Članek
Partizani zažgali tovarno pohištva, da bi se brezposelni delavci priključili komunističnemu "osvobajanju" Slovenije
Objavljeno Apr 06, 2019

Slovenski protikomunisti so po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine imeli na izbiro samo dve možnosti: ali se priključiti komunistom in se s tem odreči svojim idealom ter tvegati svoje življenje, ali pa za samoobrambo sprejeti orožje od okupatorja. Večina prizadetih je v tem videla edini izhod za to, da se obvaruje gotove usmrtitve.

Na VII. kongresu Kominterne je bil vsem evropskim partijam dan ukaz, da začno ustanavljati ljudske fronte. Njih glavno geslo je bilo po ukazu Kominterne antifašizem. Že odtlej je partija ožigosala za fašista vsakogar, ki se ni podredil ljudski fronti. Slovenski partijci so zvesto izpolnjevali ta navodila.

 

 

Italijani niso imeli zaupanja v Vaške straže, zato jim niso dovolili, da bi se med seboj povezale in niso imele enotnega poveljstva. Upravičenost silobrana Vaških straž je slonela na haaški konvenciji, ki v členih 42 do 56 govori o vojaških zasedbah. Vsa mednarodna praksa za zasedeno Evropo 1939-1945 kaže na take vrste sodelovanje, ki pa ni bila kolaboracija. Za slovenske razmere je najpomembnejši 43. člen z vidika ustanovitve Vaških straž in domobrancev, ki pravi: »Kjer je legitimna oblast prešla v roke okupatorja, mora ta podvzeti vse, kar je v njegovi moči, da obnovi in zajamči javni red in varnost, kolikor je to mogoče.«

Protirevolucionarji niso bili kolaboracionisti. Dejansko izraz kolaboracija za Vaške straže in slovensko domobrance ni primeren, ker je šlo za »upravičeno samoobrambno povezavo z okupatorjem, brez izdaje življenjskih interesov slovenskega naroda«.

Partizanom je uspelo zažgati tovarno upognjenega pohištva Remec na Duplici. Namen je bil predvsem zvabiti v partizane delavce, ki so s tem dejanjem postali brezposelni, pretveza pa je bila laž, da je tovarna izdelovala smuči in puškina kopita za nemško vojsko.

Nekaj glavnih nravno slabih sredstev, ki jih je v revoluciji uporabljala KPS: brezvestnost, prevara z monopolizacijo oboroženega odpora, nepriznavanje demokratskega načela večine, laž, klevete, ustrahovanje, mučenja, likvidacije kot najkrutejše sredstvo revolucije, skriti stiki z okupatorjem.  K temu moramo dodati še množične medvojne in povojne poboje, dolgoletni teror, sumljive prometne nesreče, enoumje (beri: neumje), polstoletno potvarjanje zgodovine idr.

Griesser Pečar zaključuje, da prevzema oblasti po KPS leta 1945 ni mogoče imenovati osvoboditev. »Narod ali družba se lahko čuti osvobojenega tujega ali domačega jarma le, če temu ne sledi nova nesvoboda.«

VOS je pomoril do nekako sredine leta 1942, torej še pred oboroženim uporom proti OF, okrog 1000 ljudi. Če primerjamo število v poldrugem letu umorjenih po VOS v Sloveniji, s celotnim številom umorjenih po svetovno zloglasni baskovski teroristični organizaciji ETA v Španiji v letih 1968 do 2006 – manj kot 900 žrtev!, potem ni treba dosti premišljati, katera organizacija je bila bolj teroristična in bolj krvava.

Pričujoč tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski eksodus leta 1945.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=963