potem na svojevrsten način obdelajo, spravijo nekam na varno, kjer bodo ti primerki čumeli kdo ve koliko časa, brez koristi, brez kakršnegakoli prispevka družbi…

Ta slika z interneta je seveda montaža, vendar na simboličen način kaže obsedenost nekaterih z nekdanjimi  komunističnimi zločinci.

V zaporu sem zaprt kot suženj ali pa celo za kakšno stopnjo niže, saj je suženj lahko dihal svež zrak, lahko je pil svežo vodo, lahko je hodil po naravi itd. Tukaj v celici pa človek ne predstavlja ničesar, niti besedice nisi vreden, niti pogleda, skratka, si nizkotno bitje, brez vsakih pravic, slabši kot živina.

Bivši župan, ki je bil tudi trgovec, je imel v vasi svojo trgovino. Vaščani so vedeli povedati, da je ta  trgovec mnogokrat dal za partizane cele vozove prehrane iz svoje trgovine. Toda po vojni so ravno tega trgovca najprej zaprli. Ko so ga izpustili in je prišel domov, je bil ves potrt, obupan, zlomljen. Živel je le še nekaj mesecev, nato je umrl.

Moja žena me je nenehno opozarjala, naj bom bolj previden, naj se ne izražam tako glasno o stvareh, ki mi niso všeč v naši družbi. Jaz pa sem ji vselej odgovoril: »Rad bi prispeval k izboljšanju posameznih stvari v gospodarstvu, pri mojem delu, pri organizaciji dela…« Moja žena mi je rekla: »Ne bodi naiven! Nihče te ne bo razumel, vse skupaj bodo skušali preobrniti proti tebi.«

Zanimivo, da je na splošno med ljudmi vladala solidarnost, kot v vseh časih v preteklosti, ko so se ljudje morali braniti pred izsiljevanjem raznih oblastnikov.

V celici je bilo vlažno, tla so bila cementna. V kotu je bila velika posoda, pločevinast sod za nafto. Ta sod je bil prerezan na polovico. Sedaj je služil namesto stranišča. Do polovice je bil napolnjen z vodo, da pri iztrebljanju ni prišlo do neznosnega smradu.

Neki zapornik je imel celo malo sreče. Poklicali so ga namreč ven. Dali so mu nalogo, da se bo odpeljal nekam s tovornjakom, kjer bo moral nakladati blago. Ko se je vrnil, ni mogel priti k sebi od navdušenja. Vse zunaj mu je bilo strašansko lepo. Pripovedoval je, kako sije sonce, kako je vse zeleno, čisto in prijetno.

Obravnava na sodišču: Ko sem opazoval vse te ljudi, ta ambient, to vzdušje, sem se spomnil na fašistične procese, ki sem jih gledal v filmih med vojno. Pomislil sem tudi, kako lahkomiselno in neprizadeto so fašisti nekatere ljudi obsodili, tudi na težke kazni.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=935