Poročila častnikov za zveze na terenu, ki so bila kritična do Titovih partizanov, niso prišla do Churchilla in drugih vodilnih ljudi. BBC je igral pomembno in protislovno vlogo v kampanji širjenja dezinformacij.

Pri sprejetju usodne odločitve (da podpre Tita) v žaru vojne decembra 1943 se je Churchill močno zanašal na nasvete svojih bližnjih sodelavcev. Da jih je partizansko vodstvo vleklo za nos, je zdaj jasno. Kolikor so sami to vedeli in dopuščali, je, milo rečeno, manj očitno. Da so mnogi od njih po vojni v svoj prid širili mite o partizanih – in imeli koristi od ustvarjanja »zgodovine zmagovalcev« -, je teže oprostiti.

Zaradi  skupne želje po razdelitvi države so jugoslovanski komunisti vzdrževali tesne vezi z ustaši. Milovan Đilas to potrjuje v svojih Revolucionarnih spominih: »Instinktivno smo čutili, da lahko dejanja ustašev samo pomagajo uresničiti tudi naš cilj: razgradnjo Jugoslavije.« Proleter, uradno glasilo centralnega komiteja, je decembra 1923 zapisal, da je »dolžnost vseh komunističnih organizacij in vsakega komunista, da pomaga ustaškemu gibanju". Pavelić je na sodiščih pogosto branil komuniste.

Partijsko vodstvo je utrdilo stike z ustaši, v katerih je videlo naravnega zaveznika v revolucionarnem boju. Razpečevali so letake, ki jo jih hvalili kot »narodne revolucionarje« in »hrvaške domoljube«, in jim obljubljali »solidarnost v njihovem boju«.

V začetku leta 1941 je podtalna Komunistična partija Jugoslavije izdala resolucijo, v kateri so sovjetsko invazijo na Poljsko in baltske države v zavezništvu s Hitlerjevo Nemčijo slavili kot »osvoboditev 23 milijonov delovnih ljudi izpod nacionalnega in kapitalističnega jarma«. Hugh Seton-Watson, spoštovan zgodovinar Balkana, pravi, da so »v obdobju zavezništva med Sovjetsko zvezo in tretjim rajhom jugoslovanski komunisti svoje glavno sovraštvo usmerili proti Britaniji. Đilas v svojih Revolucionarnih spominih razkriva, kako se je Tito po vojni zelo potrudil, da je prikril to protibritansko in pronemško držo, češ da bi »bila 'dandanes sramotna'«.

Tito je leta 1940 na zahtevo Kominterne izvedel čistko nad še več disidenti znotraj partije. Vključeni so bili tudi tisti, ki niso hoteli z vsem srcem podpreti Nemcev ali so celo bežno podpirali britansko stališče.

Đilas je priznal, da so partizani za kraje svojih napadov na sile osi namenoma izbirali tiste vasi in manjša mesta, kjer so jim prebivalci nasprotovali ali pa so bili preveč brezbrižni do njihovih ciljev. Namen je bil povzročiti sovražnikovo povračilo in s tem radikalizirati prebivalstvo.

Đilas: »V Hercegovini je bilo celo še bolj grozovito in grdo: komunistični sinovi so svojo vdanost dokazovali s pobijanjem lastnih očetov in potem so plesali in peli okrog trupel.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=994