Članek
Bivši policijski uslužbenec v knjigi priznal, da na cesti niso kaznovali znanih in vplivnih oseb, tudi za hude prekrške ne
Objavljeno Jan 20, 2019

Dejansko novinarji pogosto niso poznali ozadij zadev, posamezni novinarji so celo opisovali stvari glede na privilegije ali količino denarja, ki so ga prejeli. Zavedam se, da so to dokaj težke besede za novinarski ceh, vendar je zadeva po mojem mnenju še hujša, kot je zapisano.

Pri vsem tem orožju verjamem, da če bi si Janez Janša res prisvajal gotovino od prodaje orožja, bi ta primer že zdavnaj bil pred pravosodnimi organi. Dejstvo namreč je, da so zadevo obravnavali in vodili posamezniki v kriminalistični službi, ki bi to z veseljem uporabili. Naj zgolj omenim, da je v kriminalistični službi delal Drago Kos, za katerega nikakor ni mogoče reči, da je bil privrženec Janeza Janše. Sploh pa ne gre pozabiti, da so v vseh teh letih ministrstvo za notranje zadeve večinoma vodili politiki, ki so bili nasprotniki Janeza Janše.

Nihče me ne more prepričati, da niso storili res vsega, da bi lahko odkrili kakršnokoli povezavo med odtekanjem gotovine od prodaje orožja in Janezom Janšo. Bil sem preveč blizu, da bi me kdo lahko prepričal drugače. Pa še nekaj bi bilo pri preiskovalnem novinarstvu, ki se je ukvarjalo s tako imenovano orožarsko afero, treba upoštevati: čas in razmere, ko se je orožje prodajalo. Kot vem, nikoli ni bilo dvoma, da se je orožje prodajalo za gotovino. Vendar drugačne oblike pravzaprav ni bilo mogoče izvesti.

V prejšnjem sistemu so kriminalisti v pomembnih zadevah imeli praktično zvezane roke, saj če so obravnavali sum kaznivih dejanj pri funkcionarjih, politikih, gospodarstvenikih (kar je takrat pomenilo skoraj isto), je po koncu njihovega strokovnega dela praviloma nekdo drug odločil, ali se bo zadeva nadaljevala na sodišču. Kriminalisti so velikokrat bili krinka za obdelavo posameznikov, zanimivih za takratno Službo državne varnosti. Še kot kriminalistični tehnik sem sodeloval pri hišnih preiskavah posameznikov, za katere kriminalisti sploh nismo vedeli, česa naj bi bili osumljeni.

Zlorabljena je bila tudi uniformirana policija. Spomnim se obvestila, ki ga je sprejel dežurni policist Policijske enote Tabor v Mariboru (nekje leta 1982), da se bo ponoči zgodil vlom v določeno stanovanje v stanovanjskem bloku. Takrat sem delal v nočni izmeni in dežurni me je pred odhodom na teren obvestil, naj se določene ulice izogibam, kar se mi je zdelo precej neobičajno. Kasneje je le pojasnil, da bo to noč na delu Udba in so nas seznanili za primer, če bi kdo ugotovil in prijavil vlom (s ciljem, da ne ukrepamo).

Čeprav ni bilo zakonske podlage, smo imeli direktorji policijskih uprav (še prej pa komandirji policijskih postaj) nekakšno interno (nenapisano) soglasje ali dovoljenje, da lahko nekaterim storilcem prekrškov »pogledamo skozi prste«. In navedeno se je v praksi sprevrglo v vračanje vozniških dovoljenj znanim pomembnežem z državne ali lokalne ravni, ki so jim jih policisti v patrulji odvzeli. Vozniška dovoljenja so največkrat bila odvzeta posameznikom zaradi vinjenosti, če je bil kršitelj dovolj znana ali pomembna oseba, policija predloga sodniku za prekrške ni podala in mu je vrnila vozniško dovoljenje, kot da se nič ne bi zgodilo.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Kriminalist in odvetnik, avtor je nekdanji kriminalist Dušan Mohorko.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1172