Članek
Komunisti v Jugoslaviji so ga zaradi pisanja romantičnih spisov obsodili na sedem let zapora
Objavljeno Apr 11, 2019

Obsežna biografija "Dolgo življenje po smrtni obsodbi" zajema zanimivo in razburljivo življenjsko zgodbo dr. Ljuba Sirca v času druge svetovne vojne in po njej, dogodkov, ki so pripeljali do znamenitega Nagodetovega procesa, Sirčeve obsodbe na smrt, zaporniških let, pomilostitve, bega iz komunistične Jugoslavije in življenja v tujini vse do današnjih dni. "Komunisti so množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska," piše v svoji knjigi.

Odlomki iz knjige Dolgo življenje po smrtni obsodbi:

Kljub takemu stanju komunistične pravice v Jugoslaviji je takrat prišel k nam ameriški sodnik in izročil neki osebnosti leseno sodniško kladivo v znak občudovanja za delo naših sodišč. Če na Zahodu niso mogli storiti ničesar, da bi nam pomagali, naj bi se vsaj ne norčevali iz nas!

 

 

Kasa je bil goreč komunist. Ko se je začel lov na nekdanje dachauce leta 1948, so aretirali tudi njega in preiskovalci so ugotovili, da je ob neki priložnosti udaril drugega jetnika, ki se je slabo obnašal ob delitvi hrane. To je bilo dovolj, da so ga obsodili na deset ali dvajset let – ne spominjam se natančno koliko – kot kolaboracionista.

Peter Češnja je bil partizan. Po vojni si je domišljal, da ga to opravičuje, da nastopi proti uradnim kandidatom ob prvih volitvah leta 1945. Z nekaj prijatelji je razmnoževal letake in jih delil po Mariboru. Kmalu so jih vse skupaj aretirali, obtožili špijonaže z nekim neverjetnim izgovorom in obsodili Petra na smrt, vendar so kazen spremenili v 20 let prisilnega dela.

Dolenc se je z delom prikopal do livarne na Nizozemskem. Po nemški okupaciji se je vrnil v Ljubljano in začel na novo. Italijani so ga aretirali in poslali v Gonars. V taborišču je kmalu odprl kantino, kar je bil razlog, da so ga komunisti obsodili na smrt zaradi izkoriščanja, a spet spremenili kazen v dvajset let prisilnega dela.

Iz Maribora v kominformovsko taborišče so poslali pisatelja Ludvika Mrzela, enega najljubeznivejših ljudi, kar sem jih kdaj srečal. Ena izmed obtožb proti njemu je bila, da je pisal črtice, ki so bile romantične in degenerirane. Ljudski tožilec je tak romantični spis celo bral sodnikom, ti pa so Mrzela obsodili na kakih sedem let.

Zelo malo nam je pomagalo, da so komunisti in njihovi sopotniki razlagali, da je čisto druga stvar, če je v prijateljskih stikih z Zahodom komunistična vlada, kot če so to reakcionarni posamezniki. To je moji materi dejal predsednik Vidmar, ko je šla k njemu in vztrajala pri tem, da me ne bi smeli še naprej imeti v zaporu, potem ko se je njihova zunanja politika spremenila natančno v tako, kakršno sem jaz zagovarjal štiri leta prej.

Da bi Zahod lahko storil za nas mnogo več, če bi se potrudil, kaže primer mojih soobtožencev Furlana in Snoja, ki so ju komunisti izpustili spomladi 1951, ker so si mislili, da bo to napravilo dober vtis na njihove zahodne dobrotnike.

Naša sobica je imela dve okni, toda zrak je bil zatohel, ker je bil spodnji del oken zabit in prebeljen. Protestirali smo proti zatohlosti, tako da so nam končno dovolili okna odpreti, vendar so nam zabičali, da ne smemo gledati skoznje.

Poleti 1952 sem mater tudi prepričal, naj mi spet pošlje odvetnika. Prej so odvetnike večkrat kaznovali ali jim vsaj vzeli advokaturo, če so resnično branili svoje kliente, namesto da bi le pomagali sodiščem iskati »objektivno resnico«, to je obsoditi obtožence.

Poleti 1952 se je na kaznilniškem dvorišču pojavilo nekaj Madžarov. Ušli so v Jugoslavijo pod vtisom zahodne propagande, da Jugoslavija ni več komunistična država. Ko so prosili, da bi jim dovolili oditi na Zahod, so jim odvrnili, da to ni mogoče. Ko so poskusili pobegniti v Avstrijo, so jih za nekaj let poslali v ječo.

Začela se je pojavljati nova vrsta zapornikov. Bili so tako imenovani gospodarski zločinci, ljudje, ki so kradli v podjetjih, kjer so delali, ker niso mogli živeti od svoje borne plače. Povrh so komunisti neprestano govorili o tem, da tovarne pripadajo delavcem, kar so pač nekateri ljudje vzeli malo preveč dobesedno. Ko je dr. Janko Žirovnik, nekdanji predsednik Advokatske zbornice v Ljubljani, branil takega obtoženca, je uporabil ta argument. Takoj so ga suspendirali kot odvetnika.

Komunisti so še naprej uganjali svoje šale z zaporniki. Lojzeta Colnarja iz Kranja bi morali izpustiti septembra 1953. Odpeljali so ga h glavnim vratom, toda tam so ga znova aretirali in mu grozili, da mu bodo še enkrat sodili zaradi »zločinov, storjenih v zaporu«. To ga je tako pretreslo, da je komaj preživel.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=949