Komunisti so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov. To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo. Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/1944%20Crne%20Bukve.pdf 

KOLABORACIJA MED KOMUNISTI IN FAŠISTI, 3. DEL:

Meseca avgusta 1943 je na Vodicah pri Dobrepoljah bilo blizu 1000 oboroženih komunistov. Ko se je za to zvedelo, je polkovnik Bissanti prepovedal vsak nastop proti njim. Ker se je bilo bati napada na Dobrepolje, je Vaška straža na svojo pest naredila zasedo pri stalnem komunističnem prehodu čez progo med Dobrepoljami in Čušperkom. Cesarsko poveljstvo je za to zvedelo in takoj obvestilo svojo stražo v bližini prehoda. Ko so se komunisti približali progi, so jih cesarski vojaki z dogovorjenimi svetlobnimi znamenji obvestili, da je v bližini zaseda. Komunisti so takoj krenili nazaj in prekoračili progo drugje. V zahvalo za uslugo je naslednjo noč 120 komunistov italijanskim cesarskim vojakom pripeljalo sod vina. Vojaki so komunistom priredili večerjo, nakar so se v lepi slogi razšli…

Meseca februarja 1943 je pobegnil od »narodno-osvobodilne vojske« Preželj Jože, študent iz Novega mesta, ter se je pred komunisti in pred drugimi pet mesecev skrival v gradu Graben pri Novem mestu. Meseca julija 1943 je dobil zveze s cesarsko vojsko ter se z zastopniki poveljstva divizije Isonzo sešel v Ostroškem koritu pri Ratežu. Tem je povedal vse, kar je o številu, položaju, vodstvu in gibanju »narodno-osvobodilne vojske« vedel. Razgovarjal se je o tem s polkovnikom Ubaldijem. Temu je dal imenski seznam glavnega poveljstva, vsega vodstva in vseh oddelkov »narodno-osvobodilne vojske«. Na zemljevidu je točno povedal, kje je skrivališče glavnega poveljstva, kakšno je, kako je poveljstvo oboroženo, zastraženo itd. Povedal je dalje, kje se po navadi mudi tako imenovana »zona«, to je širše vodstvo Osvobodilne fronte, njene vojske, propagande in obveščevalne službe. Ker poveljstvo cesarske vojske ni potem, ko je dobilo vse te dragocene podatke, ukrenilo nič, da si bi bilo lahko na en mah uničilo vso komunistično vojsko in zajelo njeno vodstvo ter vodstvo Osvobodilne fronte, je to znamenje, kako dobre namene je moralo imeti z njo…

Poleg vsega navedenega je dokaz o sodelovanju med cesarsko in italijansko vojsko ter Osvobodilno fronto tudi dejstvo, da cesareke oblasti več kakor pol leta po nastopu Osvobodilne fronte niso pustile o njenem zločinskem delu pisati v slovenskih listin niti besede. Niso dovoljevale objavljati poročil o atentatih in umorih, še manj pa kakršno koli načelno obsodbo proti narodnega dela Osvobodilne fronte.

»Slovenski poročevalec«, podtalno paradno« glasilo Osvobodilne fronte, je 14. julija 1943 v imenu Izvršnega odbora zapisal: »Narodno-osvobodilni boj slovenskega naroda je jamstvo svobode tudi italijanskemu narodu . . . Naj bi se ne zamudila sedanja prilika, da spozna Italija po tako dolgem času svojega osvoboditelja . . .« Zaupna okrožnica Izvršnega odbora Osvobodilne fronte št. 36 iz leta 1943 pravi: »Potrebno je takoj in povsod stopiti v stik z redno italijansko vojsko, z njenimi komandanti, oficirji, podoficirji in vojaki. Predočite jim, naj bodisi odidejo domov bodisi se priključijo našim edinicam. Poudarite, da je to edina garancija in da bodo v njenih (OF) vrstah zaščiteni.«

Letak, ki ga je Osvobodilna fronta meseca avgusta 1943 razširila v italijanščini, pravi: »Mi smo pripravljeni podpirati vaš boj... Pridružite se v celotnih oddelkih, bataljonih, polkih partizanski vojski. Prišel je čas, da se odloči usoda Italije. Razorožite in izročite partizanom slovenske belogardiste, ki so tudi največji sovražniki svobodnega italijanskega naroda... Pripravljeni smo podpirati vaš boj, da se Italija reši iz razsula . . .« Vse to ni naključje, vse to je le končni in dosledni izraz protislovenskega programa Osvobodilne fronte, sprejetega že v začetku.

Ta izdajalska zarota Osvobodilne fronte in cesarske savojske vojske proti slovenskemu ljudstvu je trajala vse do 8. septembra 1943, ko je to zločinsko delo, ki se je dve leti razvijalo bolj ali manj prikrito, bilo tudi uradno potrjeno s tem, da se je večina cesarske savojske vojske z vsem orožjem pridružila slovenskim komunističnim tolpam. Osvobodilna fronta je tedaj dobila od svojega zaveznika poslednja pomoč za nadaljnje uničevanje Slovencev, cesarska savojska vojska pa je še na begu iz slovenskih krajev zadala slovenskemu ljudstvu zadnji podli udarec v vrsti neštetih drugih.