Članek
Obsojen je bil na dve leti, ker je pisal sorodniku v Ameriko, da je v Jugoslaviji »rdeča povodenj«
Objavljeno Apr 10, 2019

Obsežna biografija "Dolgo življenje po smrtni obsodbi" zajema zanimivo in razburljivo življenjsko zgodbo dr. Ljuba Sirca v času druge svetovne vojne in po njej, dogodkov, ki so pripeljali do znamenitega Nagodetovega procesa, Sirčeve obsodbe na smrt, zaporniških let, pomilostitve, bega iz komunistične Jugoslavije in življenja v tujini vse do današnjih dni. "Komunisti so množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska," piše v svoji knjigi.

Odlomki iz knjige Dolgo življenje po smrtni obsodbi:

Septembra smo doživeli tudi veliko veselje, da je prišel v Jugoslavijo na obisk maršal Montgomery. Dejal je, da »moramo biti srečni, da ima Jugoslavija voditelja, kot je Tito«. Kazalo je, da mora biti po mnenju maršala Mantgomeryja vsaka dežela presrečna, če ji ukazuje človek, ki ga ima on za dobrega vojaka ne glede na to, kaj ta vojak sicer počenja. Zakaj naj bi se tako zelo veselili, da so bili stotisoči moških in žensk pobiti in da je skoraj milijon prebivalcev šel skozi zapore?

 

 

Komunisti so skušali že ves čas krivdo za izgubo Trsta obesiti svojim političnim nasprotnikom, da bi jih diskreditirali. Naš nekdanji soobsojenec profesor Furlan je po pogojnem izpustu iz komunističnega zapora leta 1951 zaradi bolezni na srcu živel v Radovljici. Ko je izbruhnila tržaška afera, je sodrga pod vodstvom Udbe prišla pred njegovo hišo, ga privlekla ven med vpitjem, da so »on in njegovi angleški prijatelji prodali Trst Italijanom«, ga naložila na samokolnico in bi ga zvrnila v Savo, če ne bi tega pogumno preprečila njegova žena.

Udbovski major Anton Debevec se je zaljubil v Sonjo, hčerko nekdanjega tovarnarja. Toda Sonja se je raje poročila z višjim udbovcem Borisom Čižmekom – Borom. Da bi Debevec spravil tekmeca s poti, ga je denunciral kot sodelavca gestapa. Toda Sonjin mož je imel precej boljše zavarovan hrbet kot Debevec in tako je bil Debevec obsojen na šest let zaradi zlorabe uradnega položaja.

Zanimiv novi prišlek je bil tudi Jože Kovač, uspešen podjetnik. Iz preprostega avtobusnega šoferja se je dokopal do prevozniškega podjetja s kakimi dvajsetimi tovornjaki. Sedaj sva se  srečala na Igu, kjer je bil v zaporu že četrtič. To pot so ga aretirali in obsodili na dve leti, ker je pisal sorodniku v Ameriki, da je v Jugoslaviji »rdeča povodenj«.

Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj so naši ječarji tako sovražili nekatere ljudi, ki so bili videti povsem nenevarni, tako Berlota, ki ga je revmatizem že na pol pohabil. Po pripovedovanju je bila njegova glavna krivda, da je imel dva brata, huda protikomunista, ki sta leta 1945 pobegnila. Obsojen je bil na dolgo zaporno kazen in je bil leta 1954 še vedno v zaporu.

Ob koncu 1964 je bila Jugoslavija spet globoko v gospodarski krizi, značilni za komunistično gospodarstvo: stopnje rasti so bile sicer visoke, toda brez velike koristi za kogar koli, ker je neuravnoteženo gospodarstvo v prevelikem obsegu proizvajalo stvari, ki niso bile nikomur potrebne in so samo delale gnečo po skladiščih. Hkrati je vedno bolj naraščal dolg v tujini, od koder so komunisti na veliko uvažali, niso pa imeli dati kaj v zameno.

Najhujše je, da so komunisti, ker so hoteli proste roke za uveljavljanje svojih končno veljavnih, edino pravilnih metod, množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska.

Tako zmedenega gospodarskega sistema, kakor ga je postavila komunistična ideologija, ni mogoče ohraniti niti z največjim nasiljem.

Tito je prepovedal, da bi se kdor koli bojeval proti nacistom in fašistom, če ne sprejme njegovega povelja. Napadal je nekomunistične enote in končno dosegel, da so nekatere začele sodelovati z okupatorji. Toda okupatorjem je tudi sam ponujal sodelovanje.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=951