Obsežna biografija "Dolgo življenje po smrtni obsodbi" zajema zanimivo in razburljivo življenjsko zgodbo dr. Ljuba Sirca v času druge svetovne vojne in po njej, dogodkov, ki so pripeljali do znamenitega Nagodetovega procesa, Sirčeve obsodbe na smrt, zaporniških let, pomilostitve, bega iz komunistične Jugoslavije in življenja v tujini vse do današnjih dni. "Komunisti so množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska," piše v svoji knjigi.

Odlomki iz knjige Dolgo življenje po smrtni obsodbi:

Ljudske sovražnike in izkoriščevalce je treba pozapreti in pobiti, pa bomo dosegli neslutene uspehe. Tako so govorili in delali leta in leta, desetletja in desetletja. Nihče ni smel odpreti  ust in povedati, kaj mu prihaja na misel, ko gleda, kaj se dogaja. S terorjem so lahko preprečili kritiko, niso pa mogli preprečiti slabih rezultatov.

Potem, ko so se za kak trenutek potuhnili, vsaj v Sloveniji in nekaterih drugih državah, komunistični veljaki hočejo obdržati vse v svojih rokah. Če prav razumem njihovo sprenevedanje, se sklicujejo na to, da so hoteli same lepe stvari, zato imajo vso pravico vladati še naprej. Res je, da ni funkcioniralo tako, kot so želeli, toda moralo je biti zelo lepo, če so bili komunisti pripravljeni za to nedosegljivo lepoto množično ubijati.

Jugoslovanski komunisti pod Titovim vodstvom so bili od začetka odločeni začeti državljansko vojno, medtem ko so seveda obtoževali druge, da jo želijo. Zakaj bi se sicer odločali napasti oficirje, ki so se ob začetku okupacije zbirali, da bi se bojevali proti Nemcem?

V zaporu:

Zadnjo nedeljo v oktobru sta me prišli obiskat mama in Katja. Niso nam dovolili ne poljuba ne stiska roke.

Zgodaj na božično jutro so pazniki začeli premetavati naše stvari po sobah, da bi nam zaplenili, kar bi lahko zaporniki uporabili za praznovanje božiča – sveče, smrekove vejice in papirnate jaslice.

Celo v zaporih je bilo mogoče videti, da se je gospodarski položaj vedno bolj slabšal. Jeseni 1947 je bilo v zaporih še mogoče dobiti sadje ali kumarice, toda zatem se ni dalo dobiti ničesar več razen cigaret.

Maja 1948 so me iz celice št. 136 odpeljali drugam. Nova celica je bila strahotno umazana. Ko sem vstopil, se mi je zdelo, da mi bolhe kar odskakujejo izpod nog. Bolhe so seveda takoj našle pot v gube mojih trenirk, tako da jih je v vsaki sedelo kar po več in sem imel noge polne črnih kolobarjev.

Komunistično vladanje v Jugoslaviji je privedlo do tega, da se je mnogim ljudem, ki niso osebno trpeli pod Nemci, zdela nacistična okupacija kar prijetna v primerjavi s komunistično vlado. Spet so pripovedovali, da je bil pod Nemci vsaj red in da je gospodarstvo med vojno pod njimi bolj cvetelo kot sedaj. Večina jetnikov je bila pripravljena sprejeti kakršno koli tujo vlado, samo da bi se znebili komunistov. Celo Primorci, ki so se dvajset let junaško bojevali proti poskusom italijanizacije, so bili večkrat za to, da se vrnejo pod Italijo, če bi jih to rešilo komunistov.

Avgusta je policija aretirala celo vrsto ljudi. V nekaterih primerih niso navedli sploh nobenega razloga za aretacijo, v drugih so bili razlogi kar eksotični, npr. da je nekdo »plesal bugi-vugi«.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=943